Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Mislim da sem posvojena. Kaj naj naredim?

Odgovori Nova tema
Default avatar klaramore 27 Jan 2015 21:42

Pozdravljeni, danes sem si odprla račun z namenom da vprašam za nasvet, pomoč, podporo.. pač bilokaj, ker ne vem kako dalje in kakšen naj bo moj naslednji korak, saj sem čisto zmedena.

Sem 17-letna punca in ta sum da moji starši vbistvu niso moji biološki starši se zdaj že vleče dva tedna, ker sprva nisem hotela delati panike. O tem nisem še nikoli prej niti razmišljala, imam ljubeče starše, sem edinka z normalnim življenjem. Izvedela sem (če je res) na nenavaden, naključen način, ki se meni osebno zdi grozen in me je čisto šokiralo, saj o tem pri nas nikoli nisem slišala veliko.

In sicer, v šoli smo pri biologiji obravnavali genetiko in krvne skupine... Nikoli nisem marala biologije in niti nikoli nisem nekaj blestela ali pa poslušala pri pouku (sem bolj družboslovna). Iz 9. razreda se sicer spomnim nekaj genetike (dedovanje, recesivni in dominantni aleli), takrat mi je edino kar mi je bilo čudno to, da ima ati rjave oči, mama modre, jaz pa zelene in sem si seveda mislila "kako?". Ampak se je vse razjasnilo da je to normalno, pač zaradi različnih alelov in vsi nosimo vbistvu dva gena (nekako tako) in sem preprosto šla dalje in o tem nikoli več razmišljala.

Zdaj pa smo v šoli začeli govoriti o krvnih skupinah, nisem razumela veliko in niti tolko poslušala, ampak nam je učiteljica rekla naj naredimo nek projekt in naj ustvarimo nek svoj rodovnik ali neko dedovanje glede na krvni tip naših staršev in nas. Vsi so se pritoževali saj ne vejo svojih in starševih tipov (so si lahko izmislili), ampak jaz se že iz sistematskih pregledov spomnim da je moj krvni tip A, moja starša pa sta redna derovalca krvi in mi je bilo super da lahko to naredim in vse. In seveda pridem jaz domov (starši delajo do 6ih). Za mamo že vem da je tip 0, ker se vedno hvali, da je to redko in da je s tem zelo koristna darovalka, za atija pa sem šla vprašat babico (njegovo mamo), ki živi z nami in ker ima ata neko bolezen ima vse izvide in te zadevce nakupu in mi babi kasneje pove, da je tip B.

Seveda, jaz nimam pojma o čem se gre, začnem delat tisti projekt, že vnaprej si napišem krvne tipe, saj se mi more take izzit... pol pa mi nekaj ne štima. Grem drugi dan do učitelja, ta sicer totalno nezainterisiran, ampak mi pove da je to nemogoče in da sem naredila napako ker starša s tipom 0 in B, ne moreta imeta otroka s tipom A. On seveda misli da so informacije zmišljene, jaz pa grem domov pa še enkrat probam od začetka in pride ven isto. Takrat me je prvič zgrabla panika, naslednji dan sem šla še enkrat do njega in mu vse povedala in me je kar malo čudno, sumničavo pogledal in še enkrat rekel da to ni možno in da imam verjetno napačne informacije o krvnih tipih, ampak jaz vem da to ni res. Sem 100% da so pravi.

Nato sem začela googlat in internet je potrdil mojega učitla, jaz cela raztresena, odpiram vse albume. Imam polno slik sebe ko sem bila majhna ampak na NOBENI nisem starejša od 9ih mescov!! Takrat me je že resno skrbelo. A se nena najprej slikaš s tvojim novorojenčkom ko se rodiš?! Zakaj čakat 9 mescov?! Grem gledat podobnosti med mano in starši. Moj ata ima sicer zelo temno rjave lase, tako kot jaz (moji bolj valoviti), tu pa se podobnostni končajo! Moja mama ima peščene lase, visoka je 160cm, moj ata visok 176cm, jaz pa 173cm. Nisem nekoliko visoka? Tudi moja mama je bolj močna in ima bolj izrazite prsi, jaz pa sem čista suhica in imam košarico A. Tudi oče je bolj močan. Obrazne poteze, nos, brada, ustnice niso podobne ampak o tem nisem nikol razmišljala, se mi zdi da je kar normalno, vsi so pač zaradi las vedno rekli da sem po očetu.

Ati in mama sta skupaj že od 16ega leta, poročila sta se pri 21ih, mene pa sta imela pri 29. Oba imata zelo rada otroke, mama je celo hotela iti za vgojiteljico.. Mislim, če si ti z nekom že 12 let, poročen 7 let in obožuješ otroke, ga nimaš malo prej? Zdaj pa še najpomembnejše!!!! Moja mama je pri 32 zanosila, vsi smo bli tako veseli, ona še posebej... potem pa je pri 4ih mesecih imela splav!! To smo hitro pustili za sabo in se nismo veliko pogovarjali (????)... Če je imela kakšen splav že pred mojim rojstvom jaz ne vem. Ampak nevem, meni se zdi smiselno... Starša ne more zanositi, trudita se že 9 let, takrat ga končno posvojita ker mislita da ne moreta imeti otrok, hočeta še enga svojega, končno rata, pol pa splav ker je nekaj narobe z mamo. Ne vem kaj naj naredim!

Šla sem tako daleč da sem šla do atija pred petimi dnevi in ga vprašala za rojstno knjižico ali pa potrdilo o rojstvu, ker "nekaj rabimo v šoli" in da bom prinesla domov. Nekaj časa me je gledal (mogoče se mi je zdelo) ampak takoj sem dobila čuden občutek, nato pa je rekaj da ja, bo pogledal. Naslednji dan mi mama reče da ga ne najde pa naj si podatke zmislim (teža, itd..). To je dokaz, da sta se o tem pogovarjala! Mame sploh ni bilo zraven ko sem očeta vprašala o knjižici!! Učitelj od biologije me čudno gleda že celi teden, kmalu pa so govorilne ure in se bojim da bo staršem kaj omeno...

Res ne vem kaj naj... Zakaj mi ne bi povedli take stvari! Vse se mi je sesulo, sploh ne vem kdo so moji starši. Kaj vi mislite,da je kje kakšna napak? Mogoče samo pretiravam? Sploh ne vem kaj naj in kako se naj soočim s tem, kaj rečt mojim staršem...

ps. se opravičujem da sem se tako na dolgo razpisala

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 3 Feb 2015 22:26

Spoštovani klaramore!

Najprej opravičilo, ker ste tako dolgo čakali na vrsto. Upam, da ste medtem lahko s kom (morda s kako prijateljico) vsaj malo spregovorili o tem problemu. Iz opisanega lahko začutim vašo stisko, ko ste se v pravem šoku začeli spraševati kaj je res in kaj ni. Ob zanimanju in raziskovanju korenin o svojem nastanku, ki je za vaša leta povsem normalno, so se vam začeli porajati strahovi in mnogi dvomi. Strah je sicer že sam po sebi kot pajčevina, v katero se samo še bolj zapletamo, kajti, če se ne moremo pomiriti, se strahovom prilepijo samo še novi in novi strahovi in se razširjajo kot požar. Kaj bi vas pomirilo? Bi želela izvedeti resnico ali morda raje še ne? Mene bi na vašem mestu pomirilo to, da bi izvedela resnico, čeprav priznam, da bi mi jo bilo zelo težko zdržati – kaj če se izkaže, da je to res…? Tu je začutiti veliko strahu, ki zavzame celo telo in blokira in hromi. Pa ni potrebno, da vas ustavi. Še tako kruta resnica se mi zdi lažja od večnih strahov in dvomov. Najhujši je strah pred boleznijo in ne bolezen sama, strah pred staranjem in ne staranje samo… Težko si predstavljam kako neprijetno mora biti šele vam, ki ste še tako mladi in zato še toliko bolj ranljivi. Če mislite, da zdaj ne bi zmogli prenesti resnice, lahko zaenkrat tudi ostanete na tej točki. In boste stvari raziskali morda kasneje, če vam še ne bodo dale miru.

»Zgodba« se bere kot napeta kriminalka, čeprav je za vas v resnici kruta in polna dvomov. Nihče razen staršev vam ne more reči kakšna so dejstva in samo od njih boste lahko izvedeli resnico. Tragično pri tem je to, da se še ne da iskreno spregovoriti o tem in da ostajate v tej zmedi sami. Kako to? Kaj vas zadržuje, da bi starše vprašali direktno? Vas je morda tako strah in sram glede »rezultatov«, torej njunih odgovorov, da raje ostajate v strahovih in dvomih (in trpite in se mučite, kar je čista krivica)? Kako bi vam bilo iskreno povedati in jih vprašati tako kot ste to storili tu? Vam je lažje pogovor načeti samo z enim od staršev, npr. samo z mamo? Očetom? Lahko jim iskreno rečete, da ste že nekaj časa zelo zmedeni, prestrašeni in v dvomih in se sprašujete kako je bilo z vašim nastankom. Da prosite, da vam povedo resnico, ker je za vas zelo pomembno, da ste s tem seznanjeni. In da na tak način, polni zmede in dvomov in vedno večjih strahov, ne morete več živeti. Lahko poveste, da ugibate, če ste morda posvojeni in da ste preko šolskega projekta in krvnih skupin ter najdenih fotografij prišli do še večjih dvomov. Zdaj pa si želite izvedeti kako je – ali so torej vaši strahovi pretirani in nerealni ali je to res? Če bi se izkazalo, da so bili vaši strahovi neutemeljeni in pretirani, se boste po pogovoru s starši (upam da) lahko pomirili. Če pa bi se izkazalo za resnično to, da bi bili v resnici posvojeni, je to res kruto, da bi izvedeli na tak način. Ob tem bi lahko morda začutila šok, prizadetost, jezo, sram, razočaranje, občutke krivde, nevrednosti… čeprav sami ne bi imeli nič s tem. V tem primeru bi si bilo dobro poiskati (najbolje skupaj s starši) terapevtsko podporo. Morda jih lahko tudi vprašate, če boste želeli seveda, kako to, da se o tem oz. o takšnih temah niso že prej pogovarjali z vami? Da vas to prizadane in boli. In da si zdaj, ko ste že skoraj odrasli, želite več zaupanja in iskrenih pogovorov. Kakšne razloge imajo starši, da o stvareh, ki vas zanimajo, ne spregovorijo, ne vem, morda pa je tudi njih strah in sram govoriti o spolnosti, o telesnosti, o rojstvu, splavu in otrokih… in je morda to tudi zanje tabu tema (jih pa ne želim opravičevati). Ne glede na to, pa boste vi vsekakor zdaj oz. nekoč želeli izvedeti resnico, da boste lažje ohranjali svoje dostojanstvo in občutek pripadnosti in ljubljenosti.

Klaramore, ne vem, če sem vam uspela kaj pomagati. Gotovo vam ni enostavno razmišljati o vsem tem in doživljati zmedo in grozo. Poskušajte se pogovoriti z domačimi, če ne, pa jim morda napišite pismo ali pa sprintajte vse tole in skupaj preberite. Pripada vam, da dobite odgovore na vaša vprašanja, morda pa jih je res najtežje zastaviti in vprašati in iti čez strah, ki blokira. Vi pa veste koliko zmorete prenesti. Če se ne bi mogli umiriti z vsem tem, je prav, da si skušate poiskati kako pomoč. Lahko se pa tudi tukaj še kaj javite.

Vse dobro vam želim, mnogo poguma in da bi se vaši strahovi in zmeda lahko pomirili.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh