Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Ne vem več, kako naprej

Odgovori Nova tema
Default avatar Suzy2 15 Jun 2015 10:49

Pozdravljeni.

Zgodba je kar dolga, vendar bom poskušala biti kratka.
Stara sem 34 let. Z možem sva skupaj že 20 let. Vmes sva šla 2x narazen, ekrat sva imela tudi vsak drugo zvezo za par mesecev. Ko sem bila stara 20 let sva se poročila, šla sva študirat, za vikende pa sva hodila domov k njegovim stršem, kjer sva si uredila stanovanje v zgornjem delu hiše. Po 5-ih letih, ko naju je že malo skrbelo, kako to, da še nisem zanosila, sem končno dočakala tako zaželjeni +. Sedaj imava 4 fante, katere imava zelo rada in sva nanje zelo ponosna in bi za njih dala vse. Zalomi se pri nama. Živiva pri njegovih, kjer je mama (moja tašča) zeeelooo težek karakter. Ona se sicer zgovarja na sladkorno bolezen, vendar mislim, da je vzadaj še kaj drugega. Vse mora biti po njeno, komandira nas vse po vrsti, dela na 4 ure (stara je 54 let) in ko pride ob 12-ih domov poje kosilo in do večera leži ali je za računalnikom. Občasno pride kaj ven iz hiše, da kaj pokomandira ali npr sedaj, ko so bile češnje, da jih je obirala. Tudi ko je tast doma in dela na vrtu in ona leži na kavču, ga pokliče not, da ji prinese pijačo iz kuhinje. (to je npr en primer). Tast je v penziji sedaj 7 let in skrbi za kuhanje, vrt,... Sedaj smo vrt in vse v okolici hiše prevzeli mi, ker je tast večinoma pri taščinem očetu. Od tašče mama je marca umrla in sedaj tast skrbi za njenega očeta. Mu kuha, vozi k zdravniku, daje zdravila, skrbi za hišo, vrt, travnike,....Tašča je šla od pogreba k očetu glih vsega skupaj 7x (to je približno 30 km stran). Tasta ni po cel teden, takoj ko pa pride domov, pa se začneta kregat in mu ona najeda in nič ne naredi prav in začne vpit na nj ega. MI smo v zgornjem nadstropju in fantje vse slišijo. Jz sem enkrat zvečer ob 20.30 pomivala posodo, da me ni čakalo taprvo, ko sem iz službe prišla in je res kuhinja nad njuno spalnico, ampak ni še bilo tako pozno. KO je začela udelavat po hiši, nas zmerjat(da smo banda hudičeva, budale, kreteni,....) Moj me je prosil, da naj neham pomivat in od takrat naprej sem zvečer nosila posodo v kopalnico in tam pomivala, zaradi lubega miru.Tudi drugač zna zelo žalit, tudi tasta pred otrocmi. Veliko stvari se je nabiralo. Tudi midva imava že kako leto precej krizo. Lani tak čas je bil en dogodek, ki je mene zelo spremenil in takrat sem se zavedala, da je čas, da se postavim za sebe, da ni treba, da vsem ustrežem, da ni treba, da se vsak nad mano znaša in da morem vedno vse požret in kimat. Nehala sem računat na druge, zanašat sem se začela na sbe, in s tem sem naredila tudi visok zid pred ostalimi. Z možem sva bila že tako daleč, da sva šla že skoraj narazen. Vse je super in se imava zelo rada, kljub vsemu, vendar ko se postavim za sebe oz. ko rečem, da jz pa ne mislim tako, je konec in je užaljenost. Ko ga vprašam, kaj je narobe, je skoz nič, nič, nič in potem kr naenkrat popeni. In nažalost me to zelo spominja na njegovo mamo. Najbolj boli to, ko ve, kako je mene groza vpitja, še ko sva hodila, sem ga prosila, naj ne povzdigne glasu nad mene, ker me prav ohromi. NO, sedaj sem postala bolj močna, vsaj navzven. Vsa dejanja, besede, komentarji, os pripeljali tako daleč, da mi je bilo že vseeno, kako bo,ali bova ostala skupaj ali ne. Kar je pomenilo, da tudi spolnih odnosov ni bilo. Ko sem ga enkrat vprašala, če mi lahk pove, zakaj se skoz tako grdo drži, mi je samo zabil nazaj:Kaka bi bila pa ti, če ti žena nebi dala .... šE ZDEJ ME STRESE, ko se spomni. Ampak on se ega sploh ne zaveda, kaj mi naredi in ko mu to povem čez čas, ko se pomirim in lahk začnem funkcionirat, se on tega sploh ne spomne več, ker on je dal iz sebe ven in je za njega to opravljeno,. In največji problem so pri nama ta moja občutljivost, zaradi katerih se zaprem in njegove besede, ki znajo bit zelo nizke in zelo bolijo. Kljub pogovoru pomaga za kak teden ali 2, potem pa isto naprej. Posledično ni seksa, kar pripelje do tega, da je še bolj siten in vzkipljiv. Najbolj boli, ko je potem tudi do otrok nestrpen. Ampak jih ima zelo rad, vendar hiter povzdigne glas. No, pred dvema mesecema sva se zvečer skregala (otroci so že spali), pa sploh se nisva kaj naglas kregala, ampak tašča je slišala in je spet začela noret in še sredi noči je norela in potem se je to držalo skupaj kak teden in mojmu je grozila, da bo klicala socialno in ne vem kaj vse še. Da uničujema otroke, da delama zveri iz njih,... Pa jih imava res rada, se z njimi igrava, žogama, lovima, skupi rišemo, igramo človek ne jezi se, delamo poizkuse, gremo na sprehode, v hribe, v parke, zunaj pečemo, postavljamo šotore, kurimo ogenj, pečemo na ognju, hodimo na izlete,.... Poskušava se z njimi pogovorit o stvareh, seveda pa tudi nama kdaj dvigne živc, ko že 10-ič rečeš, da naj si zobe umije, pa se še kr suče na hodniku in izziva brata ali kaj podobnega. No, pred 1,5 mesecem je bilo spet nekaj narobe, da so se fantje zrukali (zraven so bili sosedovi otroci). Jz sem bila v hiši, ker je tamali še spal, ta tretji pa se je ravno zbudil. MOj je prišel not po pijačo in v tem so se neki zrukali. Je tašča začela penit na njih zunaj, tulit, sosedovega je nadrla in poslala domov. MOj je šel ven in fanta poklical not in smo se v dnevni vsedli, da bi se zmenili, kaj je bilo. Pa mi jej tavečji vskočil v besedo insem mu samo rekla, da dokler govorim, da prosim, naj ne skače v besedo, da bo imel vsak priložnost povedat svojo stran. V tem pa je privrela tašča gor in začela zmerjat mene in mojega pred otrocmi in nama, kaj delama s fanti in tako. Takrat mi je pa dvignalo pritisk in sem ji povedala nazaj in ja tudi jaz sem povzdignila glas, ker nisem mogla več. Ene 20 min sva se kregali, dokler da ji nisem rekla, da naj se gre pregledat, ker to ni več normalno, sladkorna gor ali dol. Ona pa mi je rekla, da se naj pazim in da mi bo poklicala socialnno. in od takrat ne govorima več. Ene parkrat sem jo še pozdravila, ko sma se kje zunaj srečali, pa ona ni odzdravila, zdej pa se tudi sama ne trudim več. Prejšnjo soboto npr. sta s tastom rezala veje in ker ni naredil tk kot je ona rekla,ga je spet začela zmerjat, da je slišala cela ulica, da je ******,******,.... držalos e je skupi ene pol ure. Fantje pa 5 m stran v bazenu. pa se vprašaš, kdo je tu nor. MIdv pa imava vzpone in padce, ampak ne morem se več odpret in se čisto prepustit, ker me je strah, da bo spte kaka grda izjava ali da bom postala preveč odvisna oz da bom začela spet čist zaupat, pa bom spet prizadeta, ker ne vem, če se bom lahk še pobrala. Tudi sedaj je on tak, da se suče okrog mene in po eni strani bi me šlatal in seksal, po drugi strani pa mi ni uspelo skor niti enega stavka končat. Karkoli sem začela govorit, me je sredi stavka prekinil in začel on neki govorit in niti opazil ni. Tudi tk taki komentarji: sej v službi nimaš kaj za delat, pa zakaj ni kava prej,.... mi dajo občutek, kot da nič ne pomeni, da je kaj vredno. KO natanka avto, pade komentar, a ne boš rekla nič hvala, ko sem ti avto natankal. A ko jz do 1-zjutraj zlagam perilo, čistim kopalnici, pometam, brišem po tleh, pečem, .... to ni pa nič vredno. N e rabim hvala, sam kaka pohvala tu pa tam bi pasala. a ko ene 2-3 dni ne pometem skoz, je pa ko v svinjaku. Tak začaran krog in vem, da se sliši brezveze, vendar sem čist brez energije. V službi je cel naspidiran, dobre volje, se zafrkava, doma pa ko drug človek. Veliko stavri se je nabralo v vsem tem času, najbolj pa me je strah, da postaja vedno bolj podoben tašči. :(

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Sorodne vsebine
Avatar JernejaDimecBratina 20 Jun 2015 16:45

Spoštovana Suzy2!

Opisali ste nekaj situacij iz vašega vsakdana, iz katerih se da kar dobro začutiti vzdušje. Verjamem, da se počutite zmedeni in v stiski, saj ne veste več kaj je prav in kako ukrepati v tem začaranem krogu. Ne vem koliko ste lahko že jezni (=odločni) in ste se pripravljeni soočiti z dejanskim stanjem. Res vam ni enostavno in niste v zavidljivi situaciji, ste pa prav vi tisti, ki imate moč začeti ukrepati.

To, kar opisujete in doživljate, je dinamika nasilja. Iz opisanega sodeč gre za psihično nasilje, ki se kaže v eksplozijah besa, kričanja oz. povzdigovanja glasu, poniževanja, sramotenja, »komandiranja«…, pa tudi v užaljenosti, umiku v tišino, prestopanju meja in še drugih oblikah. Nasilje najverjetneje še spodbudijo frustracije (ko ni po naše, ko nečesa ne zmoremo, ko se počutimo nemočni in jezni, ko nekdo nekaj naredi in prestopi meje…). Pa tudi nepredelana jeza in strah, zelo veliko vlogo pa imajo travme in doživljanje nasilja v preteklosti, ki se nezavedno (tudi samo posredno, prek npr. biti priča glasnim prepirom….) zapiše v telo in se tako prenaša iz generacije v generacijo… Kar pa nikakor ne pomeni, da je nasilje sprejemljivo ali da se okrog tega ne da nič storiti. Ne opravičuje nikogar, da ne bi nadziral svojega vedenja, besed, tona glasu, impulzov… Vsak odrasli bi moral na tak način obvladati svoje obnašanje, da je ob njem ( za šibkejše in zlasti za otroke) ne le fizično, pač pa tudi psihično varno –in če ni, smo se pa dolžni naučiti še kakšnih novih odzivov. Če smo imeli kot otroci izkušnje pretežno nasilnih odnosov (in ti so takšni lahko zelo hitro, ne mislim le na grobo pretepanje…), smo se tudi naučili vzorcev kako ravnati v takšnih situacijah, saj se sprožijo določeni telesni mehanizmi, ko samo ponavljamo videno, slišano… Iz nas z neverjetno natančnostjo (podzavestno) prihajajo načini kako z močjo in glasnostjo, s poniževanjem ali pa z izsiljevanjem dosežemo svoje, kako se ali pa se ne postavimo zase, kako se umikamo ali popuščamo…, pa tudi vsi strahovi, groze, jeza, zamere in občutki nemoči… Tu se da s strokovno terapevtsko pomočjo in pripravljenostjo delati na sebi precej storiti, vendar vsi načini zahtevajo vlaganje svojih zavestnih naporov. Žal pa se ne da prepričati drugih, da bi se »zdravili« oz. spreminjali, če se za to ne odločijo sami.

Kaj lahko storite, da to, kar čutite kot nesprejemljivo, začnete ustavljati oz. da pred nasiljem zaščitite vsaj sebe in otroke? Kot sem že omenjala, je vse to na čase grozljivo vzdušje najbolj tragično za vaše otroke, ki srkajo vse te napetosti in so gotovo zelo prestrašeni in vznemirjeni, zato boste začeli razmišljati v smeri kako jih zaščititi oz. odmakniti od takšnih situacij, morda tudi o odselitvi. In ob tem kako umiriti sebe in kaj boste vi storili, če se »okolje« ne bo pripravljeno spremeniti (kar je zelo verjetno). Zelo bi vam priporočala vključitev v terapijo in iskanje drugih oblik strokovne pomoči (tudi na centru za socialno delo) za uvid v situacije in preprečevanje takšnega nadaljevanja.

Nasilje je oblika zasvojenosti in ga je prav zaradi tega zelo zahtevno prekiniti oz. se izviti iz njega. En del problema je situacija z nerazmejeno taščo, ki gotovo v svoji stiski trpi, vendar ne vem koliko tega njenega gneva, nezadovoljstva in jeze doživljate vsi okrog nje… In kako da je nihče ne zmore ustaviti oz. ji postaviti meja sprejemljivega obnašanja (npr. da ne vstopa v vaše stanovanje brez vajinega dovoljenja, sobna jakost glasnosti, da se z njo ne prepirata pred otroki, da ne dovolita, da poseže v vajine odnose, da se ne spuščata na nivo prerekanja, očitanja, branjenja, valjenja krivde in postavita na kakšen način in kdaj sta se pripravljena (v normalnem tonu) pogovoriti….). Prav je, da se takšne bolj zoprne stvari mož dogovori z njo (po predhodnem pogovoru vas in moža), saj je logično, da bodo svojega otroka drugače slišali. Torej, neko naravno pravilo je, da se vsak odrasli otrok dogovarja s svojimi starši, ko jim je npr. potrebno postaviti razmejitve novih odnosov. Drug del problema je podobna situacija z možem in vajin zakonski odnos, kjer se tudi v spolnosti pokaže, da niste slišani in upoštevani oz. spoštovani – kar pa bi bilo pametno vzeti še bolj zares, dokler ne boste čutili, da ste sprejeti in začuteni. Tretji pa čisto vaš odnos do vpitja in nasilja, vaši strahovi in izkušnje in kaj ste sedaj in v bodoče pripravljeni sami storiti glede nadaljnje ne-tolerance nespoštljivih in nasilnih odnosov. Vprašanje je koliko se z možem zmoreta dogovoriti in koliko je on pripravljen sodelovati pri prepoznavanju in ustavljanju nasilnih odnosov (zlasti pri sebi; pa tudi postavljanje meja glede mame in v odnosu do otrok) ter kaj boste storili, če ni. Vsekakor so to kar kompleksne teme in zahtevajo ukrepanje, saj na tak način ni mogoče več živeti, kaj šele zdravo odraščati.

Opisali ste, da ste se začeli počasi postavljati zase, se odmikati in niste več pripravljeni zgolj ustreči oz. popuščati, kar se mi zdi zelo dobro. Tudi branje foruma in iskanje pomoči je pravi korak. Spodbujam vas, da nadaljujete v smeri iskanja rešitev in spoznavanja sebe in odnosov.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Suzy2 22 Jun 2015 08:32

Pozdravljeni.

Hvala vam za odgovor, ki mi je dal veliko misliti. Vem, da sem napisala zmedeno in najbrž tudi veliko stvari izpustila.
Izgleda, kot da samo jamram in da se smilim sama sebi. Zavedam se, da je velik del tudi moje krivde, ker se zaprem vase, ker se ne strinjam z vsem, ker ne morem uživat v seksu, če me obremenjuje 1001 stvar in me prizadane s svojimi izjavami. Ne vem, kako boma na dolgi rok tole sfurala. Sej, ko se pogovoriva in ko si poveva stvari in se poslušava, je potem kak teden-dva tedna bolje in je skor tako kot na začetku. Vendar se hitro spet pojavijo napetosti, moj je utrujen, nenaspan,... in posledično siten in bolj vzkipliv in potem se jz spet zaprem oz potegnem v sebe in drobni stvari pripeljejo spet tako daleč, da sva spet vsak na svojem bregu. To se sedaj bolj intenzivno vleče že več kot 2 leti. Prvi konkretni ruker je bil že 3 leta nazaj, ko sem se že malo začela bolj zavedat, da ni treba da samo kimam in da morem naredit nekaj na samozavesti, poleg tega me je vloga mame spremenila, da če ne za sebe, se morem postaviti za otroke. Takrat sva se zelo skregala in ker se nisem strinjala z njim in sem se postavila za nas, je bil užaljen in ni govoril z mano. Je vzel ključe in šel. Pa sem ga klicala, če pride na kosilo, ker jeimela tašča RD, da sprašuje, kdaj gremo. Pa je prišel direkt v restavracijo in tam je bilo itak ledeno vzdušje. Potem sem mu povedala, da gremo še mi malo na trg s fanti malo skakat okrog in če gre z nami. Pa ni hotel. Mi smo šli za par minut, vendar je bil mlajši tako utrujen, v vozičku ni želel zaspati, da smo se peljali domov. In ko smo prišli domov, me je čakalo že napisano sporočilo in mož je pakiral stvari . Mi je postalo slabo, prosila sem ga, da naj toliko počaka, da dam sina spat, ta večja pa sem tudi zaposlila, da sma se lahkao nekak pogovorila. No, približno se nama je uspelo, predvsem me je zmotilo to, da je potem, ko sva se skregala malo bolj, že poiskal stanovanje in že pakiral stvari. Ja, priznam, takrat sva imela spolni odnos nezaščiten in sem zanosila (še 4-ič). Ni mi žal, da sem, saj ga imam rada bolj kot vse na svetu in je naš sonček, ki nam je med nosečnostjo sicer dal vetra ;) Potem je bilo tsanje kr nekak. Bili so vzponi in rahli padci, jeseni, ko smo prišli z morja, pa sta bila tašča in tast užaljena, ker smo prosili sosede, če lahko med tem časom skrbijo za ptiče. So se baje skregali na polno in je moj prišel ves je zen, da imam 1 mesec časa, da poiščem stanovanje, hišo, karkoli. Sem šla na banko, s svojo plačo nisem dobila kredita. Moj ima kredit še za hišo, ki smo jo prenavljali 7 let nazaj in še za avto lizing. Novembra me je klical ginekolog, ko sem bila nekje v 28-tem tednu, da sem okužena s toskoplazmozo in takrat se je začela še ta skrb. Pregledii trojna zdravila.so ugotovili nepravilnosti na plodu, pa okvaro srčka in so nama dali malo možnosti, da bi dojenček porod preživel+ da če bo, bo fejst prizadet. Bil je šok, komaj sem pripeljala domov. Poleg tega so želeli narediti amniocitezo, da bi lahko bolj potrdili. Sicer bi dobila rezultate šele okrog Božiča, takrat pa sem imela rok. Skrbelo me je, da bi bilo z dojenčkom vse ok, pa bi z AC sprožila porod in bi zaradi tega bilo potem kaj narobe. Tudi njihovega nasveta in prepričevanja o splavu nisem želela slišati Takrat sem se odločila, da se bom prepustila, upala na njboljše, pripravljala na najslabše. Imela sem ginekologa ki sem mu res zaupala in je vztrajal pri svojem, da je dojenček vredu in da ni nič narobe, da mere ustrezajo. Tako sem pred vsakim pregledom šla k njemu, da mi je naredil UZ, zmenril plod, da sem šla bolj pomirjena na preglede. Želeli so, da bi rodila v LJ, če bo kaj narobe, mene pa je bilo strah. No, na koncu se je dojenček odločil da bo sam poskrbel, da se ne bo treba meni odločit in je za 10 dni prhitel in nas presenetič Rodil se je na isti dan, kot njegov starejši brat, le da 2 leti razlike. V tem času sva si stala ob strani, vendar ni bilo prave povezanosti med nama. Jz sem čez dan poskušala odmislit to, ker se mi nizdelo fer do ostalih treh, da se samo jočem, sem slabe volje, razdražena,... in da se morem potrudit za njih, tako da sem čez dan nekak kazala vesel obraz, ponnoči pa nisem mogla psat in so mi po glavi šli vsi mogoči scenariji. Priznam, da me je nosečnost psihhično čisto zdelala in sem bila po porodu tako utrujena od skrbi in vsega, kar se je dogajalo. Važno je, da je zdrav (ima sicer šum na srčku, a nič hujšega), je vesel, navihan, zdrav fant. Takrat je bilo spet vse ostalo potisnjeno na stran, fantje so bili doma, itak je bilo dela in jz sem se počasi sestavljala v sebi. Nisem pa nikomur zaupala. Moji starši niso čist razumeli oz se jim ni zdelo nič hujšega, itak živijo bolj kot ne za službo. Z mojim nekak nisva znala začet se o tem pogovarjat oz se jaz nisem želea, ker me je bilo strah, da bi to pomenilo, da je vse, kar se dogaja, resnično. Moj se je pogovarjal s svojimi starši in s svojim bratom. Potem pa se je spet začela stvar zaostrovat, moj je bil vedno bolj slabe volje, nič ni bilo prav, ni znal se več sprostit in bit tak, kot je bil včasih. Vse ga je motilo in tudi otroci niso bili več veseli, da je doma. Ko smo bili sami, so bili čist drugi in smo se imeli lepo. Pa so ravno tako imeli meje in pravila in vse, ampak je bilo ok. Enkrat (dan pred krstom) pa je imel spet enega svojih iizpadov in sem rekla, da ima dost, da naj neha se na otroke znašat, če ima probleme s sabo ali z mano oz nama in da to ni način. Takrat je bil doma tudi njegov brat in je vse skupaj slišal in je tudi sam priznal, da je bil presenečen, da to ni on ki ga je navajen. No, takrat se je zaprl v spalnico in sem potem sama zrihtala vse, se s fanti igrala, pripravila večerjo, jih spravila spat in potem sem sedela na kavču in sem dojila tanajmlajšega za spat, ko je v spalnici poknalo in zaropotalo. Sem letela pogledat in je ležal tam z štrikom okrog vratu. Jz sem s etresla od jeze, razočaranja, skrbi, vsega. Nisem mogla mu rečt kaj drugega, kot to, da naj neha bit tako sebičen, da je oče 4-ih otrok. Šla sem do njegovega brata (je duhovnik in je krstil vse naše fante) in pmu povedala, d a krst odpade in da naj se gre zmenit tja z bratom. NIsem mogla bit sočutna do njega, jezna sem bila tako, da sem se tresla. Nekak mi je uspelo spravit tamalega spat. Potem smo se skupaj vsedli z možem in svakom in malo pogovorili. Itak sem ves čas samo poslušala, kako se on trudi, koliko on naredi, kako je njemu težko, kaj bi on rad, kako se on prilagaja,...on, on ,on,.... Kupil mi je tisti dan čevlje, da bi jih imela krst in mi je seveda še to oponašal. Nisem mogla videt čevljev, takoj v pon sem jih nesla nazaj v trgovino. Takrat sem se čisto zaprla v sebe, postala sem hladna, naredila zid pred sebe. Zaradi najmaljšega in ker je bilo vse rezervirano in vsi povabljeni, smo potem imeli krst. Jz sem bila tam bolj kot lutka, nisem bila sposobna kaj veliko dat od sebe, pač masko na obraz in gremo naši. Moj je mislil, da zdej je tk vse ok, jz pa sem se začela osamosvajat. Nisem ga prosila za pomoč, tudi če bi se ratrgala. Povedala sem mu, kaj bomo delali, kaj imajo, če pride zraven vredu, lahk pa sami. Bil mu je šok, kaj se dogaja, vendar ves čas sem imela pred očmi to, dabi me bil zaradi enih malenkosti pripravljen pustit samo s 4-imi malimi otroci. Da je najbolje, da se navadim, da sem sama za vse. Po kakih 2 mesecih sva se uspela nekak pogovorit. V tem času je on šel tudi na operacijo in vem, da j ebilo to za njega zelo stresno in ga je skrbelo, čeprav ni bilo rakavo, Mu je precej zbilo samozavest in samopodobo. Poskušala sem mu nekak stat ob strani, čeprav nisem vedela kako oz nisem mogla tako, kot bi žele on, saj se nisem mogla tako odpret, da bi lahko bila tista ljubeča žena, kki ga crtlja in razvaja od spredaj in zadaj Seveda sem bila tam za njega, mu kuhala, nosila zdravila, otroke ven iz hiše, da je lahko počival, šla z njim v bolnico, smo mu hodli na obisk,... vendar z neko distanco. Sama sem bila med poletjem res tako na koncu z močmi in željo, da bi bila še skupaj, da sem res iskala variante, da e s fanti preselimo. Vendar sem rekla, da se res morava pred tem oba potrudit in sva se nekak pogovorila. Pred morjem sva se počasi se stavljala in se počaasi spravljala na stare tire. MOrje je bilo kr ok, z malimi izjemami, za katere sem bila jaz baje kriva in itak spet premao seksa, baje. No, nazaj grede je imel spet en izpad pred otrocmi, ki meje spet zabremzal in sem v minuti postavila zid nazaj. In res se bojim se odpret, ker sem kr naprej prizadeta. Tako se nama vleče sedaj že 2-3 leta. Tašča tukaj ni igrala velike vloge. Ponavadi je takrat, ko je ona imela svoje izpade, naju to nekak povezalo, da morava skupi stopit zarad otrok. Tats je sedaj večinoma pri njenem očetu, tako da ga ni skoraj po cel teden, ko pa pride, pa že začne nad njim zganjat teror. Jz sem jo drugač tolerirala, ko je začela sem dala na glas radio ali tv, ali pa smo se spakirali in šli kam se potepat. Sem jo res poskušala pač preslišat in se z njo ne ubadat. Tudi, ko je imela kake komentarje, sem jih preslišala oz sem ji prikimala in šla naprej. Še mojga sem večkrat mirila ali pa sem kaj na hec obrnila, da se je malo nehal jezit. Ampak zadnje čase pa je bilo vedno hujše in grožnje s socialno in ne vem čem vse. Sej ne rečem, ko bi bila ona ena mila duša, ki je tiho kot miška, NE PA DA je ona tista, ki se je sliši po celi ulici, nas zmerja, daje v nič, preklinja,....

Priznam, vem,d a v vsaki zvezi pride do kreganja, do padcev, do poti, ko misliš, da je je konec. Da je treba na zvezi delat. Ampak ne morem, ker me je strah, da bo oz da postaja tak kot njegova mama. Če bi mi eden rekel, da ne bo tak, bi se borila za naju, tako pa se odmikam inse zapiram, ker me je strah tega, da bo tudi pri nama tako kot pri njima.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh