Res res lahko ?

Vprašanje za ženske: Ali res lahko praktično z danes na jutri preklopiš in varanje pospraviš pod preprogo ter pozabiš na vse dogajanje? Tudi izlivanje čustev tretji osebi? Ali res lahko partnerju rečeš, da kar se je zgodilo se je zgodilo, od danes naprej obstajaš le ti, čeprav si še pred 14 dnevi mislila in bila čustveno popolnoma predana nekomu tretjemu? Je res tako lahko ali je to le sprenevedanje in ohranjanje nečesa….kdo ve česa?

Spoštovani unikatna2!

Kot ste nakazali že v naslovu vas razjeda dvom in strah, da bi lahko na hitro odrezali svoja čustva, ki so še nedavno bila namenjena nekomu drugemu, ga skušali pozabiti in biti spet vsa ljubeča v odnosu s partnerjem. Ob tem je občutek kot bi morala iz neke živosti spet v neko zadušljivo otopelost. Postavlja se kup vprašanj o tem kaj vam je dalo oz. daje živost ali otopelost in kako da tega niste oz. ne bi zmogli živeti s partnerjem.

Jasno je, da se svojih čustev ne da kar odrezati in se prepričevati, da čutite drugače kot čutite, pomembna pa je zavestna odločitev, vlaganje napora, odlaganje zadovoljitve ter izbira novega vedenja kot odziv na ta čustva ter predvsem velika iskrenost do sebe in partnerja. Nobeno pretvarjanje ni in ne more biti uspešno. Tudi zgolj razumsko »odrezati« svoja občutja se mi ne zdi v redu. Pomembno je, da se zaveste, da npr. razmišljate ali sanjarite o drugem, vendar da se zmorete odločiti, da to prekinete, da ga ne pokličete oz. ne iščete stika z njim. Da pa je to težka in zelo zahtevna naloga, ni dvoma, saj je podobno zahtevno kot ko se mora alkoholik odpovedati alkoholu ali narkoman drogi. Bistveno je, da se da v partnerskem odnosu povedati kako mi je in kako se počutim, obenem pa, da sem tudi sama pripravljena slišati, razumeti in se vživeti tako vase kot tudi v partnerjevo doživljanje. Torej upoštevati in začutiti kako sem s to prevaro prizadela njega in kaj on doživlja.

Pomembno je, da bi se bila oba pripravljena soočiti s sabo in s tem,kar se je zgodilo, kako je do prevare prišlo in kaj je kdo prispeval k čustvenemu oddaljevanju. Bistveno bi bilo, da bi se oba odločila za zavestno grajenje odnosa. Priporočam, da s pomočjo terapevtske podpore, saj bi bilo potrebno odkrivati vzroke in predelovati posledice te prevare ter prevzeti odgovornost. Spodbujam pa tudi iskanje terapevtske opore za predelavo te osebne stiske, četudi se partner morda ne bi odločil zanjo.

Zagotovo je potreben čas, razumevanje in odkrivanje sebe. In tega kaj ste šli preko prevare iskat v drug odnos, česa niste dobili oz. kaj sem pogrešali, koliko se da zdaj in koliko se je dalo prej pogovarjati s partnerjem, kaj sta oba pripravljena (pri sebi) spremeniti – ali pa ne in je morda za koga od vaju že prepozno, da bi na pogorišču uspela znova zanetiti iskrico …

V zadnjem stavku se da razbrati apatičnost, obup in praznino ter dvom, če boste zmogli ostajati v čustveno prazni zvezi. Zaradi česa? In se sprenevedati? Zaradi česa? Vsekakor bo pomembno raziskati in si priznati kdo ste, kaj prinašate v odnose, kje čustveno ste, kaj si želite in vzpostaviti predvsem pristen odnos do sebe. In tudi do partnerja. S tem da bi mu bilo pomembno povedati kaj doživljate, kaj pričakujete od njega in kaj vam ni sprejemljivo ter kaj ste sami pripravljeni vložiti v morebitno obnovitev zveze. Zagotovo pa je vama obema sprejemljivo to samo na novih temeljih.

Vse dobro vam želim.