Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Družina - v stiski

Odgovori Nova tema
Default avatar demeso 9 Nov 2014 14:24

Opisala bi situacijo v naši družini in bi prosila za vaše mnenje. Sama sicer imam neko mnenje, vendar bi me res zanimalo še zunanje (neobremenjeno) mnenje.

Stara sem 36 let in s svojo družino živim v hiši mojih staršev. V tej hiši živi še moja sestra (45) in njen sin. Mati je umrla, oče pa sedaj delno živi pri novi partnerki, pride pa domov vsak dan.

Sestra je duševni bolnik (nedefinirana shizofrenija). Ima dneve, ko je še kar vredu in ima dneve, ko je nevzdrženo. Gre v kuhinjo in kuha kavo lahko ure in ure in jo pije, če nima kave kuha čaj ali le greje vodo. Hodi po hiši in vse pregleda in vzame vse (predvsem hrano, sladkarije). Cele noči hodi po hiši ipd. V glavnem je nevzdržno, saj nikoli ne veš, kaj bo storila, gre v kuhinjo prižge plin in ga pusti in podobno. Za gospodinjstvo ne posrbi nič, ne pospravlja, ne kuha, v glavnem cele dneve leži na kavču in je in pije in to je to. Če ji nekaj naročiš, naj naredi, če ima dober dan naredi (sicer izredno počasi in slabo - moraš sam popraviti za njo), kadar pa je v slabem stanju pa ni z njo itak nič. Bila je že v Polju kakšni dve leti nazaj, svetovali so nam zavod, vendar zaradi visokega zneska plačila (preko 1200 eur, pokojnine invalidske ima 300 eur) si tega ne moramo privoščiti.

Sin je star malo čez 20 let, ravno je dobil zaposlitev. Zanj ne poskrbi nič - mu ne skuha, mu ne pere - je prepuščen sam sebi. Perem mu jaz in poskrbim zanj kolikor je v moji moči.

Oče in njegova partnerka prideta pravita, da ni tako hudo, vendar sta z njo zelo malo časa.

Sama nimam več energije se ukvarjati z njo. Res je treba veliko živcev. Čeprav se zavedam, da gre za bolezen, mislim, da jo poznam tako dobro, da vem, da marsikdaj tudi izkorišča to svojo bolezen in se sama v ničemer ne potrudi. To me zelo moti, saj je potem vse breme na drugih. Sin od nje v življenju nikoli ni imel nič (niti materialnega, niti čustvenega). Ona ni nikoli poskrbela za njega.

V glavnem vsa situacija je za vse zelo stresna. Tako za mojo družino, kot za njenega sina ter tudi za očeta. Po mojem mnenju bi bilo za vse najbolje, da bi šla v nek zavod - tukaj je težava plačevanje.

Očetova partnerka je tudi očeta prepričala, da ni tako hudo, čeprav sama z njo preživi mogoče 10 min. na dan. Moti me tudi to, da se sestra tisti čas zelo dobro zadrži in ponavadi je takrat res vredu, ko pa se odpeljeta pa je vse drugače. Torej ima vpliv na svojo "bolezen".
Sama se res nimam energije in niti želje ukvarjati z njo, se ji posvečati. Dovolj je stara, da bi se zavedala svojih obveznosti, vendar ji je ta način življenja očitno postal všeč in se ne potrudi prav nič, čeprav ni spet tako zelo bolna.

Res sem sama že na koncu z živci zaradi nje, prav tako njen sin in ali sem res dolžna trpeti zaradi sestre? Žal selitev ne pride v poštev, hkrati pa tudi ne bi želela nečaka pustiti v taki situaciji. Sama se tudi zavedam, da je zadeva še dolgotrajna in da bo nekako treba rešiti, saj si nečak ne bo mogel ustvariti družine z njo zraven.

Verjetno poznate kakšne podobne primere tudi v praksi in mogoče mi lahko svetujete, kako zadeve urediti, kaj storiti.

Res ne vemo, kako naprej, zato bo vsak nasvet zelo dobrodošel.
Hvala!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 11 Nov 2014 08:26

Spoštovana gospa Demeso!

V vašem pismu je začutiti ogromno skrbi in stiske, ki jo doživljate ob situaciji z vašo primarno družino. Trudite se zelo, skrbite za sestro, za nečaka, želite urediti situacijo v primarni družini, ki jo opisujete. Ogromno energije in skrbi ji posvečate, pa vendar se stiska kar stopnjuje, stvari se ne urejajo v želeni smeri, kamorkoli pogledate povsod naletite na oviro (vaša selitev, odhod sestre v Zavod, plačevanje oskrbe, …).

Vprašanje, ki se mi ob tem poraja je – koliko časa boste še zdržali v tej situaciji?

Kajti kot da ste vi tisti, ki se trudite ves čas, nečak računa na vas, oče pride le občasno, sestra se potrudi takrat, ko sta oče in partnerka v hiši,… vi pa ves čas živite v strahu, ne veste kaj lahko pričakujete, tudi ne veste kako dolgo bo situacija še trajala, ne veste ali dovolj dobro skrbite za nečaka, kako si bo on ustvaril družino in kako bo živel,…

Kje ste na vašem spisku prioritet vi sami in vaša družina? Koliko moči lahko črpate iz vašega zakona/partnerstva? Kako je z vašimi otroki? Koliko časa in moči imate za svoje življenje gospa Demeso?

Lahko del energije, ki jo vlagate v sestro in v vašo primarno družino obdržite za vas in za vašo družino? Naredili ste veliko, potrpeli ogromno, zdržali kot lev v preizkušnjah do sedaj, pa se stvari še niso spremenile. Mogoče je čas, da spustite stvari, na katere nimate popolnega vpliva in ne popolne odgovornosti in se posvetite sebi in svoji družini, ki vas zelo potrebuje! Koliko »vas« ostane namreč za vašo družino, če ste veš čas obremenjeni, napeti, pod stresom zaradi vaše sestre?

Občutek imate, da se sestra ne potrudi dovolj, da bi lahko v večji meri »kontrolirala« svojo bolezen, da bi bila lahko bolj ljubeča in skrbna mama. Koliko jeze in nemoči čutite ob tem? Da vaša sestra lahko stopi korak nazaj in skrbi in odgovornost prepusti vam – za sebe, za nečaka, za celotno gospodinjstvo,…?

Koliko odgovornosti čutite v donosu do vaše sestre in nečaka? Kljub bolezni sestra ni vaš mladoletni otrok za katerega ste v celoti odgovorni le vi in tudi polnoletni nečak, ki je že zaposlen, ne potrebuje vaše popolne oskrbe. Vaš nečak se bo sam moral odločiti, ali bo živel z mamo ali ne, kakšne odnose bosta gojila v bodoče kot dva odrasla človeka, ali si bo ustvaril družino,… V kolikor bo potreboval podporo in pomoč, si lahko poišče strokovnjaka, družinskega terapevta, ki mu bo pomagal iz te boleče življenjske izkušnje. Vi ste lahko vašemu nečaku zgolj teta in ne mama, terapevtka, vodnica,…

Ali lahko vztrajate in svojo stisko poveste ljudem, ki vas bodo slišali in vzeli resno? Vaš mož/partner, vaš oče in tudi vaša sestra? Čeprav živite v domači hiši, to ne pomeni, da ne morete živeti svojega življenja, ampak morate poskrbeti za vse druge odrasle, sebe pa postaviti na zadnje mesto! Ne gospa Demeso, živeti v domači hiši ne pomeni odpovedati se svojim potrebam in tudi potrebam vaše družine!

Ko se v družini pojavi bolezen, kot v vašem primeru, se razporedijo družinske vloge in tudi nekatere odgovornosti, ki jih družinski člani obolelega niso imeli do sedaj. Prav pa je, da stisko družine rešuje celotna družina. V vašem primeru pa izgleda, kot da je vso breme sestrine bolezni padlo na vas! Kot da je samoumevno, da boste vi uredili vse potrebno. In tako se vi kar trudite in vlečete ta voz sami – in kot da ne bi mogli vključiti v situacijo tudi drugih vpletenih. In kot da vsi računajo, da boste zmogli sami, da ni tako hudo, da pretiravate in da morate razumeti, saj gre za bolezen.

Koliko jeze lahko čutite ob tem? Ste se v življenju že večkrat znašli v situacijah, ko je vse breme padlo na vas, ko so vsi pričakovali veliko odgovornosti, zrelosti in moči od vas, vi pa ste tako zelo potrebovali nekoga, ki bi vas slišal in razumel, začutil vaša hrepenenja po prostoru zase, po nežnosti in toplini in predvsem po tem, da boste slišani in razumljeni? Kdaj ste se naučili, da je vaša sreča odvisno od tega, kako dobro poskrbite za druge, kako močno kontrolo imate nad drugimi?

Ni vam potrebno biti za vse sami in za vse odgovorni!

Ste se o možnostih pomoči pogovarjali tudi s pristojnimi organi – CSD, strokovnjaki za duševno zdravje, ali je sestri odvzeta poslovna sposobnost, ali ima skrbnika, kakšne so možnosti oskrbe na domu za obolele,…? Ste iskali pomoč in okrepitev? Selitev ali odhod sestre v Zavod sta le dve rešitvi,…

Gospa Demeso – v rokah imate moč, da situacijo spremenite. Lahko prepričate tako očeta kot sestro, da vas bosta vzela resno in vas slišala – da tako ne zmorete več in da tako ne želite več! Prvi korak pa je, da sebi priznate, da tako več ne bo šlo in da niste več pripravljeni živeti zgolj za druge, sebe pa zanemariti. V kolikor boste potrebovali oporo, lahko obiščete strokovnjaka, družinskega terapevta, ki vam lahko pomaga pri tem, da najdete tisto moč in veselje do življenja, ki ste ga ob skrbi za druge, bojim se da, uspeli zanemariti.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh