Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Moderatorji:
Barbara Novak
Barbara Kutnar Novak
dr. zak. in druž. ter. 
JanaLavtizar
Jana Lavtižar, spec. ZDT
zakonska in družinska terapevtka 
JernejaDimecBratina
Jerneja Dimec Bratina
spec. zakonske in družinske terapije 
Sabina_JuricSenk
dr. Sabina Jurič Šenk
psihologinja 

ali je možno, da me moj dojenček nima rad kot mame?

Nova tema
Default avatar vrtnicamm 10 Maj 2017 06:08

Pozdravljeni,

imam problem, za katerega ne vem, ali ima realno osnovo, ali je vzrok v meni sami... Imam 7-mesecnega dojencka, s partnerjem ziviva v lastnem stanovanju v tascini hisi, kjer zivi se njena hcera (teta otroka). Naceloma se razumemo, ceprav so verjetno na obeh straneh majhna nezadovoljstva ali nestrinjanja zaradi drugacnega pogleda na zivljenje. Skratka, nic takega, verjetno.

V nosecnosti in po porodu sva s partnerjem se gradila mansardno stanovanje, v katerega sva se preselila, ko je bil dojencek star cca 3 mesece. Pred tem in ves ta cas sva zivela v polkletnih prostorih in imela lastno gospodinjstvo. Po porodu je tasca prijazno kuhala tudi za naju, da si jaz odpocijem in skrbim za malega, se navezeva itd. Skratka super. Izkazalo se je, da je otrok za naju precej intenziven (tezave s spanjem, krcki,...). Sprva se je oce zacel umikati (pozni prihodi iz sluzbe, umikanje v sobo itd), kar je povzrocilo napetosti med nama, kasneje sva se soocila, ugotovila, da "sem kriva jaz, ker sem neprespana" (ceprav ni bilo samo to, ampak to je ze drug problem, ki ga resujemo). V tem casu sem bila sprva z otrokom bolj ali manj sama po cele dneve - ze v tem obdobju se mi je zdelo, da se otrocek noce prevec crkljati, da potrebuje "vec osebega prostora". In nisem silila vanj. Tasca in teta ga imata zelo radi, nori sta nanj, predvsem teta, ki nima in en bo imela svojih otrok. Po tem prvem obdobju sem zacela iskat malo vec pomoci pri njima - kaksno krajse varstvo, da sem jaz lahko kaj postorila za malega in po stanovanju ali z delavci, ker ob njem to ni bilo mozno. Mali ju je lepo sprejel. Ko mo se preseli gor, sva s partnerjem sklenila kompromis - en dan v tednu spi pri babici in teti, en dan grem na fitnes in masazo, vse to, da si spocijem in bom "manj tecna", in vsak nedeljsko popoldne bo spet pri njima, da sva lahko midva kakovostno skupaj. Ok, pa naj bo kompromis, da se spet najdeva, ceprav mi je bilo, se posebej ob spanju pri babici hudo. Ze daljse obdobje opazam, da se mali tete in babice strasno razveseli, ko ju vidi, mene ne, niti takrat, ko sem odsotna nekaj casa. Vcasih se celo stan obrne in hoce nazaj k babici. Pri babici je rad v narocju tako, da jo gleda, prime jo za obraz in jo potegne k sebi in da "poljubcek". Pri meni hoce bit v narocju obrnjen stran. Veliko sem se presekirala, tudi tasci in svakinji izrazila svojo skrb, a me tolazita, da ni tako, da je mama le mama. Pred casom sem sla s sinkom k mojim na obisk za par dni in se mi je zdelo, da sva poglobila vez. Odlocila sem se, da ko pridem nazaj, omejim cas puscanja malega pri njiju (to vsakodnevno puscanje je bilo zaradi custvenega pritiska - pusti ga pri nama, ko ga imava tako radi, ti pa lahko opravis stvari, ki jih moras) oz. da ga ne puscam vec, ampak da sva skupaj samo na kratkem obisku in to ne vsak dan. A ta razkol se vedno obstaja. Spet sem bila pri nasih za par dni in ko sem se vrnila pred dvema dnevoma, je bil jezen na babico in teto par minut, potem pa spet ista ljubezen. In Ta dva dni je do mene vecji del dneva neznosen - siten, se jezi, nic mu prav, tezko ga previjem..., a ko greva dol k babici, se spet smeje, deli svojo ljubezen.

Moja mama pravi, da se moram ob njem samo malo sprostiti. Vem, da sem verjetno ves cas v strahu, ali me ima mali sploh rad. Poleg tega se vedno ne spi ponoci, zbuja se na vsako uro (kljub spalnemu treningu), in sem ze precej izcrpana (kljub pomoci partnerja, ki ga ima prvi del noci, da jaz vsaj 3 ure spim neprekinjeno), zaradi cesar imam verjetno malo energije in tudi malo zivcev - njegova sitnoba in neizkazovanje ljubezni me hitro spravita iz tira in se zacnem jeziti (vecinoma v sebi in ne na glas, čeprav mali verjetno to cuti). Mimogrede, odnos s partnerjem se je pravil, ceprav še ni bil tak kot prej, a bo ze pocasi...

Torej, ali je mozno, da ima otrok raje babico in teto kot mamo? Kaj lahko naredim, da poglobim odnos z otrockom? Poskusam se z njim igrat 100% prisotna, ko sem z njim, vendar ne morem bit ves cas z njim, moram mu tudi skuhat, pripravit mleko...pa se jezi medtem. Vcasih sprejme mojo igro, vcasih pa tudi ne... Ko se poslovim od njega, ne pokaže nobenih čustev, raje se igra, ko se npr. babica pa se jo dotika, brca z nogicami, se smeji.. Kaj lahko se storim?

Hvala....

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 18 Maj 2017 14:05

Spoštovana vrtnicamm!

Postavljate si vprašanja, ki so za vas izjemno pomembna in vas v globini zelo bolijo, prizadenejo in razjedajo. Žal mi je, da ob dojenčku še ne morete sproščeno uživati v svoji koži in materinstvu.

Skušam si predstavljati, da je opisana situacija za vas resnično težka,da jo doživljate izredno močno in jo nezavedno jemljete tudi izrazito osebno - v smislu, babico in teto ima rad, mene pa nima rad – v tej smeri se nadaljujejo doživljanja in občutja kot npr. očitno sem sama kriva za to; nisem v redu, ne mara me in torej nekaj delam narobe, čudna in grozna sem, ne znam ravnati z dojenčkom tako kot onidve…, skratka vse v smeri dvomov vase, nezaupanja, občutkov krivljenja same sebe, razvrednotenja sebe in svojega dostojanstva… Tu se zavrti nezavedni začarani krog, na izhod iz katerega imate pomemben vpliv. Žal je za to potreben daljši, globok,večplasten psihično-čustveni (terapevtski) proces in ne obstajajo zgolj nasveti kaj storiti, da si začnete bolj zaupati.

Ne glede na to kaj se razumsko odločite (torej, tudi, če razumsko veste, da je nemogoče, da bi vas dojenček ne imel rad, ker ima vsak otrok v naravi vrojeno posebno močno vez z mamo), v sebi, zlasti ob primerjanju s taščo in teto, začutite strahove in dvome, ki vaše odločitve postavijo pod vprašaj. Problem je torej, da se vi doživljate kot da še ne verjamete, da vas ima dojenček rad. Ne zmorete si še pomagati, da vas ob utrujenosti, nespečnosti in zahtevnosti čustvenih razpoloženj dojenčka, ne bi ti občutki vedno znova preplavili in zajeli.

Opisali ste, da se vam ob različnih frustracijah hitro pojavi tudi razdraženost in jeza, nezadovoljstvo, odpor, zavračanje… – na čemer bi bilo dobro pri sebi narediti korake naprej (prepoznavanje, poimenovanje, sprejem odgovornosti, najti nove načine kako jih varno izraziti, kam spadajo…) saj sicer vse to čuti in doživlja dojenček, ki se nagonsko verjetno nagiba stran od teh neprijetnih občutij, čeprav sam nima mehanizma kako si pomagati in potrebuje starše, da mu pomagajo zregulirati stisko…

Iz vašega opisa je zaznati tudi kup težav, ki so povezana z razmejitvami glede partnerjeve izvorne družine in njegove aktivne vloge pri tem ter s pogrešanjem partnerjeve čustvene podpore v vajinem partnerskem odnosu ter nejasne očetovske vloge. Problematično se mi zdi npr. »prijazno« vmešavanje tašče in tete in spanje dojenčka pri njima, vendar ne takrat, ko bi vi to želeli, potrebovali in ju prosili za pomoč, pač pa ko tako določita onidve in/ ali partner(??), vi pa se kljub nestrinjanju ne smete postaviti zase in spremeniti situacije v svoj prid… Ne vem koliko podpore bi pri tem lahko pričakovali od partnerja (npr. da bo on sam prevzel dojenčka, da se vi spočijete) in koliko bi se upal postaviti za vas oz. za vaju naproti svoji mami in sestri (ga bosta dobili, ko vaju bova prosila za varstvo in pomoč, sicer bova zmogla sama….)? Koliko (čustvenega) prostora sploh imate, da si lahko ustvarite svoj lasten odnos z otrokom in koliko vi trije kot svoja družina? Kako se v vlogi očeta znajde partner in kakšen stik z otrokom ima on?… ipd.

Vse te situacije zelo vplivajo na vaše doživljanje sebe in na stik z otročkom, saj se verjetno ne morete popolnoma sprostiti, in si dovoliti v sebi biti to, kar ste. Na drugi strani so težave z razmejevanjem čustev, ko se morda neka zategnjenost, zavora pojavlja tudi v verjetno zelo težkem vživljanju v otrokova čustva in doživljanja, ki so nekaj popolnoma drugega od maminih. Mama lahko otroka doživlja kot npr. »tečnega«, ker jo jezi njegovo izražanje jeze in odklanjanje in namesto, da bi mama zmogla to jezo v sebi predelati (jezo doživlja otrok in to ni prepleteno z mojim doživljanjem sebe- jaz sem ok) in bi mu pomagala samo biti s to jezo, postane mama jezna in odklonilna do njega. Tu se nehote zgodi zaplet, ki ga je vsaj na začetku zelo težko razumeti in prepoznati in ga med drugim predelujemo na relacijskih terapijah.

Na vprašanje kaj lahko storite, da poglobite odnos z otrokom, je torej odgovor – spodbujam vas, da si poiščete terapevtsko oporo in poglobite odnos s sabo in s tem povezano novo razumevanje, čustvovanje in ravnanje. S tem mislim na vključenost veliko kompleksnih in medsebojno povezanih stvari, tudi na svoje otroško (in dojenčkovo) doživljanje v vaši izvorni družini... Glede na to, da ste vse, kar ste opisali, zelo dobro in čuteče opazili in zaznali v vaših odnosih, tudi z dojenčkom, se mi zdi, da ste lahko ponosni nase, da ste dobra mama, ki se je pripravljena naučiti še marsičesa novega.

Vse dobro vam želim in mnogo poguma.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar kakšna klobasa 22 Maj 2017 09:35

še ena, ki se je zafrknila z mansardo.
Sedaj še nimaš problemov z otrokom, ampak jih imaš z možem in to zelo hude.
Deluje kot en razvajen narcis, ti pa se čutiš krivo za vse.
Vidva nimata odnosa, ne pa ti in otrok.
Seveda pa se bo čez čas zgodilo ravno to, česar se bojiš.
ti boš šla v službo in tašča ter teta ti bosta povsem odtujili otroka.
Ukrepaj dokler ne bo prepozno.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh