Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Uvajanje v vrtec

Odgovori Nova tema
Default avatar 100sto 5 Avg 2015 11:34

Pozdravljeni,
Rabila bi vaš nasvet glede vpisa otroka v vrtec.
Imam 1,5 letno hčerko, ki trenutno obiskuje zasebno varstvo z manjšim številom otrok.
Septembra bo sprejeta v vrtec, ki ga bo obiskovala štiri mesece in pol (potem bo doma, ker bom brezposelna).

Ne vem ali je boljše, da ostane še štiri mesece in pol v varstvu kjer se je že navadila, čeprav starša nisva zadovoljna s tem varstvom; ali naj jo vpišem v vrtec kjer se bo morala ponovno privajati na novo okolje in ljudi.

Kakšne so vaše izkušnje glede uvajanja v vrtec? Mislite, da je štiri mesece dovolj da se otrok navadi in počuti varnega v vrtcu ali je to samo nepotrebno vznemirjanje otroka?
Hvala za odgovor

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 16 Avg 2015 18:31

Spoštovani, 100sto!

Ste pred zoprno dilemo, v kateri je težko biti »pameten«. Sama sicer nimam izkušenj z vrtci in si ne drznem dajati nasvetov, si pa predstavljam, da kot mama verjetno doživljate mnoge stiske, medtem ko otrok doživlja vse to še na drugačen način. Zato odpiram temo in vabim vse, ki lahko podelite svoje izkušnje ali mnenja.

Nič sicer niste napisali s čim v dosedanjem varstvu niste zadovoljni; kako se vidva kot partnerja lahko povežeta med sabo v vseh teh preizkušnjah; kaj morda lahko naredita, da bi bilo v sedanjem zasebnem varstvu drugače; koliko ste razočarani in prizadeti ob tem, da boste čez nekaj mesecev ostali brez službe; koliko varnosti in čustvenega prostora imate vi na voljo za predelavo vseh teh starševskih stisk – ali ostajate ob tem sami in neslišani…???

Ena zelo pomembna stvar pri starševstvu je, da se odločite in naredite tako, da se boste vi oz. vidva oba počutila v redu s tem. Za otroka je namreč bistveno, da čuti, da sta starša pomirjena, zadovoljna, najprej sama pri sebi. Torej da naredite to, kar bo vam pomagalo, da se boste lahko umirili in počutili dobro in boste lahko živeli s tem, tudi če ne bodo stvari čisto optimalne.

Druga meni izjemno pomembna stvar je resnično začutiti (najprej sebe in) otroka in razmejiti starševska doživljanja ter jih ločiti od doživljanj otroka. Vaša hčerka je stara šele leto in pol. To je res najnežnejše obdobje, ki pa se zelo pomembno zariše v otrokovo psihično strukturo. Po mnogih raziskavah je obdobje do tretjega leta otrokove starosti in kar se v njem dogaja, ključno. Si sploh lahko predstavljamo kako je otroku, ki komaj dobro spoznava starše, sebe, okolje, vrtec, vrstnike, vzgojiteljice, svet…in je v vsem tem popolnoma zbegan, nebogljen in sam? Na desetine novih doživljanj vsak dan, na desetine novih izkušenj, pa tudi občutij. Mnoga med njimi so lahko zelo težka (že za odraslega, kaj šele za otročka) – negotovost, strah, sram, jeza, razočaranje, zavrnjenost, neprimernost, ponižanje, žalost, občutki krivde… Najtežje je, če je otrok z vsemi temi doživljanji ČUSTVENO sam (četudi so starši fizično ob njem in z njim!). To se kaže v mnogih vsakodnevnih situacijah in reakcijah nanje - če otroku ne damo jasno vedeti, da opazimo kako mu je (npr. vidim, da si jezna, ker ti nisem kupila igrače; gotovo se počutiš razočarano, ker nisem opazila tvoje risbe, verjamem, da te boli, ker si se opraskala….) ; če ne izgovorimo in ne opišemo kako predvidevamo da se počuti (npr. si bila jezna, ko ti je …vzel igračo, te je bilo strah/sram vprašati drugo punčko, če bi se igrala s tabo, si bila žalostna, ko me tako dolgo ni bilo…); če otroka ne vprašamo kaj se mu je dogajalo (čeprav morda sploh še ne bo imel dovolj besed, da bi znal opisati kako se je počutil) , če mu ne verjamemo, če jemljemo njegova doživljanja za otroška, nepomembna (to se naredi takole…, ne opazimo in ne pohvalimo pa, da se je potrudil in naredil po svoje….) ipd…. Vse to se kljub izjemni starševski skrbi lahko zgodi zelo hitro, s tem ko mu postavljamo omejitve, ko smo sami jezni, utrujeni, nepotrpežljivi…

Vprašanje, ki si ga zastavljate glede prepisa in uvajanja v nov vrtec je res težko in odvisno od tega kako varno je hčerka navezana doslej – koliko se doživlja povezana z vami in vi z njo, koliko kvalitetnega časa preživita vidve na dan skupaj, koliko vam lahko pove, koliko lahko naslovite in uganete njenih čustev in doživljanj in ji pomagate živeti z njimi, kako se sedaj v vrtcu in ob vzgojiteljicah in sovrstnikih počuti oz. bi se počutila v novem, koliko stresnih in novih situacij bi to pomenilo zanjo in za vas… Sama domnevam, da najbolj verjetno rabi tako majhen otrok veliko časa in veliko fizične in čustvene varnosti, da zmore predelati takšen stres kot je menjava vrtca… Če si sami predstavljate kako bi se vi počutili (zdaj kot odrasla in kot 1,5 leten otrok), če bi morali neopremljeni in na hitro v novo okolje, med nepoznane ljudi…ali kako je morda bilo vam, ko ste morda šli v vrtec, šolo, nekam na novo… se boste morda lažje odločili… In kaj bi potrebovali, da bi vam bilo v tem lažje… Bolj kot vse drugo je namreč za otroka pomembno, da v tem doživljanju ne ostane sam, pač pa da čuti starševsko (pa tudi vzgojiteljsko) podporo in razumevanje…

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh