Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

dolga zgodba male punčke 1

Odgovori Nova tema
Default avatar acyna 23 Nov 2012 21:22

Vse misli pišem zase, tako da zgodbo, ki sem jo objavila, čeprav je zelo obsežna, je težko povsem razumeti in spoznati moje težave, ker nisem podala nekaterih pomembnih podatkov. Ko pišem, vidim, da se spreminjam, kot da sem sam svoj terapevt, zelo pa rabim tudi pomoč. Zato sem se odločila, da objavim še prvi del zgodbe. Nekaj časa nazaj sem ga že objavila na forumu Mejna osebnostna motnja, ker sem prenagljeno sklepala, da imam to motnjo.
Vem, da je obsežno, a lepo prosim, če se mi posvetite in me usmerite.

Odnos z mamo
Ker sem odraščala brez očeta, je bila zame mama središče vesolja, neskončno sem jo imela rada, z njo čutila, trpela , ji brala misli. Ona pa me nikoli ni v resnici ni razumela in poznala, nisem ji povedala, da me otroci v šoli žalijo, mi nagajajo… Pred drugimi sem se počutila kot bi čudakinja, zato verjetno nisem želela, da me tudi ona doživlja na tak način. Zanjo sem hotela biti popolna punčka in me je bilo najbrž sram da bi videla moje sramotne stiske. Ali pa da mi nebi mogla pomagati, me ne bi razumela? Z njo sem se istovetila verjetno kar do polnoletnosti in tudi kopirala njene vzorce obnašanja, razmišljanja. Tudi po razkriti spolni zlorabi s strani očima ji nisem zamerila, da se je vrnila k njemu (smilila se mi je, ker » ni imela drugega izhoda«), niti nisem pomislila, da mi v resnici sploh ne verjame. Ko sem pri petnajstih odšla od doma in čez en teden prišla po svoje stvari, me ni rekla, naj ostanem, samo »očima zanima kdaj se vrneš«. Sedaj vem, da sem hrepenela po besedi ostani, po čemerkoli, po zrelem pogovoru med materjo in hčerko, pa ni rekla nič in sem šla, ne da se bi zavedala bolečine v srcu. Čez nekaj let sem živela s fantom le nekaj sto metrov stran od nje, pa me je obiskala mogoče enkrat na mesec, sosedo tik ob meni pa skoraj vsak dan. Tega se nisem takrat tako občutila. Kriv je bil »njen mož ki je ne pusti k meni, ker ne sprejema mojega fanta« Od kaj sem šla od doma sem se vseeno rada vračala k njej na obisk, toda sedaj vidim, da so bili najini odnosi, vsaj z njene strani zaigrani, prisiljeni, zaradi družbenih norm, nikoli iskren ljubeč pogovor, vedno je bila neka prepreka. Tako je prišlo, ko sem bila stara 26 let do nekega spora, kjer je mama v svoji histeriji izrekla nekaj krutih besed, in to je tudi resno mislila, saj ji je dolgo neizrečeno ležalo na srcu. Prvič sem se ji uprla, prvič iskreno odgovorila nazaj, kar sem si mislila in od takrat več nisva govorili, nikoli niti besede.
Odnos z očetom
Kot otrok sem večkrat mamo spraševala po očetu, saj sem ga tudi jaz želela imeti, kot vsi drugi. Povedala mi je, da je bolje da nisem pri njemu, da je pijanec, in je bilje da ga zaenkrat ne spoznam, saj bi potem morala hodit čez vikende k njemu in mogoče bi hotel da pri njemu tudi ostanem. Rekla je tudi, da ga bom že lahko spoznala ko bom starejša, če bom hotela. Mislim, da sem bila stara 4 leta, ko se je mama poročila, preselili sva se v sosedno vas, pri šestih sem dobila polbrata. Teh dogodkov se bežno spomnim, najbolj prepirov v tisti hišo za katere naj bi bila glavni krivec tašča. Nekajkrat sva se z mamo vrnili v staro leseno bajtico k moji prababici in potem spet nazaj k njenemu možu. Vem pa, da je bil on moj edini oče, dober oče, tako čutim, ne spomnim se. Nekoč se nisva več vrnili, enoletni bratec je ostal pri svojem očetu in preden je bila ločitev in skrbništvo za otroka končano je očim v prometni nesreči umrl. Moj brat je za vedno ostal pri svoji stari mami, ki ga ni želela vrniti materi in verjetno so jo pri tem podpirale tudi uradne institucije. Svojega pravega očeta pa sem vendarle spoznala, ko sem se pri petnajstih s fantom, ki je imel avto odpeljala pred njegov dom. Res je bil kronični alkoholik, skrajno neurejen brez službe. Naša nekajkratna srečanja so se odvijala tako, da smo šli v gostilno, kjer mu je fant plačal nekaj pijač, včasih je jokal, pripovedoval vedno iste pijanske štorije, vmes še, da sem bila zaželen otrok, in nekaj zgodb o skupnem življenju z mojo mamo, katera je od njega odšla v drugem mesecu nosečnosti… Čeprav razočarana nad tem kaj sem našla, sem bila tudi vesela toda med nama se, z moje strani, za njega ne vem, ni razvil nek čustven pristen odnos,samo poznanstvo. Tako sem približno 8 let prekinila stike z njim. Večkrat sem sanjarila o tem, da bi bilo lepo, če bi nehal piti in bi živel z mano. Pri 25 sem se začela z njim srečevati na pobudo moža, vendar največ zaradi kmetije na drugem koncu Slovenije, ki naj bi mi jo prepisal, saj je nihče ni uporabljal. In res mi jo je, čeprav nisem v to dosti upala. Prodala sem to zemljo in si kupila stanovanje. Oče pa pride nekajkrat na leto k meni, v stanovanju zdrži le kak dan, pa še to se z možem napije, z mano pa se niti ne kaj dosti pogovarja, saj si nimava kaj povedati. Vsaj jaz ne vem kaj naj se bi z njim pogovarjala, njegove pijanske zgodbice me ne zanimajo. Še vedno pa si želim, da bi mi že enkrat postal oče.
Odnos z odraslimi in avtoriteto
Kot otrok sem do odraslih čutila strahospoštovanje. Poleg sosedov in drugih odraslih sem bila negibna in neslišna. Strah me ravno ni bilo, mislim da je to bil nekakšen sram. Tudi v šoli pred učiteljico sem okamenela in sem odprla usta le če me je kaj vprašala ali pa še to ne. Tudi kasneje v življenju imam tremo pred uradnimi osebami, nadrejenimi itd. S težavo uspem izgovoriti kar nameravam in se težko izrazim, da bi bilo razumeti tako kot mislim. Ob javnem nastopanju sem zaradi treme vsa iz sebe. Saj se še v pogovori z »enakovrednimi« počutim majhno, nevredno, da bi me kdo želel poslušati. Mislim da drugi tega ne opazijo, mož pravi da se obnašam včasih« vzvišano.«
Odnos z vrstniki
Z otroki iz vasi , večinoma fantje, se nisem počutila dobro in enako. Jaz nežna, tiha in občutljiva, oni pa nagajivi, zbadljivi. Sploh pa sem predšolsko dobo preživela ob prababici in z otroci se nisem znala igrati. Skozi osnovno šolo mi je more povzročal zlasti en sošolec, ki mi je ves čas nagajal ter me psihično maltretiral pa tudi kdaj udaril, kmalu pa sem postala tarča celega razreda. Seveda o tem nisem nikoli nikomur govorila, ne vem zakaj, me je bilo sram, ali sem mislila, da mi nima kdo pomagat, ali me ne bi razumel. Šele proti koncu osnovne šole sem imela med sošolkami nekaj prijateljic ampak ne zares dobrih. Še vedno sem se počutila manjvredno od njih. Pogovarjale smo se največ o fantih in največja frajerka je bila tista, ki se je z največ fanti poljubila, imela prva spolni odnos… Doma pa sem bila sama z izjemo ene sosede, ki je bila intelektualno malo počasnejša in ob koncu osnovne š. z njo nisem imela več kaj početi. Zame je bilo bleščeče le eno leto med osmim razredom in prvim letnikom, ko sem res žarela, bila sem polna samozavesti in energije, upala sem si spregovoriti s komerkoli in celo pokazati da sem boljša od vrstnikov. S par dekleti, ki sem mislila, da so mi prijateljice, v resnici pa so me samo uporabljale v svojo korist sem hodila plavat, po gostilnah, v disko, se družila s fanti in vsa zadovoljna opazovala kako vsi pogledujejo za mano in si me želijo. Edino v tem obdobju sem se počutila enaka, normalna, zaželena, nekaj vredna in ne osamljena. V srednjo šolo sem prišla med ljudi, ki me niso poznali zato sem si tudi pogumno hotela poiskati mesto na vrhu. Nisem hotela, da bi postala tarča za norčevanje, kot sem bila v osnovni šoli, hotela sem se pokazati kot enaka, zanimiva, družabna, vredna prijateljev. Počasi pa so se med dekleti začele oblikovati skupinice (poflarke, damice…), jaz pa v nobeno nisem spadala, kar naenkrat so mi vsi obrnili hrbet in ostala sem sama. Počutila sem se kot slepar, ki so ga razkrinkali. »Kaj si se pa postavljala, ti si nihče, nisi vredna naše družbe« Tako sem se počutila in se zaprla vase. Lahko se bi reklo, da se s sošolkami sploh več nisem pogovarjala, z nobeno o ničemer, kot bi bila nemi opazovalec in takrat so me verjetno čisto upravičeno lahko imeli za čudakinjo. Končala sem srednjo šolo in ostala na novem začetku sama, brez prijateljice, sosede, celo znanke. Sama, sama. In še danes sem sama. Zamenjala sem kar nekaj služb in seveda srečala precej ljudi, vendar sem se z njimi pogovarjala le nujne vsakdanje stvari. V nikomur nisem videla sebi enakega človeka, mislila sem si, da ima tista že itak svoje kolega in kdo sem jaz da bi se ji vsiljevala in lezla za njo. Mogoče sem se tudi bala, da se bom komu odprla, mu zaupala, pa me bo razočaral, izkoristil, se mi posmehoval, me zavrnil. Nočem biti sama, pa ne vem kako naj k komu pristopim, kaj naj mu rečem, kje je meja med zadržanim in vsiljivim, vsaka ima svoje prijateljice, dobre, in jaz sem nekdo nov manjvreden brezvezen.
Spolna zloraba
Ko sem bila stara 11 let se je mama ponovno poročila. Selitve, nove hiše in novega očeta sem se zelo razveselila, čez eno leto sem dobila drugega polbrata. Moje težave so se začele kmalu po njuni poroki, sama ne vem točno kdaj. Med prijetno igro z novim očetom se je postopoma začelo dogajati, da me je dotikal po intimnih delih. Nekatere dotike je videla tudi mama, češ poglej kako ji že cicike rastejo in sem to morala razumeti kod normalen odnos med starši in otroci. Sledilo je dotikanje tudi po drugih delih telesa, bilo mi je neprijetno vendar mami o tem nisem govorila, ker me je bilo sram, mogoče mi celo nebi verjela, ali pa sem morda imela strah, da bo rekla, da sem za to tudi sama kriva? Upirala sem se z izmikanjem, z izkazovanjem nelagodja, sramu, drugega naredila nisem, ne vem zakaj, ostala sem kod okamenela , neprijetnost me je ohromila in nisem imela pojma kako naj bi dekle v takem primeru reagiralo. Nikoli si nisem v življenju upala upreti odraslemu, ugovarjati, brez dovoljenja oditi iz prostora, reči »ne«, kaj šele zakričati. Poleg dotikov mi je tudi besedno opisoval kot bi se me dotikal, kaj bi mi delal in kako bi mi to pasalo. Govoril je, da me mora naučiti nekatere stvari, da jih bom znala in nebom neizkušena, ko bom imela fanta. Samo če je mama obrnila hrbet, lahko je bila v istem prostoru, je že migal z jezikom in nakazoval, kaj bi mi delal. Ko sva bila sama doma sem se je dogajanje stopnjevalo, s tem, da je dejansko vzel moje prsi v usta, me slekel in se dotikal splovila, poskušal s prenetacijo, dotikat sem se morala njegovega splovila, … Bila sem paralizirana, kot marioneta,… Nisem vedela kaj naj naredim, bilo me je strah, sram, nisem vedela kako naj reagiram, vedela sem, da to ni prav, čutila sem gnev, gnus, bala sem se, kaj se bi zgodilo, če se bi uprla, nisem vedela kako naj se uprem, stara sem bila 11 let on pa močan. Zakaj se nisem uprla, zakaj nisem pobegnila, zakaj nisem nikomur povedala. Včasih se mi zdi , da sem bila kot otrok bolj neumna (zdaj se doživljam kot inteligentno osebo) Ne znam opisati občutkov neprijetnosti, strahu, nelagodja, sramu, za nekatere občutke sploh ne poznam imena. V tisti hiši je bil vsak dan zame nelagoden, poln vprašanj, kaj mi prinese naslednji trenutek. Nekomu sem morala zaupati. Toda s takimi besedami, realno in iskreno je prvič zapisano na tem listu, nobena ušesa tega še niso slišala. V šoli sem eni prijateljici povedala nekaj v tem smislu, da je moj očim delal z mano »tiste stvari«, ta pa je povedala drugi, in druga spet naprej. Tri pametne sošolke so rekle, da moram povedati mami, če ji ne morem, da ji bodo one. Kot sprogramirana sem vsrkala navodila in doma rekla mami, da mora naslednji dan v šolo, da ji bodo moje sošolke nekaj povedale. Silila je v mene, dokljer nisem s cmokom v grlu rekla, da me je njen mož posilil. Sledila je panika, pa njeni grozljivi pogledi, pa kreganje doma, in očima sem se grozno bala, kaj mi bo naredil, ker sem povedala. Samo grozeče me je gledal, skrivaj okaral, kaj lažem, saj ni bilo tako. V družini se ni, razen hudo napetega meseca nič spremenilo, mama ni ukrepala. Jaz sem se počutila kot glavni krivec in lažljivka, saj sem bila rekla mami»če sem noseča, je za to kriv tvoj mož«pa sem vedela, da noseča ne morem biti, saj ni ejakuiral vame, in tudi posilstvo sem videla na televiziji in je izgledalo tam drugače, kot se je meni zgodilo. Torej sem se imela za lažljivko. Ampak dejansko opisat kaj se mi je dogajalo še danes nisem sposobna v celoti. To razkritje se je dogajalo na koncu 6. razreda, v začetku 7. razreda pa je prišlo na ušesa učiteljem v šoli, ki so poklicali policijo. Očima so odpeljali na preiskavo, mene presenetili z zaslišanjem. Nisem lagala, da se ni nič zgodilo, samo pripovedovala sem najkrajši možen prilagojen približek resničnega. (Da me je položil na posteljo, slekel in prenetiral, končal in odšel.) Spet sem verjela, da sem lažljivka, nisem se zavedala, da je zame preboleče, da bi o tem govorila. Po treh mesecih preiskave, sojenju, s pomanjkanjem dokazov, je bil izpuščen. Zaradi nevem točno česa, maminega strahu ali samo, da bi izgledala skrbna mati sva bili en mesec na stanovanju pri sosedih. Potem sva se vrnili in obnašali so se, kot da se ni nič zgodilo. Očim je organiziral, da je bil v službi vedno popoldan, tako, da se praktično nisva videla. Po kratkem zatišju pa se je psihično in spolno nadlegovanje spet nadaljevalo. (Vem, da ne rabim pisat, ampak hočem se prisilit, da iskreno povem, pa čeprav le papirju)… da me je z usti dotikal po splovilu, spet poskušal prenetirat,… (spomin se mi je blokiral – verjetno še nisem sposobna sprejeti in predelati bolečino in se zato ne morem spomniti, ne morem spomine preoblikovati v besede) mogoče tudi je, saj pravzaprav ne vem, v tistih trenutkih sem se izklopila iz realnosti, vdrla sem se nekam globoko v zemljo, nekatere stvari sem tudi pozabila, izbrisala. Govoril je, da mi več itak ne bo nihče nič verjel in da sem starejša, da bi zdaj dobil manj zapora. Nekega dne je pripeljal motorno kolo, rekel je da sem ga dobila za nagrado. Takrat sem se počutila kot prostitutka, čutila sem sram, krivdo, čutila sem se umazano, vsakič ko sem se spomnila zakaj sem dobila tisti motor sem se počutila kriva, odgovorna za to kaj se mi je zgodilo. In to je bilo edino, kar sem kdaj v tisti hiši dobila. Motor mi je postal rešilni čoln, s katerim sem se lahko občasno odpeljala stran od tiste hladne temačne hiše. Tako sem živela od 11. do 15. Leta.
Odnos do nasprotnega spola
Kljub vsem grdim dogodkom, sem postala običajna? pubrtetnica. Hotela sem imeti fanta. Mogoče zato, da bi med prijateljicami več veljala, saj so nekaj veljale le tiste, ki so imele fanta. Ali pa sem samo potrebovala ljubezen, nekoga da ne bom sama, potrditev da sem nekaj vredna, iskala sem sočloveka, bližino in toplino, ki jo doma nisem imela. V 6. in 7. razredu sem imela simpatije, fante, ki niso sploh vedeli, da obstajam, pa so bili cele dneve v mojih mislih. In za fanta bi vzela tudi največjo »zgubo« na šoli, samo da bi lahko rekla, da imam fanta. Ko sem po koncu 7. razreda imela toliko svobode, da sem lahko sama hodila plavat, sem srečala tudi fante, ki so se zanimali zame. V enega sem se zaljubila in mislim, da tudi on vame. Bil je samo poljub. Poletja je bilo konec in videla sva se zopet čez pol leta. Bila sem res hudo zaljubljena. Od takrat sva se dobivala vsako soboto v disku in živela sem samo za soboto. V resnici ga sploh nisem poznala, saj se nisva praktično nič pogovarjala, zaljubljena sem bila o svoje fantazije o njem. Zgodila sta se tudi 2 spolna odnosa, če se jim lahko tako reče, saj sem od vznemirjenja, po neki globji povezanosti, po pričakovanju nečesa božanskega, ko sem predala svojo dušo in telo edinemu ki sem verjela, da mu nekaj pomenim, tistih par minut samo negibno ležala in je minilo ne da se bi zavedala kaj se je zgodilo. Po 4 mesecih sobot je rekel, da v njegovem srcu več ni prostora zame in še leto za tem sem se še vedno spraševala »zakaj?«, saj sem ostala zaljubljena še dolgo po tem. Kot sem že napisala, je bilo moje štirinajsto leto zame drugačno in jaz sem bila drugačna. Veliko sem bila med vrstniki. V glavnem po gostilnah, seveda sem pila alkohol, kadila, uživala, ko so fantje gledali za mano in se zavedala, da me vsi hočejo podret, zato sem se počutila močno in veliko vredno. Verjetno se nisem zavedala, da si želijo mojega telesa, ne pa mene kot človeka. Na žalost sem pa verjela tudi, da tu veljajo pošteni menjalni pogoji, kjer za seks dobiš ljubezen. Tako sem z nekaj fanti seksala, ne zaradi želje, ljubezni ali potrebe, kar obležala sem pod njimi v upanju da bom za tistih pet minut dobila ljubezen in bližino sočloveka . Sprva sem se upirala, ker si seksa nisem želela, vendar nisem dobro razlikovala med potrebo po nežnostjo sočloveka in spolnim aktom, zato sem popustila in dala svoje telo v upanju, da me bodo zato ljubili, da bom vsaj v njihovih očeh nekaj vredna, saj sama se še vedno nisem spoštovala. Takrat sem doživela še eno spolno zlorabo, s strani starejšega moškega, ko mi je v pijačo vtaknil drogo. Potem sem spoznala še enega fanta, že prvi večer sem mu »dala« svoje telo, ki je bilo zame že čisto brez vrednosti, še bolj brez vrednosti se je počutila moja duša, bila sem nihče. Toda ta ni kar odšel, še je hodil za mano, saj se je vame zaljubil. Nekako ni bil moj tip, bil je prijeten in prijazen, toda nisem ničesar čutila, nobene privlačnosti, zato sem ostala ravnodušna do njega. Sprva sem ga le uporabljala, saj je imel avto in plačeval je pijačo. Ko mi je izjavljal, kako me ima rad, se mi je zasmilil, saj sem dobro vedela kako boli, ko izgubiš osebo v katero si zaljubljen. (V tistega prvega sem bila še vedno zaljubljena) Postala sva par. Bil je skoraj nasilno vztrajen v namenu da bi bila njegova. Nisem imela zrele osebe, da se bi z njo pogovorila o odnosih, tudi od doma nisem imela vzgleda. Kod hodim in kaj delam se ni nihče zares zanimal. Po nekem sporu doma (ker so me obiskali prijatelji) sem odšla skozi vrata in se dobila s fantom. Rekel mi je, da ne rabim domov in lahko prespim pri njemu. Ostala sem cel teden in se celo odločila, da kar ostanem, da se ne bom vrnila. Njegovi starši niso rekli nič, sprejeli so me brez komplikacij, samo opozorili so me, da ne smem pozabiti na šolo. Čez en teden sem odšla po tistih par oblek kar sem jih imela in po zvezke(knjig nisem imela, ker naj nebi doma imeli denarja zanje – v sredini prvega letnika) Naenkrat se je obrnilo pol leta, ugajalo mi je, da sem imela avto, šoferja, bankirja, oboževalca, nekako svobodna sem bila. Niti opazila niti zavedala se nisem, da sem bila včasih cele popoldne sama, ko je fant hodil okrog z bratom, očetom, prihajal pozno ponoči pijan. Potem se mi je naenkrat razjasnilo – saj tega nisem želela, to ni tisto, kar sem pričakovala, namesto zabave, vrstnikov, uživanja sem v enem samem dolgčasu, tu med njegovo družino sem včasih sama, osamljena, zdolgočasena, kaj delam tukaj. Povedala sem mu, da grem domov in jokal je, vendar se je strinjal, da me pelje domov. Premislila sem si, ko sem se zavedla, kam se bi morala vrniti, vseeno je bilo pri njemu bolje. Minilo je leto za letom, preselila sva se v najeto stanovanje, ostalo nama ni niti za hrano, tako da so nama njegovi starši dali včasih kak tolar ali hrano. Bila sem vesela da sva sama. Saj sem se z njegovimi razumela, toda obsojala sem jih za najine nesporazume, za njegove odsotnosti, pijančevanje z bratom. Ker prijateljic in vrstnic za pogovor nisem imela pa še od njegove družine smo se odselili sem ostala čisto sama. Tudi takrat je bil fant pogosto od doma. Takrat se je pokazala (začela se je verjetno že prej, pa je nisem opazila) moja stiska. Če bi imela ob sebi kakšnega zrelega razumnega odraslega, bi verjetno opazil, da je z mano nekaj hudo narobe, sigurno sem bila potrebna sprejema v psihiatrični ustanovi vendar se tega takrat niti sama nisem zavedala. Vedela pa sem da je z mano nekaj narobe. S fantom sem se prepirala, imela številne histerične napade kopirane od moje mame, grozno me je bolela duša, srce, tega nisem znala pokazat, povedat. Rezala sem si žile, ne zato, da bi si kaj naredila ampak, da bi tako razložila, pokazala kako neskončno trpim. In na koncu za vse to krivila fanta, čeprav moje trpljenje ni izviralo samo iz njegovega ravnanja. Saj je bil takrat še zelo dober do mene, le da je bil večkrat zdoma in se včasih napil. Bolelo me je, ker nisem imela normalnega življenja, kot drugi vrstniki. Hotela sem oditi, pa me ni pustil, agresivno posestniško, s solzami in z grožnjami mi je branil, da ga zapustim. Toda čisto v resnici, verjetno sploh nisem želela zares oditi, nisem imela tudi kam oditi. Mamo sem parkrat na mesec obiskovala, ni nekajkrat na leto je bila ona pri meni. Tudi za enega od večjih prepirov je vedela, toda dala mi je vedeti da je bolje, da se k njej ne vrnem, ker se fanta bojijo, saj da je nasilen in bi jima z možem delal probleme.
Družina
Končala se je srednja šola, malo sem se umirila, preselila sva se v domači kraj, v staro hišo na vasi in bila sem noseča. Zopet sem mislila o tem kako bi odšla, kam naj grem, obžalovala, da nisem naredila splav, objokovala nesrečo nerojenega otroka. Ampak zdaj vem, da nisem odšla zato, ker sem imela samo njega, če bi šla bi bila čisto sama, nisem imela moči niti poguma, ni bila to njegova moč in posesivnost, ki me je zadržala, to sem storila sama. Bila sem čisto majhno ničvredno bitje, čisto sama v tem krutem svetu. In na koncu sem sprejela usodo. Bila sva oba mlada, nisva poznala življenja, o medsebojnih odnosih nisva vedela ničesar saj nisva imela dobrega vzgleda niti svetovalca. Veliko je bil s prijatelji zdoma, tudi do 2 krat tedensko pil, jaz pa sem bila cele dneve sama doma. Delal ni ničesar, jaz pa vsa gospodinjska dela, tudi takrat, ko sem hodila še v šolo. Tudi na misel mi ni prišlo, da bi mu povedala da to ni v redu, saj tega dejstva nisem niti opazila. Pri devetnajstih sem rodila prvega otroka. Mislim da sem se sprijaznila s svojim življenjem nekje pri 22 letih, ko sva se poročila. Čez eno leto sem rodila drugega otroka, tega načrtovano. Tudi z otroci se ni ukvarjal, pa tega nisem zaznala, saj sem živela v neki rutini, matrici. Malo se mi je razjasnilo ko sva se pri 24 preselila v mesto. Mogoče zato, ker sem začela jemati antidepresive. Zaposlila sem se, bila sem kot robot, v svojem svetu, z občasnimi izbruhi vsega nakopičenega gneva in žalosti. Začela sem stike z očetom, končala stike z mamo, kupila stanovanje, imela vzpone in padce, zamenjala nekaj služb, dokončala visoko šolo pri 30ih (en letnik sem naredila, izredno, pri 20 in 21 letih) Lani sva se z možem odločila za še enega otroka, sedaj je star 10 mesecev.
In sedaj sem tukaj poročena, mati treh sinov, z lastnim stanovanjem, srednjo zdravstveno in visoko poslovno šoli ter dvema NPK, brez službe. Kako lepo se to vse sliši sploh prvi del. In nekateri mi rečejo kako mi je lepo, kako krasno življenje imam. Tudi mož me ne razume. Včasih sem ga celo sovražila, včasih sem besna nanj, bila so mirna obdobja in še so občasno, ko ga bi lahko celo ljubila, rada ga imam kot človeka, doživljam ga pa bolj kot očeta ne pa kot moškega. Jezna sem, ker me ne razume, včasih mislim, da je brezsrčen, krut, včasih pa razumem, da tudi on trpi v svoji koži. Še vedno si včasih želim da bi odšla, sprašujem se kako bi bilo, če bi bilo drugače, po drugi strani pa vem, da to nima smisla, ustvarila sva skupno družino dom, poznava se že skoraj 17 let. Včasih se mi zdi da me ovira le to, da tudi sama nisem bila vanj zaljubljena (čeprav vem, da zaljubljenost slej kot prej izpuhti) Tudi ljubila bi ga lahko, če mi nebi tega s svojim obnašanjem preprečeval. Mogoče bi bila srečna z njim, če se nebi počutila prisiljena začeti to zvezo (ne z njegove strani ampak po sili usode), če bi bila z njim zaradi lastne odločitve. Me toliko boli to, da sem bila oropana najstništva in mladosti. Kaj mu očitam? Trpim tudi zaradi njegovega obnašanja, pitja, pomanjkanja izkazovanja ljubezni, ljubosumja, pogoste odsotnosti, Vem, da ni tak zanalašč, da tudi on nosi s sabo polni vrečo trpljenja in vedenjskih vzorcev iz primarne družine. Vem, da sem tudi jaz večkrat neznosna in da ne znam povedati kaj bi rada. Na koncu pa vem, da sploh nič ne vem.
Kako naj bom srečna, kako naj se razumem z možem, kako naj se rešim osamljenosti, kako naj dobim prijateljice, kako naj uživam v spolnosti in se počutim kot ženska. Igram vlogo žrtve, iščem potrditve, hočem moža vedno in celega, ker nimam druge družbe, bojim se navezovati stike z drugimi ljudmi, imam nizko samopodobo in samospoštovanje, v življenju se bojim samote, osamljenosti, samostojnosti, sprejemanja odločitev, odvisna sem od razpoloženja in mnenja okolice, nihče me ne razume, … pa saj nihče tudi tega kar sem tu napisala ne ve. POMAGAJTE ne zdržim več.

...

Oslanjam se na teorijo, da na dejanja in čutenja v sedanjosti vplivajo nerazrešeni dogodki iz preteklosti. Ko sem v krizi se za dan ali več dni ubadam s svojim življenjem. Predelujem dogodke, kot odrasla oseba želim deklici v sebi povedati, da bo vse dobro, da nisem kriva za to kar se mi je zgodilo. Rada bi se zmenila s sabo, iščem nek ključ s katerim bi preteklost zaklenila za sabo, rada bi spremenila vzorce razmišljanja in čutenja, zato predelujem in se spominjam, dokljer ne ugotovim, da to nikamor ne vodi. Samo še bolj sem potrta, bolj se smilim sama sebi. Zato zaključim to temo in životarim naprej, mesece ali leto, dokler se kriza ne ponovi in zopet iščem osloboditev v preteklosi.
Svojo zgodbo sem hotela napisati zase, da bi tako mogoče videla globje, lažje pojasnila sama sebi, da to nisem jaz, da se moram najti tam nekje kjer sem se izgubila. Ko sem jo potem še enkrat prebirala, sem ugotovila, da sem nanizala samo suhoparen potek dogodkov, da nisem uspela izraziti svojih občutkov in doživljanj ob vsem tem, kar je bil moj namen. V forum sem poslala izpoved, ker bi rada dobila kak komentar, drug pogled na vse skupaj, tudi kritiko ali nasvet osebe s podobno izkušnjo.
Nikakor pa ne želim, da bi se komu smilila, to sem že sama preveč počela. Tukaj tudi nisem pisala nič o otrocih, saj sem pisala o otroštvu in trpljenju. Pa tudi o odnosu in vseh nesoglasjih z možem nisem pisala, ker bi to zneslo še za en roman.
...
Otroke imam zelo rada, mogoče, da bi si res že kaj naredila, če jih nebi imela, če nebi živela samo zanje in za njihovo srečo. Ko se je rodil prvi se je do njega razvila res globoka materinska ljubezen, vsak moj dih je bil namenjen njemu in njegovi sreči, živela sem samo zanj. Do drugega je bila ta »obsedenost« malo manj intenzivna, zato sem si včasih očitala, da ga nimam enako rada. Za razliko od prvega, ki je umirjen, nežen, čustven in resen, je drugi temperamenten, trmast, živahen, ljubosumen na starejšega brata in težje vodljiv. Zato si večkrat očitam, da sem mu posvečala premalo časa, ker sem šla po porodu v službo ali pa da je ostal v senci starejšega. Bala sem se, da bo ljubosumen tudi na dojenčka, pa k sreči ni. Solze starejšega ne hudo ganejo in bolijo, medtem ko mlajši večkrat dnevno joka iz jeze, trme, za doseganje svojih ciljev, pa me njegov jok le razjezi in se spet počutim krivo. Seveda čutim polno ljubezni tudi do najmlajšega, ta je tudi zelo zahteven otrok, živahen, aktiven, 24 ur želi biti ob meni, v naročju. Zato sem tudi zelo izčrpana. Za vse skrbim sama, kuham, pospravljam, potem so domače naloge, pranje, likanje, in vedno še dojenček v naročju. Enostavno ne prenesem joka, ne zmorem ga pustiti niti 2 minuti in kaj delati, če sitnari me vrže s tira in nisem sposobna za nobeno delo. Tako sem natrenirana da skuham celo kosilo z njim v naročju, npr.(z eno roko naredim solato, spaniram zrezke in skuham riž )Potem je še tu pomanjkanje spanja in na koncu me žre občutek krivde, ker vem da sem zadnje čase premalo z starejšima otrokoma. Najstarejši je že najstnik in sem ponosna nanj in nase saj se še vedno pocarkljava, mi vse pove in je odličen v šoli. Zaradi srednjega sina me malo skrbi, ker nosi v sebi toliko jeze, z nagajanjem išče pozornost in skriva svojo nežnost. Strah me je, kako bom uspela, ko se rodi četrti otrok, ali bom sploh zmogla poskrbeti za vse 4 da nebo kateri prikrajšan. Mislim, da sem do otrok preveč popustljiva, želim jim izpolniti vsako željo, da nebi bili žalostni ali se počutili neljubljene. Tudi ko jim postavim meje se tega ne držim dolgo. Toliko sta že stara, da sta se naučila, kako pri meni dosežeta svoje. Rada bi jim prihranila vsakaršno trpljenje in žalost, a vem, da s takšnim ravnanjem delam ravno obratno, vendar ne znam biti stroga in me srce boli če jih kaznujem.
Včasih imam vsega dovolj,kljub temu, da jih imam zelo rada sem včasih zaradi preobremenjenosti naveličana tudi otrok, rada bi samo mir pred vsemi, krivo se počutim, ker jih včasih ne morem več prenašat in mi gre že vse na živce, samo malo miru bi rada in da se spočijem od njih, saj sem 24 ur samo z otroki. Včasih tudi če sem fizično z njimi nisem v resnici ob njih. Izklopim se in z mislimi odpotujem, še sama ne vem kam. Zgodi se, da mi kaj govorijo pa jih niti ne slišim. In boli me, ko mi rečejo, da sem k. ot robot, da se nikoli ne smejim, da mi nič ni smešno in me na vsak način poskušajo nasmejati. Potem se zavem, da jim to ne smem delati in se prisilim, da sem vesela, nasmejana. Kmalu pa se spet zgubim v neki megli in ne najdem veselja in zadovoljstva. Včasih me prebudi iskren nasmeh, zadovoljstvo in razigranost na teh lepih malih nedolžnih obrazkih, samo zaradi tega še mi zaigra srce. In kljub temu, da se trudim biti najboljša za njih, me skrbi, da bom nehote na njih prenesla svoje vzorce, napake, da se bodo nalezli nezdravega ravnanja in čutenja v družinskih in medsebojnih odnosih.
...
Čutim vse močnejšo potrebo, da spregovorim, da dejansko povem in sem tudi razumljena. Skoraj sem se odločila, da mora izvedeti kako se počutim, pa če bo razumel ali ne, tudi mož. Najprej sem mu hotela nastaviti računalnik, da bi našel moje zapise. Potem sem spoznala, da ni pošteno niti do mene, da se spet sprenevedam, niti do moža, da mu vsilim informacije, ki jih mogoče niti ne želi slišati. Sklenila sem, da mu povem, da o svojih čustvih, težavah in počutjih pišem. Omenila sem tudi, da bi rada, da prebere, samo da se bojim, da me ne bo razumel. Tako sem mu dala možnost, da se sam odloči, ko in če bo pripravljen, če ga zanima, kaj pišem, če me želi spoznati in razumeti. Silila ga ne bom.
Po nekaj dneh čakanja sem se vprašala, ali je sploh smiselno čakati, da se bo začel zanimati za napisano čustveno vsebino. Saj ga že 17 let čakam zaman. Začela sem pogovor, da se slabo počutim, da mi je težko, vendar je vskakoval in me prekinjal z drugimi temami. Vzdržala sem se jeze in ga vprašala, zakaj spreminja temo, pa je končno rekel, da se noče kregati. Povedala sem mu, da se ne želim kregati in kasneje znova poskusila povedati, da najin odnos ni v redu, da se želim pogovarjati, ker tako naprej več ne gre. Želela sem ga pripraviti, da me posluša ne pa kar začeti s težko tematiko, vendar tudi na lahkotne besede nisem dobila komentarja. Monolog nisem želela nadaljevati, ni sodeloval, vedela sem, da se bi razburila, če se bi nadaljevalo po tej poznani poti. Vprašala sem ga, zakaj mi nič ne odgovori, pa je zopet rekel, da zato, ker se noče kregat. Znova mu povem, da se ne želim kregat, da težave enostavno ne morejo ostati neizgovorjene, da se da pogovarjat tudi brez kreganja. Po 17 letih sem spoznala, da se ne zna pogovarjat, pri njemu je tišina ali pa prepir, vmes ni ničesar. Saj se tudi jaz nisem znala pogovarjati, vendar sem postopoma spoznala, se naučila in z vstrajnostjo mi včasih uspe. Toda težko je, ko naletiš na odpor, ko te popade jeza, nemoč. Spoznala sem, da sem se v tistem trenutku počutila tako psihično nemočno, da se je to dejansko poznalo na telesu, postala sem fizično povsem šibka. Torej sedaj vem, da moja huda utrujenost, šibkost, nemoč,( ki vem, da ne more biti samo od dela,) izhaja iz občutke popolne nemoči obvladovanja razmer v življenju. Vem, da se v njegovi primarni družini ni naučil pogovarjati, da je bil in še je, samo prepir. Težko bo, ne vem, če bom lahko kaj dosegla, če je sploh mogoče, da ga naučim prisluhniti, razumeti, da se ne potem brani s prepirom, jezo, ali pa da bo znal sam povedati kako se počuti ne pa samo obtoževati – to je verjetno še težje, zdi se mi da še sam ne ve kaj se dogaja v njem, da nikoli ne razmišlja o sebi na »globok« način. Morala bom zbrati vso moč in vstrajnost, da bo vedel, da mislim resno, da tako več ne gre, da nočem več, saj vsak dan propade delček mene, še malo pa se bom spremenila v nič.
Spoznala sem tudi, da sem bila vse prevečkrat, že zelo zgodaj v otroštvu, jaz mama svoji lastni materi. Namesto, da bi drugi poskrbeli za moje potrebe, sem bila jaz tista, ki sem skrbela za druge. Zato se tudi nisem naučila kako poskrbeti zase, nisem spoznala, kako je če nekdo zate skrbi, če se počutiš varnega. Prikrajšana sem bila tudi za očetovo avtoriteto, kateri bi se lahko upirala in se tako naučila spopadati se z izzivi, zavzeti in postaviti se zase, boriti se. Verjetno se zato brez upora vsakemu podredim.
Te dni, ko vse bolj razmišljam, v meni vse bolj vre in hoče ta prtljaga iz mene ven. Čutim močno potrebo, da me kdo sliši in tudi razume. Vendar take osebne stvari res niso za vsaka ušesa. Tu na forumu, kjer me nihče ne pozna, se počutim, kot da lahko to »skrivnost« odvržem. Morda bo celo kdo prebral, morda bo celo kdo razumel.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Barbara Novak 5 Dec 2012 15:54

Spoštovana gospa,

toliko žalosti je možno čutiti, da bi človek samo jokal. Ob vseh travmah in težkih izkušnjah, ki ste jih doživeli tekom življenja. Pa vendar vseeno ostaja tisto zdravo jedro vašega razmišljanja, doživljanja in čustvovanja, ki ga pri vas občudujem in ki ga je možno začutiti. Ostaja v obliki vaše dobrosrčnosti, iskrenosti in dobrih namer, kar pomeni, da vas je možno začutiti kot dobrega človeka, kot človeka, na katerega bi se marsikdo oprl, kot nežno žalostno dušo, ki so jo zaznamovale številne krute zlorabe s strani odraslih, ki bi morale biti kaznovane, pa niso bile. Samo kričali bi lahko, toliko vas mora boleti duša. In temu vašemu tihemu, neskončnemu trpljenju kar ni videti konca. Jaz vam verjamem. Verjamem vsemu, kar ste navedli in verjamem, da ste se in se še tako počutite. Razumljivo je vse vaše vedenje in dejanja ter dogodki, ki ste jih navedli. Eno dejanje je imelo za posledico počutje in vaše drugačno vedenje, ki pa ga žal večina od ljudi okoli vas ni razumela. Ni mogla, ker niso vedeli. Dokler zlorabe ostajajo zaprte, utišane, izolirane, dotlej živijo naprej. Zato je nujno o njih spregovoriti - z osebami, ob katerih se boste počutili varno in ki jim boste zaupali. Ena takšnih je ga. Katja Bašič z že omenjenega Združenja proti spolnemu zlorabljanju, ki se dnevno, intenzivno ukvarja s tovrstnimi izkušnjami in ljudmi. Zagotovo bi našli še druge strokovnjake, ki bi jim lahko zaupali svoje težko življenje, samo nekje morate začeti. In se odločiti, da boste od zdaj najprej sebe postavili na prvo mesto.

Spolnim zlorabam, katerih ste bili deležni, morate narediti konec - tako, da začnete o njih govoriti z osebami, ki jim zaupate. Narava je že poskrbela, da nimate hčerk, ki bi se jim lahko zgodili podobni nesrečni dogodki, zlorabe, kot vam. Morate začeti skrbeti zase, saj bo sicer vaše bodoče življenje podobno vegetaciji. Fizično boste ob otrocih, čustveno pa izklopljeni (tako, kot ste že navedli). To pomeni, da je vaša stiska iz preteklosti tako močna in pereča, da vam blokira možganske poti, kar se odraža preko občasnih prekinitev (disociacij), podobnih tistim, ki ste jih doživeli med zlorabami. Morali ste se odklopiti (disocirati, naravna reakcija telesa), sicer ne bi preživeli. Zlorabe so tako krute stvari, da jih človeški razum in psiha ne moreta dojeti, zato ste marsikaj pozabili, marsikaj pa tudi ne. Poiščite ljudi, ki vas bodo pripravljeni poslušati, slišati in sprejeti z vsem, kar boste povedali. Poiščite si oporo in razmišljanja drugih, ki vam bodo potrdili, da je vse, kar ste doživljali in občutili, normalno in da ste kljub temu v redu človek. Doživeli ste samo mnogo dostikrat umazanih krivic, ki se ne bi smele nikoli zgoditi. In zanje niste krivi niti odgovorni, ker ste bili otrok in niste mogli drugače ravnati, kot ste. Ohromelost je tipična reakcija pri spolnih zlorabah, zgodi se zaradi prevelike količine stresa, strahu, groze in nemoči hkrati. Človek zaradi ne-varnosti pobegne vase in se tako zavaruje. O spolnih zlorabah si lahko preberete knjigo Nemi kriki spolne zlorabe, avtorice Tanje Repič. V njej lahko najdete natančne opise vsega, kar zadeva spolne zlorabe. Morda vam bodo nekatere stvari še bolj jasne.

Česar nekoč niste mogli storiti, naredite danes. Ustavite vse zlorabe, laži, ponižanja in manipulacije okoli vas. Tako, da se vključite v nek proces osebnostne rasti, kjer boste lahko govorili in govorili, se okrepite kot ženska in mati ter zaživite boljše in lepše, z upanjem, da bo drugače in da se vedno da. Sledite temu, kar čutite. Če menite, da vaš mož ni pripravljen prisluhniti vaši stiski, poskrbite samo zase. Tako boste veliko naredili tudi za otroke, ki vas potrebujejo čustveno. Čeprav jim želite podariti več sebe in jim biti na razpolago, vam tega vaša s travmami prezasedena psiha ne dovoljuje. Zato je res, kar vam pravijo otroci, da čutijo vašo žalost, težo, nedostopnost. Tega jih lahko odrešite tako, da boste začeli skrbeti zase in sebi posvečati pozornost, si vzeti čas za stvari, ki vas osrečujejo, izpolnjujejo in navsezadnje odrešujejo.

Spolna zloraba vas je globoko razvrednotila in pustila posledice na vaši samozavesti. Zato si ne zaupate in bi se v javnosti najraje skrili. Zaradi krutosti zlorab bi želeli izginiti, se izničiti in ostati nevidni, zato se vselej počutite tako majhno, neprimerno, nesposobno in nevredno. Vredni ste vsega v življenju, to si zapomnite. Zaslužite si veliko več, kot upate pomisliti. Začnite razmišljati v to smer. Ker vas je zlorabil odrasli moški, se bojite vseh avtoritet, vseh, ki so odraz moškosti, ki spominjajo nanj: velikih, močnih; tako ste nekoč doživeli očima. Razmejite, da je bilo to nekoč, danes ste odrasli in imate veliko možnosti, da naredite stvari drugače. Zaradi strahu, ki ste ga posrkali kot otrok, ker ste bili ves čas nezaščiteni, vas je strah ljudi, javnega nastopanja, tudi sram ostaja zaradi zlorab. Vsi ti občutki imajo nek smisel in pametno je, da poiščete ter razumete, zakaj se v neki situaciji počutite, kot se. Tudi vaša mati ostaja soodgovorna za zlorabe, ki ste jih doživeli, saj je zanje vedela in ni ustrezno ukrepala. Imate vso pravico biti jezni in besni nanjo, sumim pa, da je tudi sama doživela zlorabo, ki ni bila kaznovana.

Želim vam le, da se odločite in poskrbite zase. Iz srca vam tudi želim, da vam uspe. Srečno.

dr. Barbara K. Novak, zakonska in družinska terapevtka

www.bodisprememba.si/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar acyna 11 Dec 2012 09:18

Pozdravljeni,

Hvala za odgovor, lepe besede in spodbudo. V tej smeri, da je za vso mojo žalost kriva spolna zloraba sploh nisem nikoli pomislila.
Vedno sem verjela, da sem imela lepo otroštvo oz. najboljšo mamo, vsaj do 11 leta. Ironično, glede na to, da se lepih trenutkov pravzaprav sploh ne spomnim, večinoma le neprijetnosti, ko »nisem bila pridna« in je bila mama jezna ter žalostna. Prav tako nisem niti spolno zlorabo vzela kot neko hudo stvar ki se mi je zgodila. Bolj kot padec s kolesom, pri katerem bolečino drugi dan pozabiš in se na ta neprijeten dogodek spomniš samo včasih. Zdi se mi, ko prebiram svoj zapis, kot da sem s opisom čustev pretiravala, da jih takrat nisem tako močno čutila, ampak da sedaj vem kako bi se morala takrat počutiti. Razumsko lahko verjamem, čustveno pa ne morem dojeti, da je lahko to tako močno vplivalo name. Verjetno je to res posledica nekega zanikanja ali potlačenja čustev. Vendar jaz imam včasih občutek, da sem »drugačna« že od prej, kot da se mi zdi, da se mi je že zelo zgodaj v otroštvu, v času, ki se ga ne spomnim nekaj hudega zgodilo. Ali pa je moja neprilagojenost, sram, strah in manjvrednost posledica vzgoje in okolja v katerem sem odraščala.
Vem ,da spolne zlorabe nikoli nisem »predelala« na pravi način, zato sem se tudi odločila in se (naju) naročila že k terapevtki, da rešim svoje lastne stiske in tudi odnos z možem.
Mož je vedel, da je med mano in očimom nekaj bilo, nikoli pa mu nisem govorila podrobnosti. Po tem, ko sem oddala svojo zgodbo na forum, sem se opogumila in tudi njemu dala za prebrat. Nisem pričakovala, da bo toliko razumevajoč. Čeprav se o vsem skupaj pravzaprav nisva še nič pogovarjala, čutim in vidim v dejanjih, da mu je seglo do srca, da me razume in mi želi pomagat. Samo jaz se z njim še vedno ne morem odkrito pogovarjat, rada se bi, pa ne vem, kje naj začnem, kaj naj rečem, kaj naj vprašam, on pa prav tako.

Lp, A

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar grozljivi svet 16 Jun 2017 23:18

Pravkar sva v pričakovanju otroka...tvojo zgodbo sem prebral celo in mi je po tem groza,kaj si uboga doživljala pri 11h letih
želim ti vse dobro tebi in tvojim otrokom
lep poudrav

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Barbara Novak 19 Jun 2017 09:46

Spoštovana Acyna,

minilo je že več let... Kako ste? Kako vam gre v življenju?

Pozdrav,

dr. Barbara K. Novak, zakonska in družinska terapevtka

www.bodisprememba.si/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Ilonina 20 Jun 2017 12:28

Draga acyna in vse druge male punčke,

preberite knjigo Sanje Rozman Pogum. V njej je skozi pretresljivo izpoved svoje klientke o grozljivi spolni zlorabi s strani skoraj vseh družinskih članov (ja, tudi matere!) razložila, kaj to v resnici pomeni, kaj se takrat dogaja v naših čustvih in umu (kot piše acyna - da je kar poniknila vase - to lahko vodi v t. i. multiplo osebnost, pa tudi če ne, je to vir mnogih hudih težav v odraslosti) in seveda telesu. Ko vidiš, da so stvari razložene, da so razumljene s strani stroke, da so (na žalost!!!) tako pogoste, da imajo že dolgo svoja imena, opise, definicije, ti je lažje. Dojameš, da nisi edini s tako izkušnjo, predvsem pa, da NISI KRIV! Nisi odgovoren. Tisti, ki je bil kriv in odgovoren, pa je pogorel na celi črti - tako kot acynina mati, ki ni bila sposobna zaščititi lastnega otroka. (Zagotovo tudi sama patološko obremenjena s soodvisnostjo, odvisnostjo od odnosov in še čim.)
Ob tej knjigi lahko podoživite svojo izkušnjo. Pri 6 ali 12 ali 15 letih ste jo morda skušale potlačiti, bile tiho, morda ste se rezale ali kaj podobnega. Danes lahko zakolnete, zakričite, predstavljajte si, da je vaš napadalec pred vami (vključno s tistim, ki vas ni zaščitil), povejte mu (jima, jim), kar bi jim morale takrat, pa seveda niste smele, mogle, znale. Že to majčkeno pomaga. Seveda pa je treba vedeti, da pri tako hudih travmah brez strokovne (psihoterapevtske) pomoči ne bo zares šlo na bolje. Knjiga Pogum je lahko za vas prvi korak - da svojim težavam daste ime, jih prepoznate, prepoznate (vsaj delno) njihov izvor.

Sama nisem bila žrtev spolne zlorabe (vsaj ne da bi vedela), zato pa določenih drugih (čustveni incest, mobing v osnovni šoli ...), in lahko rečem - kar pravi tudi stroka - da so posledice podobne: razsuta samopodoba, občutek manjvrednosti, občutek in prepričanje, da bi bilo bolje, da me ne bi bilo, depresija, nagnjenost k samomorilnosti, občutek odtujenosti od vsega sveta, vsi so drugačni, me ne razumejo, so srečnejši, močnejši, boljši, spretnejši ..., tesnoba, strahovi, škodljivi obrambni mehanizmi, beg v druge svetove itd. itd. V mnogih orisih dekleta iz Poguma sem se lahko prepoznala.

In ko odrastemo, mislimo, da bo srečna ljubezen, dober partner rešil vse naše težave. V resnici pa si najdemo takega, s katerim preigravamo iste patologije, nato pa oba skupaj vse skupaj prenašava še na potomce. Grozljivka. Ki jo je treba presekati. Zdaj, ko smo odrasli, pa SMO odgovorni za to!

Srečno vsem!
I.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh