Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami.
Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.
Sem mama treh otrok, najstarejša je desetletna hčerka. Od rojstva je bila precej specifičen otrok, precej jokav in nemiren dojenček in nato malčica, ki ni imela obstanka pri nobeni stvari. Vedno je bila precej impulzivna, nato so se že v zgodnjem otroštvu začeli kazati izredno pogosti izbruhi besa, joka, kasneje kot "povprečni otroci" je osvajala tako motorične kot tudi intelektualne, čustvene in socialne veščine. Igrala se praktično ni, saj pro npr. 5 letih ni bila sposobna 5 minut koncentracije.
Pri 7 letih ji je bila diagnosticiran ADHD, dve leti je prejemala medikamentozno terapijo, ki ji je izredno pomagala, ima sicer nekaj specifičnih učnih težav (diskalkulijo), vendar je sedaj že eno leto povsem brez zdravil in lepo napreduje, postala je bolj čvrsta v sebi in tudi veliko bolj samostojna.
Težavo ima pri vključevanju v družbo. Je izredno plašna, ima negativno samopodobo in med vrstniki ne zna, ne zmore, si ne upa izražati svojih čustev, želja, predlogov ... V družbi je kot senca, ki samo sledi drugim, ali pa se umakne v stran, se z nikomer ne pogovarja in z nikomer ne naveže stika. V razredu sicer ima kake tri prijateljice, s katerimi komunicira, pa še to zelo previdno, nezaupljivo, vidim, da se velikokrat počuti ogrožena od odnosov in "preveč zares" jemlje vsako pripombo, pogled ipd ...
Zavedam se, da je samopodoba otroka odraz tega, kakšna sporočila dobiva od staršev in tudi to vem, da smo v njenem najzgodnejšem otroštvu velikokrat postopali napačno. Njen nemir, neobvladanost, čustvene izbruhe in potrebo po stalni prisotnosti sva si z možem velikokrat "razlagala" kot razvajenost in tudi pod vplivom okolice sva z njo velikokrat ravnala prestrogo, zelo dosledno, ves čas je bila omejevana in kritizirana, ker se nama je pač njeno vedenje zdelo nedopustno in nisva vedela, da je vzrok v fiziološko spremenjenem funkcioniranju. Velikokrat sva bila čisto obupana, ker čisto nič, kar svetujejo drugi starši, nič, kar je bilo opisovano v "normalnih" knjigah o vzgoji in na predavanjih strokovnjakov pri njej ni delovalo, temu pa se je pridružil še strah, ker sem ves čas čutila, da z njo nekaj ni v redu in sem se proti temu borila.
V glavnem ... Zavedam se svojih napak in marsikaj bi sedaj naredila čisto drugače, kot sem. Prosim za vašo pomoč, ker ne vem, kako naj ji pomagam. Kaj lahko naredim oz. ali sploh lahko kaj naredim, da bi ji težavo njene sramežljivosti, negotovosti omilila in kako ji lahko pomagam izboljšati njene socialne veščine? Mi lahko kdo priporoči kakšno dobro literaturo, sedaj, ko se približuje puberteta? Hvaležna bom za vsak nasvet in pogled. Hvala!
Verjamem, da ste v vseh teh letih doživljali veliko nemoči in obupa, pa tudi jeze, ko ste se srečevali s težavami prve hčerke. Gotovo ni bilo enostavno biti mama otroku, ki je veliko jokal, bil nemiren in besen in se je posledično težko umiril in koncentriral. Poskušali ste vse mogoče, iskali različne nasvete in pomoči, na koncu pa razočarano ugotavljate, da ste kljub vašim največjim naporom uspeli hčerki pomagati le do določene mere.
Pomembno se mi zdi, da ste si dovolili nekaj ranljivosti in ste že uspeli prepoznati, da bi zdaj marsikaj naredili drugače ter da se zaradi tega ne obtožujete in ne krivite, saj ste gotovo naredili maksimalno možno, kar ste takrat znali in zmogli. Pomembno je tudi, da dobro opazite in zaznate kako se hčerka počuti in da še naprej iščete načine kako biti še boljši starš. Pa tudi načine kako hčerki pomagati. Bistveno je torej, da niste obupali.
Skušala bom kratko in poenostavljeno opisati kako si sama razlagam situacijo (priznam pa, da nisem strokovnjakinja za motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD)). Lahko da je hčerka čutila veliko nemira, razdraženosti in jeze (vprašanje je kaj in kje je bil izvor tega? (na tem bi morala začeti delati oba starša!!!)- hčerka je vse to samo telesno močno doživljala in odražala – npr. z jokom, upiranjem, besom…). Z vsemi temi močnimi občutji, ki »krožijo v družinskem sistemu« in jih otrok začuti, pa otrok sam ne zna »rokovati« in razvojno tudi ne zmore tega predelati. Močna občutja jeze, besa, razdražljivosti ipd. otrok doživlja v celoti telesno, organsko in rabi odrasle, starše, ki mu pomagajo to pomiriti in najti bolj funkcionalne načine za izražanje in sproščanje. Otrok sam najde načine, ki jih morda vidi v svoji okolici ali ki jih najde povsem naravno, nagonsko – jokanje, kričanje, metanje, brcanje, grizenje…., kar mu malce pomaga sprostiti čisto telesno napetost – kar pa pogosto napačno razumemo. Ob tem, ko je otrokovo telo močno preplavljeno s temi impulzi in različnimi hormoni (ena polovica možganov, na katero vplivajo predvsem čutenjski, senzorni vplivi…), pa je druga polovica možganov (razumski del, del za zbranost, koncentracijo, razmišljanje, povezovanje, logiko, izkušnje ipd.) izklopljena oz. na začetku še povsem nerazvita.
Pri tem je bistveno kaj starši naredijo na svoji jezi, nemiru - da uspejo umiriti najprej sebe, potem pa z zgledom otroku pomagati prepoznati, ubesediti in bolj funkcionalno izraziti kar čuti. Eno je kaj doživlja otrok, drugo pa kaj doživlja starš. Starš pa mora znati ločiti in prepoznati kaj čuti in doživlja sam kot starš (in kaj otrok), kajti tu gre za dvoje povsem različnih doživljanj. In to pogosto pomešamo. Otrok mora dobiti občutek, da ga čutimo in res razumemo kako je njemu. Da mu pomagamo opisati in povedati kaj doživlja ter najti načine kako to pomiriti (ga slišati v tem kaj želi on, mu potrditi, čeprav ne nujno ustreči, mu dati dovoljenje za jezo, najti pa načine kako naj jo vedno bolj izrazi z besedami in ne z oblikami vedenja, ki ni sprejemljivo ipd.). Vse to pa gre skozi oba starša, skozi naše telo, skozi naše odzive, naše»delo na sebi« in skozi naše iskanje in trud za drugačne odzive, predvsem v konfliktnih situacijah ali ko nas nekaj frustrira.
Stvari je še veliko. Ne morem opisovati vsega, bistveno pa je delati na vseh ravneh, ne le na razumskem razumevanju, pač pa tudi na izkustvenem doživljanju, čutenju, telesnem doživljanju in ravnanju, vedenju. Podobno je sedaj z obnašanjem in sramežljivostjo hčerke v družbi in občutki strahu, sramu in negotovosti, morda celo nevrednosti, ki jih doživlja. Vse to bi bilo dobro ne le začutiti, pač pa ji tudi ubesediti, dati čutiti, da čutimo njeno stisko in pomagati predvsem sebi kot staršu, ki ne ve kaj naj naredi – torej pomagati sebi kot mami (in oče enako sebi kot očetu)– najbolje s pomočjo relacijske družinske terapije. Oba pa bi nato zmogla začeti dajati hčerki občutke, da je možno začeti drugače vstopati v odnose, najprej doma, ob bližnjih. Potem pa ji začeti pomagati s pogovori in »treningi« v konkretnih situacijah, tako doma kot v šoli, ob prijateljicah, učiteljih ipd. Hčerka bi rabila dobiti najprej občutek, da so odnosi varni in ne da zanjo in njena doživljanja sploh ni pravega prostora. Da se hčerka verjetno bolj kot ne počuti ponižano,razvrednoteno, nevredno, preslišano in neupoštevano, žalostno in besno obenem… Potrebno bi ji bilo pomagati okrepiti njeno šibko samopodobo – ki pa se razvija v odnosih. Prav v vsaki konkretni situaciji, ki se ji je zgodila, ki se ji dogaja vsakodnevno in ki se ji še bo zgodila v nadaljnjem življenju, zato bo tudi priložnosti za izgradnjo še veliko. Rabila bo veliko sočutnih vzpodbud, pohval in potrditev, pa tudi konkretnih dobrih izkušenj v situacijah in predvsem sočutnega razumevanja, ko ji ne bo šlo in ko se bo počutila odrinjena, negotova, ko bo morda naredila »napako« in se bo počutila osramočeno, ponižano…. Sicer pa, gotovo veste, da ne obstajajo recepti in kaj je prav in kaj ne, pač pa boste le vi oz. oba z očetom začutila kaj rabi vajina hčerka. Skozi sebe. Pojavlja se še vprašanje koliko in kako se mož vključuje v vzgojo in kako se vidva razumeta kot partnerja in kot starša, koliko se vi ob njem počutite razumljeni, ko s hčerko ne gre tako kot bi si želela, kako se vidva med sabo usklajujeta itd...
Nakazala sem nekaj vidikov, ki se meni zdijo pomembni in bi si želela, da bi razmislili o njih. Ne vem kako je vam ob tem? Morda ste želeli slišati kaj drugega. Tudi takole opisovati je težko, ker bi rabila vaše odzive in osebni stik, kar pa je mogoče le s terapijo…
Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka
moj sine je bil tud tak
in glih tam nekje pri 10 sem mu začela govorit, naj zamahne z roko
in se naj ne sekira kaj kdo govori
dosledno
in tud moža sem nagovorila, da mi je vsake tok cajta rekel, da je tista pa tista rekla to pa to in sem reagirala z eh, pa kaj pol, pred svojim prago, naj pomete ...
je pa res, da toi ne gre čez noč, .zdaj pri 15, neverjeten fant...lahko se norca delajo z njega nega ne gane
v njegovem razredu je biti južnjak sramota žal..mi smo slovenci
in mu reče sošolc, zakva ma bele nogavice, da je bosanc..in moj sin reče...ja, sej tud sem...sošolc utihnil in šel.. stran
resno sem bila ponosna nanj, da je tok samozavesten ,
