Kaj pomeni biti gluh (študent)
Želim vam opisati, kaj pomeni biti gluh. Sam sem gluh in dobro vem, kaj to pomeni.
Gluhi zaradi okvare čutila za sluh (ušes) ne slišijo nobenih zvokov ali pa jih slišijo le z zelo močnimi slušnimi aparati. S temi zvoki, ki jih vendarle slišijo, pa si gluhi praktično ne moremo pomagati pri komunikaciji z ljudmi, telefoniranju, gledanju televizije, poslušanju radia, ipd. Zato nam je vse to otežkočeno, če ne celo onemogočeno. Gluhi so povsem odvisni od uporabe drugih čutil.
Največji problem gluhih je komunikacija. Z ljudmi gluhi komunicirajo tako, da berejo iz njihovih ustnic. Branje z ustnic, ki mu pravimo tudi odgledovanje, pa je zelo težko, predvsem za gluhega, marsikdaj pa tudi za njegovega sogovornika. Branje z ustnic je namreč v bistvu ugibanje. Gluha oseba po gibanju ustnic ugane, kaj je njen sogovornik povedal. Celo tisti, ki najbolje odgledujejo, ne morejo razbrati več kot 60 % povedanega. Za sogovornika pa je odgledovanje težko zaradi tega, ker mora gluhemu govoriti počasi, razločno in pri tem gledati naravnost, kar je za mnoge ljudi nenaravno. Slišeči vedo, da bolje slišijo, če imajo glavo rahlo sklonjeno naprej, zato se tega navadijo in jim je potem, ko jo morajo pri pogovoru z gluhim držati pokonci, težko. Počasen govor pa je slišečim nenaraven zato, ker so navajeni govoriti hitro, gluhi pa tako hitrega govora ne moremo »odgledati«. Težava so tudi primeri, ko imajo nekateri ljudje tako oblikovane ustnice, da jih gluha oseba zelo težko razume, čeprav se ti trudijo, da bi ji govorili počasi in razločno.
Nadalje gluhi ne morejo uporabljati govorne telefonije. Lahko le pošiljajo SMS, pri katerih pa nikoli ne vedo, če je naslovnik SMS tudi prebral, prav tako pa marsikdaj nanje ne dobijo odgovora. Da ne govorim o tem, da policije, gasilcev, nujne pomoči, reševalcev, ipd. sploh ne moremo poklicati! Če se gluhemu pokvari avto na avtocesti, ne more poklicati servisa, čeprav je telefon na voljo, to pa zato, ker ne sliši. Gluhi lahko komunicirajo z ljudmi osebno (čeprav s težavo), po telefonu pa je zanje govorna komunikacija nemogoča. Tudi s telefonsko številko za klic v sili (112) si gluhi ne moremo pomagati, saj je tudi tukaj potrebna govorna komunikacija na daljavo, pri čemer odgledovanje ni možno.
Gluhe glede na razvitost govora delimo na prelingvalno in postlingvalno gluhe. Prelingvalno gluhi so tisti, ki so oglušeli, preden se jim je utegnil razviti govor (t.j. nekako do 3. leta starosti), zaradi česar se jim govor ni razvil tako kot slišečim. Posledica tega je, da imajo ti gluhi slabo razvit govor, težko govorijo, njihov govor je monoton in brez ritma, intonacije, ipd. Prav tako imajo prelingvalno gluhi otroci velike težave pri opismenjevanju. Ker se do vstopa v šolo največkrat ne naučijo nobenega jezika (učenje govorjenega jezika je pogojeno s posnemanjem govora staršev, kar pa je prelingvalno gluhim otrokom onemogočeno, še preden so se lahko naučili govoriti, o znakovnem jeziku pa marsikateri slišeči starši nočejo nič slišati, čeprav bi zgodnje učenje znakovnega jezika to težavo vsaj delno omililo, če že ne odpravilo), se kasneje zelo težko učijo brati in pisati. Če bi se do šolskih let naučili vsaj znakovnega jezika (ki je naraven jezik gluhih), bi se mogoče lažje učili slovenskega jezika. Tako pa je zanje učenje jezika, ki slišečim (pa tudi meni, ampak več o tem kasneje) predstavlja materni jezik, za prelingvalno gluhe mukotrpen proces. Pravilno pisati in uporabljati vse besede (slovenskega) jezika pa se naučijo le redki. Zaradi tega imajo kasneje, ko odrastejo, prelingvalno gluhi tudi velike probleme s pisanjem in branjem.
Postlingvalno gluhi pa so tisti gluhi, ki so oglušeli potem, ko se jim je govor že razvil. Z govorom so usvojili tudi jezik. To je glavni razlog za to, da jim gre v šoli dosti lažje kot prelingvalno gluhim. Po letu 1978, ko je bila uvedena integracija, lahko osebe, ki oglušijo v času šolanja, ob ustrezni pomoči in prilagoditvah (več pisnega gradiva, pisne informacije, prilagojeno izvajanje preizkusov znanja, ipd.) nadaljujejo šolanje v integraciji. Postlingvalno gluhi imajo razvit govor, jezik in se laže sporazumevajo s slišečimi kot prelingvalno gluhi. Postlingvalno gluhim je govorjeni jezik (npr. slovenščina) materni jezik. Znakovnega jezika pa se večinoma naučijo kasneje, ko pridejo v stik z ostalimi gluhimi. V to skupino spadam tudi jaz, saj sem oglušel, ko sem bil star 15 let. Vendar pa ne smete misliti, da postlingvalno gluhi nimamo nobenih težav. Tudi postlingvalno gluhi moramo odgledovati, če želimo komunicirati, ne moremo govorno komunicirati po mobitelu, ne moremo sami poklicati policije, gasilcev, ipd… Prav tako ne moremo spremljati govorne razlage snovi na predavanjih ali pri pouku, zato imamo velike težave pri spremljanju pouka, kjer so edina literatura zapiski učencev, dijakov ali študentov. Dobro je, če ti sošolci (na osnovni, srednji ali visoki stopnji izobraževanja) dajo snov za prepisati ali za fotokopirati. Če pa ti nočejo dati (meni se to včasih zgodi), pa se tiste snovi pač ne morem naučiti. Če pa zapiske že lahko fotokopiram, pa v primeru, da ni nobenega učbenika ali skripte za ta predmet, ne morem zapiskov primerjati z napisanim v učbeniku in tako obstaja velika nevarnost, da se bom učil iz slabih, pomanjkljivih ali celo zavajajočih zapiskov, pa tega ne bom niti opazil! Čeprav tukaj pišem v ednini, to velja za vse gluhe! V vsakem primeru, tudi če skripte in učbeniki za nek predmet obstajajo, pa imamo gluhi dosti več dela z učenjem za izpite, kontrolne naloge, kolokvije in druge oblike preverjanja znanja kot slišeči. Slišeči si vsaj del snovi zapomnijo že v šoli, ko poslušajo razlago profesorjev, gluhi pa tega ne moremo. Profesorji (in učitelji) dajejo med poukom tudi napotke glede tega, kaj se učiti (na osnovno- in srednješolski ravni pa tudi, kako se učiti), gluhi pa smo zanje večinoma prikrajšani, tako da se učimo tudi stvari, ki sploh ne pridejo v poštev za izpit, kolokvij, kontrolno nalogo, domačo nalogo za oceno oz. točke, itd. Lahko pa se tudi zgodi, da se česa, kar bi se morali učiti, zaradi neinformiranosti ne naučimo. Tako se mi je enkrat zgodilo, da bi moral za pripravo na en izpit, brati tudi eno revijo, vendar pa tega nisem vedel, ker nisem slišal profesorjeve razlage, moji sošolci me pa na to niso niti opozorili, niti si niso zapisali. Prav tako se mi je enkrat zgodilo, da sem od sošolca dobil pomanjkljive zapiske in sem se tako snov docela narobe naučil, pa nisem niti vedel, da sem se je naučil narobe, dokler nisem zadnjič, tri leta potem, ko smo pisali izpit, ki je vključeval to snov, ob branju ene strokovne revije ugotovil, da sem se takrat naučil narobe. V vseh teh primerih bi gluhemu prišla zelo prav individualna učna pomoč tudi pri študiju, saj bi tako izvedel, kaj profesor zahteva, dobil bi gradivo ali vsaj napotke, katero gradivo pride v poštev pri tistih predmetih, kjer ni skript, pač pa profesor snov črpa iz različnih virov, lahko bi mu dal za fotokopirati svoje zapiske, ipd. Cilj te učne pomoči ne bi bil povišanje povprečne ocene gluhega študenta, pač pa olajšati pripravo na izpite z dodatnimi informacijami, gradivom, nasveti glede tega, kaj je važno za izpit (to profesor pove slišečim študentom, gluhi pa tega ne slišijo, zato so v tem primeru na slabšem od slišečih), itd. Tako bi se gluhi študentje lahko posvetili tudi kakšnemu konjičku, imeli bi malce več prostega časa, kot ga imajo zdaj in bili bi bolj sproščeni. Profesor bi gluhega tudi vprašal kakšno vprašanje v zvezi s snovjo (seveda ne za oceno), da bi preveril, če je študent snov pravilno razumel. S tem bi lahko preprečili vrsto težav, ki bi jih lahko imel študent zaradi napačno naučene snovi kasneje v življenju.
Da sem kljub vsem težavam zmogel priti skozi študij, sem se moral dosti bolj potruditi kot ostali, slišeči študentje. Pri vseh predmetih sem se učil full več kot ostali (veljalo je npr. da je povprečen čas študija npr. mikroekonomije 7 dni – jaz sem potreboval 15 dni celodnevnega študija). Prav tako sem se moral dobesedno grebsti, če sem hotel dobiti zapiske, kajti številni študentje so jih prav ljumbosumno skrivali in mi jih niso hoteli dati niti za fotokopirati.
Alex,
hvala, da ste nam zaupali svojo izkušnjo.
Upam, da ne bo nič narobe, če bo kdo postavil kakšno vprašanje.
Pa tudi mene zanima par stvari:
– Ali se je odgledovanja težko naučiti? Koliko časa traja, da ga “obvladaš”? Kako je z ogledovanjem tujega jezika? Je moteče, če ima sogovornik brado in brke?
– Ne vem, če ste gledali film “Otroci malega boga”, kjer gluha igralka razlaga, da glasbo čuti preko vibracij. Kako je res s tem?
Lep pozdrav, Petra
Odgledovanja se je težko naučiti. Baje se ga laže naučijo osebe, ki so gluhe od rojstva, vendar pa sodeč po tem, kar slišim od gluhih, to verjetno ni res. Tudi “eksperti” v odgledovanju uspejo odgledati le 70 % sogovornikovih besed, pa še to le, če sogovornik govori počasi, razločno, drži glavo naravnost, ipd.
Odgledovanje tujega jezika je še veliko težje kot odgledovanje maternega jezika, ker je znanje le-tega navadno skromnejše. Razen tega pa je prvi svetovni jezik angleščina (te se uči večina otrok v šolah), ki pa ima zelo mehko izgovorjavo, veliko različnih oblik samoglasnikov, ki se jih ne da prebrati z ustnic, razen tega pa imam še občutek, da je hitrejša od ostalih jezikov. Zato je angleščina izjemno težka za odgledovanje. Vsa čast tistim, ki odgledovanje angleškega jezika obvladajo!
Najbolj moteče je, če ima sogovornik debelo brado IN brke. Če ima le malo brkov ali brado, ki ne segajo čisto do ustnic, je to manj moteče.
Problem pa je, če gluha oseba neko osebo prvič sreča in si skuša zapomniti njen obraz. To se dogaja npr. v službi ali v šoli. Gluhi ne more obenem odgledovati in si hkrati vtisniti v spomin obraz osebe, s katero se je pogovarjal, ker mora pri odgledovanju misliti, če pa ne misli na odgledovanje, bo tudi odgledovanje slabo…
Res je, da gluhi slišimo glasbo preko vibracij.
Lahko mi postavljate vprašanja, vendar pa vas prosim, da mi ne govorite, da sem vedenjsko moten. To me res boli, ker sem v preteklosti zaradi gluhote že velikokrat utrpel podobna poniževanja.
Alex,
o svoji motnji najbrž ni lahko govoriti, zato sem vesela, da si nam zaupal.
Napisal si, da te lahko kaj vprašamo – mene pa zanima, kako se reče temu, ko gluhi “mahajte z rokami” – oprosti, ker nisem našla bolj ustreznega izraza. Vem, da je to govor gluhih. Pa še to, a je to mednarodni jezik – se lahko na tak način pogovarjaš z nekom iz tujine.
Se ga j etežko naučiti? se ga lahko nauči tudi nekdo, ki ni gluh?
Lep dan, Miška
Temu, ko gluhi “mahajo z rokami” se reče znakovni jezik. Vsak narod ima svoj znakovni jezik, vendar so si nacionalni znakovni jeziki med seboj tako podobni, da se gluhi po svetu večinoma razumejo med seboj, vendar pa se včasih lahko zgodi, da te nekdo iz druge države ne bo razumel, ker oni pač za en pojem uporabljajo drugo kretnjo kot mi… Naučiti se ga je tako težko kot druge tuje jezike. Naučijo se ga lahko tudi osebe, ki niso gluhe, vendar pa se ga mlajši lažje naučijo kot starejši (kar pa velja za vse jezike).
Jaz bi okoli znakovnega jezika dodala samo še nekaj- nekateri rečejo temu tudi kretanje (vsaj tako mi je rekla na CSG ravnateljica- da pri njih učitelji ne kretajo).
V ZGN Ljubljana je v razredu kamor hodi moj sin deklica, ki ni gluha. Dve leti jo je pri likovnem pouku učila gluha učiteljica in ta deklica se odlično znakovno sporazumeva. Naučila se je čisto sama. In to v urah dvakrat na teden, ko je gledala učiteljico kako se pogovarja. Jaz jo odkrito občudujem.
Aha. To je dobro vprašanje.
Kam pa naj hodijo? Avtistični otroci naj bi sodili pod duševno manjrazvitost. Vendar pa jih nekaj med njimi ni takih. Ker večinoma ti otroci imajo tudi “govorno motnjo”- v narekovaju zato, ker to ni govorna motnja temveč posledica avtizma- so pač usmerjeni tja kamor so usmerjeni ti otroci. In to je npr. ZGN, CSG….
Kam pa naj bi bili po vaše usmerjeni otroci, ki lahko izdelujejo enakovredni izobrazbeni standard, pa vendar potrebujejo prilagoditve?
Za sedaj je to vsaj za nekatere res najboljša rešitev, vendar ni pa idealna.
Jaz mislim, da bi lahko avtistični otroci, ki lahko izdelujejo enakovreden izobrazbeni standard kot “normalni” otroci, bili usmerjeni v normalne (redne) šole, v njih pa naj bi imeli motnji in individualnim značilnostim prilagojene prilagoditve, imeli naj bi tudi dodatno učno in strokovno pomoč (tako kot gluhi otroci v integraciji).
Alex,
V zavodih za gluhe in naglušne niso samo otroci z izgubami sluha, temveč tudi otroci z večjimi jezikovnimi težavami ali pa otroci z več motnjami (primarna pa je izguba sluha ali jezikovne težave).
Ni posebne institucije, ki bi izobraževala samo avtiste. Tako so avtisti usmerjeni v redne šole, šole s prilagojenim programom in različne zavode – glede pač na otrokove sposobnosti.
Lep pozdrav, Petra
Vse lepo in prav, toda ugotavljam, da je izobrazbeni standard (vsaj v ZGNL) nižji kot v rednih šolah in celo v ZUIM Kamnik ter v Zavodu za slepe in slabovidne (donedavna je bila srednja šola Zavoda za slepe in slabovidne v Škofji Loki, zdaj je pa v Ljubljani). Res je, da učitelji in drugi “strokovni” delavci na ZGNL govorijo, da učenci v ZGNL dosežejo enakovreden izobrazbeni standard kot učenci in dijaki v rednih šolah, toda to je le metanje peska v oči in prikrivanje resnice. To vam bom dokazal na naslednjem primeru:
V šestih letih, kar sem študent na fakulteti, sem videl veliko invalidnih študentov (slepih, slabovidnih, gluhih, naglušnih, gibalno oviranih). Ugotovil sem, da so vsi gluhi in naglušni, ki so po končanem študiju uspešno diplomirali, hodili vsaj v redno srednjo šolo, če ne tudi v redno osnovno šolo. Gluhi in naglušni študentje, ki so končali srednjo šolo v ZGNL, pa niso končali niti prvega letnika, pač pa so po enem letu študija propadli, na fakulteti jim enostavno ni šlo. (v Sloveniji je samo ena srednja šola s prilagojenim programom za gluhe in naglušne, in ta je v ZGNL). Vsi gluhi, ki so prišli v drugi ali višji letnik (četudi so kasneje ponavljali ali celo pavzirali) so prišli iz rednjih srednjih šol.
Zdaj pa še primerjava z zavodi za slepe in gibalno ovirane (ZUIM)! Resda ne poznam nobenega slepega ali slabovidnega, ki je obiskoval srednjo šolo v zavodu za slepe in diplomiral, poznam pa mnogo slepih in slabovidnih, ki so obiskovali to šolo (Zavod za slepe in slabovidne, op. pisca) in so prišli zelo daleč s študijem. Poznam eno slepo dekle na naši fakulteti, ki je obiskovala SŠ v zavodu za slepe in je zelo uspešna. Še par mesecev ji manjka do absolventskega statusa. Nikoli ni ponavljala, pavzirala, ipd. Res pa je, da je ona prva leta osnovne šole obiskovala v normalni (redni) šoli… Poznam jih še nekaj, ki so prišli zelo daleč s študijem, pa so hodili ves čas v zavod za slepe in slabovidne. Nihče izmed slepih in slabovidnih, ki jih poznam, pa ni ponavljal že prvega letnika, kaj šele, da bi obupal.
Zdaj pa še Zavod za usposabljanje invalidne mladine iz Kamnika (ZUIM). Kot prvo, iz tega zavoda pride vsako leto več gibalno oviranih dijakov na fakulteto kot pride gluhih in naglušnih iz ZGNL. Drugič: Večina teh, ki pridejo iz ZUIM, ne obupa, pač pa vztraja s študijem, pa če imajo še tako grozne težave pri njem. Medtem pa gluhi in naglušni, ki pridejo iz ZGNL, enostavno obupajo po nekaj mesecih študija, le redki ponavljajo prvi letnik, potem pa še ti propadejo, ker ne opravijo pogojev za napredovanje v drugega. Tretjič: Poznam nekaj bivših dijakov ZUIM, ki so diplomirali. Resda so to večinoma distrofiki, poznam pa tudi enega s cerebralno paralizo in enega tetraplegika, ki je tik pred diplomo. Sem ne štejem gibalno oviranih, ki se niso šolali v zavodu. Gibalno ovirani, ki se niso šolali v zavodu se glede učnih navad in študijske prognoze skoraj ne razlikujejo od tistih, ki so se šolali v rednih srednjih šolah. Še dobro, da ZGNL ni prilagojen za gibalno ovirane, tako da morajo gluhi, ki imajo npr. cerebralno paralizo, v ZUIM, kjer so deležni tudi boljše izobrazbe.
alex,
opazila sem, da konstantno pljuvate po izobraževalnih ustanovah (nekaj časa nazaj ste se razpisali o tem, kako hudo je v redni srednji šoli, zdaj omenjate zgnl), pa me zanima, ali ste obiskovali zgnl, da tako zlahka stresate take ugotovitve. vaša opažanja so nedvomno zanimiva, ne moremo pa govoriti o kakih objektivnih dognanjih in vaši primeri so privlečeni za lase. to je tako, kot bi jaz rekla, da so vsi gluhi izredno leni, ker pač poznam fanta, ki je gluh in je taka lenoba, da mu ni para. pa vljuden tudi ni preveč. ali torej lahko to posplošimo na vse gluhe? osebno mislim, da ne.
kolikor vem je na zgnl srednja POKLICNA šola, ki se jo seveda lahko primerja samo z drugimi srednjimi POKLICNIMI šolami, ne pa z gimnazijo, saj gre za različne programe.
ni pa mi jasno, kaj vas tako zelo motijo avtisti. po mojih informacijah je zgnl šola s prilagojenim izvajanjem, toda z enakovrednim izobrazbenim standardom (kar pomeni, da morajo učenci v devetletki opravljati eksterce in dijaki ob koncu šolanja opravljajo poklicno maturo) in če avtisti ta izobrazbeni standard dosegajo, je prav, da se jim omogoči šolanje s prilagojenim izvajanjem, kar je omogočeno le v takih ustanovah kot so zavodi za otroke s posebnimi potrebami (pa saj vam je to že vesna lepo razložila. če česa ne razumete, jo vprašajte, lahko pa si preberete vse, kar je že bilo napisano o avtizmu in vam bo jasno, zakaj redne šole za te otroke niso optimalna rešitev).
če želite, da bo vaše komentarje kdo jemal resno, morate zadeve konkretno utemeljiti, ne pa samo iz rokava potegniti par opažanj, domnev in lastnih predsodkov do ljudi s posebnimi potrebami.
Alex- moram priznati, da se tega tudi jaz bojim. Da bodo ti otroci sicer imeli spričevalo v rokah ampak enakovredni standard znanja pa….. Ne bom komentirala. Ampak mislim, da je ZGN še dober kar se nivoja akademskega znanja tiče. Imam izkušnjo tudi iz MB… Mi je pa tega zelo škoda. Tako zaradi otrok kot tudi zaradi zavodov samih ter strokovnjakov zaposlenih tam.
Alex,
zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami opredeljuje različne možnosti usmerjanja otrok v:
– v programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo,
– v prilagojene programe, ki zagotavljajo pridobitev enakovrednega izobrazbenega standarda,
– v prilagojen program, ki ne zagotavlja pridobitve enakovrednega izobrazbenega standarda,
– v posebne programe, vzgojne programe
– možnost prehajanja med programi.
Načeloma razlik med istem programu in med različnimi zavodi naj ne bi bilo.
Kljub temu da velja, da otrok osnovno znanje »nabere« v klopeh osnovne šole, merilo za do ali bo ta otrok šel študirati in bo študij tudi dokončal ne more biti le kvaliteta osnovne šole. Kaj pa interes, učne navade, motivacija…. K odločitvi za študija in na vse zadnje za uspešno dokončanje študija botruje veliko več dejavnikov kot le golo, osnovno znanje iz šolskih klopi.
Lep pozdrav, Petra
Pošlji oblikovano (07-12-05 05:57)
Bom poskusila razložiti nekaj stvari o avtističnih otrocih in zavodih kot so csg,zgn in podobno…In seveda zakaj ne v redne šole….. Ampak iz mojega zornega kota.
Pri avtizmu gre, kot sem že velikokrat napisala za motnjo v komunikaciji, socialni interakciji in imaginaciji. Avtizem je razvojna motnja. Vendar pa ima otrok lahko poleg te še kakšne druge- lahko je gluh, slep, ima celebralno paralizo, epilepsijo….. In lahko ima tak otrok IQ nad 100 ali 70 ali pa pod 50…. Tu ni nekih pravil.
Sedaj pa bom opisala na svojem primeru, ker tu ne bom posploševala in me nihče ne bo mogel loviti za besedo- tega se bom poskusila kar se da izogibati.
Tomaž je hodil v redni vrtec. Seveda smo vedeli, da je z njim nekaj narobe, vendar je vrtec do 6 leta “naredil” brez odločbe. Ker pač niso vedeli kaj bi kot motnjo napisali. Dobil je sicer obravnavo pri logopedu, ker je govoril, imel je celo govorno motnjo- ki pač je bila posledica avtizma- vendar pa ni bil vodljiv in zato ni bil obravnavan…Pač začaran krog. No, pri 6 letih je šel v šolo. Še vedno brez odločbe. V redno OŠ. Učitelje sem opozorila kaj njegova motja prinaša in s čim se bodo soočali. vendar pa kljub vsemu on ni bil sposoben… Glejte- v razredu je bilo 24 učencev, vsak je delal kaj po svoje, učitelji so se nmenjavali- npr. pri podaljšanem bivanju, in še veliko tega. Avtisti pa potrebujejo strukturo, red, urejenost, vedeti morajo kaj sledi, potrebujejo kotiček za svoj time-out, motijo jih dražljaji iz okolja, predvsem opa jih veliko trpi če so v veliki množici ljudi- kar pa 24 ljudi vsekakor je. Da ne govorimo kako je ko gredo na izlet itd… O tem bi se dao veliko pisati. Poleg vsega tega se ti otroci ne znajo vključiti v igro, niso sposobni biti spontani, predvideti situacije in spet še toliko tega kar nam je vsen nam tipičnim nekako samoumevno.
Tomaž je naredil 1.razred, na sredini 2. pa sem šla do ravnateljice in zahtevala da naj napišejo da bo ponavljal drugi razred. Sočasno s tem sem začela postopek usmerjanja. Ker drugi logopedi niso znali s tomažem in sem že takrat hodila na CSG in hvalabogu prišla tudi do nekoga, ki me je napotil na Center za avtizem v Zagreb, kjer so mu dali diagnozo, sem pač poiskala možnost šolanja na tej šoli- pri CSG. Šola je imela prilagojen program in ga še ima z enakovrednim izobrazbenim standardom. Kar mislim, da je bilo za mojega sina dobro- majhni oddelki, prilagoditve- seveda določene in pa seveda končana OŠ z enakovrednim spričevalom.
Potem sva se zaradi nekih stvari prešolala v Ljubljano ampak to ni stvar tega foruma.
Mogoče je nerodno, da ti zavodi nosijo ime kot npr ZAVOD ZA GLUHE IN NAGLUŠNE, ker so v to OŠ vključeni otroci ne le gluhi ampak tudi z govornimi motnjami…. Ker tu so strokovnjaki ki to področje pač pokrivajo, znajo s tem delati. Na žalost ali veselje, spet ni to tema tega pogovora, večina otrok z avtizmom ima pač težave v komunikaciji- lahko ne govorijo, ali pa v frazah,. večina jih ima tudi neko posledično- ponavadi zaradi senzorne disfunkcije- govorno motnjo… Vse to pa je področje ki ga ti zavodi pokrivajo.
In sedaj še nekaj. Še vedno menim, da je bila ta rešitev za mojega sina najboljša možna. Je pa res, da verjetno ni idealna. In da bi se dalo narediti več. Predvsem pa moram reči, da bi tudi kateder se moral usposobit za avtizem- ampak tu ni le potrebna želja in volja, ker to ti zavodi imajo, ampak tudi podpora- tu pa mislim predvsem na državo. te pa zaenkrat še ni.
Dokler v zakonu ne bo kategorije otrok z avtizmom- tako dolgo mislim da tudi za njih ne bo poskrbljeno, prav tako pa ne bo poskrbljeno za izobraževanje ter delovne pogoje strokovnjakov, ki s temi otroki delajo.
Sicer se mogoče motim ampak- če odprem še eno temo- se mi vedno bolj dozdeva, da se je standard premaknil za eno stopnjo- kar se vključevanjav izobraževalne ustanove tiče.
Ko včasih prebiram pisma in notri piše “škoda ker moj otrok ni avtist” se mi zdi, da smo naredili z vsem tem neko napačno “reklamo” avtizmu, kot da so to sami visoko inteligentni ljudje.
še enkrat- kot sem napisala zgoraj- avtizem je stanje, motnja, znotraj katere se lahko skriva še katera druga in znotraj katere je razpon IQ tako kot pri nas tipičnih ljudeh- od do. Zato jim je potrebno omogočiti izobraževanje na vseh nivojih. In dopustiti, da se šolajo tako po enakovrednem kot po znišanem standardu. Lahko pa se samo usposobijo za življenej. Vsekakor je to stavr, ki je individualna.
Verjemite mi Alex, ker sem bila že v dveh takih zavodih- vsi se trudijo. Po najboljših možnih močeh, da bi tem otrokom, ki so vključeni v njihove zavode dali največ, da bi jim dali možnost, da bi jih akademsko izobrazili- verjemiite- ker če bi mislila drugače, bi moj sin ne bil danes tam, kjer je. Vendar jim samim to ne verjamem da boo uspelo. Vsekakor pa se bodo prej ko slej tudi ti zavodi morali odločiti kaj želijo biti- ali OŠPP ali OŠ z enakovrednim standardom. To pa drži.
Se pravi potrebno bo biti konstruktiven in kritičen- tako s strani institucije same, kot seveda s strani ustanovitelja, v tem primeru pa je to država.
Upam, da sem kaj pametnega povedala.
Alex,
najlepša hvala za svež vpogled v realno (izvedbeno)stanje. Veste morda tudi kako gre kaj študentom, ki so končali Waldorfsko gimnazijo?
Sicer pa mislim, da je nivo uspešnosti na fakulteti precej odvisen od dotedanjega šolanja (nivo zahtevnosti, privzgojene učne navade, zic-leder,metode učenja in ponavljanja, samostojnost in samoiniciativnost pri učenju,..) Vse to pa študent oblikuje kot dijak v nekem okolju, ki meri njegovo uspešnost in postavlja merila uspešnosti,ki jih tudi sam ponotranji.
Skrivanje zapiskov je znamenje bolne tekmovalnosti in strahu,da so drugi ob enakem izhodišču sposobnejši. Na našem faksu smo jih kar javno ožigosali,pa je bilo.
LP,Katja
Vse informacije o tem, da gluhi obupajo, ipd. sem dobil iz ust gluhih. Jaz ne vem, kakšno je stanje v resnici. Me je mogoče res zaneslo. MOgoče je kdo, ki je opravljal SREDNJO šolo v ZGNL, že diplomiral, pa tega nihče ne vidi, ker se ti pač ne javljajo gluhim v društvu gluhih… Poznam pa nekaj uspešnih študentov, ki so obiskovali OŠ v ZGNL, nato pa redno srednjo šolo.
Kar se tiče srednje šole v ZGNL. V ZGNL je res srednja poklicna šola, potem pa je še diferencialni program (2 letni) in po tem diferencialnem programu imaš spričevalo, ki ti omogoča vpis na fakulteto.
Nikogar nisem mislil žaliti in po nikomer nisem mislil pljuvati. V društvu gluhih sem namreč enkrat vprašal, če poznajo koga, ki je hodil v ZGNL v SŠ in diplomiral, pa so mi vsi zanikali. MOgoče je problem v tem, da se tisti, ki so na faksu uspešni, med študijem oddaljijo od gluhih in tako ne pridejo več v stik z njimi, zaradi česar gluhi v društvih ne poznajo nikogar, ki bi diplomiral in bi predhodno hodil v SŠ v ZGNL, ne pa učni program na ZGNL.
Vsem prizadetim se iskreno opravičujem.
Vesna, prebral sem zgodbo o tem, s kakšnimi problemi si se srečevala. Veš, to je malo veliko, če moraš prebrskati cel forum, da najdeš kakšno informacijo. Enostavno nimam časa, da bi prebrskal vse, zato mi veliko pomeni, da si lepo razložila problem šolanja za avtistične otroke. Zdaj razumem, da je za tvojega sina v zavodu za gluhe res bolje kot v redni osnovni šoli. NIsem vedel, da že 24 ljudi za avtista pomeni grozno množico. Tudi mene so namreč, ko sem bil majhen, imeli za avtističnega (ker se nisem vedno odzval na svoje ime in ker sem se večkrat vedel, kot da sem gluh in ker sem kar naenkrat nehal govoriti, ko sem bil star 1 leto in pol, vendar sem spet spregovoril, ko sem dobil slušni aparat). Vendar sem se vedno dobro počutil v množici 24 ljudi. Zame pomeni veliko množico, če je na predavanjih 300 ljudi, medtem ko bi v predavalnici z 20 ljudmi prav dobro shajal. Ker mi starši še vedno občasno rečejo, da imam kakšne “avtistične izpade” (predvsem če sem slabe volje), in sem tako uverjen v veri, da sem avtist, sem mislil, da tudi za vašega sinka ne more biti problem 25 ljudi v razredu.