Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Odnos stari starši - vnuk

Odgovori Nova tema
Default avatar tan10 24 Feb 2015 12:46

Pozdravljeni!

Obračam se sem z upanjem, da dobim kakšen koristen nasvet, informacijo, ki bi mi bila v pomoč, da se lažje znajdem oz. reagiram v dani situaciji.
Gre za odnos starih staršev (predvsem dedka) do vnukinje (še predšolski otrok). S hčero živiva sami, v svojem stanovanju, sicer pa v bližini mojih staršev. Starša mi zaradi oddaljenosti moje službe od doma še vedno pomagata pri vožnji otroka v vrtec in domov.
Moje mnenje je, da je dedek do nje preveč zaščitniški, ob najmanjšem joku je pri njej, jo boža, stiska ter pravi, da je ˝boga, da se mu smili˝, pričakuje, da bo čas, ko jaz nisem v službi ona še vedno preživljala z njima (popoldnevi, vikendi), že nekaj mesecev se dogaja, da vsak dan dobi neko igračo, drobnarijo....in on pravi, da so to malenkosti - meni se to ne zdi dobro, pred nekaj meseci so se začeli tudi problemi zjutraj, ko sta jo peljala v vrtec. Hči je imela tisoč izgovorov zakaj ne bi šla in sta jo zato na njeno željo namesto v vrtec vzela k sebi domov. V vrtcu ni bilo nikoli problemov. To sem sicer nekako rešila s spremembo mojega urnika, hči vstane zjutraj uro in pol prej in ni nobenih težav, vendar pa kar naprej poslušam očitke, da sem to uredila na takšen način, ker jima želim odtujiti vnukinjo, itd....Za vikende imamo dobro urejeno in jih preživlja enkrat z mano, drugič s svojim očetom....glede tega starša želita, da točno vesta kdaj je otrok doma, kdaj je ni, kje je....Čas med vikendi, ki ostane, si organizirava po svoje in če se jima ne javima, ne prideva tja je spet vse narobe.
Enostavno ne vem kako naj odreagiram ob takšnih očitkih, da to in ono ni dobro, ni prav....živiva sami, sami se preživljava....konec koncev sam jaz mama mojemu otroku in res ne vem ali je nujno, da jima javljam vsak najin odhod od doma, kje sva, kam greva, kdaj prideva, da otroka puščam pri njiju tudi, ko sem doma, da dovolim, da vsak obiskujejo trgovine pa kupujejo ˝nepotrebne˝igrače itd....
Hvala za kakršenkoli nasvet!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 1 Mar 2015 12:04

Spoštovana tan10!

Kar veliko zmede in negotovosti, predvsem pa jeze in nerazumevanja je začutiti v vašem pismu. Z otrokom ste ostali sami, sami preživljate sebe in hčer, s strani staršev ste imeli pomoč pri vožnji hčerke v vrtec. Ta pomoč vam je prišla zelo prav takrat, ko ste imeli še stari urnik v službi. Potem pa ste v želji, da bi hči sami pospremili v vrtec in razbremenili starša, spremenili urnik v službi. V pričakovanju, da se bodo stvari uredile, ste naleteli na hladen tuš. Vaše dejanje je za starša pomenilo razočaranje, poslušate očitke, da jima želite odtujiti vnukinjo, jima vzeti tisto, kar jima tako veliko pomeni!

Gospa tan10, vi svojim staršem vnukinje ne morete vzeti, oz. jima jo odtujiti. Vloga starih staršev je njuna, ne glede na to, koliko časa preživita z vnukinjo! In vi ste hčerki mama, ne glede na to, kakšen urnik imate v službi in koliko časa hči preživi z vami. Ravno tako je z njenim očetom.

Predšolski otroci so zelo dojemljivi za odrasli svet, želijo si biti ljubljeni, kar tudi pokažejo veliko bolj neposredno kot starejši otroci. Istočasno so tudi zelo občutljivi v primeru, če so odrasli odnosi zanje prenaporni, oz. jim je v teh odnosih dana vloga, ki je zanje pretežka. Koliko imate občutek, da vaša hči starim staršem predstavlja vir potrditve, veselja nad življenjem, občutka koristnosti? Ta vloga je za predšolskega otroka obremenjujoča in povsem neprimerna. Koliko ste tudi vi ranljivi na kritiko staršev, ter koliko vas boli kontrola, ki jo starša želita uveljaviti nad vami? In to preko vašega otroka?

V teh primerih se postavljajo vprašanja, ki se močno dotikajo tudi vas znotraj vaše primarne družine. Ali ste bili s strani staršev slišani, sta vas znala pomiriti in vam priti naproti, ko ste ju potrebovali? So vam priskočili na pomoč, ko ste jo potrebovali, ali takrat, ko sta onadva mislila, da pomoč potrebujete?

Ostati sam s predšolskim otrokom, ni lahko. Potrebujete veliko moči in zaupanja vase, da lahko stojite ob strani hčerki, ki vas zelo potrebuje. Poleg tega ostaja tukaj njen oče, s katerim se boste dogovarjali in skušali dopolnjevati kot mama in oče vaši hčerki. Ni pa tukaj partnerja/moža, ki bi vam v primeru negotovosti, stiske, stal ob strani kot odrasli ženski/partnerki. In v takšnem primeru zagotovo potrebujete odraslo osebo, s katero se lahko pogovorite, ko vi potrebujete pogovor. Ko ste vi v dilemi, kako ravnati. In kako boleče je, če takrat od staršev, ki bi vam lahko stali ob strani doživite kritiko in nasprotovanje našemu načinu vzgoje (npr. pri obiskovanju vrtca, kupovanju igrač,…). Koliko bolečine z vaše strani stara starša še nista slišala? Kako zelo se bojite jima postaviti mejo in vztrajati pri vzgoji, za katero čutite, da je otroku primerna? In pa tudi, koliko si kot mama ob teh kritikah sploh še lahko zaupate?

Na vprašanja, ki se postavljajo, ste sebi dolžni odgovoriti. Če vam je težko, si poiščite sogovornika, lahko tudi družinskega terapevta, ki vam bo pomagal okrepiti vas same, ter bo istočasno slišal potrebe majhne punčke v vas, ki si želi potrditve in sočutja.

Želim vam veliko poguma na vaši poti in predvsem poguma, da se obrnete po pomoč, če boste precenili, da je samostojna pot trenutno za vas preveč naporna.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar kobom 24 Mar 2015 10:18

V taki situaciji sva se tudi midva znašla. S strani tašče. Zelo naju je prizadelo, ko sva poslušala očitke, da otrok ne pripeljeva dovolj pogosto na obisk, da preprečujeva stike, da onemogočava ljubezen med babico in vnukinjo. Kadarkoli smo šli na obisk se je pa zelo trudila dokazovat, da ona zna bolje z najinimi otroki kot midva sama. Zelo sem bila užaljena, ko je otrokom, takoj ko smo vstopili, v roke rinila največje vrečke bonbonov, pa igrače itn. Vedno bolj z odporom sva se odpravljala na obiske, vedno bolj sva jih prelagala, in tašča je bila vedno bolj nesramna.

Ko sva ugotovila, da že nekaj dni pred obiskom doživljava travme, ko sva v času obiska ugotavljala, da stvari v svoji glavi še potencirava in da naju moti že to, da sploh pogleda otroke, sva se odločila, da tako ali drugače temu narediva konec.

Nekega dne sva vzela dopust in se na obisk odpravila sama. Brez otrok. Z namenom, da razčistimo. Midva sva razčistila. Kot prvo sva povedala, da otroci niso razstavni eksponat, da jih bova vozila "kazat", da je ona prav tako kot midva mobilna in lahko pride na obisk in da obiskov NE BO v kolikor ne bo upoštevala našega načina življenja in spoštovala najinega načina vzgoje. To je bil eden od najtežjih dejanj v mojem življenju. Ko hočeš dobro namerno nekaj razčistit, namesto premirja pa prejmeš koš očitkov. Ampak potem ko so besede izrečene, ko so dejstva na mizi jasno poveš, da ni poti nazaj. Da si odrasel človek, ki je sposoben sam sprejemat odločitve, da imaš pravico do sreče in veselja v življenju, da te nihče ne more v nekaj silit proti tvoji volji. V našem primeru to ni ravno zgodba s srečnim koncem. Stike imamo redko, odnosi so platonski, do vnukov se še vedno obnaša kot da so njena lastnina in veliki reveži, ker jih midva napačno vzgajava. Ampak ni pa več prepucavanja in pritiskov. Vidimo se redko, takrat ko se se z možem obrneva stran. Otroci so malo zrasli in se znajo že sami zase postavit.

Ti bi morala storiti enako. Postavit pred dejstvo, povedat kakšna so tvoja pravila in zakaj so takšna in kakšna pričakuješ da bo njuna vloga v vajinem življenju. Če starša sama nista dojela, da si odrasel človek in ne marioneta, potem jima je potrebno to povedati. Ta gnev, ki ga trenutno držiš v sebi, ti v življenju ne bo prinesel nič koristnega. Veliko je zgodb s srečnim koncem, včasih pa se poti razidejo.Srečno.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh