Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Naporna partnerjeva družina

Odgovori Nova tema
Default avatar Koki1 16 Jun 2015 17:22

Živjo, prosila bi za nasvet ker nevem ali se samo meni zdi tole neprimerno obnašanje..

Pri fantu živim že približno 2 leti, oba sva še zelo mlada ampak z rednimi službami. Živi z starši in mlajšo sestro, torej imava le sobo. Doma pospravljava, pomagava, dajeva tudi denar. Velikokrat mi iz sobe izginjajo stvari (brez uprašanja po sposoji) in ko znorim se vsi znašajo nad mano kakšna sem, sobo sem začela zaklepati ampak seveda to njim ni bilo všeč. Imam svoj hladilnik ker si hrano kupujem sama in brez uprašanja vzamejo kar se jim zazdi. Kamorkoli s fantom greva (kino, morje, kosilo...) poslušava zakaj s seboj ne vzameva še sestre.
Največkrat se skregava ravno zaradi njih, nevem ali je to početje normalno...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 28 Jun 2015 15:28

Spoštovana Koki1!

Občutek imam, da čutite dovolj jeze, da bi si lahko že sami odgovorili na vaše pismo. Če potrebujete še potrditev, vam lahko dam zagotovilo – da v partnerjevi družini nimate mesta, ki bi vam pripadalo. Kaj to pomeni? To pomeni, da bi partnerjeva družina spoštovala vašega partnerja kot odraslo osebo, ki ima svoje želje, potrebe in način življenja. Kot nekoga, ki si izbere svojega partnerja – torej vas - po svojem okusu in si želi v novo nastali skupnosti živeti po svoje. Ker ste še vedno pod družinsko »streho«, to pomeni, da prispevate del stroškov, tudi del gospodinjskih in drugih opravil. Nikakor pa to ne pomeni, da se vam kršijo osebne meje na način, da se vdira v vašo zasebnost, da nimate svojega prostora kjer bi bili lahko sproščeni ter bi vas moralo skrbeti za vaše osebne stvari.

Niste sicer napisali, koliko ste stari, vendar iz napisanega sklepam, da ste s partnerjem že razmišljali o skupni prihodnosti. V kolikor to drži, potem je potrebno, da svojo energijo tako vi kot vaš partner vlaga v vajin odnos in ne v primarno družino. Primarna družina ni tista, ki bi lahko posegala v vajin odnos, v kolikor ji vi tega ne boste dopustili. V vaši situaciji je potrebno narediti jasne razmejitve in poskrbeti, da vas bo partnerjeva družina vzela resno, spoštovala vaš način življenja in vaš skupni prosti čas, ki ga želite preživeti sami.

Vendar to ni vaša vloga, temveč vloga partnerja. Vi se boste pogovarjali s svojo družino, on pa s svojo. V primeru, da se vi prepirate z njegovo družino, s tem ne naredite nič dobrega ne za vas, ne zanj in ne za vaš odnos. Borite se z mlini na veter in prostovoljno prevzemate vlogo tiste »ta grde«, tiste, » ki vnaša prepir v hišo«, … V bistvu pa prevzemate vlogo, ki ni vaša in zato boste s svojim vedenjem le izgubljali energijo. Koliko jeze čutite ob tem?

Napisali ste, da je partnerjeva družina srž vaših prepirov s partnerjem. Koliko vas partner sliši v vašem razočaranju, v vaši jezi in v vašem hrepenenju po odnosu z njim in ne s celotno njegovo družino? Se lahko z njim pogovorite tako, da vas bo slišal? Mogoče ko boste enkrat proč od doma, ko boste na morju, na sprehodu,… ko boste vi toliko umirjeni, da mu boste lahko povedali mirno in odločno. Kajti potrebujete občutek varnosti in njegovo zagotovilo, da se po postavil na vašo stran, da se bo pogovoril s svojo družino, da se boste lahko vi ob njem sprostili in ne da boste čakali, kdaj boste vi morali braniti vaš odnos in vaš prostor v njihovi hiši.

Ravno tako kot je prav, da v vašem odnosu partner sliši vašo stisko, pa je prav, da tudi vi slišite njega. Koliko je on razočaran in jezen, da družina toliko posega v vas? Koliko nemoči in besa čuti on ob vsem tem? In kako strah ga je, da bi starše razočaral, prizadel ali razjezil s tem, ko bi se postavil zase?

Bodite v oporo njemu, on pa se bo moral postaviti za vas in zavarovati vaš odnos. Kajti ne vaša starost, ne vaše prilagajanje družini in ne vaš finančni vložek starše verjetno ne bo prepričal, da bi se pričeli do vas obnašati drugače. Partner bo moral tvegati in staršem postaviti jasno mejo glede vdiranja v vašo zasebnost. Pri tem imate pravico vztrajati!

In imate pravico dobiti tudi jasno sporočilo, ali je vašemu partnerju vaš odnos tako pomemben, da bo to pripravljen narediti.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar NejaF 22 Okt 2015 14:24

Pozdravljeni,

Sama imam nekako podoben primer, le da gre v drugo skrajnost. S partnerjem sva dobro leto na svojem, pri njemu. Imava svoj vhod in stanovanje v svojem nadstropju. Pod nama živi njegova stara mama, ki pa je zelo naporna in željna pozornosti. Oba sva mlada in imava redne službe. Njegova mama je seveda cele dneve doma in naju kar pričaka pred njenimi vhodnimi vrati ko prideva domov - to mi gre zelo na živce, sploh če pridem malce razdražena iz službe. Ko sva šla poleti za 5 dni na morje in sva se šla poslovit od nje (-čeprav z muko), je začela jokat, da jo bo strah in da naj ne greva. In vsakič ko vidi da zvečer kam greva, kliče da jo je strah. Vsak dan je kakšen problem, ali ji hladilnik preveč hladi, če dežuje jo je strah, da bo poplava, trikrat na teden ima previsok pritisk in spet nama pride jokat - vedno mojega partnerja pokliče, čeprav ima še 5 ostalih vnukov in 3 hčerke- vse na naju pade. Ne razume da midva potrebujeva svoj mir, partner ji je že velikokrat povedal naj da mir, ampak ona nama potem totalno zameri, partnerju se potem zasmili in je kakšen dan malce bolj prijazen do nje - ona pa to z veseljem izkoristi in je vse spet isto. Jaz pa v tem primeru od jeze kar bruham ogenj in se posledično midva skregava (partner ve kako se počutim). To se ponavlja že dobro leto, meni pa se že meša. Tako se mi je že zamerila, da je tudi pogledati več ne morem. Najraje sem zaprta v najino stanovanje, niti na balkon ne hodim več, niti nikamor okrog hiše, ker je vedno in povsod prisotna. Resnično potrebujem svoj mir, zato potrebujem vaš nasvet, kako naj ji dopovem, naj naju pusti v miru živeti?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Ilonina 25 Okt 2015 17:38

V bistvu z večine vidikov tvoj problem ne gre v nič kaj drugo skrajnost kot to, o čemer piše Koki. V obeh primerih gre za izrazito, očitno, hudo in nesprejemljivo prestopanje tvojih (in tudi partnerjevih) meja. Ampak zakaj jih vama mama lahko prestopa? Samo zato, ker ji vidva to dopuščata: partner z vdajo, ti z umikom. Mama se ne bo spremenila, ne bo "nehala". Vajina odgovornost je, da poskrbita zase, za vajin odnos in za svoje meje.

To pa je proces. Ki običajno zahteva najprej temeljito poglabljanje vase. Zakaj nimam vzpostavljenih ustreznih meja? Kako sem navajen reševati konflikte? Kaj občutim, ko partner popusti? Kaj občuti pri tem on - do sebe in do mene? Zakaj sem navajen popuščati? Zakaj sem se navajena umikati? Zakaj ne vidim drugih rešitev? Ali se občutim kot sam sebi lastna entiteta ali še vedno kot podaljšek matere, odgovoren zanjo, za njena čustva in počutje? Se zavedam, kaj so moje odgovornosti, kaj pa materine? Se zavedam, da čustveno izsiljevanje in manipulacija - pa tudi popuščanje in vdaja - niso ljubezen? Treba bo opraviti z občutki krivde, na novo prevrednotiti vezi z materjo (prerezati travmatske vezi, ki verjetno obstajajo), se zares sprejeti v globini in zaupati vase, v svoja dejanja in v premišljene, pretehtane razloge zanje. Impulzivnost je tu razdiralna in uničevalna, saj vodi v konflikte, zamere, obenem pa poglablja lastne občutke (krivde, manjvrednosti, strahu ...), ki sploh ne izhajajo iz trenutne situacije, ampak iz preteklosti - iz vajinega otroštva.

Tudi mati ni bavbav zaradi kakšne zlobe ali česa podobnega - tudi ona mora imeti v sebi marsikaj hudega, pa tega ne zna reševati in skuša odgovornost prevaliti na druge ter se zateka v vlogo žrtve. (To je značilno za travmatizirane, z odnosi zasvojene ljudi, za ljudi z mejno osebnostno motnjo /MOM/ itd.) Ampak to lahko počne drugim, dokler ji drugi to dopuščajo.

Za prvo silo ti priporočam, da si kupiš knjigo Ne stopajte več po prstih. Naj te ne moti, da je namenjena ljudem v razmerju z osebami, ki imajo MOM. Ko knjigo bereš, opaziš, da se v njej opisane situacije pogosto dogajajo, pa čeprav ljudje seveda nimajo diagnoze MOM. (Zakaj je tako, je že zgodba zase, najdeš pa o tem tudi marsikaj na spletu.) Odlično so razložene meje, načini ustrezne komunikacije, poti do notranje trdnosti in varnosti ...

Zelo mogoče se mi zdi, da bo partner potreboval vsaj nekaj ur terapije, da bo lahko opravil z demoni, ki ga silijo v sebi in vajinemu odnosu škodujoča dejanja, se naučil zaupati vase in vate ter vzpostaviti zdrave osebne meje.

Z omenjeno knjigo se boš lahko tudi naučila, kako drugače, zdravo in konstruktivno reagirati in tudi v sebi ovrednotiti stvari.

Izvrstnih knjig je še precej (npr. knjige Sanje Rozman, Harvilla Hendrixa, Scotta Pecka). Moram pa povedati, da sem sama ogromno brala, leta in leta, do zaresnih premikov pa sem prišla šele s pomočjo psihoterapije.

Moj odgovor lahko v celoti drži tudi za Koki.

Na delo! In srečno obema!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Julija16 25 Okt 2015 22:42

Pozdravljena,

ne morem ti povedati nobenega pametnega nasveta, lahko pa ti povem še svojo zgodbo, ki je podobna tvoji. Jaz sem poročena in živim pri moževih starših že dobra 4 leta. Uredila sva si zgornje nadstropje in imava vhod za hišo. Že od poroke naprej smo bolj v takih odnosih. Od moža starejši brat s svojo družino (ima dva kar živahna fanta) je bil do letos cca. vsak drug dan tukaj in obvezno cel vikend, bilo je veliko vpitja, butanja z vrati, dretja pod našimi okni in zadnje dve leti še zbujanja najinih otrok, kljub opozorilom, da so preglasni... tudi zvečer po 22h so že bili. Od kar se mi je rodila hčerka poleti 2013, so nas njegovi starši vedno pričakali iz kjerkoli smo prišli... sedaj ko imam še drugega otroka, pa je sploh že tako, da tudi, če grem še ne vem kako hitro, pridejo skozi svojo dnevno sobo v copatih ven ali skozi kurilnico ... in seveda vedno zavpijejo in velikokrat nekdo spi. To poletje pa je bilo sploh noro... kadarkoli sem šla zadaj na vrt (prejšnja leta jih skoraj nikoli ni bilo) z otrokoma, vedno je vsaj en, če ne oba prišla ven in sta ponavadi bila dokler nisem rekla, da gresta otroka gor počivati ali jesti... pa če sem šla dvakrat oz. trikrat v enem dnevu na vrt pa so tolikokrat prišli... jaz sem se pa hotela igrati malo sama z njo (ponavadi je ta mlajši zaspal, pa sem hotela biti malo s hčerko, ker rada pomaga na vrtu). No, potem sem se konec poletja raje sama začela umikati drugam, ker mi ni pasalo, da hoče biti vedno nekdo zraven... Ampak ko grem kam v trgovino peš z otroki ali če gremo kam z avtom vedno pridejo ven... posebno mi gre na živce, ko se vračamo iz dopusta domov in nas pričakajo... ali pa ko sem prišla iz porodnišnice domov, niti z avta nisem še prišla so prav pritekli (dokler nisem imela otrok jih je pa samo mož zanimal). Mož seveda pove, da je to res čudno, ampak pravi, kaj naj rečem... Moji starši živijo zraven, vendar imajo službe in pa tudi veliko svojega dela (vrtnarita, delata mezge in marmelade, gresta sama na dopust ali kam drugam,...), njegovi starši so v penziji in so skoraj vedno doma (sploh oče) in če ni ta drugih dveh vnukov ali mlajšega sina na obisku (sedaj je šel prvi vnuk v šolo - zato so "samo še" za vikende tukaj in kdaj pridejo med tednom popoldne...) mu je vedno dolgčas (njegova mama vsaj k maši hodi). Po eni strani se mi smili, po drugi strani si pa mislim, da to pač ni moj problem in da jaz želim večino časa sama preživeti z otroki in možem. Sedaj pač zbirava denar, da bova (upam) lahko kdaj šla na svoje.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar NejaF 27 Okt 2015 11:14

Pozdravljeni,
Po knjigo Ne stopajte več po prstih bom kar letela danes po službi, imam že rezervirano. Hvala za odgovor, bom sporočila kakšen bo najin napredek.
Julija16, upam da čimprej nabereta denar, ker te čisto razumem-neprekinjena živčna vojna-in to v lastnem domu. Tudi midva imava zadaj vrt, kjer se nenadoma vedno pojavi njegova mama, zato sama ne hodim več na vrt.
Drži se, upam da se odnosi popravijo in srečno!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh