
Pozdravljeni!
Na vas se obračam v stiki, ker je moj 8 letni sin žrtev nasilja. Ima prijatelja, s katerim se poznata od najzgodnejšega otroštva. Ker živimo blizu, se tudi naša in njihova družina pogosto družimo, celo počitnice smo že skupaj preživljali. Dečka sta bila od nekdaj zelo navezana drug na drugega, moj sin je vedno občudoval prijatelja in si želel veliko časa preživeti z njim. Skupaj sta bila v vrtcu, sedaj sta skupaj v šoli, na krožkih ipd ...
Od rojstva so se med njima kazale seveda razlike v karakterjih, temperamentu, sposobnosti ... Tako je naš fant bolj šibek, nežen, "študiozne narave", bolj neroden v komunikaciji, predvsem pa nima v sebi neke tekmovalnosti in agresije, popolnoma brez zanimanja za šport in "borbene" dejavnosti. Drugi deček je pravo nasprotje tega, je močan, nadpovprečen športnik, ambiciozen, čustveno precej bolj čvrst, z veliko željo biti najboljši, kar na mnogih področjih tudi je. Oba sta zelo bistra in v šoli dosegata lepe rezultate. Do tu vse lepo in prav, vendar ...
Zadnje mesece nam sin pogosto pove, da je žalosten, ker se je ta prijatelj osorno in neprijazno obnašal do njega. Najprej sem to jemala kot običajne medvrstniške spore in nisem temu posvečala preveč pozornosti. Potem pa sem bila slučajno priča dogodku, ko se drugi deček brez vsakega razloga porinil našega fanta ob zid (ker je zvedel, da je osvojil neko priznanje, ki ga on ni). Prav tako se je začelo dogajati, da je prihajal naš domov žalosten, ker mu je vzel kakšno pisalo, igračo, celo denar in mu tega ni vrnil. Začela sem biti bolj pozorna in nazadnje se mi je sin odprl in se izpovedal, da je prijatelj do njega vsakodnevno nasilen in da se ga po eni strani boji, po drugi strani pa ga ima rad in ne bi rad izgubil njegovega prijateljstva. Povedal je, da ga tepe, če se z njim v čem ne strinja, če doseže kakšen uspeh, ki ga on ne, pogosto ga zafrkava in ponižuje pred sošolci, ker je naš fant neroden pri športnih aktivnostih in mu ukazuje, kaj sme in kaj ne sme.
V tej situaciji ne vem, kaj naj mu svetujem. Naš se zelo hitro razburi, hitro mu pridejo solze v oči, zato se mu drugi dodatno posmehuje. Fizično mu nikakor ni kos. Hkrati mu v trenutku vse odpusti, če se mu prijatelj le prijazno posmeje, takoj vse pozabi in je z njim ljubezniv, kot da se ni nič zgodilo. Skrbi me, ker pravi, da se ga boji in hkrati išče njegovo bližino. Izrazil se je, da je zelo navezan nanj in da ne želi izgubiti tega prijateljstva. Prosim za kakšen nasvet, kako naj ravnamo, kaj naj mu svetujemo, ali naj se pogovorim s starši tega dečka, na počakam .... Hvala za vaše mnenje!
Na vas se obračam v stiki, ker je moj 8 letni sin žrtev nasilja. Ima prijatelja, s katerim se poznata od najzgodnejšega otroštva. Ker živimo blizu, se tudi naša in njihova družina pogosto družimo, celo počitnice smo že skupaj preživljali. Dečka sta bila od nekdaj zelo navezana drug na drugega, moj sin je vedno občudoval prijatelja in si želel veliko časa preživeti z njim. Skupaj sta bila v vrtcu, sedaj sta skupaj v šoli, na krožkih ipd ...
Od rojstva so se med njima kazale seveda razlike v karakterjih, temperamentu, sposobnosti ... Tako je naš fant bolj šibek, nežen, "študiozne narave", bolj neroden v komunikaciji, predvsem pa nima v sebi neke tekmovalnosti in agresije, popolnoma brez zanimanja za šport in "borbene" dejavnosti. Drugi deček je pravo nasprotje tega, je močan, nadpovprečen športnik, ambiciozen, čustveno precej bolj čvrst, z veliko željo biti najboljši, kar na mnogih področjih tudi je. Oba sta zelo bistra in v šoli dosegata lepe rezultate. Do tu vse lepo in prav, vendar ...
Zadnje mesece nam sin pogosto pove, da je žalosten, ker se je ta prijatelj osorno in neprijazno obnašal do njega. Najprej sem to jemala kot običajne medvrstniške spore in nisem temu posvečala preveč pozornosti. Potem pa sem bila slučajno priča dogodku, ko se drugi deček brez vsakega razloga porinil našega fanta ob zid (ker je zvedel, da je osvojil neko priznanje, ki ga on ni). Prav tako se je začelo dogajati, da je prihajal naš domov žalosten, ker mu je vzel kakšno pisalo, igračo, celo denar in mu tega ni vrnil. Začela sem biti bolj pozorna in nazadnje se mi je sin odprl in se izpovedal, da je prijatelj do njega vsakodnevno nasilen in da se ga po eni strani boji, po drugi strani pa ga ima rad in ne bi rad izgubil njegovega prijateljstva. Povedal je, da ga tepe, če se z njim v čem ne strinja, če doseže kakšen uspeh, ki ga on ne, pogosto ga zafrkava in ponižuje pred sošolci, ker je naš fant neroden pri športnih aktivnostih in mu ukazuje, kaj sme in kaj ne sme.
V tej situaciji ne vem, kaj naj mu svetujem. Naš se zelo hitro razburi, hitro mu pridejo solze v oči, zato se mu drugi dodatno posmehuje. Fizično mu nikakor ni kos. Hkrati mu v trenutku vse odpusti, če se mu prijatelj le prijazno posmeje, takoj vse pozabi in je z njim ljubezniv, kot da se ni nič zgodilo. Skrbi me, ker pravi, da se ga boji in hkrati išče njegovo bližino. Izrazil se je, da je zelo navezan nanj in da ne želi izgubiti tega prijateljstva. Prosim za kakšen nasvet, kako naj ravnamo, kaj naj mu svetujemo, ali naj se pogovorim s starši tega dečka, na počakam .... Hvala za vaše mnenje!