Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Tišina

Odgovori Nova tema
Default avatar Polona po 9 Jun 2016 09:35

V zvezi sem s moškim ki praktično noče reševati težav s pogovorom .Če želim da pri sebi kaj spremeni se bo zagotovo umaknil v tišino in ga ne bo na spregled ves mesec ali celo dlje.Ker v zvezo res vlagam svoj maksimum čedalje bolj razmišljam da ga ta niti ne vloži toliko.Partner ima mešanico ,jeze,maščevanja in tišine od vsega je najbolj izrazita tišina kadar sva v sporu.Praktično se mi zdi skoraj nenormalno da on tako dolgo molči in da nima potrebe po meni.Vseskozi dobivam občutek da sem nečesa kriva čeprav v zvezo dajem svoj čas,razpolago in zanimanje.Partner kadar ni konflikta deluje bolj v smeri seksualnosti in druzenja živiva pa ne skupaj iz drugih razlogov ki jih tukaj nebi omenjala.Sprašujem se kaj ta človek sploh čuti do mene in zveze če tako dolgo molči.Rada bi samo še povedala da sem nekak nehala prva klicati jaz,ker sem ugotovila da on misli da brez njega itak ne morem in se mu zato ni treba v odnosu poboljšati.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 15 Jul 2016 16:19

Spoštovani Polona po,

Začelo vas je jeziti, da se partner užaljen umika in se zelo dolgo noče pogovarjati. Tudi po cel mesec ali dlje trajajo njegove zamere, kar je res izredno dolgo obdobje. Si ne predstavljam kako naporno mora biti živeti ob takšnem človeku. Si predstavljate kako bi to izgledalo, če bi vidva tudi živela skupaj? In kako vam je tudi sicer tako dolgo čakati, da se bo končno »odžalil« in prišel nazaj – kot da se ni zgodilo nič? Ob tem se sprašujete kaj ste naredili narobe in česa vsega morda niste naredili, da se je užalil – doživljate torej občutke krivde. Rada bi, da si daste dovoljenje, da tudi če ste naredili kaj narobe ali če nečesa niste naredili, niste krivi za njegovo užaljenost, jezo ali zamero. Pomembno bi bilo delati na teh vaših občutkih krivde in njihovem razreševanju ter tudi raziskati ozadje (od kod takšni vzorci zatekanja v krivdo in popuščanja pred nasiljem?).

Pomembno je vedeti, da je užaljenost huda oblika psihičnega nasilja. Potrebno bo razmejiti, da je užaljenost vedno stvar tistega, ki je užaljen (ne glede na razlog in krivdo, ki jo užaljeni sicer vedno skuša prevaliti na drugega, da mu ni potrebno sprejeti svoje odgovornosti) . Užaljeni ima sicer pravico biti prizadet in užaljen, vendar je njegova odgovornost kaj s to užaljenostjo naredi – ali bo zameril in s tišino in umikom (otroško, pasivno) čakal drugega, da bo naredil prvi korak - ali pa bo prevzel odraslo, aktivno vlogo in spregovoril o tem, da ga je to in to razjezilo, prizadelo in mu ni ok, da je tako in predlaga to in to… Tu je bistvena razlika, v prevzemu odgovornosti zase, za svoje doživljanje. To je naloga vsakega odraslega. Pogosto pa srečujemo ljudi, ki so telesno sicer odrasli, po sprejemanju odgovornosti za svoje življenje, pa ostajajo v otroški vlogi. Dokler se vsak posameznik zavestno (npr. s pomočjo psihoterapije) ne loti tega, sploh ne ve kaj se mu dogaja in živi kot da je tako vse v redu, kar pa ga ne odvezuje odgovornosti.

Zdaj ne bom razpravljala o globljih razlogih in podlagah, ki jih vsak posameznik nezavedno prinaša že iz svoje izvorne družine. Le ti se naprej v partnerstvu samo še preigravajo in poglabljajo, z vedno novimi konflikti in nerešenimi situacijami (nesprejetje svojega deleža odgovornosti in nepripravljenost za spremembe - pri sebi). S tem, da ste tudi vi nehote začeli odigravati to igro in ga ne kličete več prvi, se ta začarani krog ne bo rešil. Pomembno bi bilo,da bi oba spregovorila o tem kaj doživljata in kako vama je ter sprejela vsak svoj del odgovornosti za drugačne odnose.

Pomembno bi se bilo torej začeti drugače pogovarjati – spregovoriti o vsem tem, kar ste opisali in kar opisujem sama. Torej, nekako takole: »da mi ta tišina in užaljenost ni v redu, da me prizadane, boli in jezi in da tako ne morem živeti. Da verjamem, da je tudi partnerju težko, vendar s tem, ko se v svoji stiski umakne, se počutim samo še slabše in mi je grozno tako dolgo čakati. Rada bi, da bi mi povedal kaj se mu dogaja in sprejel svoj del odgovornosti, sama pa sem tudi pripravljena premisliti in sprejeti svojega. Ni mi tudi v redu, da nič ne rešiva in da greva po končani užaljenosti enako naprej, do novega kroga istih vzorcev. Oba bova morala nekaj korenito spremeniti, sicer na tak način sama ne bom mogla in nisem pripravljena več živeti. Si se ti pripravljen soočiti s sabo? Začeti drugače ravnati s svojo užaljenostjo?… Jaz sem se odločila, da bom začela drugače….« itd…

Vse to je nek proces, ki se ga da najlažje razrešiti s pomočjo terapije, kajti zgolj izrečeni taki stavki še zdaleč niso dovolj, da bi se v resnici začele neke spremembe… Pomembna je odločenost in pripravljenost, vključitev več ravni doživljanja, saj jeza, užaljenost in občutki strahu in krivde… nikoli ne izvirajo samo iz partnerskih odnosov…

Razumem, da vam je težko živeti na tak način (s tišino in brez sogovornika, ko se želite pogovoriti) in vam v resnici ni potrebno več. V tem kako se boste odločili sami pri sebi in kako se bo odločil partner ter kako se bosta uspela dogovoriti vidva, so lahko zelo različna stališča, ki pa veliko povedo o tem ali se bi v takem odnosu sploh dalo živeti skupaj. Upam, da sem vam kljub poznemu odgovoru dala malce širši vpogled v problematiko, ki se odigrava med vama in da vam bo kljub vsemu še vedno koristno.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh