Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

pojav sramežljivosti

Default avatar

altija

Pozdravljeni,
na vas se obračam,ker sem opazila pri sinu staremu 7let vedno večjo sramežljivost. Nočem delati slona iz tega,pa vendar priznam,da mi to njegovo zardevanje privablja grenke spomine iz mojega otroštva.
Prav očitno gre po moji poti in vem,da me ravno zato še bolj plaši. Sicer ne morem reči,da je zadržan fant,pravzaprav je kar družaben,ima prijatelje v šoli,imam občutek,da je lepo sprejet. Pa vendar ga situacije,kot srečanje sošolke izven šole, ali ob kakšni čisto banalni situaciji zardi,pogleda stran... sošolke ne pozdravi.... Tega zardevanja je vedno več.
Če sama v dobi odraščanja nebi doživljala prave travme zaradi zardevanja in se posledično umikala iz situacij,ki so me privedle do tega,bi verjetno na vse to pri sinu gledala kot simpatičen del odraščanja.
Tako pa me ta njegova "stiska"malo obremenjuje,obremenjuje v smislu,da se nebi stopnjevala do te mere,da bi se začel umikati iz socialnih stikov,in postal ena tiha siva miška v kotu.

Prosila bi vaše mnenje,kako naj se do sina obnašam v takih situacijah? Ali naj to sramežljivost kaj omenjam? Ali mu to nelagodnost na kakšen način lahko pomagam premagati? Ali sem do sedaj v vzgoji pogrešila že s čim ne vede? Ali vse skupaj pustim ,kot da ni nič?
V naprej hvala za vaš nasvet.
Default avatar

Barbara Novak

Spoštovani,

sramežljivost je izredno občutljivo in ranljivo področje, ni dvoma. Človek bi se najraje skril, pogreznil, postal neviden, tako neprijetni so občutki sramu. Posebej težko je, če je zardevanje posledica poniževanja, očitnega norčevanja in posmeha.

Vaš sin vam zelo jasno zrcali, česa še niste predelali oz. razrešili pri sebi, s čim se ne bi želeli soočiti, kaj bi najraje kar pozabili in odstranili iz življenja. Vzemite to za novo izkušnjo spoznanja. Otroci se učijo z zgledi, s tem, kar zaznavajo, vidijo, doživljajo, občutijo ob starših skozi življenje. Tudi vaš sin se v občutljivih trenutkih umakne in zardeva, podobno kot vi. Počuti se tako, kot ste se nekoč vi, zelo dobro ga lahko spremljate in občutite, saj vas vedno znova spomni na vas. Verjamem, da je boleče in grenko, vendar se da tudi to preseči. Samo od sebe ne bo izginilo, saj za to obstajajo neki vzvodi, je pa verjetnost, da bo vaš sin šel še naprej po vaši poti, v kolikor se ne bo v vašem življenju nič spremenilo.

Sama bi vam priporočila, da začnete delati na sebi, znotraj sebe in se posvetite naprej raziskovanju vzrokov, ki so v vas vzbudili občutke nelagodja, sramu in umikanja pogleda vstran, ter tudi praktičnemu odzivanju v situacijah. Ob kom in v kakšnih situacijah ste se tako počutili? Vam je bil kdo v oporo? So bile kakšne hujše travme, ki so vas s tem zaznamovale? Globok sram je med drugim povezan z raznimi zlorabami in nasiljem ter nespošljivimi ravnanji. Ravno s tem, pred čimer nevede bežite, se boste morali soočiti. Tja, kamor si ne želite iti in s čimer se vas je strah znova soočiti, bo potrebno iti, nazaj v preteklost. Z delom na sebi, s tem ko se boste soočali z vašimi najglobljimi strahovi in zamolčanimi zgodbami, se boste zmogli premakniti v življenju naprej - se boste zmogli osvoboditi bremen iz preteklosti, ki vas potiho nenehno bremenijo. Ko boste zmogli ostati pred ljudmi pokončni in se ne več skrivati, počutiti nelagodno, krivo, ko boste ponosni nase, ko se boste toliko cenili, da vas nihče ne bo več "pregnal z mesta", šele takrat boste premagali svoje strahove pred soočenjem z drugimi, svojo "sramežljivost". Ko boste drugače odreagirali v različnih situacijah, kot odreagirate sedaj, ko vas ne bo več strah, sram..., ko ne boste več gledali stran, ko se boste upali, bo drugače odreagiral tudi vaš sin. Ni vam potrebno več bežati, se skrivati, zdaj ste odrasli.

Ko boste to nekoč prerasli, boste hvaležni za sinovo lekcijo, spodbudo, ki vam jo zdaj nudi. Daje vam priložnost, da se soočite s temo, ki vam že vse življenje ne da miru. Zdaj je morda čas, ko boste to zmogli, ko ste pripravljeni. Sprostili se boste in na polno zadihali, ne bo se vam potrebno več izogibati "neprijetnim situacijam". Na voljo so različne tehnike, delavnice, strokovnjaki..., ki vam bodo na tej poti lahko pomagali, če boste tako čutili in želeli. Bo pa potrebno vnesti veliko sprememb v dosedanje življenje, saj se z novimi spoznanji in odzivi, začnejo spreminjati tudi odnosi. Na začetku je težko, vendar boste čutili olajšanje, sčasoma pa bo vedno lažje.

Teme nikar ne pometite pod preprogo, saj je tu z določenim namenom. S sinom ste lahko sočutni, lahko se o tem pogovarjate, da ga razumete, kako se počuti. Zaupajte sebi in svojim občutkom. Sama verjamem v to, da boste otroku najbolje pomagali, ko boste pomagali sebi in razrešili svoje čustvene zaplete ter v sebi našli moč, dostojanstvo in pokončnost. Odločitev pa je seveda vaša. Želim vam vse dobro in pogumno na vaši poti. Zaupajte.
dr. Barbara K. Novak, zakonska in družinska terapevtka

www.bodisprememba.si/
Default avatar

gggede

vedno znova mu govori, da se sošolka počuti enako
ker on tega ne ve
in da je to normalno, kar tud je
začel se je zavedat sebe odrašča.
in ker mu boš tui pomagala, bo to odraščanje zdravo
pri tebi žal ni bilo
hvali ga
pojta delat take stvari ki jih obvlada in ga hvali..da dobi samozavest...pa magar igrce na rac....

Moderatorji

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka
JanaLavtizar
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić