Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Moje življenje

Odgovori Nova tema
Default avatar Tara7 10 Apr 2016 09:42

Pozdravljeni,
svojo (najino) zgodbo bom poskušala strnit kolikor se bo dalo.
Oba s partnerjem sva stara že čez 40. Spoznala sva se dobre 4 leta nazaj.
Bila sva vesela, da sva po vsak svoji že propadli zvezi našla eden drugega in bila skupaj srečna.
On živi v majhni stari hiški (nekoliko prenovljeni, še potrebni prenove) skupaj s svojo mamo (oče je umrl dve leti nazaj), jaz živim v svojem stanovanju 30 km stran.
Na začetku sva načrtovala tudi skupno domovanje, da bi si pri njegovi hiši (hiša je njegova, starša je vzel k sebi, ker sta živela prej v nekem socialnem stanovanju) dozidala in imela svoje gospodinjstvo in svojo zasebnost.... Vendar....Že kmalu od začetka sem začela opažat, da imata moj partner in njegova mama odnos moža in žene in ne mame in sina. Oče ni imel besede, njegova mama je vedno rekla svojemu možu, da naj bo tiho, da kar bo rekel sin (moj partner) to bo veljalo in nič drugega. Potem je njegov oče umrl.
Skupnega domovanja si nisva ustvarila, še vedno on živi z mamo, jaz sama ....na začetku sem še hodila za vikende k njemu, čeprav tiste skupne vikende nisva eden od drugega imela ničesar, ker je za petami vedno visela mama,...če sva si pa kake par ur vzela zase je bilo pa vse narobe in meni se je zdelo neumno, da morava za vsak korak polagat račune njegovi mami, kam, kdaj, s kom, zakaj...itd...itd... Da je bil mir v hiši se je pa moj partner na potiho zmenil z mamo, da greva na izlet in vedno imel slabo vest, ker greva????
Nikoli v vseh teh letih ni prespal pri meni, nikoli v vseh teh letih ni prišel na kosilo k meni, ker je vedno rekel pa pridi ti k meni.....to ni bilo k njemu ampak k njima.....in vse ta čas sem jaz prihajala k njemu in gledala nek star ustaljen par, ki živi v harmoniji (moj partner in njegova mama), meni prostora pa tam ni bilo oz. me je stalno vlekel v ta odnos, čeprav sem vedela, da to ni to....
Večkrat v teh letih sem mu skušala povedat, da človek pri teh letih mora pretrgat popkovino z materjo in živet svoje življenje in ne življenje, ki je všeč mami,....vedno je govoril, da si jaz to narobe razlagam, da mame kar ne more pustit itd, itd...... Nisem nasprotovala temu, da hodi za njo na pošto, v trgovino, sem ter tja, ker ona tega ne počne, čeprav je še zdrava in ji nič ne manjka,...samo s vsem tem je svojega sina priklenila nase in si ustvarila partnerski odnos z njim,...hotela sem samo to, da imava tudi midva kaj od tistih par dni na teden eden od drugega in ne samo da jaz pridem tja in sem tretje kolo.
Dovolj sem že stara, da vem da je življenje prekratko,...naveličala sem se tega, da igram samo postransko osebo svojemu partnerju...
Partnerja mama psihično manipulira in vsako stvar, ki jo naredi jo naredi mami na ljubo oz. že kako opraviči, da ni užaljena...
Naveličala sem se tega odnosa, naveličala življenja in utrujena sem razlagat kaj je prav in kaj ne...
Obrnila bom svoj list, katerega ne bo pisal moj sedanji partner, ki je v odnosu mož-žena s svojo mamo, moja vloga je pa stranski igralec....
Nimam trenutno moči za to, vendar so moji koraki čedalje dlje od njega....

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 10 Maj 2016 16:54

Spoštovani, Tara7!

V razočaranju in jezi ste spisali tole pismo, v katerem prepoznavate čustveno partnerstvo, ki ga uprizarjata mama in sin, vaš (zdaj morda že bivši) partner. Veseli me, da ste tekom pisanja že uspeli priti do jeze in odločnosti (ki se nato še nekam izgubi?), ko se v tistem trikotniku ne počutite partnerka, ali kot ste slikovito opisali, skupaj s partnerjem glavna igralka, pač pa le kot neka igralka s povsem stransko vlogo. To vas mora zelo boleti, prizadeti in jeziti, saj si v resnici zaslužite mnogo več.

Lahko razumem, da se ne morete strinjati, da za vas ob tem moškem pravzaprav ni pravega prostora (on vam ga ne dodeli)in vas podpiram v odločnosti, da takšno življenje gotovo ne vodi v osrečujoče odnose. Verjamem, da ste naveličani čakanja, »sufliranja« (prišepetavanja) in »režiranja« (če uporabim igralski žargon) in da si želite in upravičeno pričakujete, da bi odrasel moški moral in zmogel ne le znati poskrbeti zase in za svojo ljubljeno žensko, pač pa znati tudi razmejiti in postaviti meje svoji čustveno posesivni materi. To sicer ni enostavna naloga in zelo verjetno se partner niti ne zaveda v kakšen vrtinec družinskega sistema je potegnjen, vendar ga to ne opravičuje v pasivni drži. Žal mu tu vi ne morete pomagati, dokler si sam (najbolje s terapevtsko pomočjo) ne bo pripravljen priznati, da ima težave in da mu mama kroji življenje, on pa se ji zgolj prilagaja. Če (sploh) in kdaj bo prišel do tega, pa je veliko vprašanje, saj je v tej situaciji gotovo že zelo dolgo in drugačne niti ne pozna, zato mu nobeno »pametovanje« ali siljenje ne pomaga.

Največ kar lahko naredite je, da sami sebe in svoja občutja vzamete resno. To pomeni, da si dovolite čutiti vedno več nezadovoljstva in jeze (vprašanje je sicer kaj s tem potem storite in na kakšen način jo izrazite?) in da poskrbite zase. Da dobro premislite in prečutite kaj vam partner (sploh) daje, kako bi to izgledalo, tudi če bi živela vidva (sama) skupaj in kakšne čustvene poškodbe iz tega primarnega odnosa (nekateri govorijo o čustvenem incestu) partner prinaša tudi v partnerske odnose – ter zlasti - kaj je pripravljen delati na tem? Na drugi strani pa se bo dobro začeti spraševati o sami sebi in svojih doživljanjih, o svojih (nezavednih) razlogih za tako dolgo čakanje in upanje na skoraj nemogoče, o globljih razlogih in ozadju za odhod od prejšnjega partnerja, pa tudi za to kako to, da so mi takšni moški privlačni…? ipd.

Lahko si tudi sami dovolite in poiščete pomoč ustreznega terapevta, da si boste lažje čustveno ovrednotili celo zgodbo in se odločili oz. vztrajali pri odločitvi, ki bo najbolj primerna za vas. Vsekakor pa v primeru, da bi ostala skupaj, brez relacijske družinske terapije za oba ne bo šlo.

Želim vam vse dobro in veliko poguma.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Gia_Gia 17 Maj 2016 16:38

Prikaži citatTara7 napisal:
Pozdravljeni,
svojo (najino) zgodbo bom poskušala strnit kolikor se bo dalo.
Oba s partnerjem sva stara že čez 40. Spoznala sva se dobre 4 leta nazaj.
Bila sva vesela, da sva po vsak svoji že propadli zvezi našla eden drugega in bila skupaj srečna.
On živi v majhni stari hiški (nekoliko prenovljeni, še potrebni prenove) skupaj s svojo mamo (oče je umrl dve leti nazaj), jaz živim v svojem stanovanju 30 km stran.
Na začetku sva načrtovala tudi skupno domovanje, da bi si pri njegovi hiši (hiša je njegova, starša je vzel k sebi, ker sta živela prej v nekem socialnem stanovanju) dozidala in imela svoje gospodinjstvo in svojo zasebnost.... Vendar....Že kmalu od začetka sem začela opažat, da imata moj partner in njegova mama odnos moža in žene in ne mame in sina. Oče ni imel besede, njegova mama je vedno rekla svojemu možu, da naj bo tiho, da kar bo rekel sin (moj partner) to bo veljalo in nič drugega. Potem je njegov oče umrl.
Skupnega domovanja si nisva ustvarila, še vedno on živi z mamo, jaz sama ....na začetku sem še hodila za vikende k njemu, čeprav tiste skupne vikende nisva eden od drugega imela ničesar, ker je za petami vedno visela mama,...če sva si pa kake par ur vzela zase je bilo pa vse narobe in meni se je zdelo neumno, da morava za vsak korak polagat račune njegovi mami, kam, kdaj, s kom, zakaj...itd...itd... Da je bil mir v hiši se je pa moj partner na potiho zmenil z mamo, da greva na izlet in vedno imel slabo vest, ker greva????
Nikoli v vseh teh letih ni prespal pri meni, nikoli v vseh teh letih ni prišel na kosilo k meni, ker je vedno rekel pa pridi ti k meni.....to ni bilo k njemu ampak k njima.....in vse ta čas sem jaz prihajala k njemu in gledala nek star ustaljen par, ki živi v harmoniji (moj partner in njegova mama), meni prostora pa tam ni bilo oz. me je stalno vlekel v ta odnos, čeprav sem vedela, da to ni to....
Večkrat v teh letih sem mu skušala povedat, da človek pri teh letih mora pretrgat popkovino z materjo in živet svoje življenje in ne življenje, ki je všeč mami,....vedno je govoril, da si jaz to narobe razlagam, da mame kar ne more pustit itd, itd...... Nisem nasprotovala temu, da hodi za njo na pošto, v trgovino, sem ter tja, ker ona tega ne počne, čeprav je še zdrava in ji nič ne manjka,...samo s vsem tem je svojega sina priklenila nase in si ustvarila partnerski odnos z njim,...hotela sem samo to, da imava tudi midva kaj od tistih par dni na teden eden od drugega in ne samo da jaz pridem tja in sem tretje kolo.
Dovolj sem že stara, da vem da je življenje prekratko,...naveličala sem se tega, da igram samo postransko osebo svojemu partnerju...
Partnerja mama psihično manipulira in vsako stvar, ki jo naredi jo naredi mami na ljubo oz. že kako opraviči, da ni užaljena...
Naveličala sem se tega odnosa, naveličala življenja in utrujena sem razlagat kaj je prav in kaj ne...
Obrnila bom svoj list, katerega ne bo pisal moj sedanji partner, ki je v odnosu mož-žena s svojo mamo, moja vloga je pa stranski igralec....
Nimam trenutno moči za to, vendar so moji koraki čedalje dlje od njega....
Teci stran od maminega sinka kot te hitro nosijo noge.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh