Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

otroka me ne spoštujeta

Odgovori Nova tema
Default avatar zadnjasolza 9 Nov 2015 15:14

Pozdravjeni,

ne vem več kako naprej. Imam dva otroka, stara 9 n 13 let, starejši ima med drugim ADHD sindrom. Pred dvema letoma sem se z možem razšla, oba otroka sta bila priča psihičnemu in na koncu tudi fizičnemu nasilju. Problem je v tem, da ne vem kdaj in kje na tej poti sem izgubila vso avtoriteto.
Vem, da sta me videla ranljivo v času razhajanja, vendar sem vedno skušala biti dosledna pri vzgoji in se držati nekih načel. Za grdo vedenje sta dobila kazen, a nič ne pomaga. Poskusila sem s sistemom nagarjevanja....redko kdaj sta zmotivirana.
Problem je, da grdo jezikata, odgovajata, povzdigujeta glas, starejši tudi zmerja.....sta nespoštljiva, včasih ko jima kaj naročim se mi smeijta in spakujeta. Vem, da jim je bil oče zelo slab vzgled, ampak bi rada, da se vedeta kot je treba. Veliko se pogovarjamo, se dogovorimo....a čez pol ure je vse pozabljeno.

hvala za pomoč in lep pozdrav,
Zadnja solza

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 19 Nov 2015 15:04

Spoštovani, zadnjasolza!

Iz vašega pisma je čutiti stisko, kot občutek starševske nemoči in obupa, čeprav se gotovo zelo trudite, da bi otroka kar se da najbolje vzgojili.

Težko vam napišem karkoli uporabnega. Ne drznim si dajati vzgojnih ali drugih »nasvetov«, po drugi strani pa si vas predstavljam, da vam sami z dvema otrokoma ni niti najmanj enostavno. Dovolite mi nekaj razmišljanja na temo spoštovanja, ki se mi je porodilo – mogoče vam bo v razmislek in spodbudo. Verjetno se boste strinjali, da s spoštovanjem ni nikoli prepozno začeti, je pa zelo težko, če ga sami skoraj nismo bili deležni. Sicer pa vam lahko dam še priporočilo za psihoterapevtsko pomoč, ki si jo morda poiščite, da boste lažje predelali svoje osebne in starševske stiske.

Prav lahko bi dali naslov Otroka me ne ubogata, kakor se je temu reklo včasih. Pomembno se mi zdi, da ste uporabili bolj primeren naslov, kar kaže na to, da ste že korak naprej od zgolj zahtevanja poslušnosti. Ugotavljate, da so prisotne težave s spoštovanjem in se sprašujete kje ste izgubili avtoriteto. Kaj spoštovanje je in kako ga živeti, prenesti na otroke?

Spoštovanje se začne z upoštevanjem. Z upoštevanjem – najprej samega sebe, svojih občutij in doživljanj, svojega telesa, svojih prepričanj, vrednot, meja – kaj mi je sprejemljivo in kaj ne… Šele potem, ko smo (bili) upoštevani in spoštovani in ko upoštevamo in spoštujemo sami sebe, se spoštovanje lahko nadaljuje z upoštevanjem in spoštovanjem drugega. Tudi otroka. Nikakor ni vezano zgolj na spoštovanje mlajših do starejših, odraslih, pač pa je tudi in predvsem vezano na spoštovanje starejših do mlajših, odraslih do otrok, močnejših do šibkejših, drugačnih… Le tako, da bo otrok sam spoštovan, se bo naučil kaj spoštovanje je. Če bo torej otrok dobil spoštljiv in ljubeč odnos od svojih staršev, bližnjih, okolice, bo to »srkal in vpijal« in bo tudi sam postajal spoštljiv, prijazen, ljubeč človek. Kakšni vse so spoštljivi in ljubeči odnosi in kaj niso spoštljivi in ljubeči odnosi bi lahko razpravljali.

Mislim, da je spoštovanje, spoštljivost in s tem povezano dostojanstvo vsakega človeka, nekaj glede česar se imamo vsi še precej za naučiti. In predvsem biti model, zgled. Spoštovanje ne pomeni, da moramo otroku v vsem ustreči, niti to ne pomeni, da mu moramo vedno ugoditi ali ne postavljati meja in zahtev ali ne zahtevati (starosti primernega )odgovornega obnašanja ipd. Upoštevati in spoštovati pa moramo otrokovo voljo, želje, potrebe, njegova doživljanja in občutja, in jih slišati, začutiti, poimenovati, ga vprašati, mu dati vedeti, da smo ga začutili in slišali, mu dati vedeti, da vemo in čutimo, da tako in tako doživlja, vendar pa... (mu ne bomo kupili nečesa; je nevarno; zdaj nimamo časa; smo se mi kot starši odločili, da bo tako in tako…)….mu tudi postavljamo meje in omejitve (ki jih moramo najprej zelo »preveriti« pri sebi…). Tu se pogosto zaplete.

Verjetno nam je vsem jasno, da spoštovanje nikakor ne gre skupaj s kakršnim koli nasiljem. Le to se namreč globoko zareže v vsako celico našega telesa in se nezavedno prenaša preko večih generacij. Psihično nasilni in nespoštljivi smo lahko zelo hitro, mnogokrat, ko se tega sploh ne zavedamo. Koliko spoštovanja (in upoštevanja) smo dobili in bili deležni v svoji preteklosti in sedanjosti od svojih staršev, partnerjev, otrok, bližnjih… in koliko spoštovanja smo mi dali in ga dajemo njim… vemo vsak zase. Sama lahko rečem, da osebno in v terapevtski praksi zaznavam veliko posledic tako ali drugače nasilnih odnosov… Lahko pa se trudimo, da skušamo čim bolj predelati svoje travme in stiske, ki so nas zelo zaznamovale in jih nehote prenašamo v vse naše odnose. To pa pomeni v nekem dovolj dolgem terapevtskem procesu tudi najti stik s svojim telesom in z jezo kot odločnostjo. Ob nasilju je bilo namreč prisotno mnogo strahu, sramu, občutkov krivde, ponižanja, žalosti, tlačenja jeze ali izbruhov besa…, kar vse je lahko privedlo do neustreznega ravnanja s svojimi čustvi in njihovim izražanjem, s svojim telesom in neustreznim odnosom do samega sebe in drugih.

Stvari se kar povezujejo in nadaljujejo, tule bom svoja spoznanja in razmišljanja zaključila. Ker skušam upoštevati in spoštovati svoj čas, ki ga ta trenutek nimam več, pa tudi vas in vaš čas, da pismo ne bo predolgo.

Spoštovani zadnjasolza, želim vam, da se začnete spoštovati in upoštevati. Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mezincica 20 Nov 2015 11:40

Kdaj ste se vi trije skupaj nazadnje imeli lepo, se od srca nasmejali, odigrali kako družabno igro, karte?

Kar zelo pogosto opažam v družinah z malo večjimi otroki: medtem ko se z malčki nenehno igramo, se hecamo, smejimo, do večjih postanemo pretirano resni, zanima nas samo še to, ali je vse narejeno za šolo, vse naučeno, pospravljeno ... Medtem ko se res redko skupaj tudi nasmejimo. Namesto da ju po prihodu domov vprašaš po ocenah, ju vprašaj, kaj zabavnega sta tisti dan doživela. Tudi ti jima povej kako svojo zabavno dogodivščino iz službe. Zvečer vrzite remi, hecajte se, smejte se. Naj otroka vidita, da si tudi prijetna družba ... in iz tega sproščenega vzdušja boš lažje navezala pogovor tudi na resnejše teme, s takim odnosom si bom pridobila tudi tiste vrste naklonjenost, ki samodejno prinaša tudi spoštovanje. Naj te zagledata tudi v prijetnejši luči.
Mogoče je bilo enostavno preveč napetosti - pred ločitvijo, ob ločitvi in po njej. In sta se zdaj šele toliko sprostila, da upata tudi kaj jezikati - ker te svoje sproščenosti ne moreta izraziti na zabavnejši način, ker tega v vaši družini ni (bilo).

Kar se tiče novega partnerja - nič ni narobe, če je tako, kot imata urejeno zdaj. Večina ljudi med tednom tako ali tako nima pretirano veliko časa, glede na težave tvojega starejšega otroka ga verjetno tudi ti nimaš ravno na pretek. Očitno je tudi on čisto potrpežljiv in se mu ne mudi na vrat na nos iti v zvezo "na ful" s skupnim življenjem. Za tuje otroke smo pa itak vsi bolj pametni kot za lastne, sploh dokler jih nimamo. Saj veš, zarečen kruh pa to.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar zadnjasolza 25 Nov 2015 23:55

Hvala za odogovore in nasvete.
Trenutno delam na sebi, da sem čimbolj mirna in vsak dan se trudim, da se jima posvetim. Najbrž bo res držalo, da se moram sama začeti spoštovati....da sem bila toliko ponižana, da sem izgubila tisto vero vase.....ampak se ne dam....gremo dalje....december je odličen čas, ko z otrokoma lahko spet najdemo srečo in toplino, ki si jo vsi tako zelo želimo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh