Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

če je bil kdo v podobni situaciji, prosim za nasvet

Odgovori Nova tema
Default avatar marjetica58 14 Sep 2016 11:09

Pozdravljeni
Pišem vam drugič, prvič pred nekaj meseci. Takrat kako sem se zaljubila pri 58 letih, v vdovca, nekaj let starejšega.
Mislila sem, da sem srečala usodnega moškega... joj kako sem se zmotila.
Na začetku je bil ves mehak, ljubeč, vsaj verjela sem, da je res, bil je za poroko, na videz se je vse strinjal z menoj. . Še celo to me je vprašal kje bo zakopan, če umre prej kot jaz,itd.itd.
Ker imam sama nekaj hobijev in prijateljic, s katerimi se dobro razumem, sva se zmenila, da se dobivava enkrat ali dvakrat tedensko. Tudi prespal je pri meni, vedno sva imela neke aktivnosti.

Začele so se kazati razlike med nama, velikokrat se mi je zdel nedorasel, včasih malce izgubljen, zalotila sem ga kako nekaj razmišlja in je odsoten. Pri vsakem delu sem dala pobudo jaz, tudi za izlete in razne aktivnosti, kot daš otroku.
V postelji na začetku nezmožen, potem pa se je mu je "odprlo" in bil je vedno bolj zagret. Ker je bilo nekaj let po ženini smrti in mi je govoril ,da je ta čas imel odnose le z eno žensko, sem mu verjela, da se mu je sprva res mogoče zato" zalomilo".
Ker imam nekaj zdravstvenih težav, nisem mogla imeti vedno odnose, sva se pa samo crkljala.
Vedno bolj se mi je zdel nekam čuden, podoben robotu...
Ko sem mu večkrat rekla, da ga imam rada, mi je rekel, da me ima rad, ko sem mu rekla, da ga pogrešam, mi je rekel, da me tudi on, ko sem skratka nekaj rekla, je potem tudi on odgovoril (meni všečno)???
Nekoč sva bila na obisku moje prijateljice, ki je zbolela in je ni niti enkrat vprašal kako je, samo buljil je nekam v prazno. Doma sem ga "prijela" kaj je z njim, da ni niti vljudnostno odreagiral pa je popolnoma "zamrznil" in nisem spravila iz njega niti besedice.
Drugi dan je odšel in jaz sem se že ustrašila, da sem mu mogoče delala krivico in , da sem ga preveč prizadela....
Ko je prišel čez deset dni in sem vztrajala, da se pogovoriva je imel več pripomb na moje "reakcije". Da ni z njim nič narobe, da včasih pač zamrzne, itd.itd..
Večkrat mi je omenjal, da me bo težko prebolel, ker se je že navezal name, če in ko ga bom pustila...
Da sem popolna, on pa pravo nasprotje, da me ni vreden,itd.itd.
Imel je grozno otroštvo, bil je nezakonski, oče ga ni nikoli maral in imel veliko žensk, mama pijanka...

Midva sva imela a vseskozi samo dva dogovora. To je, da si pustiva svobodo in zvestobo.
On mi je govoril, da je imel ogromno žensk, ženo je prevaral že pred zakonom in v zakonu. Da je sicer imel ženo vseskozi rad.
Ko sva se spoznala, je rekel, da bi se rad umiril in poročil. Da so najboljši moški tisti, ki so imeli veliko žensk, ker se navsezadnje hočejo umiriti. Bla,bla...
Zadnji mesec pa je prišel na dan, da ne garantira, da mi bi vedno zvest, ker je pač tako čipiran, da se mu nezvestoba ne zdi nič sporna.
In da se ima že celo življenje lepo, čeprav je doživel veliko hudega in da bo po smrti žene sploh dal živce na off, ker je že vse doživel.
Celo to je priznal, da je brez čustev, čeprav je drugič malo popravil, da nas ima nekaj ljudi vendarle rad...???
Ko en teden ni nič poklical, sem mu poslala mesič, če je kaj narobe ...in dobila sem odgovor, da je.
Ko sem vztrajala po telefonu kaj je narobe, če je vmes kaka druga ženska, mi je na koncu priznal, da je spal z eno...
Svet se mi je podrl, ne spim, jočem, in se sprašujem kako sem mogla biti tako naivna.
Začela sem verjeti, da je z mano nekaj obupno narobe, da verjamem pri mojih letih takim lažnivcem. Pa že od prej sem imela slabe izkušnje z moškim.
Prosim vas, če mi lahko pomagate z nasvetom kako preboleti tega moškega, ki vem, da me ni vreden. Kako zdraviti ubito dušo...??
Kakšen človek je ta moški, da nima vesti in duše, je tudi z njim nekaj narobe?
Hvala vsakemu, ki mi bo dal kakršenkoli nasvet, da preživim.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 9 Okt 2016 11:59

Spoštovana gospa marjetica58.

Najprej se vam opravičujem, ker ste morali tako dolgo čakati na odgovor. Upam, da se vam v življenju čakanje na pomoč drugega in vaša popolna nemoč ob tem, ne ponavlja tudi v drugih težkih situacijah.

V vašem pismu je namreč zaznati veliko grenkobe in žalosti ter predvsem nemoči, ki vam onemogoča, da bi naredili korak naprej. Težko je razbrati tudi, kaj vas v bistvu najbolj boli – da ste ostali sami, da ste bili prevarani, da ste verjeli »lažnivcu« (tako ste gospoda označili)? Veliko je razlogov za bolečino, ampak tisto, kar boste najprej morali narediti pa je, da se boste nehali obtoževati in iskati, kaj vse je narobe z vami! Saj veste, tisto, kar iščemo, tisto najdemo. Gospa marjetica58, upali ste, da ste našli Pravo ljubezen, da vas ljubi in vam bo pustil svobodo, ter ostal zvest, trudili ste se, da ga ne bi prizadeli, dajali ste iniciativo za različne aktivnosti, naredili ste ogromno! In če ste verjeli, da se bo vaša zveza razvila v ljubeč, spoštljiv odnos, to ne pomeni, da ste vi naredili nekaj napačnega, da je z vami nekaj narobe! Tisto, kar jaz vidim v vašem primeru pa je, da ste en pomemben korak preskočili. Najprej boste morali poskrbeti zase in zato, da se boste sami v svoji koži dobro počutili, da boste razmišljali v ednini – kaj boste naredili, da bo vam všeč, kam boste šli, s kom se boste družili, kako boste preživeli svoj prosti čas, … In ne, da boste v celoti skrbeli za drugega odraslega človeka, se prilagali in trudili, da bi se drugi dobro počutil ob vas.

Pripadati nekomu drugemu, pripadati partnerskem odnosu, je dober občutek, vendar če to pomeni, stalno prilagajanje in hoja po prstih, da slučajno ne bi naredili nekaj narobe, potem to ni pripadnost, ki bi vam dajala elan in voljo do življenja, temveč bolj kletka, ki postaja vedno bolj tesna… Torej, če govorimo o ljubečem in spoštljivem partnerskem odnosu je to prostor, kjer si napolnimo baterije, kjer se spočijemo od drugih napornih situacij in prostor, kjer se počutimo slišane. Koliko ste imeli občutek, da je vaš bivši partner (če ga lahko tako imenujem?) imel posluha za vaše potrebe znotraj vašega partnerstva? Koliko se je trudil, da bi enakovredno prispeval k temu, da je partnerstvo raslo in se razvijalo? Iz vašega pisma je čutiti, kot da ste bili v tem odnosu na nek način sami – gospod vam je dajal odgovore, ki ste jih želeli slišati, ponavljal besede ljubezni in pogrešanja za vami, se čustveno umaknil, ko ste ga najbolj potrebovali, … Mogoče mislite, da vam zanalašč slikam gospoda v slabi luči, tega nikakor ne želim! Ampak zanima me, oz. predlagam, da bi zanimalo vas, kaj je tisto, kar vas je pri gospodu prepričalo? Kaj je bil za vas dokaz njegove ljubezni in zaupanja? Kdaj ste se ob njem počutili slišani, ljubljeni in sprejeti takšni kot ste?

Partnerski odnos je namreč odnos med dvema enakovrednima človekoma, ki se oba enakovredno trudita za odnos. In če kateri koli od njiju ne uspe v odnos vložiti največ, kar lahko, to pomeni, da v odnosu nekaj manjka. In čeprav ste vi prevzeli vajeti v svoje roke, ste predlagali skupne aktivnosti, se trudili, ga na nek način vodili, se odnos ni mogel razvijati, saj gospodov vložek v vaše partnerstvo ni bil enakovreden vašemu. In v kolikor se je gospod pomiloval, govoril da vas ni vreden, to vendar ne pomeni, da je bila s tem njegova naloga opravljena. Koliko se je pa potrudil, da bi vas bil »vreden«? Ne pozabite, tudi on je odrasel človek, ki se lahko potrudi in v odnos prispeva svoj del, ali pa raje počaka, da ženska naredi levji delež, sam pa raje malo »pokritizira« njeno vedenje. Tudi s tem, ko vam je povedal, da je imel veliko žensk, vam je istočasno povedal tudi, da ob ženskah išče sprejetost in ljubljenost. Ampak zgolj iskati in se umakniti, ko tega več ne čutiš, … to ni vedenje, značilno za odraslega človeka. Koliko pa vam je govoril o tem, kaj je pripravljen za to sprejetost in ljubljenost v odnosu tudi storiti?

Nezvestoba vedno pomeni izdajstvo, polno sramu in grenkobe, tudi nevrednosti za oba partnerja. Vendar le-to bolečino največkrat čuti le tisti, ki je prevaran. Medtem ko partner, ki se odloči, izstopiti iz odnosa, največkrat teh čustev ne čuti. Ampak njegov odhod, ki je zavestna odločitev za katero je v celoti odgovoren, govori o tem, da mu je drugi prišel čustveno preblizu in se dotaknil njegove globoke rane. Namesto, da bi o tem spregovoril, vztrajal in se z medsebojno usklajenostjo z drugim še bolj povezal, pa se vaš partner raje umaknil in startal z drugim odnosom na nek način »od začetka«.

Ljudje smo si med seboj različni, zato so tudi naši odnosi z drugim različni. Nekaterim so površinski odnosi dovolj, da v takšnih partnerstvih, zakonih vztrajajo celo življenje. Ti ljudje so se že v otroštvu naučili, da od drugega ne morejo veliko pričakovati, tako da če je partner oz. partnerka prijazen, če ni grob, če pomaga pri osnovnih gospodinjskih opravilih in preživi del prostega časa z drugim, plača položnice,… je to dovolj. Drugi ljudje pa bi želeli več. Želeli bi, da bi se partner lahko vživel v nas, nas začutil, ubesedil stisko, ki jo lahko ob določeni situaciji doživlja, se medsebojno usklajeval z nami, tisti bomo od partnerja zahtevali več. Glede na vaše pismo predvidevam, da je imel vaš partner težave z vživljanjem v težka čutenja drugega, tudi vas, da je pogosto potreboval čustveni umik, saj mu je odnos z vami postajal na nek način nevaren. Bolj globoke rane ko v sebi nosimo, bolj se bojimo, da nas bo drugi na nek način razgalil in pritisnil ravno tja, kjer najbolj boli. O tem kar ste napisali za otroštvo vašega partnerja ne dvomim, da je njegova bolečina, ki se je gospod trudi zanikati, zelo velika. Ob tem pa se pojavi tudi vprašanje, kakšna so vaša pričakovanja od drugega, od moškega? Pravite, da ste imeli sami slabe izkušnje z moškim. Kaj to pomeni? Da vas ni razumel, da ste za cel odnos skrbeli sami, da niste imeli podpore in sočutja z njegove strani?

Kje ste se vendar naučili takšne previdnosti (pravite, da ste imeli slabo vest, ker niste vedeli, če ste partnerja prizadeli s tem, ko ste mu povedali svoje mnenje glede njegovega vedenja ob vaši bolni prijateljici)? In kako to, da ste bili pripravljeni za vse poskrbeti sami, vse predlagati sami, ga usmerjati kot otroka (tako ste sami napisali)? Odgovori na ta vprašanja bodo tudi vas verjetno odpeljala v vaše otroštvo in se dotaknila vaših pričakovanj od drugih, ki ste si jih zgradili takrat. Vendar takrat ste bili majhna punčka, povsem odvisna od odraslih. Sedaj pa ste odrasla ženska, ki lahko v polnosti poskrbi zase. In to, gospa marjetica58, storite! Poskrbite zase, ustvarite s mrežo ljudi, ob katerih se dobro počutite, počnite stvari, ki jih imate radi, ne razmišljajte kaj vse je z vami narobe in drznite si biti tudi zahtevni v odnosih, za katere ste se vi pripravljeni tako potruditi.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Ilonina 13 Okt 2016 08:37

Pozdravljena,

ko opisuješ svojega partnerja (in tudi svoj doprinos v vajinem odnosu), je tako, kot da si vzela v roko knjige Sanje Rozman in prepisuješ iz njih!

Kaj ti to pove?

Pove ti, da si se znašla v situaciji, ki je (na žalost) tako pogosta, da obstajajo (in to ne ravno od včeraj) cele knjige, strokovne in poljudnostrokovne, na to temo. Da gre torej za pogost "pojav" - in kar je toliko preučevano, za to so že najdene tudi rešitve.

Zato predlagam, da najprej prebereš Peklensko gugalnico in Umirjenost, če le moreš, pa tudi Zaljubljeni v sanje.

Ubite duše ne moreš zdraviti - oživljati - drugače, kot da začneš na začetku; tako na ravni dojemanja stvari (najprej razumsko, nato s čustvi in nazadnje z duhom) kot na časovnici dogajanja (o čemer ti piše že terapevtka).

To je težak proces, zato ti resnično priporočam, da si poiščeš terapevtsko pomoč. Na žalost je to še vedno samoplačniško zdravljenje, in dokler bo tako, bo to velikanska ovira, da bi se splošna slika odnosov v naši s patriarhatom porazno zaznamovani družbi kaj bistveno popravila. Ampak saj vemo - tistim, ki imajo moč in oblast, pač ni do srečnega ljudstva, ker v sreči ni profita. No, da ne zatavam preveč.

Ob tveganju, da bom znova deležna namiga, da čutim preveliko željo pomagati, bom spet pripomnila, da bi lahko moderatorji, če že ne utegnejo odgovoriti, vsaj objavili pismo in dovolili odgovore drugih. In hvala za skrb, dobro se zavedam, da ne morem(o) pomagati nikomur, ki si v globini in iskreno ne želi pomoči, vem pa tudi to, kako veliko ranjenemu človeku pomeni prijazen odziv; Marjetica je dovolj ignoriranja prejela že od svojega partnerja, verjetno pa se je tega, da je ignoriranje oziroma čustvena neodzivnost del ljubezni oziroma sprejemljivih, "čisto v redu" odnosov, naučila že davno pred tem; in s tako poznim odgovorom ji pravzaprav pritrjujete. Pa brez zamere.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar marjetica58 13 Okt 2016 15:59

Hvala gospe Sabini in gospe Ilonini za izčrpna odgovora.
Obe, mislim, da zelo strokovno.
Bom poskušala upoštevati vse predloge in nasvete in iti do kakšnega dobrega psihoterapevta.
Če slučajno poznate koga dobrega iz S Primorske, bi vas prosila, če mi napišete.
Je pa res, kot pravi Ilonina, da sem že navajena čakati, ker to počnem že 60 let in do zdaj nisem vedela, da sem tako "zdresirana" že od malega. (prestrog oče).
Je pa ta mesec, ko sem se razšla s tem moškim izredno hudo.
Jočem, jočem, jočem in še enkrat JOČEM!
Hvala za vsakršen nasvet ali tolažbo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 14 Okt 2016 08:31

Spoštovani,

veseli me, da ste se odločili poskrbeti zase.

Predlagam vam terapevtko iz Ajdovščine, gospo Jernejo Dimec Bratina, iz družinskega inštituta Novo upanje. http://www.novoupanje.si/

Gospa ima veliko izkušenj z ljudi v stiski.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar marjetica58 14 Okt 2016 17:09

Še enkrat se vam oglašam, da se vam zahvalim za naslov psihoterapevtke.
Če pa slučajno poznate še koga malo bližje Logatca, Idrije, Cerkna, bi bila pa tudi vesela, ker bi bilo to še bližje meni ?

Sicer bom pa v najkrajšem času poklicala tole gospo, ki ste mi jo nasvetovala. lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar počasi naprej 20 Okt 2016 18:36

Mislim, da imaš cel kup vzorcev od doma, da sploh ne znaš se prav postavit zase. Tudi sama sem takšna, pravzaprav bila sem.
Sama sem v zadnjem letu prebrala cel kup knjig od L. Hay, potem Dobre vile Maje, pa še nekatere druge avtorje. Sedaj se ne spomnim. Probaj nekaj naredit sama zase. Predvsem pa se zavedaj, da lahko čist solidno preživiš sama. Kot si že ugotovila, ne imej prevelikih pričakovanj od moških, bodi raje potem presenečena.

Sama sem malenkost mlajša od tebe. Sem tudi bila pred časom močno razočarana. Ko pa razmišljam, sem morala dobiti še eno orng lekcijo, da spoznam, da dejansko, ko sem sama ni solz....

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar X-yu 22 Okt 2016 09:54

Prikaži citatmarjetica58 napisal:
Pozdravljeni
Pišem vam drugič, prvič pred nekaj meseci. Takrat kako sem se zaljubila pri 58 letih, v vdovca, nekaj let starejšega.
Mislila sem, da sem srečala usodnega moškega... joj kako sem se zmotila.
Na začetku je bil ves mehak, ljubeč, vsaj verjela sem, da je res, bil je za poroko, na videz se je vse strinjal z menoj. . Še celo to me je vprašal kje bo zakopan, če umre prej kot jaz,itd.itd.
Ker imam sama nekaj hobijev in prijateljic, s katerimi se dobro razumem, sva se zmenila, da se dobivava enkrat ali dvakrat tedensko. Tudi prespal je pri meni, vedno sva imela neke aktivnosti.

Začele so se kazati razlike med nama, velikokrat se mi je zdel nedorasel, včasih malce izgubljen, zalotila sem ga kako nekaj razmišlja in je odsoten. Pri vsakem delu sem dala pobudo jaz, tudi za izlete in razne aktivnosti, kot daš otroku.
V postelji na začetku nezmožen, potem pa se je mu je "odprlo" in bil je vedno bolj zagret. Ker je bilo nekaj let po ženini smrti in mi je govoril ,da je ta čas imel odnose le z eno žensko, sem mu verjela, da se mu je sprva res mogoče zato" zalomilo".
Ker imam nekaj zdravstvenih težav, nisem mogla imeti vedno odnose, sva se pa samo crkljala.
Vedno bolj se mi je zdel nekam čuden, podoben robotu...
Ko sem mu večkrat rekla, da ga imam rada, mi je rekel, da me ima rad, ko sem mu rekla, da ga pogrešam, mi je rekel, da me tudi on, ko sem skratka nekaj rekla, je potem tudi on odgovoril (meni všečno)???
Nekoč sva bila na obisku moje prijateljice, ki je zbolela in je ni niti enkrat vprašal kako je, samo buljil je nekam v prazno. Doma sem ga "prijela" kaj je z njim, da ni niti vljudnostno odreagiral pa je popolnoma "zamrznil" in nisem spravila iz njega niti besedice.
Drugi dan je odšel in jaz sem se že ustrašila, da sem mu mogoče delala krivico in , da sem ga preveč prizadela....
Ko je prišel čez deset dni in sem vztrajala, da se pogovoriva je imel več pripomb na moje "reakcije". Da ni z njim nič narobe, da včasih pač zamrzne, itd.itd..
Večkrat mi je omenjal, da me bo težko prebolel, ker se je že navezal name, če in ko ga bom pustila...
Da sem popolna, on pa pravo nasprotje, da me ni vreden,itd.itd.
Imel je grozno otroštvo, bil je nezakonski, oče ga ni nikoli maral in imel veliko žensk, mama pijanka...

Midva sva imela a vseskozi samo dva dogovora. To je, da si pustiva svobodo in zvestobo.
On mi je govoril, da je imel ogromno žensk, ženo je prevaral že pred zakonom in v zakonu. Da je sicer imel ženo vseskozi rad.
Ko sva se spoznala, je rekel, da bi se rad umiril in poročil. Da so najboljši moški tisti, ki so imeli veliko žensk, ker se navsezadnje hočejo umiriti. Bla,bla...
Zadnji mesec pa je prišel na dan, da ne garantira, da mi bi vedno zvest, ker je pač tako čipiran, da se mu nezvestoba ne zdi nič sporna.
In da se ima že celo življenje lepo, čeprav je doživel veliko hudega in da bo po smrti žene sploh dal živce na off, ker je že vse doživel.
Celo to je priznal, da je brez čustev, čeprav je drugič malo popravil, da nas ima nekaj ljudi vendarle rad...???
Ko en teden ni nič poklical, sem mu poslala mesič, če je kaj narobe ...in dobila sem odgovor, da je.
Ko sem vztrajala po telefonu kaj je narobe, če je vmes kaka druga ženska, mi je na koncu priznal, da je spal z eno...
Svet se mi je podrl, ne spim, jočem, in se sprašujem kako sem mogla biti tako naivna.
Začela sem verjeti, da je z mano nekaj obupno narobe, da verjamem pri mojih letih takim lažnivcem. Pa že od prej sem imela slabe izkušnje z moškim.
Prosim vas, če mi lahko pomagate z nasvetom kako preboleti tega moškega, ki vem, da me ni vreden. Kako zdraviti ubito dušo...??
Kakšen človek je ta moški, da nima vesti in duše, je tudi z njim nekaj narobe?
Hvala vsakemu, ki mi bo dal kakršenkoli nasvet, da preživim.
Z Vami ni nič narobe, temveč je z njim in to precej v glavi. In kar precej moških je takšnih, da mu ena ženska ni dovolj in tega je vedno več. Pozabite ga, prekinite stik in pojdite dalje. Vem, da je težko, ker sem tudi jaz čustveno zlomljena, a sem se odločila, da grem naprej, saj nobenemu ne bom lutka. Srečno.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar marjetica58 24 Okt 2016 22:10

Hvala Počasi naprej in X-Yu za nasvete in svoje izkušnje pomoči, ker več glav več ve...
Moram reči, da vse dobre nasvete upoštevam in že tudi izvajam. Berem predlagane knjige, veliko pešačim, se pogovarjam s prijateljicami, poiskala sem tudi psihoterapevta, s katerim začneva drugi teden.
Po pravici povedano mi je kakšno uro že malo bolje, večino časa je pa zelo hudo.
Kot bi imela napad žalosti in obupne zapuščenosti. Mislim, da je tovrstno trpljenje duše podobno kot odtegnitveni sindrom pri pijancih ali narkomanih.
Ko je najhuje bi dala vse, da bi "ga" samo še enkrat videla in bila "rešena" teh muk, ko bi mi rekel, da me ima rad in bo vse "popravil"....
Najprej sem pa zablokirala njegovo številko telefona, bolj zaradi tega, da me ne bi zapeljala skušnjava in bi mu poslala kak mesič, Da bi mi razložil zakaj je vse to naredil?

Vsaj glede skušnjav mislim, da mi je ta dva meseca časa že malo pripomoglo. (Da se ne zagovorim!).
Hvala za vsakršen uporaben nasvet, da bi mogla še kdaj zaživeti in se veseliti življenja.
Nikakor pa ne mislim na življenje s kakšnim moškim.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Ilonina 26 Okt 2016 07:25

Seveda gre za odtegnitveni sindrom. Z odnosi smo lahko na žalost ravno tako zasvojeni kot z alkoholom, mamili in še marsičim manj "znanim", npr. s hazardiranjem, seksom, adrenalinom, virtualnimi svetovi (splet, igrice ...) itd.

Poznam primere alkoholikov, ki so se "vzeli v roke" v tem smislu, da so se odpovedali pijači in torej, recimo, uspešno abstinirali. Toda ker niso naredili zase nič drugega, se je odvisnost od alkohola preprosto sprevrgla v druge vrste odvisnost. V nekaj primerih celo v "družbeno sprejemljivo" odvisnost (deloholizem, karierizem), navzven seveda, znotraj pa propad odnosov, razpad družine in posledice na otrocih.

Zasvojenost je simptom. In samo odpraviti simptom ni dovolj - treba je odpraviti vzrok. To delaš in boš delala, ko boš vse več brala in hodila na terapijo ter odkrivala vzroke, zakaj si se sploh zapletla s takim moškim, zakaj čutiš odtegnitveno krizo itd. Prej ali slej boš odkrila, kaj si v resnici iskala in zakaj. Potem se boš lahko takim pastem in ponavljajočim grenkim izkušnjam izognila.

Najslabše je, ko ženske rečejo: "Vsi moški so enaki, nikoli več nobenega!" - in potem mine mesec ali leto, in glej, glej - ženska je v zvezi, ki je kopija prejšnje, in seveda se slej ko prej ponovi tudi preostanek zgodbe vključno s slavnim zaključnim stavkom, kako so vsi enaki itd. Tu pride prav zelo preprosta misel: "Če delaš isto kot vedno, pričakuj isto kot vedno." (In to velja za vse odnose, ne le partnerske.)

Srečno!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar kjotojapan 9 Nov 2016 18:17

Samo čas in konjički celijo rane.Ko ti bo hudo pocni (magazin se prisili)stvari,ki jih imaš rada..Meni je pomagala narava in izleti z planinskih društvom.
Počasi boš spet v formi,ne hiti.Predelati je treba bolečino. Imaš kakšno zares dobronamerno prijateljico?Jaz sem klicala tudi ob 3h zjutraj na zaupni telefon in tega me ni sram priznati saj sem samo človek. .Nisem mogla spati, imela sem 3 mesece depresijo,počasi se je stanje umirjajo, začela sem spet ljubiti,videla sem smisel..
Danes po najinem dveletni "premoru"sem z istim moškim ponovno skupaj.Ja.Nama se je ta zgodba izšla, ker sva OBA bila pripravljena prevzeti svoj del odgovornosti.Tako on kot jaz sva našla skupno pot s pomočjo terapije.9
Nama je obema bilo v času razvoja zelo o zelo hudoo..bolelo je.
Zato vedno pravim,da si v razmerju toliko"kriv" kot nasprotna stran.Ni poražencev ali zmagovalcev..Je samo ZELJA da bi bilo drugače. .
Boš videla kako bo..kam bodo stvari peljale..Mogoce bom zvenela klišejsko ampak včasih je uredu stvari predihat,se iz jokat. .Potem pa moraš naprej.
Držim pesti zate!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar marjetica58 10 Nov 2016 10:01

Hvala Ilonina in Kjotojapan za strokoven in življenjski odgovor.
Bilo bi dobro vaju srečati v živo in se pogovarjati ....
Po dobrih dveh mesecih "šoka" je še vedno zeeeelo hudo, še vedno jočem, hodim k psihoterapevtu, veliko se gibam, se pogovarjam z dobrimi prijateljicami, "letam" naokrog in iščem mir v duši... Vse, da bi enkrat nehalo boleti.
Se sprašujem kako in kje najti moj "čustveni manjko, ki je v meni in bi včasih dala skoraj vse na svetu, da bi me imel nekdo res rad in jaz njega, seveda. Sorodnikov nimam.
Me pa zanima Kjotojapan, kako je vama uspelo, da sta spet skupaj? Če prav razumem, tvoj partner ni bil brez čustev, kot moj.
Zelo sem vesela vaših odgovorov, nasvetov in preizkušenj iz prve roke....

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Zapuščena v novembru 16 Nov 2016 06:55

Prikaži citatkjotojapan napisal:
Samo čas in konjički celijo rane.Ko ti bo hudo pocni (magazin se prisili)stvari,ki jih imaš rada..Meni je pomagala narava in izleti z planinskih društvom.
Počasi boš spet v formi,ne hiti.Predelati je treba bolečino. Imaš kakšno zares dobronamerno prijateljico?Jaz sem klicala tudi ob 3h zjutraj na zaupni telefon in tega me ni sram priznati saj sem samo človek. .Nisem mogla spati, imela sem 3 mesece depresijo,počasi se je stanje umirjajo, začela sem spet ljubiti,videla sem smisel..
Danes po najinem dveletni "premoru"sem z istim moškim ponovno skupaj.Ja.Nama se je ta zgodba izšla, ker sva OBA bila pripravljena prevzeti svoj del odgovornosti.Tako on kot jaz sva našla skupno pot s pomočjo terapije.9
Nama je obema bilo v času razvoja zelo o zelo hudoo..bolelo je.
Zato vedno pravim,da si v razmerju toliko"kriv" kot nasprotna stran.Ni poražencev ali zmagovalcev..Je samo ZELJA da bi bilo drugače. .
Boš videla kako bo..kam bodo stvari peljale..Mogoce bom zvenela klišejsko ampak včasih je uredu stvari predihat,se iz jokat. .Potem pa moraš naprej.
Držim pesti zate!
Pozdravljena, Kjotojapan! Sama sem pisala v sosednji forum....
Čisto "na sveže" se soočam z zaključitvijo dolgoletne zveze oz. zakona.
Se strinjam s tvojimi napotki glede soočanja z razhodom.
Bi te pa prosila, če napišeš kaj več glede ponovnega združenja z istim partnerjem. Se opravičujem, ker smetim temo. Vendar bi te vseeno prosila, če lahko kaj več napišeš.... bi mi res veliko pomenilo.
Napisala si, da sta se ponovno našla po dveh letih. Sta v vmesnem času imela kake medsebojne stike? Sta se videvala? Sta poizkusila srečo morda z drugimi partnerji in ugotovila, da ima smisel potruditi se za obnovitev zveze?
Predvidevam, da sta vsak pri sebi najprej morala preboleti vse medsebojne zamere, odžalovati propadlo zvezo, se postaviti na noge, torej "iti naprej". In šele nato sta lahko (neobremenjeno s preteklostjo) poizkusila ponovno?
Sklepam, da sta v teh dveh letih živela ločeno. Sta potem kmalu zopet zaživela skupaj? V isti nepremičnini kot pred razhodom?
Hvala, če boš lahko odgovorila na moja vprašanja....

Kot rečeno sem šele dobro zaključila dolgoletno zvezo. Oz. zakon.
Ne bi opisovala občutkov, ki so na momente grozljivi in se precej težko soočam s situacijo. Vendar pa poizkušam racionalno ozavestiti, da se je zgodilo s tehtnim razlogom. Da je bila to obojestranska odločitev, ker v odnosu nisva bila srečna. Noben od naju. Bilo je preveč zamer, razočaranj. Ki jih sedaj ne bi zmogla predelati in postaviti zvezo na nove temelje.
Sva se strinjala, da poizkusiva vsak svojo srečo.... Še vedno pa dopuščava možnost, se morda morda nekoč ponovno najdeva.
Sicer se s to mislijo niti ne tolažim, ker se zavedam, da moram sedaj gledati naprej. Da se sama sestavim in poizkušam zadovoljno zaživeti samsko življenje.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh