Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

otrok krade

Odgovori Nova tema
Default avatar ulaurh 3 Jun 2016 10:43

Pozdravljena!

Danes sva z možem izvedela da najina 9 letna hči jemlje denar bratu iz hranilnika in kupuje sladkarije, ki jih potem nosi v šolo. Oba sva bila seveda šokirana. Ker ne bi rada naredila napako , naju zanima, kako pravilno odreagirati da ne narediva več škode kot koristi?

Že v naprej hvala za odgovor

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 14 Jul 2016 11:37

Spoštovani, ulaurh!

Zelo dolgo ste čakali na odgovor. Ne vem koliko ste razočarani in jezni (upravičeno). Žal mi je, da je tako. In za to ni nobenega opravičila. Čeprav v resnici sploh ni vsa krivda na meni, čutim odgovornost, sram in jezo. Če sem iskrena, priznam, da sem se ukvarjala z drugimi stvarmi in se preveč zanašala na kolege, češ saj bo kateri od njih odgovoril. Pa ni. Zdaj je situacija takšna kot je. Vedno bolj zoprna (nelagodje, sram) in prebujajoča jezo, ki jo je dobro uporabiti kot odločnost v smeri iskanja rešitev. Odgovoriti moram zdaj. Vsako nadaljnjo odlašanje vodi v še večje težave.

Čeprav bi lahko mirno preskočila ves tale uvod, se mi zdi pomembno, da ga pa vseeno upoštevam – predvsem zaradi iskrenosti do sebe in zaradi vzporednic, ki jih bosta morda našla v vajini oz. vaši zgodbi.

Medtem se je šola končala in vidva z možem sta nekako ukrepala. Upam, da uspešno. (To omenjam zato, ker se brez globljega naslavljanja doživljanj in spremembe vedenj v celem družinskem sistemu utegne situacija ponavljati, morda na drugačne načine). Poleg šoka ob odkritju hčerinega dejanja (morda večkratnih dejanj) kraje, sta gotovo tudi vidva čutila podobno – odgovornost, sram in jezo. Morda sta se tudi vidva zanašala na druge, si mislila, da se kaj takega ne more zgoditi, se ukvarjala z marsičem pomembnim, hčerkinim težavam (ki so se pokazale s tem dejanjem) pa morda nista posvečala dovolj pozornosti. Čas je brzel mimo. Potem je bilo ob vajinem odkritju ukrepanje nujno. Kakšno pa je pravilno ukrepanje? Ni ene same poti.

Pomembno je, da sta ji (že s samim zaznanjem situacije in kakršnim koli ukrepanjem, ne pa z zanikanjem resnosti danega dejanja, če ga npr. ne bi niti opazila ali nič rekla o tem) dala vedeti, da takšno dejanje ni prava pot za reševanje njene stiske. Kakšne stiske – to bi bilo dobro izvedeti od deklice. Morda te, da si želi biti sprejeta in priljubljena med vrstniki, katerim je kupovala sladkarije, misleč, da jo bodo tako imeli raje…. Morda jim je želela ustreči – v bistvu je želela dobro za druge, lahko bi jih namreč pojedla tudi sama. Pa jih je raje delila z drugimi. Kar ni narobe. Samo pot do pridobitve denarja ni prava. Pomembno je, da sta in ji bosta ( s svojim zgledom) dajala vedeti, da tatvina oz. kraja ni in nikoli ne bo sprejemljiva. Da tudi njej ne bi bilo prijetno, če bi brat denar ukradel njej, ki bi se ga trudila privarčevati in se čemu odpovedati. Da bi bila tudi ona jezna na brata in žalostna, ker ne bi imela več svojega denarja – tako se počuti brat zdaj. Naj predlaga kaj bo ona naredila, da bo nekako povrnila oz. nadomestila to škodo bratu (ni nujno z denarjem, tu se lahko ona potrudi in naredi kakšno dobro delo zanj – pomembno pa je vključiti tudi brata in mu razložiti situacijo in dobiti njegovo soglasje).

Tudi, če je že nekaj časa od dane situacije, se da še vedno pogovarjati o tem kaj se je dogajalo.
Najbolj pomembno pa je hčerki pomagati najti druge načine, da bo dosegla tisto, kar je želela in česar doslej sama ni zmogla in je našla ta način, ki pa ni v redu. Tudi, če bi to pomenilo, da bi jo naučili, da bi ona lahko kdaj pa kdaj prosila vaju in bi ji tudi dali denar za sladkarije, ki jih bo nesla sošolkam in sošolcem. Vendar to ne bo dovolj. Vedno jo bo dobro vedno znova vprašati kako je njej, kako se počuti med vrstniki, kaj želi doseči s tem ...? Gotovo bo potrebno še veliko več vajinega pogovarjanja z njo in dela na njenih doživljanjih, na njenih čustvih, potrebah, občutku lastne vrednosti in samopodobe, pomoči pri vzpostavljanju njenih stikov z vrstniki, zanimanja in spodbujanja, da govori o tem kako se počuti v šoli, najprej pa verjetno še več vajinega zaznavanja njenega počutja in ubesedenja le tega…. In vzpostavljanja verjetno še več iskrenosti in zaupanja v vseh vaših medsebojnih odnosih. Morda odkrivanja preteklih situacij vajinih odnosov s svojimi starši... Kako so pristopali do vsakega od vaju in kako sta si vidva želela, da bi? Kako sta se počutila, ko so reagirali npr. zgolj "tehnično"? (ta izraz uporabljam, ko se situacija rešuje na ravni ukrepanja, brez poglabljanja v občutja in doživljanja vseh vpletenih.)....Tu se odpira široko polje ozadja te situacije. In na tem je dobro delati še naprej.

Ni tragedija, ko se kaj takega zgodi. Pomembno je kaj bomo s tem naredili – kaj bom jaz in kaj bosta vidva. In kaj se bomo iz dane situacije naučili, začeli drugače?

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh