Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Otroci s posebnimi potrebami in dolgotrajno bolni otroci negativni odzivi drugih strašev-hiperkinetični sindrom

negativni odzivi drugih strašev-hiperkinetični sindrom

Zanima me, kako se “spopadate” s težavami zaradi staršev drugih otrok v vrtcu ali šoli, ko ima vaš otrok hiperaktivno motnjo. Ker midva z možem sva čisto psihično izmogzana zaradi nenehnih (skoraj vsakodnevnih) pripomb in pritožb staršev. Pa najin sin ni agresiven, ker bi hotel nakomu nekaj ušpičiti, ampak velikokrat ga nekdo izzove in se na neprimeren način odzove. Nekdo mu nekaj podre, vzame in on udari, popraska. Včasih pa komu nagaja v smislu, da se ga dotika, ga požgečka, poboža po laseh in podobno. In takoj naslednji dan je pritožba od strani starša tistega drugega otroka. Saj razumem starše drugih otrok, da so zaščitniški do svojih otrok. Ampak midva sva vsak dan čisto poklapana in imava občutek nemoči. Ne veva več kaj svetovati vzgojiteljici v vrtcu in kako dopovedati sinu, da njegovo obnašanje prinaša takšne in drugačne posledice.
Pa še to bi vprašala. Ali obstaja kakšno društvo ali skupina staršev, ki se srečujejo(ki imajo otroke s hiperaktivno motnjo)? Mi smo iz štajerskega konca in bi bila zelo vesela, če bi se lahko srečala s kom, ki se srečuje z istimi težavami v odraščanju naših otrok.
Lep pozdrav

Pišeš, da je otrok še v vrtcu – kako, da ima že določeno vrsto motnje? To je zelo zgodaj, saj so meni pri 5 letih rekli, da se o tem začnemo pogovarjati po vstopu v šolo.

Kako odreagirat? Težka je ta pot. Sama imam otroka, ki je hudo nadpovprčeno nadarjen v tistem, strogo intelektualnem smislu, medtem ko je socialni vidik v hudo nadpovprečnem zaostanku. SIn je nemiren, razigran, težko se zbere, veliko rabi, da se zbere, težave ima tudi z grafomotoriko, NIKOLINIKOLINIKOLI ni nasilen, tudi, ko jih faše, on pri 8ih letih še vedno zajoka in se umakne, vsak udarec pa ga bistveno bolj zaboli v duši, kot na telesu. Je veliko bolj naiven, kot vrstniki, verbalno zelo močan in zna (nevede in nehote) komu po kapljica pojest živce. Zlepa ne utihne, če on meni, da ni povedal svojega do konca. To je lahko za nekoga, ki teh otrok ne pozna, strahotno moteče, naporno, ubijajoče, hkrati pa je slab zgled skupini, saj kar sme eden, jih sme tudi ostalih xx. Sama skušam delati vse, da bi sin tudi socialno zorel, da bi zares razumel, da so omejitve in meje, da so zapovedi, prepovedi, ukazi, ki se jih MORA spoštovati, pa tudi če so od sošolca. Če ti eden reče “ne bom se igral s tabo!” in na tem vztraja, pač MORAŠ to upoštevat. Če rineš vanj in mu težiš, s tem dosežeš samo še večje zavračanje. On pa v svojem čustvovanju, ki ne dosega njegovih 8 let, ne more razumeti, kako da se nekdo preprosto noče igrat z njim, če ga ima pa sam tako rad. Iz tega izvira večina konfliktov. Pa iz tega tudi, da ga vrstniki niti pod razno ne dohajajo pri njegovih retoričnih sposobnostih in se potem branijo – s praskanjem, odrivanjem, suvanjem – on je pa ves prežaljen, ker ni sposoben razumeti, da hoče preveč od njih. Da sošolcev res ne zanima kot, pod katerim zleti žoga v gol, da jih ne zanima, s koliko bari je napolnjena – oni bi samo žogo brcali.

Posledično so frke pri pouku, ker on veliko večino snovi, ki jo obravnavajo, že davno obvlada. Potem daje pripombe, tudi neumestne in s tem išče priznanje. V takem primeru pač jasno in razločno vpričo sina stopim na stran učiteljice – tega se pač ne sme počet. Nikoli, z nobenim “ampak” in “saj samo”. Od situacije do situacije skušam presojat, kdo ima prav. Skušam razlagat, pa se hkrati ne skrivat za odločbo, v smislu “moj je pa tak, prilagodite se mu!” ali pa v smislu “moj je pa tak, zato mu je vse dovoljeno”, kar ogromno staršev hiperaktivnih otrok počne. Za mene je odločba zgolj diagnoza, na osnovi katere smo dolžni izbirati pomoč in terapijo, ki bo otroka kljub njegovi motnji pripeljala do tega, da bo odrasel v zdravo in uravnoteženo osebo. S takim otrokom je ogromno dela, še miljnonkrat bolj je treba biti dosleden, postavljati jasne, ostre meje in biti nepopustljiv. Miljon in miljnokrat je treba ponavljat pravila, ki jih ne mara, vsak dan na novo betonirat ogrado in meje in vsak dan na novo poudarjat, da se RES ne da drugače in da je RES TREBA točno tako. Ker vedeti moraš, da je tvoja naloga, da se otrok nauči shajati s svojo okolico, da se navadi prilagajati, da se nauči splošno veljavnih norm, da se skratka nauči živeti v družbi in da bo v družbi, vsaj neki osnovni, lahko tudi srečen. To ne more biti, če je vsiljiv, tečen, če stalno moti druge, če jih prekinja, če jim nagaja, podira izdelke, če vedno priteguje pozornost, če ne upošteva navodil. Včasih se moramo staršim teh zahtevnih otrok dejansko postaviti v vlogo staršev drugih otrok in na svojega otroka pogledati tudi z njihovimi očmi. Kako jim je, ko jih moti, jim utruja, teži, ne sprejme zavrnitve ipd Potem tudi lažje usmerjamo svoje otroke, ki – če si priznamo ali ne – niso vedno zgolj žrtve, včasih so tudi provokatorji in to veliki.

Zameje moj sin seveda zlat, zate pa tvoj. Za vsako mamo je njen otrok naj. Iz tega izhajaj in se zavedaj, da ni tvoj otrok nič bolj nedotakljiv kot sosedov. Marsikaj se sicer da pojasniti z nekim sindromom, še vedno pa je sindrom zgolj štartna črta na dolgi in naporni progi, ki jo boš morala pregarati do cilja. Svetujem ti, da si poiščeš dobro strokovno pomoč, predvsem dobrega kliničnega psihologa, ki te bo znal usmeriti naprej in dati smernice, kako priti do tega, da boste lažje shajali v družbi in da bo nekega dne bivanje v kolektivu za vse, za tvojega otroka in za sošolce, znosno, če že ne prijetno. Predvsem pa vsako diagnozo jemlji kot izziv, nikakor pa ne kot cilj! Dobra ekipa strokovnjakov je v tem neprecenljiva, predvsem zate oz. za oba starša, saj je na vaju levji delež usmerjanja in dela z otrokom. Srečno!

Draga Jakica

nisem mogla , da vam takoj ne odgovorim oz. svetujem, saj vem, da so ti pritiski , ki jih doživljate zaradi drugih staršev in okolice tako obremenjujoči, da včasih komaj zdržimo. Nekdo, ki ne živi vsak dan z otrokom , ki ima tovrstno motnjo, nima pojma kako naši dnevi potekajo, koliko truda, skrbi in veselja doživljamo vsak trenutek.
Tudi pri nas je bil pred leti pritisk drugih staršev tako hud, da sem v tistem trenutku nujno potrebovala pomoč še jaz, da se izkopljem iz tega. (takrat smo nekako ugotovili, da imajo probleme drugi starši in ne njihovi otroci, saj so sina lepo in dobro sprejeli medse.).
Pa pustimo sedaj to.
Sedaj Vi potrebujete pomoč, nasvet, pogovor. Meni je kot naročeno takrat prišla Šola za starše v Mariboru, kjer smo se mesečno srečevali starši otrok s hiperkinetično motnjo. To je bil pravi balzam. Vsi s podobmini težavami, tam smo bili vsi enaki. Napolnili smo si baterije za naslednje stresne dneve. Ker je bilo srečanje pod strokovnim vodstvom smo dobili tudi veliko pravih konkretnih nasvetov.
Pokličite Svetovalni center v Mariboru na Lavričevi in vprašajte, če se te delavnice še nadaljujejo.

Veliko optimizma, boste videli, da se bo čez čas izkazalo, da so drugi še bolj moteči, težavni, nesramni…..


Pišeš, da je otrok še v vrtcu – kako, da ima že določeno vrsto motnje? To je zelo zgodaj, saj so meni pri 5 letih rekli, da se o tem začnemo pogovarjati po vstopu v šolo.

Sin je star 5,5 let in ima že od 2. leta redno težave v vrtcu, ki so se samo stopnjevale. Letos je bilo veliko hudih problemov in smo bili napoteni k specialistom. Dali smo že vse postopke skozi (klinični psiholog, pedopsihiater, defektolog) in so ugotovili, da ima hiperkinetični sindrom. Prav tako so nama svetovali, naj dama vlogo za usmerjanje, ker gre septembra v šolo. Nisva vedela kaj naj, na koncu pa sva se odločila, in vloga dala. Rekli so nama, da je nadarjen za 7 let starosti. Ima pa velik manjko na socialnem področju. Redno ima velike težave z medvrstniškimi odnosi, je ves čas aktiven, veliko (ampak res veliko) govori, je nemiren, vsaka najmanjša stvar ga zmoti, ves čas rešuje probleme drugih – in s tem si še dodatno nakopje težave. Je pa tudi zelo razgledan za njegova leta in retorično naprej od vrstnikov. Mnogokrat se napačno odziva na situacije in s tem izzove neodobravanje.
V čisto vsem se strinjam z vami. Meje mora imeti zelo natančno določene in z njim je treba biti dosleden. Čisto vsak dan imamo pogovore kaj je prav, kaj ni, kako bi bilo bolje in podobno. Vsako situacijo, na katero se ni pravilno odzval doma obdelamo in se pogovorimo. V vrtcu pa je 9 ur in to je dolga doba. Tako da se vsak dan nekaj pripeti (včasih skoraj nepomembno, velikokrat pa zelo moteče). Kjub najinemu vlaganju, še zaenkrat ni pravih rezultatov. Mogoče 2-3 dni vse klapa, pa je potem kak dan vse narobe. Ne želiva, da bi bil izpostavljen kot poseben. Ali da bi se reklo v smislu “tak pač je”. Sploh ne. Niti ne vedo starši, da je malo drugačen od njihovih otrok. Ve vzgojiteljica in pomočnica, to pa je tudi vse. In ko bo odločba, je ne misliva izrabljati kot kakšno opravičilo. Želiva si samo to, da se bo dalo rešiti vse z medsebojnimi dogovori in najinim trdim delom. Sva pa že dobra tri leta v psihični stiski zaradi vsega kar se nam dogaja. Pač težko nama je.
Hvala za odgovora, hvala TARO za informacije, bom preverila.
Lp

Predlagajte vzgojiteljici ali ravnateljici, da namesto kakšnega roditeljskega sestanka drugim staršem predstavijo omenjeni sindrom. Še bolje, da povabijo kakšnega strokovnjaka ali osebo s podobnimi izkušnjami. Enako pedlagajte tudi kasneje v šoli. Odrasli se ponavadi neustrezno odzivajo ravno zaradi nepoznavanja otrokovih posebnosti. Na žalost je javnost pri nas zelo zelo premalo seznanjena s posebnimi potrebami otrok. Pri iskanju skupine s podobnimi težavami pa veliko sreče, morda jih kar vi povabite k sodelovanju.

Moj prvi otrok je imel od rojstva dalje hud alergijski nevrotermitis. Imela je kraste po velem telesu, koža ni bila zdrava na nobenem delu telesa. Na začetku so se starši zgražali (bolj kot otroci), dokler jim nismo na sestanku razložili, kaj je z otrokom narobe. Od takrat ni imela v okolju v katerem živimo nobenih problemov.
Sin, nadpovprečno inteligenten, hiperkinetični sindrom, motnja prostorskega zaznavanja. V prvem razredu mu je bilo med poukom dolgčas, ker je snov v glavnem obvladal, pa se je sprehajal po mizah, obmetaval sošolce z barvicami, se pretepal za najmanjšo malenkost. Jokala sem vsako jutro, ko sem otroka pripeljala in vsak popoldne, ko sem šla po njega. Da ne govorimo, kako neprijetno mi je bilo pred drugimi starši, ki so mislili, da je otrok samo tako nevzgojen. Pomagal je pogovor s starši in otroci. Učeteljici in vzgojiteljicam sem redno komunicirala, izmenjavali smo si svoja opažanja, kaj otroku pomaga, po vsakem obisku klinične psihologinje sem jima povedala, katere nove nasvete sem od nje dobila,… Sedaj ima v šoli otrok razne zadolžitve, ki so si jih izmislili v ta namen (riše sončke in črne pike, pripravlja določen učni material, opravlja druge razne “pomembne” naloge). ko postane preveč nemiren, ga hitro zaposlijo s čim takim. Zanimivo je, da neglede na to, kaj otrok dela med poukom, vedno snov obvlada (seveda kadar se z odgovori ne dela norca iz učitelja iz čistega dolgčasa). Doma redno pregledujeva zvezke, dopolnjujeva risbice (da zvezki izgledajo kolikor toliko kulturni), rešiva naloge, ki jih ni rešil v šoli (ker se mu ni dalo). Pri tem moram pazit, saj je moj zmožen reševat naloge za vnaprej.
Mi pove, da ima 5 listov za rešit. Glede na to, da vem, da med poukom okoli skače, v tednu je 5 dni take matematike, pa če prištejemo še domačo nalogo… bi lahko bilo res. Otrok pridno rešuje, s pavzami. Ko konča pa reče: Kako fajn, da mi ne bo treba sedaj tega v šoli delati. otrok je cel vikend reševal naloge, čeprav še sploh niso obdelali snovi. Doma je manj motenj in bolj dolgo zdrži na miru.

Zdravo!
Tudi mi imamo otroka shiperkinetično motnjo.
Naučili smo se da družba ne sprejema drugačnih in se borimo po svojih najboljših močeh
da preživimo dneve v vrtcu, šoli.
Zelo bi bila vesela pogovora s starši ki imajo takšnega otroka.
lp

Pridružila se bom tej debati. Imam skoraj 8 letnika s hiperkinetično motnjo, ki je hkrati hudo nadpovprečno inteligenten, po drugi plati pa je njegova socialna zrelost vsaj toliko za vrstniki, kolikor je njegov razum pred njimi. Imamo faze, ko je povsem normalen otrok, sicer malce bolj nemiren, ampak ne odstopa od večine, in imamo fazo, ko se predvsem meni meša, ko kar “bluzi” po svoje, ne sliši, ne vidi, ne upošteva, kljubuje vsaki mišji ščetini – za znoret. V obravnavi smo 3 leta, tudi kot družina. Pregledan je bil tudi pri psihiatru, opravili smo EEG, ki je bil normalen, po večmesečnih testiranjih in opazovanjih je diagnoza taka, kot je. S težavami se srečujemo od vedno, to je otrok, ki nikoli ni spal, otrok, ki mu ugotovitev, da jeutrujen, pomeni največjo možno žaljivko, otrok, ki nikoli ne prizna, da je utrujen, da rabi počitek. Od 3 mes dalje ni spal več, kot 30 min v kosu. Ponoči smo imeli take napade nočnih groz, da smo nekajkrat pristali na Metelkovi, ker enostavno nismo vedeli, kaj z otrokom je. Kasneje smo se naučili pravilnega ukrepanja in nekako prebrodili tudi to obdobje. Do 3. leta ni imel časa jest, vsak obrok je bil nočna mora, vsako hranjenje borba na mrtve – z veseljem bi ga dala mama, ki menijo, da je še vsak lačen otrok jedel. Pri 3 letih je imel 8.900 gr, kuhala ko idiot, skrivala maščobe, kalorije, rezala oblikce….on ni utegnil jest. Je pa pri 3 letih bral velike tiskane črke, poznal na stotine pravljic in pesmic na pamet, imel enormen besedni zaklad, igral melodije znanih pesmic na klavir….ampak gate je oblačil pol ure, vmes jih je 3 x založil, izgubil, pozabil, da jih ima sploh za oblečt. Da smo sploh prišli do tega, da nam je kdo prisluhnil in smo na težavah pričeli delat, je bila pot trnova. Vsi so videli le, kako je “brihten”, za plati, kjer ni bil tako močan, so vsi mižali in sva bila z možem pronjeno v vlogo “prepotentnih staršev”, ki bi rada “perfect child”. Z veliko garanja in dopovedovanja, z veliko lastne pobude in ubiranja ovinkov smo končno prišli do teama, ki nas zdaj vodi.

Z vstopom v 1. razred so stvari eskalirale. Podrejanje večini, upoštevanje navodil – takojšnje, izvajanje rutine brez izjem so izzvale hud revolt. Prvi meseci so bili obupni, sploh ker smo naleteli na zelo togo in omejeno vzgojiteljico. Veliko bolje je šlo z učiteljico. Pokazal se je ves zaostanek socialnega področja v vsej veličini. Razumevanja ni. Od maja čakam in prosim za termin, da izdelamo program glede na svetovanje nam prilagoditve. Maja so nas odslovili – je konec leta, se ne splača. Naj bi se delalo začetek avgusta – so me odslovili, da to pride na vrsto sredi avgusta. Kolikor vidim, se bo delalo konec sept., tja do novembra bo morda res kaj pripravljeno, izvajalo se bo januarja, če sploh. Odnos okolice je kakor kdaj – večinoma je “kr neki”, itak je danes otrok, ki vsem skačejo po glavi več, kot tistih, “normalnih”, povprečnih.

Mene najeda to, da si sama s sabo nisem povsem na jasnem: do kje sega njegova motnja in od kje naprej je njegova manipulacija, v kateri je mojster? Kaj je bolezen in kaj je izgovor? Kaj je lenoba in kaj je slaba grafomotorika? Kaj je norčevanje iz vseh okoli sebe in kaj je pomanjkanje koncentracije? Ker, roko na srce, včasih resnično deluje kot zgolj do kraja razvajen, do skrajnosti razmazan, vsega presit in totalno nekultiviran froc, kateremu nikoli nihče v življenju ni ne pokazal in ne začrtal meja, ki ga nihče ni niti 5 min vzgajal in pač raste povsem “na divje”. Takrat me je resnično sram in se znajdem povsem stisnjena v kot, hkrati me je strah in se počutim povsem nemočno. Tudi sama zelo pogrešam kako skupino za “samopomoč”, za izmenjavo izkušenj, mnenj, pa tudi kakega terapevta, ki bi nrp 1 x mesečno pomagal reševati naše vsakodnevne probleme in težave.

Vsekakor zame stvari s statusom in odločbo niti njamnaj niso končane. Kot piše ena zgoraj – zdaj se šele zares začne, to neskončno garanje, za katerega lahko samo upamo, da bo našim otrokom v korist.

Mene najeda to, da si sama s sabo nisem povsem na jasnem: do kje sega njegova motnja in od kje naprej je njegova manipulacija, v kateri je mojster? Kaj je bolezen in kaj je izgovor? Kaj je lenoba in kaj je slaba grafomotorika? Kaj je norčevanje iz vseh okoli sebe in kaj je pomanjkanje koncentracije? Ker, roko na srce, včasih resnično deluje kot zgolj do kraja razvajen, do skrajnosti razmazan, vsega presit in totalno nekultiviran froc, kateremu nikoli nihče v življenju ni ne pokazal in ne začrtal meja, ki ga nihče ni niti 5 min vzgajal in pač raste povsem “na divje”. Takrat me je resnično sram in se znajdem povsem stisnjena v kot, hkrati me je strah in se počutim povsem nemočno. Tudi sama zelo pogrešam kako skupino za “samopomoč”, za izmenjavo izkušenj, mnenj, pa tudi kakega terapevta, ki bi nrp 1 x mesečno pomagal reševati naše vsakodnevne probleme in težave.

To so vprašanja na katera si midva z možem tudi ne znava odgovoriti – ker sin je tudi pravi mojster v manipulaciji z ljudmi. Nikoli ne veš pri njem ali se napravlja v neki situaciji ali je njegovo obnašanje res posledica motnje.Včasih se samo čudiš, včasih pa si močno impresioniran….

Lp

Ja tudi pri nas si nismo na jasnem kje je meja neznanja in enostavno nočem.

pozdravljeni,imam 6 let starega sina ki ima potrjen adhd in se zdrani z concertto ter torendom.vendar je njegovo vedenje na trenutke neobvljadljivo,ko dobi “napad”trme,jeze…postane tako agresien in neobvljadljiv da se bojim za varnost družbe in njega samega.obiskujem pedopsihiatra vendar mi je svetovav da ga naj dam v prevzgojni dom?!?nimam več moči se boriti s tem saj mam še 9 letno hčerko in je zelo pridna,tako da mislim da z mojo vzgojo ni ič narobe.če ima kdo podobne izkušnje bi prosila za kak nasvet,ker resnično ne vem kam se še naj obrnem po pomoč in nasvet kako naprej.

No, da bi zgolj za ADHD otroke dajali v prevzgojne domove – hmmmmm, že davno bi popokali po šivih. ADHD se ne “privzgoji”, ADHD ni posledica “slabe vzgoje” ali “napačne vzgoje” – če vam kdo to prodaja, nima pojma, o čem sploh govori. Je pa marsikako posledico ADHD dokaj lahko zamenjati z nevzgojenostjo in totalno razpuščenostjo oz. vzgojno zanemarjenostjo otroka. Izgovor oz. tolažba, da je v družini še en (ali več!) otrok, ki so povsem “normalni”, ni ne izgovor in ne tolažba, je le puhlica, ki je pravzaprav totalo “brezvezna”. V družini je lahko en otrok s fantastičnim posluhom, pa drugi povsem brez, en je lahko super risar, pa ostali ne ločijo krompirja od žoge — ipd. Poleg tega je že primerjava dečka in deklice dokaj zgrešena.

Naslednja stvar – ADHDja se ne “zdravi”, sploh ne s “kemijo”. Vsa “zdravila”, ki jih otrok prejema, so zgolj “gašenje požara”, nekako v smislu, da vzamemo lekadol, ko boli zob – saj boleti neha, pozdravi se pa ne!! Ko popusti tableta, zob zopet boli – in enako je z ADHD – ko “kemija” popusti, so izbruhi – ne le ponovno prisotni, še potencirajo se, saj se sprosti tudi tisto, kar se je zadrževalo in nabiralo pod vplivom kemičnih koktajlov. Velika večina staršev, ki so kdaj uporabljali ritalin ali druge tablete pove, da je tiste 4-6 ur sicer res bolj znosno, ampak ko tableta popusti, izbruhne še vse zadrževano od prej.

Napisali ste veliko premalo za neko resno usmeritev, kam in kako. Kdo je otroka gledal do sedaj, na osnovi česa ste prišli do tako “težkih” zdravil, kot je torendo?? To je zdravilo za bipolarno motnjo, za shizofrenijo in še nekatere, zelo resne psihične motnje, ki ga – tako vsaj močno upam!!!! – ne predpišejo brez neke poglobljene obravnave, predvsem ga predpišejo za omilitev (samo)agresije. Kolikor mi je znano, naj bi se tega zdravila ne uporabljalo dlje kot 6 tednov, sploh ne pri otrocih, saj ima dokaj resne stranske učinke. Vsekakor bi iz lastnih izkušenj toplo priporočala poglobljeno psihitračno IN psihološko obravnavo, ki bi pomagala razkriti, ali otrok trpi za neko obliko možganske poškodbe, bolezni in je njegovo vedenje posledica nekega “organskega” izvora (npr. cerebralna paraliza ali kaka druga bolezen) ali pa gre zgolj “samo” za vedenjsko motnjo in/ali ADHD. To je pomembna razlika, saj imajo lahko ADHD tudi otroci, ki imajo še drugačne težave, bodisi poškodbe možgan ali kako drugo obliko duševne motnje, od avtizma do Downa in vse vmes. Pomembno je tudi, ali otrok zaostaja sicer v duševnem, čustvenem razvoju, saj je marsikdaj uspeh določenih terapij odvisen od sposobnosti dojemanja in otrokove inteligence. Vsekakor pa bi morala iti z roko v roki s “kemijsko” terapijo tudi vedenjska terapija, ki bi otroka učila prepoznavati čustva, jih izražati, nadzirati, obvladovati, pomembno bi bilo odkriti razlog za njegovo agresijo – kaj jo povzroča, kaj jo sproži, zakaj je otrok agresiven, ali so vzrok čustva, so vzrok določena doživetja ali pa gre dejansko za napačen prenos dražljajev, ker so možgani poškodovani, okvarjeni – od tega je recimo zelo odvisno, kako bodo otroka zdravili. Zelo pomembno bi bilo, da je terapije deležna celotna družina, ne samo otrok, saj je življenje s takim otrokom izredno naporno in zahtevno in nedvomno pusti pečat tako na starših kot na sorojencih. Če jim nihče ne pomaga, lahko ta pečat ostane za vse življenje!!!

Bodite vztrajni!! Otrok ima komaj (!!!!) ŠEST let, če ga zdaj zdravijo s torendom, s čim ga bodo pri 16tih?! Vztrajajte na celostni obravnavi – od kod, zakaj? Kje so vzroki? Če se ne začne pri koreninah težav, je vsako ukrepanje zgolj “flikanje” – treba je odkriti razloge, vzroke in povode. To seveda velja za sicer normalno razvitega in zdravega otroka — če ima otrok še kako drugo diagnozo ali/in motnjo, pa mora biti pristop tudi temu ustrezen – vsekakor samo tablete ne bodo ničesar rešile – nasprotno!

kaj pa je to torendom’mi smo imeli ritalin pa ni bil v redu,imeli smo tudi concero-je bil katastrofa-sedaj pa imamo stratero in je v redu-sin je star 7 let.

Moj sin, star 8 let, ima tudi potrjen ADHD s spremljajočimi vedenjskimi motnjami. Do 2.razreda OŠ smo nekako zmogli, o ADHD nismo vedeli (še) nič, psihologinja je trdila, da moramo biti le dosledni. Po letih doslednosti, ki so pri ostalih dveh otrokih obrodila sadove, pri tem pa ne, je meni kapnilo, da je ta otrok drugačen. Dokončno potrditev pa sem dobila na enem predavanju g. Radetiča, kjer se mi je zdelo, da ves čas govori o mojem otroku….potem smo dobili napotnico za pedopsihiatra, vmes so se problemi v šoli zelo nakopičili in so že vsak dan klicali, naj ga pridemo iskati…pa smo pristali na PPO Pediatrične v Ljubljani. Po 5 tednih je dobil concerto 18 mg, katere učunek ni bil zadosten, sedaj ima concerto 36 mg…bomo videli.
Starši drugih otrok: nikoli ni povabljan na rojstne dneve – enkrat sem slišala enega sošolca, ki mu je razlagal, da njegova mamica ne dovoli, da ga povabi, ker je preveč nagajiv. Ker živimo na vasi in se več ali manj z vsemi poznamo, vsem razlagam, kaj je z našim otrokom, da je tak, kako ukrepamo v zvezi s tem, kako pričakujemo, da se bo njegovo obnašanje umirilo…septembra nameravam na roditeljskem staršem to motnjo predstaviti in prositi, naj ga povabijo na rojstne dneve kljub vsemu.
Največjo težavo pri tej motnji pa se mi zdi, da predstavlja očka, ki ne dojame, da otrok ni zanalašč tak. Do njega je veliko bolj strog kot do ostalih dveh, grob v besedah, odrezav…največkrat se njuni prepiri končajo tako, da more fant v sobo za doooolgo časa, ne sme gledati risank ipd. Ker otroku ni jasno, kaj bi počel v sobi tam razbija in potem situacijo vedno umirim jaz, ki po moževem mnenju razvajam otroka in mu dajem potuho. Na PPO so tudi njemu zelo jasno razložili, da mora biti maksimalno ljubeč, ne grob, da je potrebno otroku veliko razlagati, ob njem na glas misliti, pa se ne premakne. Prenehala sem mu “solit pamet”, saj se je vedno končalo s prepirom…Predlagala sem mu strokovno pomoč, pa pravi, da jo rabim samo jaz.
Jasno je, da tak otrok res rabi zabetonirane zidove, kot je ena napisala zgoraj – a tudi odgovore na svoje zakaje, tople objeme, pohvale za najmanjše svetle pikice, potrditev, da je dobro opravil…ne pa lajanje najbljižjega.
Ima katera kakšno idejo, kako očetu odpreti oči?

Draga ena_mamica,

vsak zakon je na težki preizkušnji, ko se rodi malo drugačen otrok. Prepričanje, da “šiba novo mašo poje” je žal še vedno močno prisotno in mnogo predvsem moških meni, da je treba samo dovolj “trde roke”, pa bo vse zlaufalo. Žal je kdaj kje tudi prepozno 🙁 Vsa pohvala, da se angažiraš, da si pripravljena tudi sošolcem in staršem predstaviti motnjo, da bodo lažje razumeli. Glede vabil na RD – vedi, da je s takim otrokom treba znat delat, sicer je lahko ravno na neki zabavi, ko je gneča velika, dogajanja veliko, izredno težko, saj ADHDjevci že tako nimajo samokontrole, na zabavi pa se jim lahko totalka odpelje, če ni zabava vodena, usmerjena, kontrolirana na pravi način. Poskusi za začetek raje tako, da k sinu pride sošolec ali 2 in boš videla, kako bo druženje potekalo. Ne skoči “grlom u jagode”, kot pravijo sosedje, ampak daj času čas. Vedi,, da vsak mesec pomeni zorenje in napredek, vsekakor pa bi otroku na tvojem mestu skušala poiskat podporo dobrega socialnega pedagoga, ki lahko ogromno naredi. Ne prosjači za vabila – če se zgodi, da otrok na neki zabavi dobi izpad, bo štala večja, kot je sedaj in otrok bo še bolj frustriran in na drugi strani še bolj izoliran. Poskusi s kakim krajšim druženjem, da greste npr na sladoled, v kino (če mu je všeč in zmore sedet), ali na nogomet…. nekaj za začetek.

Jaz sem mojemu možu razložila dokaj preprosto, ker je moj mož – v tem primeru k sreči!! – barvno slep in to popolnoma. Sicer je sprva ponorel, da kaj mu flancam, da to ni eno in isto, ampak sem vztrajala in sem mu težila, da bi se komot sam smiselno in ne-smešno oblekel, če bi se le dovolj potrudil in bi si le dovolj prizadeval, če bi ga le človek prijel “dovolj na trdo”. Ker je imel kot otrok tudi nekaj težav s disleksijo, sem pritisnila še na ta gumb. Kako je bilo, ko so vanj tulili, da je samo len? Da rabi dve čez rit in “dovolj trdo roko”, ne pa popuščanje učitljice, ki je že takrat nekaj vedela o motnjah branja – toliko, da mu je brez odločb in šopov papirjev znala pomagat. Seveda mož ni kar v 5 minutah priznal, da “trda roka” ne bo dovolj. Sam je pravzaprav povzročil enega najhujših izbruhov in bil zelo presenečen, ker sina fizično ni bil sposoben obvladati in umiriti izbruha, čeprav je bil takrat približno 4 x težji in več kot 2 x večji od sina. To spoznanje ga je nemalo pretreslo in je prvič dopustil možnost, da pa mogoče le ni vse v “trdi roki”. Nato je začel brat, kar sem jaz že prebrala – Greenovega Eksplozivnega otroka, predvsem. Tam se je tudi sam našel v otroških letih. Ta knjiga mu je – enako kot meni – odprla obzorja. Mu plastično predstavila, kako lahko možgani na videz povsem “normalnega” otroka delujejo zelo drugače. Osebno mislim, da je vsakemu odraslemu, ki nima izkušnje bodisi ADHD ali AS izrendo težko razumeti, da tak otrok z lahkoto dojema galaksije in kvantno fiziko, ne zmore pa slediti stavku od začetka do konca ali razbrati čustev soseda z obraza. Izredno težko je razumeti, da ne more sedeti pri miru, da gre skozi njegovo glavo toliko misli, da jih sam ne more krotiti, da ga zanima toliko reči, da ne zna, ne zmore razvrstiti, kdaj kaj pride na vrsto. Otrok je mentalno, inteligenčno star morda 15, 18, 20 let, njegov čustven in socialni razvoj pa je (vsaj običajno!) daleč zadaj, ubija pa razkorak med obojim. Ker je zaradi tega razumevanja izpostavljen vedno novim in vedno hujšim frustracijam, je breme vedno večje, saj otrok dobiva občutek “luzerja”, občutek, da je razočaral svojo okolico in najhuje je, če dobi občutek da je razočarl mamo ali/in očeta. Ker noben – NOBEN!!!! – otrok NOČE NIKOLI IN NIKDAR razočarati staršev. Nikoli, pa ni važno, kakšen vtis daje na ven! Bolj kot je uporniški, bolj ko je nedostopen, bolj ko je provokatorski bolj je v sebi prizadet. Moj mož je potem dokaj hitro dojel, predvsem je bil k sreči dovolj odprt in toleranten za nasvete in usmerjanja. Dandanes se še vedno kdaj zgodi, da ga “odnese”, ampak praviloma se dovolj hitro ustavi, ko zadane ob prvo sinovo reakcijo.

Lahko svetujem zgolj to, da poiščeš moževe šibke točke in jih uporabiš za “podlago” – kako bi bilo, če bi tebe silili v xy (ne vem – kak šport ali petje, risanje, nekaj pač, kar RES ne zna), češ da si len, nesramen in opokan in nočeš početi/narediti xy, čeprav tega pravzaprav ne zmoreš/znaš? Običajno ljudje skozi svojo izkušnjo najlažje ponotranjimo težave drugih. Je pa to težak korak – najprej mora sam sebi priznati, da se je motil, potem pridejo samo-očitki, kako grozen oče je, da tega ni že prej sam ugotovil, potem pride učenje novega pristopa, ki je za moške še veliko težji, pride “ranjeni ponos”, ker njegov Peter pa ni tako brezhiben kot sosedov Pavel in celo potrebuje medicinsko pomoč ipd. Ta soočenja so za moške, za očete zelo drugačna od mam – mame pač nagonsko gledamo na dobro naših mladičev in nam običajno ni kaj dosti mar ponosa in hvalisanja, samo da je otroku dobro. Moški so, sploh pri sinovih, zelo drugače usmerjeni, to je njihov ponos, dosežek – bla bla bla. Potrebna je zvrhana mera “hoje po jajcih”, da moža upogneš in ga približaš lastnemu otroku, a ga pri tem ne zlomiš, ne ponižaš, ne prizadaneš. Najbolj pa v končni fazi prepriča otrokov odziv, kadar oče dejansko preseže samega sebe in otroka od srca pohvali, ga od srca objame in je res “na njegovi strani” – iskreno, ne zaigrano. Takrat očetje dojamejo, da je včasih objem 5 x bolj učinkovit od najbolj trde roke. Staviš lahko edinole na ljubezen in na to, da je on EDINI oče svojemu otroku in da ga otrok RABI, čeprav je drugačen in da RABI njegovo – OČETOVO! – sprejemanje, kajti trdih rok je vsepovsod dovolj.

Hkrati bodi poštena do sebe: kolikokrat se pustiš sinu zmanipulirati? Povečini so ADHDjevci ekstremno birhtni in bistri in te zmnožijo z nulo, preden se sploh oveš. Bodita z možem ekipa – dogovorita meje, ki so nujne in na tistih vztrajajta – OBA ENAKO! Uničevanje in razbijanje nikakor ne more biti dopustno, pa vseeno iz kakšnega razloga se dogaja. Ni opravičljivo – nikoli! Pogovorita se z možem – kaj se njemu zdi, kaj on meni, kako on vidi, doživlja situacijo, kaj bi on naredil zakaj misli, da je tako prav, kje je po njegovem vzrok za sinovo obnašanje, ali sploh verjame, da ima otrok motnjo, torej določeno “bolezen”, ki se pač ne izraža s povišano sedimentacijo in se ne zdravi preprosto z antibiotikom. Poslušaj tudi ti moža, pridi mu nasproti, morda bo to dobra vaja za nastop pred starši v šoli. Možu jasno povej, da rabiš ti in da rabi otrok njegovo podporo, da sta vidva edina, ki lahko otroka potegneta iz tega brezna in mu pomagata na pot, ki ga bo peljala h kolikortoliko normalnemu odraslemu življenju. Daj mu vedeti, da iščeš zaveznika, ne še enega tekmeca in da vajin boj najslabše vpliva na otroka. Išči skupne točke, išči pomoč, daj mu vedeti, da ga POTREBUJEŠ ZA ZAVEZNIKA in da ni tvoj namen, da ga ponižaš in proglasiš za nasilneža, ki je nesposoben vzgajati svojega otroka. Tako nekako je meni uspelo – ti pa svojega najbolje poznaš in boš morda našla boljšo pot. Vsekakor – ne napadaj, ne očitaj, išči sodelovanje, poslušaj, poslušaj, poslušaj. Posreduje znanje in vedenje, ki ga imaš, a ne pokroviteljsko in zviška. Res ti želim vso srečo, da vas otrokova motnja ne bi razbila. Upam, da imate dobro podporno ekipo – dober klinični psiholog v navezi s socialnim pedagogom lahko OGROOOOOOOOOMNO pomaga! Iskreno ti želim vso srečo!

PS Tipkarskih in drugih napak ne grem popravljat – se opravičujem zanje!

ena-mamica,tud pri nas si še po 3 letih od kar bolj intenzivno raziskujemo vedenje našega kmalu 8letnika z možem nisva enotna glede motnje-ima isto hiperkinetični sindrom.
mož bi tudi s trdo roko vzgajal,pa ne vem kaj še,kljub temu da vidi da ni vse tako enostavno.Pač nekak lezemo počasi naprej,me je pa kar strah letos 3 razreda kako bo.tudi mene kličejo v šolo po malega ko je prehudo.Ker imava otroka istih let bi lahko morda ostale v kontaktu in si izmenjavale izkušnje?mi smo s celjskega konca-

mi imamo 7let starega adhd-jevčka-potrjena diagnoza trenutno še brez odločbe-1razred uspešno prestali, kaj bo naprej bomo videli- ampak največji problem sina je definitivno socializacija-obupno vedenje-pustimo to da doma skušamo z njim delati kar se da pravilno in po navodilih, ampak okolica ga totalno ne sprejema – verjeti ali ne-počitnice so mimo in naš ni niti enega dneva preživel z kakršnim koli otrokom – pustimo morje, tam se pač igra drugače in je bilo res manj problemov, ampak doma-žalost-nima niti enega prijatelja-družinski so nas čisto zapustili, sošolci ga ne sprejemajo, kraj je nekoliko manjši in se vsi medseboj poznajo, zato se tudi ne zadržujejo toliko po igriščih, ki so večali manj osamljena-našemu je živi dolgčas-moja motivacija zanj sploh ni zanimiva-še edini dan včeraj, ko sta se z enim sovrstnikom srečala in zaigrala se je sprevrgel v živi kaos, ker se je našemu čist odpelo- res res ne vem, kaj in kako naj postopam-naše besede so krik v prazno – naiven je zelo, labilen tudi, vsaka najmanjša neumnost ga prevzame in jo izpelje………….obupana

Zdravo!
Imam 3,5 leta starega otroka in sumim da je hiperkinetičen. Kako ste ugotovili vi oz.kdo vam je postavil diagnozo? Pri nas psihologinja nima 100 pik (ni samo moje mnenje). Moj samo eno od vseh zgoraj navedenih značilnosti nima: socialni razvoj ni v zaostanku, najbolje se razume s starejšimi otroki, vse ostalo kar berem od vas je tako, kot da bi šlo za mojega.

Draga mama otroka z ADHD, hvala za ta odgovor. Upam, da bo enkrat tako kot pri vas. Upam, da bo enkrat konec te vsakodnevne napetosti.

Moja hči ima vse znake hiperkinetične motnje, vendar je nikoli nisem dala v psihiatrično obravnavo. Povezala sem se le s šolsko psihologinjo, katera me je pozvala na prvi pogovor v prvem razredu, ko je imela hčerka skoraj vsakodnevne izpade v razredu. Hoja po mizah, zafrkavanje učiteljice in agresivno vedenje do sošolcev, ko ni bilo kaj po njeno. Psihologinja mi je predlagala, naj jo dam v psihiatrično obravnavo, kjer ji bodo predpisali zdravila, če bo to potrebno. Jaz pa sem rekla, da je ne bom dala tja, ker vem, da ji bodo zagotovo predpisali zdravila, ker jih predpišejo vsakomur. Jaz pa sem absolutno proti psihiatričnim zdravilom in da če mislijo insistirati s takimi predlogi, potem tudi jaz ne mislim sodelovati z njimi. Prišli sva do kompromisa, da podpišem sodelovanje z njimi pod pogojem, da ga lahko kadarkoli prekličem in da nas ne bo nihče pošiljal v psihiatrično obravnavo.
Od tedaj je minilo 6 težavnih let. stalna prilagajanja, pogajanja z učiteljicami. Ena je bila izredno razumevajoča. Stroga in dosledna, a hkrati dovolj sočutna, da se je osebno zavzela za mojo hči in imela z njo večkrat na samem spodbudne pogovore in ji je pomagala zvoziti tri leta. Sicer je hčerka nadpovprečno inteligentna in ima dobre ocene. Ko je prešla na predmetno stopnjo, kjer imajo za vsak predmet svojega učitelja, sem imela malo več dela, ker sem morala vsakemu učitelju posebej razložiti, kateri vzgojni prijemi pri hčerki učinkujejo in katerih naj se raje ne poslužujejo, ker bo potem pekel. Ena mlada učiteljica je hotela biti toga in je rekla, da morajo za vse veljati ista pravila, a smo potem imeli skupen pogovor s psihologinjo in je uvidela, da ne bo šlo tako. Potem sta se tudi s to učiteljico dobro razumeli.
Moja hči nima potrjenega ADHD sindroma, ker je nisem nikoli peljala k psihiatru. a prepričana sem, da bi ga takoj dobila in tudi tablete za zraven. Tega pa otroku nočem narediti, se raje ukvarjam z njim. Je težko, priznam, morala sem se marsičemu odpovedati, da sem lahko otroku na voljo. A ne obžalujem ničesar, rezultati so vidni. Sedaj je v 7 razredu in večkrat mi pove, da me ima rada, me objame in v njenem dnevniku, ki ga je pustila odprtega sem prebrala misel: “Moram se potruditi, da bom ubogala mamo in druge, da bom bolje živela.”

New Report

Close