Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Otroci s posebnimi potrebami in dolgotrajno bolni otroci starši otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju

starši otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju

Pozdravljeni,

ker slutim, da v sinovem razvoju ni vse tako, kot bi bilo običajno, vas prosim, da mi odgovorite:

Česa so bili sposobni vaši otroci, ko so dopolnili 3. leto (govor (kdaj so spregovorili), groba motorika, fina motorika, stiki z vrstniki, obvladanje osnovnih veščin, hranjenje, oblačenje, toaletni trening…) Kdaj so jim postavili diagnozo? Kje se šolajo?

Hvala in vse dobro, Bilka

Naša je nedonošenček. Že od samega začetka je zaostajala….skoraj vsepovsod. Govor še zdaj ni razumljiv….pa čeprav je stara 6 let. shodila pri 20 mesecih. šolala se bo….najbližje…..njenemu razvoju primerno. V vrtcu ima logopedinjo in defektologinjo 3x tedensko.
najtežje se je sprijazniti….rabila sem kr nekaj let….da sem….
Toda …ona je moj sonček…..

Na Ministrstvo za šolstvo daš zahtevek po usmeritvi. (da otrok dobi odločbo, da je otrok s posebnimi potrebami).

V tem postopku ga pregledajo vsi strokovnjaki, ki ga ocenijo, če jo res potrebuje in kaj je narobe z njim…,

Z otroci pa je tako; nekateri prej spregovorijo, drugi kasneje…hodijo k logopedu, delovnemu terapevtu,..da mu pomagajo…to pa bodo določili v postopku, koliko pomoči potrebuje,…

nova
Uredništvo priporoča

Naš pri 3 letih še ni govoril (ampak to je bilo bolj zaradi MAS kot MDR) ali kakorkoli komuniciral. Zaostanek v motoričnem razvoju (ni vrgel žoge, ni še zmogel sam hoditi po stopnicah, pri sedenju zelo nestabilen (hipotonija), neroden, njegov tek je bil bolj podoben teku 2 letnika. Fina motorika – dvoprstni prijem še ni bil integriran. Stiki z vrstniki – no go (ampak to je spet MAS). Hranil se je z žlico sam, ampak nerodno, veliko je packal. Sodeloval je pri oblačenju, jakno je včasih oblekel skoraj sam. Toaletni trening – tu začuda nismo imeli problemov, pri 3 letih je bil suh.
Diagnoza danes je MAS in lažja MDR (fragilni X), postavljena pri 5 letih (ali 6? ne spomnim se. bili smo pri specialni pedagoginji, dveh ali treh psihologih plus genetski testi in še kaj). Danes obiskuje 8. razred OŠ s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom, potem bo šel verjetno na srednjo lesarsko šolo. Je priden v šoli, pomaga doma, včasih ima kakšne svoje prebliske (ampak spet bolj zaradi avtizma kot kaj drugega), ampak ni prehudo. Igra klavir, hodi na nogomet in plavanje, rad riše in bere o vesolju in avtomobilih…dokaj običajen fant pač 🙂

če imate dvome, se obrnite najprej na pediatrinjo, še najbolje pa da vas pošlje razvojni zdravnici; ne odlašajte!
mlajši je otrok, bolje vama lahko gre skupaj

pri nas je bila diagnoza postavljena (pre)pozno, zato kontaktirajte razvojno ambulanto, ki jo ima verjetno vsak Zdravstveni dom

lp

Bilka,

zakaj sumite, da je z otrokovim razvojem nekaj narobe?

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Še danes točno ne vem kam spada moj otrok, kako ga opisati, predstaviti, a mi je skoraj vseeno, ker vem da napreduje in ima ustrezno pomoč.

Star 7,5 let hodi v 1.r normalne šole, 5 ur tedenske pomoči spec.pedagoga. Vedenjsko nima težav, včasih zasanjan, hitro pozablja. Do zdaj je imel pomoč logopeda (skupaj 5 let), spec.pedagog 2 leti 3 tedensko v vrtcu, veliko samozavesti pa pridobiva na športnem področju (judo, nogomet, košarka), ne zna pa še plavat in vozit kolesa brez malih koleščk, sicer pa drsa in smuča 🙂

Glavico držal pri 6m, sedel pri 10m, plazil pri 13m, shodil pri skoraj 18m, začetek govora pri 4 letih, risanje in barvanje pri 5-6 letih. Finomotorika nam še vedno povzroča težave, problem jetudi logično mišljenje.

Kakšne uradne diagnoze nima, je “uvrščen” med otroke MCD (minimalna cerebralna disfunkcija), po domače je rekla psihologinja minimalna okvara možganov. Kaže znake avtizma, vendar diagnoze ne želimo.

Cilj- kratkoročno zastavljeno: dokončanje OŠ, če bo šlo normalne, sicer pa se bomo odločali o prešolanju med samim šolanjem.

Dolgoročno: pripeljati ga do poklica, kjer bo zadovoljen in uspešen.

Drugače pa je naš srček, ki se non stop crklja in nas na trenutke preseneča na polno.

…pripeljati ga do poklica, kjer bo zadovoljen in uspešen.

In potem, starši? Poglejte malo okrog kakšna dela opravljajo, če že imajo službo. Največja težava otrok z lažjo motnjo je, da nekako res zaključijo šolanje, čeprav z VELIKO pomoči. Problem pa nastane, ko naj se bi tak otrok zaposlil (kot smo lahko prebrali tudi na tem forumu.(..sedaj je na zavodu za zaposlovanje brez prihodnosti…Kako naj otroku uredim status? A sedaj pa ja!)).

Po eni stani ima vse “papirje”, da z njim ni nič narobe (končano šolanje), po drugi strani pa še ljudje brez omejitev ne dobijo službe, kaj šele otrok ki je bil do nedavnega odvisen od sopomoči.

Moje mnenje je, da otroku res moraš nudit čimveč, da se čimbolj postavi na svoje noge, nikakor pa ne rini skozi zid z nerealnimi pričakovanji. Raje vidim, da moj otrok vse življenje z veseljem hodi v VDC kjer lahko cel dan riše, ker to rad počne, kot pa da bi ga silila s pretežkim šolanjem in bi na koncu(ČE bi dobil) v kakšni menzi celo življenje pomival posodo.
In to je še milostno. Poznam primere, ko fantje z lažjo motnjo cele dneve z nahrbtno kosilnico kosijo obcestne jarke. Četudi je deževno ali pa 35 stopinj. In ker gre za invalidsko podjetje je plača daleč od minimalne.

Naj bi za tak rezultat celo otroštvo presedela ob njem, namesto da ga peljem na igrišče?

Saj ne rečem, nekateri imajo res le lažjo motnjo in ni smisla prekategorizacije v zmerno, je pa tudi veliko takih pri katerih resnejše motnje ne želijo(oziroma SI ne želijo) priznati starši!!
In potem ti še rečejo da je to v dobro otoka!

Kaj je bilo v dobro otroka se vidi ko ta je na trgu delovne sile.
Prav je da poskusiš na začetku šolanja kako bo šlo, ampak če ne gre se čimprej sprijazni in nastavi pot ki je najboljša za otrokovo prihodnost.

Pozdravljeni,

Slučajno sem naletel na ta forum in to temo, moramo oddati vlogo za otroški dodatek in sem iskal nekaj informacij.

Tudi midva imava otroka s posebnimi potrebami. Na drugem mnenju psihologinje, ki sva si jo morala, oziroma sva dobila termin preko vez (na žalost) nama je rekla, ima lažjo do zmerno motnjo v razvoju. Hčerka je star 6 let in gre septembra v prvi razred. Shodila je pri sedemnajstih mesecih in tudi midva vidiva da ne bi bila spodobna slediti programu v rednem šolanju osnovne šole, zato sva se po predlogu psihologinje in najinem pogovoru odločila da jo iz rednega šolanja (v katerega sva jo vpisala v začetku leta), prepiševa v šolo, ki ima tudi prilagojeni program. Prepričana sva, da bo najina hčerka tam več pridobila kot, da bi jo silila v redno šolanje.
Za pisanje na tem forumu sem se odločil pa predvsem zato, ker prepogosto želimo starši svoje neuresničene sanje in neizpolnjene cilje (za katere sami nimamo poguma spremeniti svoje navade in prioritete, da bi jih lahko izpolnili), izpolniti in doseči preko svojih otrok. Že otrok z normalnim razvojem ne bi smeli siliti uresničevati svoje želje, ko pa govorimo o otrocih s posebnimi potrebami, pa bi absolutno morali svoj ego izklopiti. Zato vsi starši lepo Vas prosim, da se potrudimo pomagati svojim otrokom uresničiti njihove sanje in doseči njihove cilje in morda jim pomagati postaviti cilje, vendar njihove in ne svoje.

Vsem staršem, posebej pa še staršem otrok z posebnimi potrebami želim veliko potrpljenja in odprtosti za vse kar je na tem svetu drugačnega in seveda veliko pogovora v družini in aktivnega časa z družino.

Tejma 1,
hvala za vaše dragoceno mnenje.

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Pozdravljeni,
tudi jaz imam sina, ki je bil v drugi razred prešolan na OŠPP. Vedno je bil označen kot otrok z lažjo motnjo v razvoju. Kljub vsem težavam in z vso možno pomočjo je zaključil osnovno šolanje ter tudi dvoletni skrajšan program. Vedno smo stali ob njem in mu pomagali. Vse lepo in prav, ampak problem se je pojavil zdaj, ko se je moral enako kot vsi drugi iskalci zaposlitve prijaviti na zavodu za zaposlovanje. Strokovni team pa mu je na odločbo napisal, da je nezaposljiv zaradi specifičnih težav, ki jih ima. Torej mu ni preostalo nič drugega kot socialna vključenost. To natančno pomeni cca. 80,00 EUR/mesec nagrade. Za ostalo mora na CSD vsakih 6 mesecev oddajati vlogo za denarno socialno pomoč, da lahko preživi. Vsakič znova mora (moramo) pisati in dokazovati, da ne potrebuje denarja zato, ker je trenutno brez dela ampak zato, ker je nezaposljiv ter kot tak verjetno nikoli ne bo. Zgodilo se je, da smo zaradi preobilice vsega pozabili na to vlogo in sin je ostal brez denarja ter brez zdravstvenega zavarovanja. Da je brez tega je izvedel, ko je moral k zdravniku, kjer pa ni mogel sprejeti celovite zdravniške pomoči. Poklicala sem na CSD, ampak njihov edini odgovor je bil, da se morajo držati zakonodaje. Verjamem, ampak ali je možno, da oseba s posebnimi potrebami ostane brez vsega terda ne more k zdravniku?
Toliko o tem, da sem se vedno trudila, da se je izšolal, ter, da bi bil kar najbolj samostojen. Če ima kdo prosim podobne težave naj me prosim kontaktira, ker mislim, da moramo stopit skupaj in kaj ukrenit. [email protected]

kolikor pustiš toliko ti serjejo po glavi.vsak ima pravico do življenja panja bo kar hoče.
ampak naša država poriva itak naprej samo odličnjake in tiste ki so nadarjeni po njihovo
drugi naj pa crknejo.

sicer pa itak je po novem vsak moten za stroko nevem če je kateri sploh še pameten.tako da pamet v roke in pogumno naprej verjeti v boljši jutri. vse se obračasamo če hočemo.

Žal je to “časovno” neurejeno področje, na katarega stokovnjaki že dalj časa opozarjajo. A v tem času se ni spremenilo skoraj nič. Če prav razumem je strokovni tim na Zavodu za zaposlovanje ocenil, da je nezaposlljiv, ali je tako? Kaj pa vključitev v dnevne zaposlitvene zavode (VDC). Res je sicer, da večinoma vanjo vključujejo osebe z zmerno motnjo, ni pa nujno. Upam, da se bo oglasil tudi kdo s izkušnjami.

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Ja vem,

samo to.. iz vaših izjav se vidi, da imate slabe izkušnje s strokovnjaki in da se jezite na vse naokoli.
Včasih se splača jezo bolj konstruktivno uporabiti :))

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Očitno imate sami hude težave sami s seboj, vaša zagrenjenost je v škodo najprej vam, takoj za tem vašim otrokom, potem pa še vsem okoli vas. V naši državi so stvari daleč od idealnih, predvsem na področju avtizma smo še vedno nekje v pradavnini, na splošno gledano pa se stroka trudi naredit najboljše, kar zmore in zna. Če strokovnjaki IN starši tvorijo skupaj team, ekipo, potem so praktično nepremagljivi. Če pa strokovnjaki in starši ne najdejo skupnega jezika, je to sigurna pot v neuspeh in nezadovoljstvo. Šola in vse inštitucije danes toliko delajo za otroke, ki niso bistri, ki imajo učne težave, da verjetno še nikoli niso delali toliko. Obstaja miljon dodatnih poukov, učne pomoči, spec. ped. delajo samo še z učno slabimi učenci, niti ene dejavnosti ni, ki bi bila namenjena res bistrim in “odličnjakom” – vem, ker je moj med njimi, pa ni na šoli nit ene same zadeve za nadarjene učence! Je pa vsaj 12 različnih “dopolnih učnih pomoči”. Je pa res, da danes redki starši še kaj naredijo doma za in s svojimi otroki in se popolnoma vse prelaga na šolo! Šola pa pač ne more z otrokom še popoldan pol ure brat in pol ure računat, staršem je pa to že pretežko – na žalost! Tudi šola ne more otroku, ki nima “običajnih” učnih sposobnosti uliti znanja v glavo – tak otrok pač mora v šolo s PP, kar bo zanj verjetno veliko olajšanje, saj otroštvo ni eno samo čepenje za knjigo in dudlanje snovi, ki jo dejansko ne zmore dojeti in razumeti. A za tak korak morajo najprej dozoreti – starši, kot je lepo opisal(a) tejma. Bruhanje gneva na vse okoli sebe pomeni edino le to, da se sami niste nikoli sprijaznili z otrokovimi (ali pa s svojimi???) posebnimi potrebami in namesto, da bi jih sprejeli in z njimi živeli polno življenje, kolikor se le da, se z njimi borite in ste jezni na cel svet, najbolj pa nase. “Serjete” edino sami nase – tragika je le, da tega ne vidite – ali pa nočete videti!

naj povem še enkrat tim in šola so nam dobesedno grozili če ne podpišemo odločbe da bo šel v OŠPP
komentirajte to razlago: otrok v prvem bi ga z veseljem vrgli
v začetku drugega nam je rekla učiteljica da mu bodo že pomagali toliko da bo lezel
na koncu drugega je rekla ista učiteljica da je v povprečju če ne celo z znanjem nad povprečjem
ni bilo govora o kakšnih tekmovanjih
sedaj v tretjem so mu pa rekli zakaj ne bi poskusil še s čim
s dopolnilnega je prišel da sploh ne hodi

če pa vam povem še kaj je pisalo v mnenju psih. bi razumeli tudi moj odpor.

Pozdravljeni,

tudi pri nas se srečujemo s podobno situacijo kot pri ja vem. Zato bi zelo rada prišla z vami v kontakt, ker sploh ne vem na koga se lahko obrnem. Mnenje psihologinje me je čisto potrlo, otrok pa preživlja peklensko obdobje.

vem, ker je moj med njimi, pa ni na šoli nit ene same zadeve za nadarjene učence!

kaj je po vaše biti nadarjen :
zdi se mi da je teh ” nadarjenežev vedno več “
bolj pa je uprašanje kaj ima otrok od tega če tega ne izkoristi v vsakdanjem življenju

mene so tudi uprašal če bi bil izbran/a ali bi dovolita te teste pa sem jim rekla da ne.

praviš staršem je pretežko : vem kaj pomeni biti zrraven mularje saj smo se z taveliko skupaj z njo učili
ure in ure pa ne zato ker ima prob. ampak zato ker je lena.

s tamalim ki hodi v 3 raz pa praktično nič in ima odločbo .

popolnoma vse prelaga na šolo

nikoli sprijaznili z otrokovimi (ali pa s svojimi???) posebnimi potrebami
eno je sprejeti drugo pa groziti in nesodelovanje inštitucij

se z njimi borite in ste jezni na cel svet,

če jim pustiš in da veš kaj je z otrokom predvsem pa se gre da te poslušajo in tudi strokovnajki dojamejo
da vsega pa le ne vejo. Ko poslušajo je zmaga sto pprocentna . potem pa lahko povejo tudi oni svoje.
strok. otroka ne morejo oceniti v eni uri mogoče v dneh saj otrik ni robot.
ja jaz pravim da ja ker risat pa lepit z njim pa res ne bom likovna je pa res kar neki brezveze

Pozdravljeni!

Prosim vas za kontakt, ker tudi mi bomo sedaj pred podobno odločitvijo, da vas bi vprašala par stvari. Danes smo imeli pregled pri psihologinji in sem bila zelo razočarana nad njenim mnenjem.

Hvala vam iz srca,

New Report

Close