Nisem vedela kam naj se obrnem, nekako moram dat iz sebe ven vse te občutke.

Nasvet je dobrodošel, pa četudi je kritika. Po vsej verjetnosti bo tole napisano zmedeno, kakor sem tudi sama, se opravičujem že vnaprej.

Pride dan, ko bi vse poslala…se ve kam, pridejo dnevi ko se mi zdi vredno delati na odnosu.

Že dalj časa, čutim takšno tesnobo, tudi strah…strah pred izgubo moža, strah pred mojimi čustvi, v njegovem objemu se še vedno počutim ljubljeno, željeno, varno…čez dan ko gremo vsi po svojih opravkih pa nosim tole tesnobo s seboj.

Moram povedati, da je bil skozi vsa leta vzoren, pošten, ljubeč in delaven človek. Skupaj sva preko 15 let. Težave so bile seveda del najinega življenja, kot vseh ostalih. Nekatere zelo težke, z veliko odpovedovanja in prilagajanja. Vse sva premagovala skupaj in vsak ve, da je v dvoje vse lepše in lažje. Upirala sva se svetu, da sva ohranila tisto ljubezen. Enostavno si nisva predstavljala, kako bi bilo drug brez drugega. Sanjala o skupni prihodnosti, načrtovala …seveda sva do teh sanj tudi prišla. Uredila sva si stanovanje, načrtovala družino…Imava tri otroke, vse načrtovane in težko pričakovane. Tem malim otročičem je po službi posvečal veliko časa, se z njimi igral, jih peljal na sprehod,…seveda sem skuhala jaz, vendar ko sem delala popoldne, sem vedno vedela, da bo zanje dobro poskrbljeno. Je moški, ki mi je vedno izkazoval ljubezen…poklanjal vsakodnevne drobne stvari, ki ti lepšajo in bogatijo življenje.

Zgodile so se stvari, ki so nama, predvsem njemu, sesule umirjeno, ustaljeno življenje…na te dogodke nisva imela nikakršnega vpliva, sva pa skupaj šla skozi to težko obdobje. Psihično zeeelo naporno. Seveda te stvari, ki grenijo, še vedno so in jim tudi ni videti konca. Potem pa sva vsak po svoje nekako poskušala uiti. Sama sem veliko hodila po gozdu, sprehodi pač, pogovarjala s prijateljicami…on pa je začel veliko odhajati od doma…kar naenkrat je imel veliko izgovorov…enkrat službeno…enkrat prijatelj ta in drugi. Pa sem si mislila…vsaj tako pozabi na te skrbi…kar naj gre.

To se je dogajalo leto, leto in pol. Ne me narobe razumet…tudi skupaj sva počela stvari…res pa ne več tako pogosto, kot prej…še vedno se njegov odnos do mene ni spremenil, da bi se čutila ogroženo.

Nekaj mesecev nazaj pa je začel počasi iskat neke napake pri meni, na katere nisem imela ravno vpliva. Finančne zadeve. In to postopoma potenciral…vse večkrat. Čutila sem, da nekaj ni uredu.

In postala »malček« sumničava. Čedalje bolj se mi je dozdevalo, da je tukaj nekaj več, da je izvor morda drugje. In glej ga zlomka, ga dobim, da se dopisuje po telefonu z eno frajlo. Seveda ne bi vsega opisovala drugače lahko res napišem cel roman…samo predstavljate si lahko, kaj vse je letelo iz mojih ust…kar sem mislila…in tudi kar nisem mislila. ( Ne, nisem ponosna na to, da sem mu gledala kaj piše, pa sem tisti moment začutila, da moram…kar neslo me je. Ne, tudi jaz ne želim, da meni kdo brska po telefonu, pa čeprav nimam kaj skrivati- ne takoj poskočit)

Popolnoma zlomljena, porušil…sesul se mi je svet. Kar dihat nisem mogla…srce mi je bilo najbrž dvesto na minuto, mišice so mi kar odpovedovale…kdor je to doživel že ve, kako to gre.
Njegovo dopovedovanje, da je to vse, kar je bilo ni prav pomagalo. Torej naj bi bilo takole… Bil je na neki službeni zabavi, na kateri je spoznal svojo novo sodelavko iz druge podružnice. Tam sta se kot z drugimi tudi onadva pogovarjala, nato pa ga je klicala čez nekaj dni…da so bili to pogovori o službi, kaj počne on, kaj ona itd. Potem ga je še večkrat klicala in po večkratnih pogovorih je ona prišla »slučajno« na to enoto, kjer on dela in ga povabila na pijačo in on »Ja, zakaj pa ne?« seveda šel.

Vedel je in ji tudi povedal zame, da mi ne bi bilo prav všeč da je šel na pijačo, da nimava takega odnosa, kjer bi se varala ipd…Povedal ji je, da me ima rad, najino družino in življenje nasploh. Ampak šel je pa vseeno in mi ni povedal. Prekril.
Punci je bil všeč, kar je prav kmalu spoznal…pa se je še vedno dopisoval z njo. Ni prekinil. Rekel mi je da mu je bilo všeč, ne tako ona, kot to, da je po tolikih letih še komu všeč…drugi pač, kot meni- ženi.

Ja, tudi meni je všeč, da vem, da sem še za pogledat…da sem komu všečna…pa se zato ne dopisujem in dobivam na pijači, ne? Rekel je celo, da ni nobenemu nič škodil, saj me ni prevaral in me tudi ne bo.

Kako ne? Varnost…zaupanje…tega pa ne moreš kupit…ga ni denarja. To je tisto kar najbolj boli, da je bil sposoben prekrivat, mislit na drugo…potem kasneje ji je tudi on prvi pisal, kaj pa.

Ko sem prišla toliko k sebi, da sem se bila sploh sposobna pogovarjat, sem vse želela vedeti. Večina, skoraj na vse mi je odgovoril…potem pa je imel dosti, da naj že neham, da bi rad pozabil, da naj neham živet samo za to….kar je imel prav…ampak vsak dan sem se spomnila kaj, kar bi pa še vseeno želela vedeti.

Vidno skesan…ko je videl kaj je naredil…«ne vem otročji, nedorasel sem bil, vedel sem, da ni prav in da moram nekako zaključit to, zame, prijateljstvo…nikakor pa ne želim izgubit tebe, jaz sem srečen s tabo« Ipd.

Ne dopisuje se več…menda…sama sem pa še vedno kamen nosila v želodcu…navkljub temu, da posveča ogromno časa družini, če gre ven, greva skupaj…v nekaj mesecih je šel dvakrat sam. Vse naredi, da bi se dobro počutila, da bi povrnil tisto, kar sva imela.

Še tole, je zelo družaben, energičen in v družbi zaželen. Rad ima pozitivne ljudi okoli sebe, rad pleše, poje, se smeji… isto obnaša do obeh spolov, ne dela razlik. Je pa res, da si lahko ženska to razlaga tudi drugače…Ko sem videla, da ga kakšna malo drugače gleda…sem bila priznam tudi ljubosumna, pa mi je rekel, da on točno ve kaj ima doma in da vem, da me ima rad, da nimam razloga ljubosumje. Zdaj sem ga pa imela, ne?

Rabim nekakšen nasvet, kaj naj z njim naredim. Ali mu zaupati, kako naprej…seveda ga imam rada, vendar se nekako ne morem predat in kako za vraga naj mu zaupam? Če bi izvedela, da me je fizično prevaral, se vprašam, kako paniko bi šele potem zagnala. Malo tolažbe…zgleda, da mi kaže na bolje, ne? Boli pa še vseeno.

Imate s takim zadevam izkušnje? Kako se je odvijalo naprej? Upam, da ste razbrali iz mojega pisanja bistvo, vem, da sem še rahlo zblojena.

Spoštovani,

pri vsem bremenu, ki ga nosite, je dobra stvar zavest, da se na svoje tesobne in podobne občutke lahko zanesete. Pa ne da bi vam zanesljivo povedali, ali vas mož vara ali ne; pač pa, da se oddaljujeta in da se je nekaj spremenilo. Nekaj, kar vas skrbi. Nekaj, zaradi česar bi storili marsikaj, da bi vajin odnos, namesto da bi šel v smer, katere vas je groza, prestopil na višjo stopnico, vzpostavil novo zaupanje.

Človeška narava je taka, da izjemno teži k varnosti, kar pogosto enačimo z območjem udobja; in kar zamaje ta občutek, to vidimo kot grožnjo. Če nekomu povsem zaupamo, potem pa se zaupanje sesuje, je potrebno veliko časa, da se znova ustali. Pa ne samo časa, ampak tudi dela. Dela, kakršnega ta odnos doslej še ni potreboval – no, zdaj pa ga.

Kot ta trenutek vidim, imate v grobem dve možnosti: da se iz svoje stiske še naprej zatekate k preverjanjem in zasliševanjem – in noben možev odgovor ne bo pravi, ne bo tisti, ki bi vas pomiril; ali pa vzamete vse skupaj kot resen namig življenja, da je vajin odnos zrel za partnersko terapijo. Kar je bilo morda pometeno pod preprogo, vaju kliče, da bi rado na dan.

Želim vam, da bi si dali priložnost, da prav zaradi te stiske poglobita svoj odnos.

a, tvoj perfektni možič je čisto ‘slučajno’ nategnil neke vrste ‘sodelavko’ in sedaj bi vse, čim prej po možnosti , pometel pod preprogo. Seveda….
Upam samo da mu ne verjameš da ni imel nič z njo.
Sicer so njegove reakcije tipične za tovrstne prevarante,v bistvu nič novega.
Sedaj pa se moraš odločiti, tako kot Neo v filmu Matrix,vzeti rdečo ali ta modro pilulo.
Rdečo : verjemi vse kar ti mož pove in živi naprej kot da se ni nič zgodilo.
Modro: zgodila ti se je grda prevara in življenja kot si ga spoznala prej, ni več.
Dobro došla v največjo grozljivko vseh časov : realnost !
Kaj bo torej ?
ps
Hodi na forum nezvestoba-varanje. Tam boš bolj razumela kakšne grde romane piše življenje.

Hvala za odgovore.

Terapijo…najbrž bi bila res na mestu.

Ja tale odgovor pa mi ni čisto všeč…je pa realen.
Nisem se še dokončno odločila, kaj in kako naprej.

Rdeča, modra pilula…
Je sicer zelo pozoren do mene…seveda prevaranti navadno so takšni, ne?
Sedaj sem seveda mlada, lepa, privlačna…neverjetno seksi…svojemu možu…tako pravi.
In da nima nikakršnih stikov več, da mu je žal zato, da me je prizadel in kaj vem kaj še.

Telefon pa je še vedno zaklenjen…seveda mu ga nisem omenila…ker sem prepričana, da zato, ker mu ona piše in noče, da bi jaz zagnala celega vraga doma.

So dnevi, ko na to skoraj ne pomislim…so pa dnevi, ko se mi kar meša.

Tistega, kar sta imela, ni več. Ne moreš obuditi. Lahko zgraiš nekaj novega. Vendar jaz imam občutek, da mu ti ne zaupaš, da je zadevo zaključil in nisi niti prepričana, da je vse skupaj ostalo zgolj pri pijačah (in če je, zakaj je???). Med vrsticami se mi zdi, da se bojiš ugotoviti, da je šlo dejansko za prevaro, in da se na telefonu (ali pa preko e-pošte, FB-ja ali česarkoli drugega) nekaj še vedno dogaja.

Na tvojem mestu bi si vzela pravico, da preverim in pregledam vse, kar me zanima, ko me zanima. Brez nekih moralnih pomislekov in zadržkov. Človek, ki je dokazal, da ni zaupanja vreden, ni vreden zaupanja – vse dokler ne ugotoviš, da spet je. Dokler imaš občutek, da hodiš po jajcih, na čem boš gradila zaupanje in odnos? In to je iz tvojega sporočila razvidno, kjer lepo pišeš, kako vas razvaja in skrbi za vas in preživi čas z vami, vendar zaupaš mu ne – niti toliko, da si z njo ne dopisuje več…

Če želiš gradit hišo, potrebuješ najprej temelje. Prejšnji so se podrli. Ali zgradiš nove ali pa ti hiša ne bo stala. Gradit hišo brez temeljev, kot to zdaj počneš, je noro in usojeno na propad.

Hvala Pandora1, to je res tega, kar je bilo ni in tudi nikoli več ne bo. Sedaj je preteklo že nekaj časa od tega odkritja…malce drugače gledam na vse skupaj.

Sedaj verjamem, da je zaključil s temi dopisovanji. Jaz pa z oprezanji.

Pove kam gre, s kom gre brez da bi ga spraševala, doma se obnaša normalno, kot pred tem dogodkom, veliko se pogovarjava, imava skupne konjičke…skratka preživljava skupen čas. Po telefonu govori pred mano, ne hodi v drugo sobo, se ne umika, telefon tudi jaz dobim v roke brez neke prisile, zahteve. Tisoče drobnih stvari, katere sem seveda spremljala…

Življenja si res ne predstavljam, da bi morala venomer oprezati za njim…ne želim tega…kar sem počela tisti mesec, dva ne sme biti moje vodilo. Sem poštena, delovna, znam poskrbeti za dom in družino…sem razumevajoča za vse tudi njegove težave, ljubeča. Sem vredna iskrene ljubezni. Če bo na vse to moj mož ponovno pozabil, ignoriral…mi bo vsekakor boljše brez njega.
Preden kdo poskoči…ne, nisem idealna, nisem brez napak…se zavedam, pa vendar si zaslužim ob sebi nekoga, ki to ceni…ali pa bom sama. Ne bi bila prva, niti ne zadnja sama z otroki.

Do takrat pa se predajam temu kar imam.

Nisem želela pomesti pod preprogo, kakor je on želel. Zahtevala sem odgovore, dokler jih nisem dobila…po večkrat istega, da sem lahko primerjala…ja, tolikokrat, da je meni sedlo, da je to to.

Utrujena, izčrpana od tega sem se morala odločiti, kaj bom naredila…odločila sem se da ostanem z njim…Če ga ne bi ljubila, bi bilo tako lahko. Nikoli si ne bom očitala, da nisem dala priložnosti sebi in svojim. Ali občutka, da sem se brez veze ločila…tu pa ni maneverskega prostora za ponovne akcije…

Temelje gradiva, počasi…ker je res tisto prej razmajano…ker imam občutek, da se oba trudiva, delava na tem…je to to zaradi, česar sem sprejela takšno odločitev.

Kaznuj ga brez milosti

Pojdita na terapijo čimprej, ko se da. Ne se mučit sama, če ne prideš do dna. Zakaj ima “še vedno” zaklenjen telefon?

Nisem rekla, da ima zaklenjenega.
Pred meseci sva se še enkrat pogovorila o vsem, telefon je odklenjen.

Sva poglobila najin odnos in sem mirna.
Tudi detektiva sem se šla, se tej punčki približala z izmišljenim imenom in počasi sem izvedela vse kar me je zanimalo (imava skupne hobije,…pa ne bom razlagala na dolgo in široko, ni najmanjšega dvoma, da bi ona vedela, da sem jaz žena ravno tega, ki ga je ona hotela)

Važno je, da je potrjeno tisto, kar mi je mož govoril…sem se spraševala, kaj pa če ni vse tako, kaj pa če…vendar se mi je po tolikem času postregli odgovori na moja vprašanja.

Ja, res ni lepo, ni fer do nje. Do mene pa ni bilo prej. Laž, vem , da je. Jaz sem pa z njo dobila dokončen notranji mir.
Oddahnila in spihala sem tiste dvome, ko mi je pisala in opisovala tiste pogovore in srečanje z njim, ko mu je priznala, da se je zaljubila in, da želi od njega več, ne le prijateljstvo. On pa ji je razložil, da tako pa to ne gre, da že ima družino, ženo od katere se ne misli ločiti niti ogrožati na tak način, da bi varal oz. imel ljubico.

To mi je sicer na dolgo opisovala, ampak to je povzetek tega. Ni mi žal za ta korak.

In ne, ni mu še oproščeno, tole prekrivanje, vendar ga ljubim in sem ponosna nanj, da je tako reagiral. Hvala vsem za komentarje. Takrat sem se čutila res samo na vsem planetu. Tudi tiste komentarje, ki so boleli.