Spoštovani,

Obračam se na Vas, ker resnično nevem kako odreagirati v različnih situacijah. Doma imamo štiriletnico, s katero zadnje čase z možem ne prideva nikamor. Poskušala sem s pogovorom, poskušala sem s sedenjem na enem mestu, poskušala sem z pošiljanjem v sobo z namenom, da se umiri in priznam, tudi z eno po ritki ampak nič ne pomaga. Za vse ima enak odgovor: ne in ne bom. Naše pozornosti ji ne manjka, skupaj bereva pravljice, ustvarjava, kuhava,…
Mogoče je problem v tem, da sem predkratkim rodila, ampak ni pokazala ljubosumja, ampak nasprotno. Rada ga ima, objema, ljubcka, pomaga pri negi…
Ko jo kaj prosim, da naredi, začne cepetati z nogami in “ne, ne bom” kriči. Verjetno je povezano z našo situacijo zato naj omenim, da si je pred kratkim začela grizti nohte (samo, ko se igrava ali ko gleda risanko) in ko ji kaj govorim, začne škiliti.

Resnično nevem kako se spoprijeti z njo, ker se dogaja že nekaj časa in sem res poskušala zadevo sama urediti, ampak ne gre. Da ne povem, da sem se že zjokala zaradi te situacije in nevem, kako naprej.

Zelo sem pod stresom zaradi tega zato Vas lepo prosim, pomagajte nam. Rada bi, da je ona zadovoljna pa tudi midva z možem.

Za vsak Vaš nasvet se Vam iz srca zahvaljujeva, ker sva res čisto obupana in ne veva kako naprej, kako ji zagotoviti ustrezno, spodbudno okolje. Želiva ji dati najboljše, kot vsak starš svojemu otroku.

Prosim, pomagajte nam.

Hvala!

Spoštovani, Minnnie!

Zmedeni, nemočni in obupani se počutite, ko se vaša štiriletna hči začenja postavljati zase, jeziti in uveljavljati svojo voljo, saj nobeden od načinov, ki so vam poznani (in s katerimi so morda skušali “obvladati ” vas kot majhno deklico), ne deluje. Verjetno ste zaradi svojega truda in še enega otroka posledično tudi utrujeni in zelo jezni zaradi njene »neubogljivosti« ali pa je ta jeza še globoko potlačena in skrita in vam jo hči skuša spraviti na plano.

Hčerka vam v resnici skuša s svojo stisko (grizenje nohtov, škiljenje… – s čimer verjetno izraža jezo, napetost, pritisk, ki ga čuti… ) in z uporništvom nekaj sporočiti in vam pomagati, da boste ukrepali in našli stik z njo na nove načine. Za to pa se je potrebno naučiti »brati med vrsticami« oz. prepoznavati kaj je spodaj, pod osnovno ravnijo funkcioniranja. To pa pomeni prepoznavati, ubesediti, razmejevati in ustrezno izraziti čustva. Najprej svoja. Nato pa pomagati tudi otroku prepoznati, umiriti in ustrezno izraziti njegova čustva,ki so pa v tistem trenutku lahko zelo drugačna kot naša.

Majhen otrok doživlja čustva s celim telesom in se ne zmore umiti sam. Zato ni primerno pošiljati otroka v prostor, da se umiri. Preprosto nima mehanizma (ne dovolj razvitih možganov in ponotranjenih izkušenj), da bi to zmogel. Potrebuje starše, ki bodo s prepoznavanjem svojih čustev in doživljanj ob otroku prepoznali, razumeli, dovolili in pomagali umiriti otrokova čustva (jezo, strah, žalost…). Je pa čustva potrebno tudi izreči, ne le domnevati, da otrok kar ve, saj se jih mora najprej naučiti. Otrok jih že izraža po otroško, naravno, največkrat jih odigrava z (neprimernim) vedenjem. Odrasli pa mu jih pomagamo regulirati in ga učimo ustrezneje izražati – saj bo te ali takšne načine ponotranjil za vse življenje.

Hčerka zelo verjetno doživlja jezo in odločnost uveljavljati svojo voljo in če je pri tem ovirana, bo postajala samo še bolj jezna in uporniška. Ne govorim, da bi ji morali vse dovoljevati ali v vsem ustreči (permisivna vzgoja), niti preveč avtoritarno zahtevati svojega z njeno ubogljivostjo ali uklonitvijo (avtoritarna vzgoja), ji je pa potrebno dati vedeti, da smo jo slišali, da jo upoštevamo (čeprav to ne pomeni, da mora biti vselej po njeno). Torej iskati z njo stik, odnos, čeprav ji je potrebno jasno postavljati tudi zdrave meje. To pa ni niti najmanj enostavno. Saj je potrebno prečistiti in predelati svojo zgodovino. In obenem čustveno rasti. Skupaj z otrokom…

Če vam skušam dati kak napotek, je to v tejle smeri… Najprej se je potrebno umiriti v sebi. Nato se mi zdi pomembno, da bi ji ubesedili in izrekli čustva jeze (npr. vem, jezna si,… ker želim, da narediš to in to… In tebi to ni všeč, kajne?… Saj si lahko jezna… Lahko cepetaš, lahko jokaš, lahko… Lahko poveš, da nočeš narediti… In da si jezna name… Ne dovolim pa nasilja – npr. brcanja, grizenja, pljuvanja, udarjanja…)… Kako pa bi ti naredila? Kaj bi pa ti rada?…. Aha. Razumem,… toda vseeno želim, da narediš tisto….Ti pomagam? Bova skupaj?….

Kot sem že omenjala, bi bilo dobro »prevetriti« svoje načine izražanja jeze, ki smo jih kot otrok opazovali in vsrkavali od svojih staršev… In nadomestiti vzorce z ustreznejšimi. Domnevam, da jezo lahko doživljate le kot bes (eksplozivnost) ob občutkih nemoči oz. je na drugi strani dolgo časa ne prepoznate in veliko tolerirate. Verjetno je, da gre za vaše težave z izražanjem jeze, na čemer se da delati v terapevtskem procesu. Vsekakor pa bi bilo zelo koristno začeti terapevtsko »delati« na sebi in ozaveščati in preobražati vzorce iz primarne družine. Gotovo se strinjate, da udarec po ritki, pa če je še tako nežen, ni primeren način za vzgajanje otroka, saj s tem pokažemo premoč in nasilje nad otrokom (pa nismo še niti začeli razmišljati kaj vse ta otroček čuti in doživlja), na drugi strani pa s tem nasiljem priznamo svoj poraz starševstva. To ste prepoznali že sami, zato je dobro, da ste naredili že prvi korak in iskali pomoč preko tega pisma. Spodbujam vas oz. najbolje kar vaju oba z možem k nadaljnjim korakom k zakonskemu in družinskemu terapevtu. Stvari so namreč globlje in se jih samo z nasveti ne bo dalo rešiti. Morda lahko samo trenutno, vendar če ne zaradi vas samih, vaju zaradi otrok prosim, da ne oklevata. Priložnost imata za nekaj storiti zase in za otroke.

Vse dobro vam želim.