Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Mama, sin in "ta uvožena"

Odgovori Nova tema
Default avatar orange_pumpkin 17 Apr 2015 13:42

Živjo.

Sem pišem, ker ne vem več kaj naj sama naredim. V glavnem, z dragim sva skupaj tri leta, on je star 26, jaz 24. Spoznala sva se na faksu. Jaz sem iz bolj oddaljenega kraja tako da živim v stanovanju, ki je last tete. On pa je seveda iz Ljubljane tako da živi pri starših. Trenutna situacija je takšna, da sem sama v stanovanju (prej sem živela skupaj z bratom, vendar se je zdaj odselil) in sem seveda dragemu rekla, da bi rada živela z njim, saj nama je to perfektna priložnost, da vidiva kako je živeti na svojem (v tetinem stanovanju mi ni potrebno plačevati najemnine, ampak tu sem lahko samo do konca septembra pod takšnimi pogoji, če ostanem, bom začela plačevati najemnino..je bilo tako od vsega začetka zmenjeno). O tej ideji se že dolgo pogovarjava in mu je zelo všeč in si zelo želi živeti z mano, ker kot sam pravi se zelo dobro počuti v moji družbi in je srečen. V glavnem, trenutno sem skoraj tri tedne že sama, ampak on je še zmeraj pri starših. Ok do tukaj se sliši, kot da sem jaz tista sitna, ki bi rada že dosegla svoje. No, naj povem, preden nadaljujem, da ga puščam večino časa pri miru in čakam, da bo sam rekel, da je zdaj pa pripravljen.

Aha še prej pa, ko ga vprašam zakaj ne pride h meni, je odgovor vedno enak: Kako pa bova finančno? (jaz delam od oktobra dalje v nekem podjetju, delala sem tudi med poletjem v baru, ko je bil on na morju s starši tri tedne, on pa nima službe). In pomemben podatek tukaj je še, da sva oba malo zabluzila na faksu tako da trenutno oba pavzirava. In drug odgovor pa je, da bi rad uredil stvari doma in se pogovoril z njimi, ker bi še zmeraj rad prišel na obisk in to v dobre in razčiščene odnose. Ampak do zdaj se sploh še niti ni začel pogovarjati.

In kej se pojavi problem? V njegovih odnosih z družino oz. mislim, da je največji problem njegova mama. Po mojem mnenju je zelo posesivna in kar mislim, da se jo lahko dobi v opisu definicije »helikopterskega starša«. Pri 26ih letih se vtikava v vse njegove stvari. »Stuširi se.« »Pojdi spat.« »Daj leče iz oči.« »Umij si zobe.« »Obrij se.« »Kdaj prideš domov?« »Zakaj moraš biti toliko s svojo punco? Lahko bi se vidla dvakrat na teden, saj je dosti« »Kje si?« »Zdaj sem se jaz odločila, da gremo vsi na sprehod.« »Zakaj se ne učiš?« »Prinesi mi seznam kdaj maš izpite.« »Ne jej po osmi uri.« »Lej se kolik si debel..pojdi teč.« »Ne moreš spat s svojo punco, ker se ne naspita toliko kot če bi spal sam.« »Sem te naročila pri frizerju, ker imaš že nespodobno frizuro.« »Na mizi sem ti pustila kivi in jabolko, da boš imel za zajtrk.« Itd itd..lahko bi še pa še naštevala ampak mislim, da je podoba jasna. Dostikrat, ko pride h meni, pride slabe volje, ker se je prej doma skregal, da so ga končno pustili od doma. Dostikrat tudi ne pride h meni, da se doma ne bi skregal s svojimi. Moti jih, ker se preveč vidiva, čeprav jaz delam do 6ih, 7ih zvečer in pride dejansko h meni prespat in to je najin čas. Med vikendom grem jaz dostikrat h svoji družini in redko (kadar mu pustijo) se mi pridruži in takrat se imava super. Jaz sem h njegovim nehala hodit, ker je non-stop neko dretje, upravljanje, kreganje in pač mi ni všeč tako preživljat svoj prosti čas. Plus, da ne govorim, da mi pač ni všeč preživljat časa oz. biti okrog osebe, katera me je oklicala za princesko (Enkrat ko je prišel h meni zvečer (se mi zdi, da na sprehod samo), mu je poslala mail: Toliko o tvoji pozornosti do drugih. (ime družinskega prijatelja) in babi sta imela rojstni dan, pa zate ni nobeden toliko pomemben, da bi mu voščil. Ti kar uživaj s svojo »princesko«, vendar naj ti bo jasno, da se svet ne začne in ne konča med rjuhami tvoje partnerke in da ni najpomembnejša na tem svetu. Ko pa boš kaj potreboval, se kar obrni nanjo, saj ti samo ona lahko pomaga?!--> dobeseden mail). Do tega, da je bilo enkrat, da je samo videla, kako je šel za mano na postajo, ker sva se nekaj malega skregala in sem se poslovila od njega in pač šla do postaje in ker mu je bilo zelo bedno da se posloviva v takih odnosih, je pritekel za mano, da bi me prosil, če lahko pridem še malo k njemu, da se pogovoriva in to kar je njegova mama videla je ona oklicala, da ravnam z njim kot s psom. Enkrat, ko pri dragem ni mogla doseči, da bi ostal doma, je meni poslala sms, v katerem je seveda mi nabijala slabo vest (spet, brez da bi vedla prava dejstva). V glavnem take stvari se vrtijo ena za drugo že tri leta in meni seveda že konkretno popuščajo živci. Včasih razmišljam o temu, da bi kar zaključila zvezo, ampak je preprosto ne morem, ker ga imam preveč rada in mi res veliko pomeni. Skušam biti razumljiva in mu stati ob strani glede vsake stvari, ampak kdaj imam občutek, da sem v vsej tej kolobociji sprejela vlogo njegove druge mame. Za kar lahko krivim seveda samo sebe. Za kar bi rada najprej tu pomoč je: Kako naj postanem nazaj njegova partnerka, ne njegova druga mama?

Druga stvar pa kako naj pomagam dragemu, da bi naredil en korak naprej v življenju in se rešil teh odnosov, za katere je sam rekel, da ga spravljajo v obup in da je nesrečen doma in da mu gre vse na živce? Stvari, katere mu mama reče naj jih naredi, jih baje dela zato da bi imel mir in da se ne bi kregali. Plus še rekla sem, da je pomembna stvar faks. To pa zato, ker zelo pritiskajo nanj glede faksa in on ima totalno blokado. Vsaka stvar, ki jo naredi narobe, se obrne da je to zato, ker nima faksa. Starša mu govorita, da sta zelo razočarana nad njim in da ju je izredno sram pred ljudmi, ko morajo povedati, da je star 26 let in da še ni dokončal faksa.

Težko postavim neko čisto konkretno vprašanje pri vsemu temu, vem samo da mu rada njemu pomagala, rada bi sebi pomagala in zaživela življenje, v katerega se ne bodo njegovi starši vmešavali.

Vprašajte, če je še kakšna stvar nejasna, da si lahko ustvarite še boljšo podobo, ker verjetno sem dosti stvari izpustila. Težko je pisat stvari sam, brez nekih podvprašanj.

Že vnaprej se vam zahvaljujem za pomoč. Vem, da bo vsak nasvet dobrodošel.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 1 Maj 2015 13:14

Spoštovani orange_pumpkin!

Iz vašega pisma zaznavam, da ste odgovorna odrasla ženska, ki ve kaj je samostojno življenje (zlasti v smislu sposobnosti samostojnega vsakodnevnega funkcioniranja, preživljanja z delom, z odgovornostjo za študij, do tete in obljub, ki ste jih dali…), kar se mi zdi zelo pozitivno in spodbudno. Srečali ste partnerja, ki prihaja iz drugačnega okolja, s povsem drugačnimi navadami in verjetno tudi z zelo drugačnimi pogledi na življenje in samostojnost oz. skupnost (življenje v dvoje).

Znašli ste se v situaciji, ko imate radi fanta in si želite živeti z njim, hkrati pa si želite, da bi bil on bolj aktiven, samostojen, odgovoren, skratka odrasel moški, ki bi si upal narediti odločne korake. Gotovo si upravičeno želite, da bi bil moški vašega življenja pripravljen »zapustiti« svojo izvorno družino in bil pripravljen narediti vse, da bi lahko vidva zaživela življenje po svoje, po vajino. Problem nastopi, če partner iz svoje izvorne družine ne dobi »dovoljenja« oz. blagoslova za samostojne korake, če mu domači, ki si ne želijo »izgubiti« sina, prižgejo rdečo luč. In če sin čaka na zeleno luč, se zna zgoditi, da je ne bo dočakal, kajti kot ste sami dobro opisali in prepoznali situacijo, je problem v družinskem sistemu in posesivnosti določenih oseb. Fant ima pred sabo torej zelo zelo zahtevno nalogo, da se postavi sam zase, za svoje življenje in se odloči čustveno in fizično oditi od doma (kar ne pomeni, da bi moral prekiniti stike), pač pa le, da bi si upal tvegati »postaviti se po robu«mami in drugim domačim, če že sami ne bi sprevideli, da je čas, da mu pustijo, da odraste in si ustvari samostojno življenje oz. življenje s partnerko, s katero si želi živeti. To pa pomeni, da bo verjetno moral močno vztrajati pri svojem in tvegati tudi morebitno jezo, užaljenost, prikrite manipulacije, izsiljevanje, valjenje krivde, očitkov in ne vem še česa s strani domačih (ki verjetno ne bodo kar tako sprejeli njegovih želja), kar pa zanj vsekakor ne bo niti najmanj enostavno udejaniti. Vendar se bo moral za to pot sam odločiti!!! Morda tega niti ne bo pripravljen ali se ne bo čutil zmožnega narediti, ker jim želi ustreči, ker si ne želi, da bi poslabšali odnose, ker jih noče prizadeti, razočarati in tako čaka oz. kar oba čakata na zeleno luč… Ki pa, ponavljam, je lahko ne bo nikoli!!! Ker so prikrita čustvena izsiljevanja, manipulacije, posesivnost, potrebe sistema po tem, da je on tam »takšen kot ga potrebujejo«, močnejše. Izviti se iz tega je zelo zahteven proces, in če se bo fant res odločil biti samostojen in odrasel , mu bo to (morda s strokovno pomočjo psihoterapevta) slej ko prej tudi uspelo. Ampak, on bo moral biti tu tisti, ki bo delal v tej smeri.

Sprašujete se kaj vi lahko naredite, da pomagate fantu – in tu se začne zaplet. Čigava je odgovornost, da nekaj stori? Kdo lahko začne spreminjati stvari? Verjetno dobro veste, da lahko nekaj spremenim samo vsak pri sebi. In to šele takrat, ko se sama odločim (npr. ko me dovolj boli in sama spoznam da tako ne gre več … ), ko res hočem narediti spremembo in se aktivno trudim v tej smeri, ko sem torej odrasla, odgovorna, aktivna. Vi mu torej lahko pomagate le tako, da mu ne pomagate, pač pa da pomagate sebi. On mora odkriti kaj bo on sam storil zase in kaj je pripravljen storiti za vas in za vaju – in to v doglednem času tudi uresničiti. To pa je povsem njegovo in tu mu v resnici ne more pomagati nihče.

Prepoznavate, da sta vidva bolj v vlogi mati -sin kot dejansko partnerja, odrasla ženska in moški. Ta zaplet ima enake korenine kot tisto prej, ko smo ugotavljali kdo lahko komu pomaga. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, govori star pregovor, ki še kako drži. Tu je res pomembna aktivna, odrasla drža – ali iščem, poskušam, raziskujem, spregovorim, prepoznavam, udejanjam z malimi koraki… ali pasivno, otroško čakam, da mi bo kdo prišel naproti in mi pomagal ali celo naredil namesto mene. Problem nastopi, ko je v odnosu ponavadi nekdo preveč pasiven in drugi preveč aktiven – odkod smo se naučili takih vzorcev in kako hitro tudi v partnerskih odnosih»pademo« v znano kolesje je tudi zanimivo raziskovati…

Pomembno bo, da tudi vi odkrijete kje se vi zapletete v to, da začnete delati stvari namesto drugih (njega), kje vi ne morete zdržati, da bi kdo nekaj naredil sam oz. če le ta (pre)dolgo nič ne naredi, kaj to pomeni za vas…? Si boste upali priznati in vzeti zares koliko vas jezi, če drugi ne naredi svojega delčka in do kje ste sploh pripravljeni čakati, popuščati, dovoljevati, iti čez sebe in svoje meje… ? Se da o tem spregovoriti z njim, mu povedati kaj vas boli, moti, jezi, žalosti…? In kaj pričakujete od nekoga in mu tudi dati prostor in odgovornost (s posledicami), da stvari izpelje – seveda, če on tako želi, če se on pri sebi odloči… Če je tudi on pripravljen začeti govoriti o stvareh – npr. kaj je konkretno naredil ta teden, da bi bil bližje cilju preseliti se k vam, koliko ga je strah iniciative, strah, da se domači ne bodo strinjali in bo on vseeno tvegal ta korak, če ga že kaj jezi in kaj s to jezo naredi ipd…. Če se vidva lahko začneta pogovarjati o svojih doživljanjih in svojih čustvih…? Tu se stvari začnejo prepletati z iskanjem samega sebe in potrebo, da morda tudi vi še globlje spoznate kdo ste, kaj nosite v sebi, kaj si vi želite, česa niste pripravljeni delati, dovoljevati, prenašati…. Kaj ste pripravljeni vi storiti in jasno razmejiti kaj je vaša odgovornost in kje se začne odgovornost drugega za odnos… Verjamem, da tudi vam tega ne bo najlažje storiti, saj so stvari z razumskega vidika lahko hitro jasne, stvari pa začnejo zapletati čustva, še posebej, ko imamo koga radi in si ga ne želimo izgubiti… Če sama ne bosta zmogla, vama priporočam strokovno terapevtsko pomoč.

Vse dobro želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh