Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Kaj naj storim?

Odgovori Nova tema
Default avatar mala_pikapolonica 3 Apr 2016 18:30

Pozdravljeni,

pred 14 dnevi me je pustil fant, praktično čez noč. Pravi, da se je na to pripravljal že dalj časa, vendar tega nisem opazila. Odkar je pobral stvari iz stanovanja nisva imela stikov, meni je izredno hudo. Na srečo me življenje ter obveznosti potiskajo, da grem naprej, vendar mi nikakor ni vseeno. Ker je vso krivdo zvalil name, brskam po sebi in seveda najdem dogodke, ko sem reagirala narobe, občutljivo in kdaj prehitro. In se sprašujem, kaj bi bilo, če bi...
Dve leti sva živela v majhnem stanovanju, vseskozi so bile prisotne finančne težave, saj ponavadi nikoli nisva oba imela službe istočasno, tako da je bila prisotna samo ena plača, ponavadi minimalna. Zadnjih 9 mesecev sem samo jaz delala preko avtorskih pogodb, fant pa je do septembra prejemal nadomestilo. Dohodki so bili majhni, na vidiku ni bilo nobenih pravih služb. Sama sem v novembru sprejela še dodatno delo, ki se je izkazalo za izredno zahtevno. Kljub temu, da je bilo na razgovoru rečeno eno, potem ob začetku je bilo že malo drugače, se je na koncu izkazalo, da je dela ogromno, praktično za polovični delovni čas in ne samo 25 ur. To me je izredno bremenilo in vse sem nosila domov oz. ker sem delala od doma, je prišlo tudi domov. Klicali so me čez vikend, zvečer, skratka..naporno. Sedaj sem pustila to delo, ker je bilo izjemno obremenjujoče zame in tudi za mojega, sedaj že bivšega fanta, ki je vse to spremljal.
Moj fant se je v zadnjih mesecih izredno spremenil. Obupal je nad iskanjem službe, zavračal je vsakršno delo, ni vlagal v pisanje diplome. Večinoma je imel v rokah mobitel ali pa je bil za računalnikom in gledal razne kratke videe. Ko sem ga spraševala, kako napreduje z delom nisem dobila odgovora, ali pa je dejal, da ni veliko naredil, ker ni mogel. Zvijal se je v klobčič na kavču in hitro in vidno pridobil na telesni teži. Njegovega hranjenja nisem mogla kontrolirati, saj me veliko ni bilo doma. Poskušala sem mu pomagati, ga spraševala kaj je narobe, vendar mi ni povedal. Med nama je bila napetost, veliko sva se kregala in res je bilo težko, povedal mi je, da sem mu že dolgo šla na živce z malenkostmi - naštel je točno tiste, ki sva jih imela sprva kot nekaj igrivega.
Odločil se je za odhod, mi naštel, da je bilo z mano nevzdržno, da vsa 4 leta stvari niso bila ok, da moram odrasti,..skratka vse je prevalil name. Precej se je spremenil, saj je opustil stvari, ki so ga veselile in razen mobitela in računalnika ni opravil veliko. Moram priznati, da edino kar je ostalo v zadnjem času, je bilo kuhanje.
Skrbelo me je zanj, saj sem čutila, da je nekaj hudo narobe. Na koncu je zapustil še mene, se preselil nazaj domov in se odločil, da začne novo življenje. Njegovi odgovori so sedaj odsekani, kratki, postavil se je v absolutno vodjo situacije. Po drugi strani pa pove, da to bolečino bo že odpravil. Ko sem premislila vedenje, situacije, odzive, hranjenje, opuščanje stvari in vse, kar mi je povedal, zakaj me zapušča - da ne zdrži, da nima moči, da ima 10001 in problem in da sedaj bo pa res zastavil novo življenje, sem pomislila ,da je to verjetno depresija. Pred leti sem bila na tem sama in sem do svojih bližnjih, ki jih imam rada, uporabljala iste vzorce vedenja. Absolutno sem zavračala vse, ki so me imeli radi in mi poskušali pomagati. Po izbruhu, ki mi je dal občutek moči, sem si obljubila, da bom vse začela na novo, zdržala dva dni in potem padla še v hujše brezno. Ko sedaj gledam nazaj, sem delala nerazumne stvari in odrivala ljudi, češ da so krivi za mojo nesrečo in da mi bo brez njih bolje.
S tem nočem opravičevati razhoda in reči ok, razšla sva se zaradi njegove depresije, ampak sestavljam znake, ki jih nisem znala povezati. Živela sva v majhnem kraju (on se je preselil sem) in res se je vživel, sprejeli so ga, imeli so ga radi, on pa je začel zavračati vse po vrsti. Težko je našel voljo za delo, čeprav je v določenih stvareh odličen in vedno, ko je kaj naredil dobro, je sijal od zadovoljstva. Prijatelj mu je dal delo, ki bi moralo biti že zdavnaj dokončano. Nekaj časa je navdušeno delal, mogoče teden, dva, sedaj pa se že dva meseca ni niti pritaknil.
Živela sva v garsonjeri, postelja je bil raztegljiv kavč in večkrat ko sem prišla domov zvečer z dela, postelja ni bila pospravljena, on pa je še vedno ždel v njej, tudi v pižami. Takrat sem si rekla, ok..mogoče je delal in se ni uspel preobleči..sedaj vem, da to ni bilo to. Tako sem bila okupirana s svojimi težavami ter kako bova imela za preživetje, da nisem uspela narediti povezave. Slepilo me je, ker se je družil z eno od prostovoljk (iz tujine) v krajevnem projektu. Veliko sta hodila v naravo in vesela sem bila, kadar je šel, saj je to pomenilo, da je šel ven, v naravo in vedno je meni in vsem opisoval, kako je bilo dobro. Med njima ni bilo nič. Ugotavljam pa, da je bila njegov filter. Bila je brez težav, tukaj praktično na počitnicah, midva pa sva se soočala z zgoraj opisanimi stvarmi in vsekakor so bili ''pobegi'' iz realnosti več kot dobrodošli. Vsi trije smo bili prijatelji, vendar se jaz nisem morala tako pogosto družiti.
Prepričana sem bila, da se bodo stvari rešile, če bova grizla in se trudila, da ko bodo finance, bo večje stanovanje, manjše bo breme, ki se ti nalaga, ko ne veš kako bo jutri,..Namesto, da bi grizel je zadnje mesece tuhtal o svoji nesreči in o tem, kako sem kriva jaz in kako naj me zapusti. Vmes so minili meseci, nezadovoljstvo se je večalo in na koncu se je izteklo kot se je.
Izredno sem žalostna in strta. Ves denar, ki ni bil ne vem kakšna vsota, sem vlagala v najino skupno življenje, da bi nama uspelo, da bi lahko živela skupaj..seveda je bil s tem povezan hud stres in pomanjkanje časa, ampak bila sem optimist do konca.
Fant je drugače izredno dober človek, kot kruh, ampak v zadnjih mesecih in predvsem zdaj, se je izredno spremenil. In pomislila sem, da bi lahko bila v ozadju tudi depresija, seveda pa nočem zmanjšati svoje vloge ter težav, ki sem jih prinesla v najin odnos. Nisem mu znala pomagati, upam, da mu bodo lahko pomagali njegovi starši in bližnji.
Hvala.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 10 Maj 2016 14:49

Spoštovani, mala_pikapolonica!

Ob nepričakovanem razhodu s fantom ste doživeli šok in neprijetno presenečenje. Predstavljam si, da vas je izguba res presenetila, zabolela in prizadela, saj ste ga imeli radi in ste vse sile vložili v zagotavljanje finančnega preživetja in iskanje dela, kar gotovo ni bilo enostavno. Pri tem ste nezavedno spregledali vse znake čustvene oddaljenosti med vama in njegovo stisko v katero se je pogrezal (ni pa spregovoril o tem – kar bi od odraslega moškega pričakovali). Naknadno ste jih uspeli že nekoliko analizirati, v času, ko ste dolgo čakali na odgovor, pa verjetno še več.

Ko iz distance opazujete kaj se je med vama dogajalo, se morda čutite krivo za marsikaj, lahko pa samo skušate premleti dogodke in pri sebi odkriti kaj bi drugič lahko spremenila, naslednjič morda naredila drugače oz. kako bi se iz te situacije nekaj naučila. To drugo je ok, medtem ko so občutki krivde past, v katero se lahko hitro ujamemo in vrtimo. Pri tem je dobro razmejiti odgovornost in prepoznati čigavo doživljanje in čustvo je kaj in kdo je za to odgovoren. Odrasli smo odgovorni sami zase, za svoja občutja, doživljanja in ravnanja - da jih prepoznamo (pri sebi), pa tudi za to, da o njih spregovorimo, si poiščemo pomoč in nekaj aktivno storimo glede reševanja situacije. Drugi ni dolžan skrbeti za odraslega partnerja kot za nemočnega in nebogljenega otroka – npr. ugibati kaj rabi, mu streči oz. ustreči, ga ščititi, kontrolirati, učiti kaj naj stori ipd. Skrb zase je naloga tako nas kot partnerja samega. Seveda pa nam v odnosu ni in ne more biti vseeno za drugega, kar je dobro tudi jasno izraziti z besedami.

Upam, da sem vam na ta način odgovorila na to, da ste mu skušali pomagati – da bi npr. morali kontrolirati njegovo prehranjevanje, iskanje dela, pisanje diplome… Ali res? Kdo (bi) mu lahko pomaga(l)? Edino on sam sebi, vendar se bo za to moral odločiti in narediti korenite spremembe. Torej z odgovorno, aktivno vlogo. To ne pomeni, da mora kar sam vse znati, pač pa si lahko poišče strokovno pomoč – terapevta, morda tudi zdravnika, psihiatra. To velja tudi za depresijo, ki bi se iz opisanega lahko razbrala. Vendar za spoprijemanje z njo niso dovolj le neki antidepresivi (če so potrebni?), pač pa je najbolj pomembno pri sebi odkriti globlje psihično in čustveno ozadje, ki je do te izgube stika z jezo (odločnostjo) in posledično občutki nemoči pripeljalo. S tem se pa, med drugim, ukvarjamo terapevti na relacijskih družinskih terapijah (tako se imenuje model terapije, sicer pa je mogoča tudi individualna terapija).

Niste napisali kako ste si vi pomagali iz depresije in kako ste si oz. si boste osmislili življenje po razhodu. Saj gotovo veste, da samo zamotiti se z delom ali čemerkoli drugim še ni rešitev. Tako stvari lahko samo potisnemo nekam in preživimo, dejansko lahko funkcioniramo, niso pa čustveno »predelane«. In v resnici samo (potuhnjeno) čakajo na ustrezen sprožilec. Razumem, da vas boli in žalosti, morda že tudi jezi spominjanje na to zvezo. Tudi za vas bi bilo kdaj zelo priporočljivo, da bi raziskali sebe - kdo ste bili tam ob njem, kaj vašega ste prinašali v odnos, kakšne vzorce funkcioniranja imate, kaj storite z njimi, kakšni moški so vam privlačni… ipd.? Seveda se boste odločili sami.

Vse dobro vam želim. In mnogo poguma in moči za spoprijemanje z realnostmi življenja še naprej.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh