Pozdravljeni!
Sem mama treh otrok, najstarejša je desetletna hčerka. Od rojstva je bila precej specifičen otrok, precej jokav in nemiren dojenček in nato malčica, ki ni imela obstanka pri nobeni stvari. Vedno je bila precej impulzivna, nato so se že v zgodnjem otroštvu začeli kazati izredno pogosti izbruhi besa, joka, kasneje kot "povprečni otroci" je osvajala tako motorične kot tudi intelektualne, čustvene in socialne veščine. Igrala se praktično ni, saj pro npr. 5 letih ni bila sposobna 5 minut koncentracije.
Pri 7 letih ji je bila diagnosticiran ADHD, dve leti je prejemala medikamentozno terapijo, ki ji je izredno pomagala, ima sicer nekaj specifičnih učnih težav (diskalkulijo), vendar je sedaj že eno leto povsem brez zdravil in lepo napreduje, postala je bolj čvrsta v sebi in tudi veliko bolj samostojna.
Težavo ima pri vključevanju v družbo. Je izredno plašna, ima negativno samopodobo in med vrstniki ne zna, ne zmore, si ne upa izražati svojih čustev, želja, predlogov ... V družbi je kot senca, ki samo sledi drugim, ali pa se umakne v stran, se z nikomer ne pogovarja in z nikomer ne naveže stika. V razredu sicer ima kake tri prijateljice, s katerimi komunicira, pa še to zelo previdno, nezaupljivo, vidim, da se velikokrat počuti ogrožena od odnosov in "preveč zares" jemlje vsako pripombo, pogled ipd ...
Zavedam se, da je samopodoba otroka odraz tega, kakšna sporočila dobiva od staršev in tudi to vem, da smo v njenem najzgodnejšem otroštvu velikokrat postopali napačno. Njen nemir, neobvladanost, čustvene izbruhe in potrebo po stalni prisotnosti sva si z možem velikokrat "razlagala" kot razvajenost in tudi pod vplivom okolice sva z njo velikokrat ravnala prestrogo, zelo dosledno, ves čas je bila omejevana in kritizirana, ker se nama je pač njeno vedenje zdelo nedopustno in nisva vedela, da je vzrok v fiziološko spremenjenem funkcioniranju. Velikokrat sva bila čisto obupana, ker čisto nič, kar svetujejo drugi starši, nič, kar je bilo opisovano v "normalnih" knjigah o vzgoji in na predavanjih strokovnjakov pri njej ni delovalo, temu pa se je pridružil še strah, ker sem ves čas čutila, da z njo nekaj ni v redu in sem se proti temu borila.
V glavnem ... Zavedam se svojih napak in marsikaj bi sedaj naredila čisto drugače, kot sem. Prosim za vašo pomoč, ker ne vem, kako naj ji pomagam. Kaj lahko naredim oz. ali sploh lahko kaj naredim, da bi ji težavo njene sramežljivosti, negotovosti omilila in kako ji lahko pomagam izboljšati njene socialne veščine? Mi lahko kdo priporoči kakšno dobro literaturo, sedaj, ko se približuje puberteta? Hvaležna bom za vsak nasvet in pogled. Hvala!
Sem mama treh otrok, najstarejša je desetletna hčerka. Od rojstva je bila precej specifičen otrok, precej jokav in nemiren dojenček in nato malčica, ki ni imela obstanka pri nobeni stvari. Vedno je bila precej impulzivna, nato so se že v zgodnjem otroštvu začeli kazati izredno pogosti izbruhi besa, joka, kasneje kot "povprečni otroci" je osvajala tako motorične kot tudi intelektualne, čustvene in socialne veščine. Igrala se praktično ni, saj pro npr. 5 letih ni bila sposobna 5 minut koncentracije.
Pri 7 letih ji je bila diagnosticiran ADHD, dve leti je prejemala medikamentozno terapijo, ki ji je izredno pomagala, ima sicer nekaj specifičnih učnih težav (diskalkulijo), vendar je sedaj že eno leto povsem brez zdravil in lepo napreduje, postala je bolj čvrsta v sebi in tudi veliko bolj samostojna.
Težavo ima pri vključevanju v družbo. Je izredno plašna, ima negativno samopodobo in med vrstniki ne zna, ne zmore, si ne upa izražati svojih čustev, želja, predlogov ... V družbi je kot senca, ki samo sledi drugim, ali pa se umakne v stran, se z nikomer ne pogovarja in z nikomer ne naveže stika. V razredu sicer ima kake tri prijateljice, s katerimi komunicira, pa še to zelo previdno, nezaupljivo, vidim, da se velikokrat počuti ogrožena od odnosov in "preveč zares" jemlje vsako pripombo, pogled ipd ...
Zavedam se, da je samopodoba otroka odraz tega, kakšna sporočila dobiva od staršev in tudi to vem, da smo v njenem najzgodnejšem otroštvu velikokrat postopali napačno. Njen nemir, neobvladanost, čustvene izbruhe in potrebo po stalni prisotnosti sva si z možem velikokrat "razlagala" kot razvajenost in tudi pod vplivom okolice sva z njo velikokrat ravnala prestrogo, zelo dosledno, ves čas je bila omejevana in kritizirana, ker se nama je pač njeno vedenje zdelo nedopustno in nisva vedela, da je vzrok v fiziološko spremenjenem funkcioniranju. Velikokrat sva bila čisto obupana, ker čisto nič, kar svetujejo drugi starši, nič, kar je bilo opisovano v "normalnih" knjigah o vzgoji in na predavanjih strokovnjakov pri njej ni delovalo, temu pa se je pridružil še strah, ker sem ves čas čutila, da z njo nekaj ni v redu in sem se proti temu borila.
V glavnem ... Zavedam se svojih napak in marsikaj bi sedaj naredila čisto drugače, kot sem. Prosim za vašo pomoč, ker ne vem, kako naj ji pomagam. Kaj lahko naredim oz. ali sploh lahko kaj naredim, da bi ji težavo njene sramežljivosti, negotovosti omilila in kako ji lahko pomagam izboljšati njene socialne veščine? Mi lahko kdo priporoči kakšno dobro literaturo, sedaj, ko se približuje puberteta? Hvaležna bom za vsak nasvet in pogled. Hvala!
