Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

ne vem kaj naj naredim

Odgovori Nova tema
Default avatar caffefreak 22 Jan 2016 11:09

pozdravljeni.
že prežvečena tema, ampak vseeno zame edinstvena. jaz, moj mož in hči stara 4 leta živimo pri tašči, hišo si delimo na pol. spoznala sva se pred 6 leti in zame ni bilo več drugega moškega pod soncem. družile so naju iste stvari, isti hobiji in podoben pogled na svet. kaj kmalu sem se preselila k njemu in odločila sva se da tudi z otrokom ne bova dolgo odlašala. naj povem še da sem se s taščo super razumela vse dokler nisem prišla živet k njim. ker je imela tašča v stanovanju od mojega še svoje prostore kjer je imela vso navlako ki jo ne bo nikoli več rabila, jo je moj mož prosil naj to umakne saj bova rabila prostor za novega člana. naj povem da sva do tedaj imela samo kuhinjo, kopalnico in dnevno sobo v kateri sva tudi spala. prostori niso veliki zato bi nam prav prišla dodatna soba. pa se je začelo. po njenih besedah sem bila vse samo človek ne, vse njegove biuše so zlate jaz sem bila gnoj, da kaj si mislim da sem da bom prišla med njo in sina in da sem za vse jaz kriva. ker imam še vedno spoštovanje do starejših in predvsem ker je to mati mojega moža katerega ljubim sem brez besed spakirala in odšla. moj me je prosil naj pridem nazaj in čez en teden me je poklicala tašča in se mi opravičila. prišla sem nazaj, ker sem ga imela rada in ker drugje nisva imela možnosti živeti. vse je bilo lepo, tašči sem oprostila in mislila sem da se bomo od sedaj lepo razumele. začelo se je z majhnimi stvarmi ki so se nabrale. povsod sem jo morala voziti tudi k prijateljicami in tam čepeti po pet ur da je ona uživala, po vseh nakupih, jo peljati na morje.. bila sem noseča in utrujena in en dan sem rekla da jo ne morem peljati ker nimam denarja za bencin pa mi je rekla da mi ga posodi, da ji bom vrnila ko bom mela. naj poudarim da sem jo peljala k njenim prijateljicam ker je ona želela. zjutraj ko sva midva še spala je hodila k nam nam pobirat umazano perilo in ga dala prat, zlikala in pospravla v najino omaro kuhala nama je in če sva hotela it kam vn je rekla da kam bova hodila in zapravljala denar. če sva šla na sprehod je vedno rekla, ob sedmih je večerja bodita točna. bilo je še veliko stvari kjer nas je hotela imeti pod nadzorom, enkrat je celo prišla v sobo medtem ko sva s partnerjem seksala (brez trkanja) in namesto da bi hitro odšla ven (ker meni bi bilo nerodno) je mirno uprašala če bom ju3 imela kaj časa da jo peljem v trgovino. Naj omenim da je moj mož edinec in da so me vsi njihovi znanci opozarjali da med njo in sina bom pa težko prišla. bivša njegova je rekla da ona bi šla v tisto hišo živet samo mrtva.
naj povem da moj mož ni slab človek , velikokrat sva se menila glede teh stvari in vedno mi stoji ob strani, vendar svoji mami ne upa it proti. ji ne pove odločno kje je meja. zato sem sama ob prvi priliki povedala tašči da za svojo družino skrbim sama, perem, kuham in pospravljam sama. hišo si delimo na pol mi smo zgoraj ona je spodaj tako da vodimo vsaka svoje gospodinjstvo. račune plačujeva večinoma midva, smo si razdelili pošteno da ona pač plača svoj del. je v penziji tako da je cele dneve doma in ponavadi gleda televizijo.
malo boljše stanje je bilo, dokler nisem rodila. potem pa nisem imela niti minute miru. niti dojiti nisem mogla v miru. ker sva se z mojim veliko kregala zaradi nje in tudi ker sva bila oba utrujena ker otrok ni ponoči spal, mi je začela groziti da mi bo otroka vzela. ko sem rekla da bova šla živet v najem je vedno rekla da sin nje ne bo zapustil da ona že ve. da jaz kar naj grem vendar otrok ostane tukaj da bo ona skrbela zanj. ko nisem več zmogla sem mojemu povedala kaj se dogaja in on jo je šel takoj soočit s tem. ona je rekla da sploh ne ve o čem govori da ona tega ni nikoli rekla, potem ko sem pa ji jaz povedala da naj ne laže je rekla, aja mogoče se ne spomnim.
kasneje se je zgodilo še par stvari zaradi katerih je moj mož začel verjeti meni. meni je bilo važno da imam svojega partnerja ob sebi in da sva midva tim.
sedaj pa mi je šel zadnji živec ker se je lotila mojega otroka in to na tak način da ga na skrito hrani s sladkarijami pred kosilom da mi potem noče jesti, govori da ima nono rajši kot mamo in ko začne otrok jokat hitro pride daj daj jo meni. včeraj mi je odtrgalo kapo in sem ji zabrusla naj se zase briga in da naj mi neha otroka razvajat ker vem da to dela zanalašč. prej ji nikoli nism rekla nič slabega, ker vem da smo v njeni hiši in jo nočem sovražit saj je le mati mojega moža.
ne vem če bom še dolgo zdržala saj bi rada v miru uživala v svoji družini brez podtikanj in umešavanj. moj mož pa tudi če ji kaj reče se vedno naredi uboga, češ saj je celo življenje skrbela zanj zdaj ji pa tako vrača. po mojem si misli da bi mogla biti še vedno na prvem mestu in da bi ona mogla met vse pod kontrolo. kakor bi ona ukazala taako bi bilo.
rada bi se samo umaknila vendar nočem izgubiti moža. kaj naj naredim?
hvala za vaše nasvete

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 28 Jan 2016 12:02

Pozdravljeni, caffefreak!

Opisujete situacijo v vaši hiši, kjer je čutiti veliko nerazmejenost. Posesivna tašča in vidva z možem in otrokom. Če bi dali vas tri na eno stran tiste stare tehtnice, ki se prevesi, in gospo taščo na drugo stran, kaj menite kaj bi pretehtalo? Pa ne mislim tu na težo v kg pač pa na moč in vpliv kako si nekdo zna urediti stvari po svoje, kakor njemu najbolje ustreza. Mislim, da ni dileme, da tu zmaga tašča. Pa ne zato, ker je bila morda cela hiša nekoč njena (nikjer sicer ne omenjate tasta, domnevam, da živi sama), in si jo sama v sebi še vedno tako predstavlja, pač pa, ker si je ustvarila tako močno, dominantno in psihično nasilno pozicijo, da si ji niti sin ne upa ugovarjati.

Tukaj se začne bistvo vajinega in vašega problema. Dokler se sin, vaš mož ne bo resnično, odločno začel postavljati zase in za vaju in za vašo družino (tako, da bo tudi nekaj dosegel, ne da se bo npr. samo skregal z njo in potem bo vse ostalo na istem) in dokler ne boste vi v sebi našli dovolj odločnosti, da tudi ne boste več dovoljevali prestopanja meja, boste vsi skupaj v začaranem krogu. Kjer pa verjetno kot nova, zunanja člana, »potegneta najkrajšo« vi in otrok, ki se v tem ne počutite dobro in doživljate veliko razočaranja, jeze in verjetno občutkov nemoči. Tašča itak zmaga in ji ni hudega, mož pa je verjetno že od malega tako navajen (da ne rečem grde besede »zdresiran«), da se gotovo počuti ujet in kot da ne more ničesar spremeniti. Enako se domnevam, počutite tudi vi. Pa ni res, da ne moreta ničesar doseči in spremeniti, vsak pri sebi (in nato skupaj) zmoreta veliko, če se bosta tako odločila. Je pa to kar zahteven proces. Tašče sicer ne bosta mogla spremeniti (ker se lahko spremeni le sama - pa verjetno ne čuti niti potrebe po tem), lahko pa boste vi oz. vidva dosegla, da bosta vedela kaj vama ustreza, kako želita živeti in vzgajati, kaj je še sprejemljivo in česa nikakor ne dovolita in bosta zato tudi poskrbela, da bosta postavila take meje, da bodo ustrezale vama, četudi bo na drugi strani morda užaljenost, jeza in zamere (s katerimi pa bi morala znati nekaj storiti tista stran).

Tako, da intenzivno delo na sebi in vajinem odnosu čaka oba, vas in vašega moža, ki bosta najbolje s skupnimi močmi in sodelovanjem ter po mojem mnenju najlažje s pomočjo psihoterapije, našla ustrezne načine za obračanje življenja po vaši, vajini meri. Za to pa je potrebna odločitev in pripravljenost videti celo situacijo še iz drugih zornih kotov, ki jih je še veliko.

Vsekakor lahko razumem vašo jezo, čeprav bo potrebno verjetno narediti še marsikaj na načinu izražanja le te in tudi dovoljevanja sebi, da se začnete mnogo bolj poslušati, kar pa pomeni, da vam ni potrebno ustreči taščinim muham. Če boste imeli podporo moža, bo gotovo lažje, dokler pa bo on razpet med kladivom in nakovalom in si ne bo v resnici upal narediti ničesar, da se ne bi zameril eni ali drugi ženski, bo žal ostajala situacija takšna, kakršna je oz. se bo slabšala. Kaj pa vse to pomeni za vas, za vašega otroka in za vaju tudi na dolgi rok, pa boste razmislili in se pogovorili z možem - kaj in kako sta pripravljena začeti drugače in predvsem kaj boste, bosta storila, če ne bo tako?

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Ilonina 29 Jan 2016 06:54

Pozdravljena, "kavna frikica" :),

res je, ta tema se pogosto in nenehno pojavlja na raznih forumih, tudi na tem, ker je pač očitno res močno prisotna v resničnem svetu. Izvira tako globoko, da lahko utoneš, če se začneš v to poglabljati :), ampak bistvo je v tem, da je rešitev to, da krog presekaš oziroma izstopiš iz "igre". Ali samo ti ali oba s partnerjem, pa je odvisno od njega. Prisiliti ga ne moreš.

Taščino početje je seveda nedopustno, a rešitev problema ni v "obsodbi tašče", saj to ne bo nič pomagalo. Rešitev je, kot rečeno, v koreniti notranji spremembi, predvsem tvojega partnerja.

V sveži sosednji temi je pravzaprav povedano vse. Preberi si. http://med.over.net/forum5/read.php?140,10765335

Srečno!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar caffefreak 29 Jan 2016 12:12

pozdravljeni.
zahvaljujem se vam za vaš odgovor, ki mi je dal pošteno misliti. Najbr sem si sama kriva da je prišlo do tega,saj se ji bojim zameriti in ji zato nikoli nisem rekla ne. Veliko je tudi stvari ki jih ne morem pozabiti, njene besede in dejanja in se bojim da se mi samo nabira in bom na koncu eksplodirala. Takrat pa bo iz mene letelo vn vse za nazaj in bom izrekla stvari zaradi katerih mi bo kasneje žal.
Čisto ste zadeli mojega moža s tisto besedo ZDRESIRAN. Že kar nekaj ljudi ki jo poznajo že veliko let mi je reklo da si ga je vzgojila tako da njej pride prav. Moram pa reči da se je kljub vsemu stanje izboljšalo kakor je bilo na začetku. Mož se postavi zame vendar bolj medlo. Bolj nežno kot npr. "ja kako bi bilo pa tebi, ali se ti zdi to prav?" nikoli pa ne konkretno, da bi postavil neko mejo in se tega držal. Jaz vem da imam dobrega moža ampak leta in leta vzgoje in dejstvo da je edinec je naredilo svoje.
Tašča živi s partnerjem, z nijm ni poročena, ampak njega kot da ni, tudi ni oče mojega moža. Njenega sina ne mara, ker naj bi bil razvajenec in naj bi mu dajala potuho.Po njegovih besedah, naj mu nebi bilo treba niti s prsti mignit ko je bilo delo pri hiši ker ga je ona vedno branla "daj pusti ga#. Naj povem še da tašča ni v svojem življenju nikoli imela partnerja s katerim bi si delila tisto kar si pač mož in žena delita med seboj. Bila je poročena, vendar kot mi je znano sta s sinom sama hodila na morje, se družila, ga vzgajala itd. Nekje sem brala da ženske ki nimajo partnerjev kot bi jih morale imeti, nekako njihovi sinovi prevzamejo to vlogo. ne znam točno opisat. Bojim se da isto dela z mojo hčerjo.
Rada bi samo živela v miru in želim si da bi namesto metanja polen pod noge, se raje razumeli in si pomagali. Ne vem kaj naj si mislim o njeni dvoličnosti, da kadar hoče je lahko zelo dobra in sladka, nato se obrne in začne zbadati in delati zdraho.
Vem da na njena dejanja ne morem vplivati in verjetno bi bilo najboljše če se pogovorim z možem.

Hvala še enkrat za vse odgovore in nasvete

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar caffefreak 29 Jan 2016 12:42

prebrala sem povezavo ki si mi jp predlagala ilonina, hvala. Prebrala sem še nekaj forumov in vidim da ima veliko ljudi podobne težave, še posebno ko pridejo otroci na svet. Ne vem zakaj?
U bistvu začenjam mojo taščo kar malo razumeti. Bolj ko razmišljam in se postavljam v njeno kožo lažje mi je. Mislim si uboga ženska saj drugače ne zna. Cela tri desetletja ga je imela zase in je bila ona št. ena v njegovem življenju, po nasvete se je obrnil na njo... in kar naenkrat pride druga in tega več ni. Ne vem mogoče si misli da sem čarovnica, da ga hočem samo zase. Najbrž ji je moralo biti zelo hudo in ji je. Mogoče bi se pa morala jaz pogovoriti z njo in jo pomiriti. Da vrževa karte na mizo. Da naj bo ponosna da si je sin ustvaril družino in da je (vsaj upam) srečen. Da naj uživa z vnukinjo.
Mogoče je pa nesrečna ker je cele dneve doma in zadnje čase nikamor ne gre. Pomislila sem celo da je mogoče zapadla v depresijo.
LP

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh