Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Otroci s posebnimi potrebami in dolgotrajno bolni otroci ali niso avtisti otroci z motnjami vedenja in osebnosti?

ali niso avtisti otroci z motnjami vedenja in osebnosti?

Na tem forumu ste veliko pisali o tem, da avtistični otroci niso deležni praktično nikakršne obravnave. Jaz pa vem, da so otroci z motnjami vedenja in osebnosti in otroci z motnjami govora deležni specialne obravnave, prav tako pa so razvrščeni med otroke s posebnimi potrebami. Dokazi, da gre pri avtističnemu otroku za vedenjske motnje so:
– pri avtističnemu otroku se pojavlja hiperaktivnost,
– avtistični otroci (včasih)ne poslušajo in ne ubogajo svojih staršev,
– vedno se igrajo eno in isto (to je po mojem mnenju osebnostna motnja),
– obnašajo se, kot da bi bili gluhi – kar je isto kot neposlušnost, ki spada med vedenjske motnje,
– avtistični otroci se brez vzroka smejijo ali pa se smejijo na neprimeren način (vedenjska ali osebnostna motnja),
– ne marajo se igrati z vrstniki, raje pa se igrajo s starejšimi od sebe (osebnostna motnja)
– oviranost avtističnih otrok pri socializaciji (vedenjska in osebnostna motnja). Jaz temu, ko so avtistični otroci radi vedno sami, pravim drugačno, torej moteno vedenje. Vse, kar je drugačno, je namreč po mnenju strokovnjakov moteno.

Poleg tega avtistični otroci večinoma tudi slabo govorijo ali pa sploh ne govorijo (govorne motnje)

Joj, alex, mislim, da komentar ni potreben.
prvič- avtizem ni vedenjska motnja ampak je vedenje le odraz motnje. Drugič ni govorna motnja ampak se spet odraža tako…. Lahko ni pa nujno.
In prav zaradi takih ugotovitev kot jih postavljate vi potem pride do takih napačnih predstav.
Mislim, da je težko nekomu razlagati kaj avtizem je, če ne želi tega sprejeti in razumeti

Pozdravljeni Alex!
Priporočam vam, da si preberete prispevek o avtizmu v časopisu Delo dne 10. 11. 2005 dr. Macedoni.
Sicer pa se strinjam z vami, da so avtisti prav tako osebe s posebnimi potrebami in da ne drži, da ti otroci ne bi bili pri nas na noben način obravnavani. So in sicer v takem obsegu kot tudi ostali otroci s p.p.

Res pa je, da bi lahko bilo storjenega še več, kar si seveda vsi starši želimo, vsak za svojega otroka, ne glede na diagnozo ali je to avtizem, cerebralna paraliza, hipearaktivnost,…. To pomeni na vseh področjih v čim večjem obsegu in čim večkrat. Kar pa žal res ni. Ampak po moje se na vseh področjih obrača na bolje. Vsaj govorimo o tem, to pomeni priznamo oziroma nam vsem postaja na nek način jasno, da so med nami tudi osebe s p.p. Pred leti se o tem niti ni govorilo. Pa kot vemo, te osebe so bile in bodo.
Lep pozdrav
Silva

nova
Uredništvo priporoča

Ne, Silva, to pa ni res. Avtizem se v Sloveniji ne obravnava pravilno- kar se šol tiče , če smo konkretni. Ampak se ga vtakne pod neko motnjo in potem obravnava v okviru tega. Tako učitelji ne dobijo pravilnih navodil za delo s tem otrokom niti metodike dela niso predpisane.. Kaj šele prilagoditve itd… Zato se zadnje čase dela na tem. Npr. celebralna paraliza spada pod motnjo v trelesnem razvoju in se ve kaj v skladu s tem se lahko naredi oz. učenec je pravilno usmerjen in učitelj v skladu s to usmeritviijo ve, kako z njim delati. Za učenca z avtizmom pa na žalost ni tako. Ampak to verjetno ne more soditi nekdo, ki se na stvari ne spozna.

Potem me pa zanima, do sploh spada v kategorijo “otroci z motnjami vedenja in osebnosti”? Meni se zdi, da je tudi pri hiperaktivnih otrocih spremenjeno vedenje le odraz njihove motnje in bi jih bilo primerneje imenovati hiperaktivni otroci kot pa otroci z motnjami vedenja in osebnosti.

Tudi vi Vesna ne morete soditi o tej problematiki, ker kot razberem iz razprav na tem forumu iz vaših trditev oziroma izvajanj, tudi vi nimate pojma, temveč (po mojem mnenju) ščitite samo vaše interese in vidite samo probleme svojega otroka, kar je seveda tudi prav, vendar ne za vsako ceno. Nismo vsi najpametnejši in ne vemo vsega, pa četudi smo starši, to si moramo priznati, pa če nam je prav ali ne. Vendar vedeti je potrebno, da tisti, ki se ne strinja z vsem, zato še ni neumen. Bolj neumen je tisti, ki je prepričan, da ima vedno prav in to ste prav vi vesna.
Toliko v razmislek

TO VAM PA JAZ NE BI ZNALA ODGOVORITI BOM PA POGLEDALA V PRAVILNIK IN PA ZAKON.

TOLE NAJDETE NA STRANI
http://www.mszs.si/slo/solstvo/razvoj_solstva/viprogrami/os/9letna/delo/posebne_potrebe/motnje_vedenja.asp

Uvodna pojasnila

Učenci z motnjami vedenja in osebnosti predstavljajo zelo raznovrstno skupino, pri čemer bi lahko rekli, da so motnje vedenja (za določeno socialno okolje nerodno, neprilagojeno, nesprejemljivo vedenje) moteče predvsem za okolje, motnje osebnosti (občutki učne neuspešnosti, manjvrednosti, manjpomembnosti, osebne nesigurnosti, ogroženosti in pdb.) pa predstvaljajo težave njim samim in okolju, v katerem živijo.

Motnje vedenja so posledica številnih neugodnih vzgojnih dejavnikov, najpogosteje posledica vzgojnega zanemarjanja. Neprimerno reagiranje okolja nanje jih razširi in poglobi in učenec, “da bi preživel”, začne razvijati obrambno vedenje (se upira, taji, zlaže, tudi spoprijazni z zanj neugodnimi sodbami, se vda usodi, sprejme vlogo, ki mu jo “določi” njegovo socialno okolje itd.). Tako se začno razvijati tudi osebne težave ali motnje v razvijajoči se osebnosti. Ker gre pri tem za čustveni, vrednostni vidik otrokove samopodobe (manj pomemben, nič vreden), poimenujemo te motnje tudi čustvene motnje, ki so torej posledica neprimernega reagiranja okolja na otrokove vedenjske motnje.

Če je otrok preživel svoje otroštvo (in še vedno živi) v čustveno zelo neugodnem, stresnem okolju (značajska ali vzgojna neusklajenost staršev, stalni prepiri, pretepi, fizično in psihično trpinčenje), govorimo o zgodnji čustveni prikrajšanosti, ki se lahko razvije v težje čustvene motnje, bodisi v smeri nevrotične ali disocialne osebnostne strukture.

Izkustveno velja, da je učni neuspeh in tudi siceršnja otrokova neuspešnost pomemben vzrok za nižjo motivacijo. Učitelji pa vedo, kako težko je delo z nemotiviranimi učenci.

Vsa tri poimenovanja – motnje vedenja in osebnosti, vedenjske in čustvene motnje in motnje vedenja in motivacije imajo torej podoben, ne pa isti pomen.

Tudi v socialno pedagoški stroki se kažejo prizadevanja, da učencev z motnjami vedenja in osebnosti ne bi stigmatizirali, zato jih glede na podobnost posledic poimenujemo tudi osebe s težavami v socialni integraciji.

Motnje vedenja in osebnosti so izrazito reaktiven pojav, odvisne od notranjih (razpoloženjskih) in zunanjih spodbud (sošolcev, učiteljev, predmetov oziroma učne snovi, razredne klime itd.).

Stopenj vedenjskih in osebnostnih težav ni mogoče opredeljevati le glede na učenčevo osebno težavnost, ampak je treba upoštevati tudi občutljivost (reaktivnost) določene fizične oziroma socialne situacije.

Pojavne oblike motenj vedenja in osebnosti

Oblike motečega vedenja v zvezi s poukom so

klepetanje med poukom, ne sledi učiteljevi razlagi, igranje med poukom,
neredno izpolnjevanje šolskih obveznosti (domače naloge, učenje),
površnost, “pozabljanje”, “zgubljanje”,
zamujanje in izostajanje od pouka itd.
Možni vzroki: Nezanimivo podajanje učne snovi, nerazumljiva razlaga učne snovi, dolgčas, nerazumevanje predelane učne snovi, pomanjkanje učnih navad, učenec nima ustreznega vzgojnega nadzora in vodenja v družini, domači problemi; motnje pozornosti in koncentracije in pdb.

Oblike motečega vedenje v odnosih do sošolcev in učiteljev so lahko

klovnsko, pavlihasto vedenje,
prepiranje, zafrkavanje, žalitve, strahovanje,
zvračanje krivde na druge,
nastopaštvo, hvalisanje,
agresivno odzivanje, vedenje (ali užaljeno umikanje),
razne nadomestne zadovoljitve, kot je kajenje, uživanje alkohola, eksprimentiranje z drogo in pdb.
Možni vzroki: Čustvene motnje v smeri nevrotičnih pojavov (manjvrednostni občutki, vzbujanje pozornosti, nezadovoljstvo s samim seboj, občutki izločenosti iz razrednega kolektiva itd.).

Oblike motečega vedenja v odnosu do lastne (ne)uspešnosti

Trajno izmikanje šolskim dolžnostim,
odkrito odklanjanje učenja, učiteljev, šole,
splošna nezainteresiranost, apatičnost,
neopravičeno izostajanje od pouka,
delna ali splošna učna neuspešnost.
Možni vzroki: Čustvene motnje na področju učne, šolske motiviranosti, zaradi prepogostih neuspehov, trajne neuspešnosti je učenje zgubilo za učenca vrednostni pomen (mu ne pomeni nič).

Disocialne motnje, disocialno vedenje

Pogosto povzročanje škode (uničevalnost),
tatvine sošolcem, učiteljem, staršem, v trgovinah,
agresivno vedenje, dejanja, kot so napadi, pretepi, fizični obračuni brez neposrednih spodbud,
razne oblike trpinčenja,
druženje z disocialnimi nameni,
delinkventno vedenje, kot so razni prekrški, kazniva dejanja.
Možni vzroki: Čustvene motnje v smeri disocialnega vedenja (brez občutkov krivde, za lastno zadovoljstvo, olajšanje itd.), posledice spolnih in drugih zlorab otrok, posledice trpinčenja

Opredelitev težavnostnih stopenj

Splošna definicija vedenjsko in osebnostno motenih otrok in mladostnikov, ki jo uporabljajo strokovne službe (CSD), kadar se odločijo za oddajo otroka ali mladostnika v institucionalno vzgojo, je:

Vedenjsko in osebnostno moten je otrok ali mladostnik, ki je toliko moten, da nanj
niti starši niti šola nimajo več vzgojnega vpliva, za kar obstajajo določeni prepoznavni vzroki (največkrat v družini),
zaradi česar je ogrožen njegov osebnostni razvoj oziroma ogroža celo svojo okolico,
ni nobenih izgledov, da bi se stanje izboljšalo samo od sebe in je zato napotitev v vzgoji zavod (začasna izločitev iz domačega okolja, da bi mu nudili
pomoč poklicni vzgojitelji in drugi strokovnjaki) edina možna rešitev.
To je sicer nahujša težavnostna stopnja, ki se je razvila v nekaj letih iz spočetka komaj prepoznavnih otrokovih težav, ki jih ni nihče (uspešno) reševal. Predpostavljamo, da bo pomoč učencem s kakršnimi koli vedenjskimi ali čustvenimi težavami oziroma motnjami v prihodnji šoli ustrezno organizirana. Iz predvsem praktičnih razlogov za nudenje pravočasne in uspešne pomoči bomo nastanek in razvoj vedenjskih in osebnostnih motenj razdelili v štiri težavnostne stopnje.

Prva težavnostna stopnja

Občasno vedenje (odzivanje učencev), ki sicer ni skladno s pričakovanji, ki pa ga učitelji lahko prepoznajo, razumejo in zmorejo ali znajo reševati in rešiti sami.

Druga težavnostna stopnja

Občasni pojavi, težave, ki učitelje ovirajo, motijo ali dekoncentrirajo, zaradi česar je treba prekiniti učni proces, se za trenutek posvetiti motečemu učencu (če učitelj zna, zmore uspešno rešiti problem) ali poklicati strokovno pomoč (socialnega pedagoga) in pdb.

Tretja stopnja težavnosti

Pogosti pojavi, težave, motnje, ki učitelje motijo, ovirajo pri pedagoškem delu, jih ne znajo in ne zmorejo rešiti sami, zaradi česar jim morajo pomagati drugi ustrezni šolski ali zunajšolski strokovnjaki, ki pridejo na šolo.

Četrta stopnja težavnosti

Pojavi, težave, motnje, prekrški, ki jih učitelji (po lastni presoji) ne znajo oziroma ne morejo rešiti sami niti jih ne morejo uspešno rešiti šolski svetovalni delavci, zaradi česar je treba učenca napotiti na zunajšolske, specializirane oblike pomoči ali pa ga začasno izločiti iz razreda (individualni pouk, pouk na domu, napotitev v stanovanjsko skupino, vzgojni zavod).

Predlog prilagoditev

Osebni odnos

Osebni odnos je prvi pogoj uspešnega nudenja kakršne koli pomoči otroku z vedenjskimi in čustvenimi motnjami.

Odnos izkažemo s tem, da:

ga kličemo po imenu,
ga spoštujemo kot razvijajočo se osebnost,
ga sprejemamo takega, kakršen je,
do njegovih šibkih točk smo strpni in
se iskreno zavzemamo zanj in za njegov osebnostni razvoj.
Najpomembnejše metodično didaktične prilagoditve (socialno pedagoški pristop)

učencu je potrebno omogočiti osebni uspeh in doživljanje zadovoljstva ob uspehu,
ga spodbujati k različnim aktivnostim (tudi k učenju, razumevanju učne snovi),
nadomestiti zamujeno oziroma manjkajoče (učno snov, življenjske izkušnje),
uporaba ponazoril za popestritev in večjo razumljivost učne snovi,
uporaba aktivnih učnih oblik (pomembna je aktivnost učenca!),
dodatni odmorček v okviru ene šolske ure – sprememba dejavnosti (eventualno tudi krajše šolske ure – potrebno je zagotoviti prostor in nadzor za učenca, ko ni vključen v redno dejavnost razreda!),
razne sprostitvene dejavnosti za vse učence razreda
napovedano oziroma dogovorjeno preverjanje in ocenjevanje znanja (preverjamo znanje in ne neznanje) ne premalo in ne preveč pozornosti in potrjevanja (da ne bo niti odrinjen na obrobje razreda niti ne bo imel preveč zaščitniškega položaja),
v primerih kršenja šolskih pravil in reda priporočamo uporabo diferenciranih in omejenih formalnih disciplinskih ukrepov s poudarkom na postopku (vloga otrokovega zagovornika, princip restitucije itd.
Skrb za učenčev socialno ugoden položaj v razredu

V razredu ustvarjamo strpen odnos do učenca (med vsemi učenci; ugodno socialno klimo),
poudarjamo učenčeve pozitivne lastnosti,
ga navajamo na delo v parih, malih skupinah in individualno,
ga posedimo blizu sebe,
mu naložimo kakšno nalogo oziroma skrb za sošolce (v okviru njegovih sposobnosti),
itd.
Skrb za učenčevo samopodobo

Ga pohvalimo, če je le mogoče (realno),
mu pogosto dajemo samostojne naloge (ki ji zmore),
mu dajemo odgovorne naloge, pomembne za razred (ki jih zmore),
osebnostni razvoj gradimo na njegovih močnih področjih,
s svojo strpnostjo do učenca s težavami smo vzgled ostalim (nemotenim) učencem,
v šoli in zunaj nje ga vključujemo v dejavnosti, ki ga zanimajo, veselijo, v katerih je lahko uspešen.
Timski način in spremljanje učenčevega razvoja

Za celostno obravnavo učenca z vedenjskimi težavami je nujen timski način že od samega začetka zaznavanja motnje. Tim oblikuje individualni načrt.

V timu aktivno sodelujejo vsi za načrtovanje otrokovega razvoja pristojni strokovni profili: učitelj – razrednik, delavci šolske svetovalne službe, strokovni delavec pristojnega centra za socialno delo in strokovni delavci institucij, če je učenec še drugje strokovno obravnavan.

Osnovna naloga tima je priprava in sprejem individualnega načrta z jasnimi operativnimi nalogami vsakega člana tima.
Vsebuje predvsem aktivnosti in konkretne naloge , ki jih načrtujemo kratkoročno in dolgoročno in so temelj za nadaljnje delo z učencem in za sprotno ali celovito evalvacijo.

Pri oblikovanju individualnega načrta vključimo tudi starše in učenca.
V timsko obravnavanje otrokovih težav pritegnemo lahko tudi druge odrasle, ki so ali pa še pomembno vplivajo na otrokov razvoj .

Delo s starši

Oblike dela s starši, uveljavljene v osnovni šoli , ne zadostujejo za učinkovito reševanje problematike v odnosih med učenci, šolo in starši vedenjsko motenih.

Izkustveno vemo, da se starši učencev z motnjami vedenja in osebnosti neradi udeležujejo roditeljskih sestankov in drugih uveljavljenih oblik sodelovanja med starši in šolo, ker imajo s šolo pretežno negativne izkušnje (ker so bili v zvezi z otrokom velikokrat izpostavljni negativnemu vrednotenju).

V sistem dela je potrebno vgraditi kvantitativno in kvalitativno specifične oblike dela:

s starši načrtujemo redne oblike srečanj, kjer ocenjujemo predvsem pozitivne dosežke otroka,
starše še posebej povabimo, če učenec doseže izjemen korak, napredek, dosežek…
vabimo jih tudi tedaj, kadar rezultati dela niso ugodni in terjajo takojšnje ukrepanje (težji ekscesi učenca, grobo kršenje šolskih pravil, kulturnih in socialnih norm ipd.).
Priporočljiva dodatna znanja za učitelje

Po dosedanjih izkušnjah dopolnilnega strokovnega izobraževanja učiteljev in vzgojiteljev otrok z motnjami vedenja (na Pedagoški fakulteti v Ljubljani) priporočamo:

vsaj temeljna teoretična znanja o pojavnih oblikah, vzrokih in posledicah motenj vedenja (za razumevanje pojava),
temeljna metodična spoznanja/znanja o tem, kako pristopiti k učencu z motnjami vedenja, kako ga je mogoče pridobiti oziroma motivirati za razne aktivnosti, učenje,
poznavanje in obvladovanje raznih sprostitvenih/razbremenitvenih oblik dela, kot so razne socialne, družabne in druge igre, primerne za sprostitev učencev in popestritev pouka,
izjemnega pomena za uspešno delo je temeljito poznavanje samega sebe, lastnih sposobnosti in zmožnosti in
čustvena stabilnost (trajen pozitiven osebni odnos do otroka, tudi tedaj, ko je vedenjsko naporen, težak, ko moti ali stori kakšen prekršek itd.).
Učiteljem, ki bodo poučevali v razredih, kjer bo tudi kakšen ali več učencev z motnjami vedenja in osebnosti, priporočamo permanentno izpopolnjevanje v okviru modulov, ki jih za potrebe prakse izvaja oddelek za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Učiteljem priporočamo udeležbo tudi na drugih oblikah funkcionalnega izobraževanja za delo z učenci z motnjami vedenja, ki jih pripravljajo različni izvajalci objavljeni v katalogu ZRSŠ in drugje.

Kje lahko učitelji iščejo strokovno pomoč oziroma nasvete za delo z vedenjsko motenimi učenci

Če na šoli ni svetovalnega delavca (socialnega pedagoga), ki bi znal in moral pomagati, je možno dobiti ustrezno strokovno pomoč:

pri strokovnih službah najbližjega centra za socialno delo,
na svetovalnih centrih,
v zdravstvenih domovih, ki imajo organizirano psihohigiensko službo,
v vzgojno izobraževalnih institucijah za populacijo otrok z motnjami vedenja in osebnosti,
na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za socialno pedagogiko in verjetno še kje,
posebno pomoč učitelju lahko učitelju nudi asistent ali mobilni socialni pedagog.
Priporočljiva temeljna literatura

Za razumevanje problematike in za osebno poglabljanje oziroma strokovno spopolnjevanje priporočamo literaturo:

ki obravnava družino, družinsko vzgojo, družinske konflikte itd.,

Bergant, M.: Družina – zakon – ljubezen na razpotju, Zavod R Slovenije za šolstvo, Ljubljana 1981 in poznejše izdaje,
Satir, V.: Družina za naš čas, CZ, Ljubljana 1995,
literaturo, ki obravnava otrokov položaj, bodisi v družini ali na sploh v družbi

Redl Wineman, D., Wineman, F.: Agresivni otrok, Svetovalni center Ljubljana, 1984,

Miller, A.: Drama je biti otrok, Tangram, Ljubljana 1993,

Žmuc-Tomori, M.: Pot k odraslosti, CZ, Ljubljana 1983,

Škoflek, I.: Nekateri rizični dejavniki v razvoju predšolskega otroka, v Zborniku Živeti skupaj, Zavod R Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1993) itd.

Glasser, William, Dobra šola, Didakta, Radovljica, 1994

Glasser, William, Učitelj v dobri šoli, RIC, Radovljica, 1994

Good ,Perry, … in mulc si bo pomagal, RIC, Radovljica, 1993

Good, Perry, Pravica do sreče, RIC, Radovljica, 1994
literatura s področja šolske duševne higiene

Kos-Mikuš, A.: Šola in duševno zdravje, Pomurska založba, MS, 1991,

Požarnik, H.: Kako ohranimo duševno zdravje, MK, Ljubljana 1978) itd.

Vesna,
čeprav so nekateri otroci razvščeni v skupine, to še ne pomeni, da so tudi vsi pravilno obravnavani, usmerjeni in da učitelj dobi navodila, kako s takšnim otrokom delati … žal je tako.

Lep pozdrav, Petra

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

ja seveda- se poplnoma strinjam. ampak zato je še toliko bolj pomembno da vsaj dobijo navodila oz. pravilne usmeritve, mar ne? na žalost so naši otroci bolj ali manj odvisni od strokovnosti učiteljev ter njihove dobre volje.

Alex,

avtizem je (po Ameriškem pshiatričnem združenju): razvojna pervazivna motnja, za katero so značilna odstopanja v bazičnih psihičnih funkcijah, ki pomembne za razvoj govora/jezika, pozornosti, percepcije, občutka realnosti in motorike. Pogosto avtiste glede na prevladujočo motnjo tudi razvrstijo v kategorijo otrok s PP.

Kot vam je napisala vesna so vedenjske in govorne težave le odraz te motnje. Mogoče samo še nekaj:
– Avtisti so lahko hiperaktivni, ni pa nujno.
– Ne poslušajo staršev (in drugih)– seveda jih , vendar so zaprti v svoj svet. Lahko se zgodi, da ne razumejo, kaj jim starši govorijo ali pa razumejo in ne vedo, kako se to naredi. Npr. če vam kdo reče »žžž, alex« – lahko npr. ne veste, kaj pomeni ta žžž, lahko pa ga razumete, pa ne veste,kako se v dani situaciji naredi, lahko da ste ga znali narediti včeraj (ko so bile okoliščine druge ali so to rekle druge osebe).

In ni vse kar je drugačno moteno – ljudje smo si različni. Obstaja neko povprečje, ki ga nekdo doseže, drugi pa preseže, tretji pa stopica zadaj. Nekaj kar je drugačno, je lahko tudi povprečno. V povprečju je namreč skrita cela paleta različnosti, ki pa so še vedno povprečne in nemotene.

Lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (14-11-05 21:58)

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Vesna še enkrat preberite moj odgovor Alexu. Nikjer nisem trdila, da so pri nas otroci z avtizmom pravilno obravnavnavani, ker zato ne bi imela nobene osnove. Moj ogovor je bil, “da na nek način pa vendarle so obravnavani” (to vam bo potrdil tudi kdo drug, pa to še ne pomeni, da se na te stvari ne spozna) in da ne drži to, da sploh niso obravnavani. Tudi otroci s CP in drugimi motnjami so pri nas obravnavnavani, vendar to še ne pomeni, da je obravnava v celoti pravilna.

Torej, če vam moj odgovor ni bil všeč, to sprejemam. Zakaj pa ne. To pa še ne pomeni, da se na te stvari ne spoznam.
Lahko Vam zatrdim, da se spoznam in to zelo dobro. Pa če vam je prav ali ne.
Lep pozdrav
Silva

otroci z avtizmom sploh niso obravnavani saj sploh ni pravilne kategorije zanje. tak odgovor je boljši, Silva? sploh pa se ne bi udeleževala debate z vami, ker mi kot takšni ne ležijo.

Pozdravljena Vesna!
Vidite, zopet prihajate v nasprotja sama s seboj. Pišete, da se ne bi udeleževala debat z menoj “ker vam kot takšne ne ležijo”. Pa saj ste vendar vi pisala meni na moj odgovor Alexu in ne jaz vam. Vaših debat se jaz že dolgo ne udeležujem, ker me takšni pogledi, ki jih predstavljate Vi ne zanimajo. Odgovorim pa seveda, kadar pisanje naslovite name.

Resnično Vesna ni dobro, da vedno napadate tiste, ki mislijo drugače kot vi. Vsak zase smo namreč individum, pa naj bo to starš ali “strokovnjak”. Saj res do teh slednjih imate vi tudi čisto svoje občutke in mišljenje. Pa se tudi s tem pogledom ne strinjam z vami.

Lep večer vam želim.
Silva

Tudi jaz spremljam debate na tem forumu in vse kar lahko rečem na tole debato je – bravo Silva in bravo Ferija!!!!!

Mislim, da imamo podobno mišljenje o ljudeh, ki hočejo svoje interese uveljavljati na račun svojih in tudi drugih otrok.

Pa še to: usposobljenost naših pediatrov, psihologov in psihiatrov ima sigurno vsaj neko osnovo (pa četudi je to po mnenju nekaterih “samo diploma”) za to, da jim pravimo strokovnjaki. Vsi ostali pa smo lahko le laiki. Tudi vi Vesna!!!!!!!!!

Pa lep pozdrav vsem.

Andrej

Andrej- še vedno sem mnenja, da strokovnosti ne prinaša diploma… Je pa lahko osnova- to je pa tudi vse.

Andrej- naslov teme je ali niso avtisti otroci z motnjami vedenja in osebnosti… No in sem odgovorila, da niso. To je le odraz njihove motnje. Motnje vedenja in osebnosti so nekaj povsem drugega.
Prav tako še vedno mislim, da za otroke z avtizmom ni poskrbljeno kot je treba. Ne vem kako je z drugimi motnjami ampak nekatere med njimi kot npr. celebralna paraliza je vsaj obravnavana v pravilniku, zakonu itd… če si pogledate npt. 23. člen zakona o zdravstvenem zavarovanju boste lepo našli vse te motnje notri naštete- avtizma ni. Podlaga pravilnikom in zakonom iz področja šolstva so zakoni iz področja zdravstva- in zato teh otrok, otrok z avtizmom potem tudi ni v omenjenih zakonih. In zato ne dobijo pravilne obravnave.
Imate pa nekaj prav- res je- gre mi za mojega otroka. In, če lahko zato, ke pomagam njemu, pomagam še komu drugemu- ampak ne kot le nek čvek ampak bolj organizirano… še toliko bolje. Pri tem se obračam na strokovnjake- oz. ljudi napotim na njih. Vsekakor pa ne ravno na vsakega, ki ima diplomo. Ne, nikakor ne inačim pridobljenega statusa ali naziva s tem, kar si nekdo res zasluži. No, in ja- interese imam seveda najprej in predvsem za svojega otroka- to je bil začetek. Vendar pa ne uveljavljam svojih interesov na račun svojega ali pa drugih otrok. Tega nikakor niti ne morete trditi, ker mojih interesov ne poznate.
Tisti klicaji na koncu pa niti ne razumem zakaj jih je toliko- upam, da niste tako nesigurni vase, da morate vse tolikokrat podkrepiti? Ker tudi to se da urediti- tako kot vsaka stvar.

Izčrpen odgovor, ampak stvar je v tem, da se na tem forumu srečujemo starši, ki iščemo nasvete in si radi delimo izkušnje. Ko sem se prvič srečal s tem forumom, sem ob večini tem naletel na vaše odgovore – tako, da sem se moral še enkrat prepričati, če niste slučajno vi “urednica” tega foruma, saj ste delovali tako suvereno – sicer nisem še nikjer zasledil, kakšna je vaša izobrazba – pa vendar mi je kmalu postalo jasno, da iz te, ali tej podobne stroke gotovo niste. Sicer tudi jaz nisem, vendar za nekatere vaše izjave ne rabiš niti osnovne šole – biti moraš samo starš – četudi samo enkrat, kot jaz. Naj vas samo spomnim na nekaj “bosih”:

– vaš sin se je pri starosti dveh mesecev samostojno dvignil v sedeč položaj med vožnjo z vozičkom (halooo) – na tem mestu veliko o-jev zato, ker gre za velik halo

-pri treh mesecih je “veselo paradiral po ulici gor in dol” – ni dovolj prostora za toliko o-jev
(četudi bi bil otrok fizično sposoben, se na tem mestu postavi še eno vprašanje, namreč, kateri odgovorni starš bi vodil svojega otroka za roke, da bi hodil pri treh mesecih)

-“rad je gledal, kako teče voda iz pipe – tudi po več ur” – moram reči, da se mi zdi to malce čudno, da ste ga puščali tako dolgo časa strmeti v curek vode.

To je le nekaj vaših cvetk, ki jih trosite nam staršem, kakor da bomo to šele postali.

Pa lep preostanek dneva.

P.S. Pa posvetite svojemu sinu vsaj toliko časa, kot ga posvečate raznim forumom ( ali pa morda med tem, ko vi strokovno odgovarjate, on strmi v curek vode?)

1. NISEM NIKOLI REKLA, DA SE JE SAMOSTOJNO DVIGNIL V SEDEČ POLOŽAJ AMPAK DA JE V VOZIČKU SEDEL. IN JA. PRI STAROSTI DVEH MESECEV. NATANČNO 2 MESECA IN 3 DNI.
2.PRI TREH MESECIH JE TAKO, DA SI GA DRŽAL ZA DVE ROKI PARADIRAL PO ULICI GOR IN DOL- JA TO JE RES. PRI ŠESTIH MESECIH SE JE SAMOSTOJNO VSTAL IN HODIL OB MIZI, KAVČU ITD…..
3.POMIRIL GA JE LE CUREK VODE. JA- IN ČE PONOČI NI MOGEL SPATI, GA JE GLEDAL, ITD…

IN RES NE VEM ZAKAJ BI MORALA VAM KARKOLI DOKAZOVATI. STE PAČ IMELI OTROKA, KI TEGA NI BIL SPOSOBEN AMPAK NE SE SEKIRAT ZARADI TEGA. MENE JE TO PRAVZAPRAV MOTILO IN MI KAZALO, DA S SINOM NI VSE KOT JE TREBA. JE PA RES, DA JE VERJETNO VAŠ OTROK KAJ PODEDOVAL PO VAS IN POTEM SE ITAK NE MORETE ČUDITI NIČEMUR. ZAKON GENETIKE PAČ.

…..

SUVERENO PA SEVEDA LAHKO ODGOVARJAM NA STVARI ALI PA GOVORIM O STAVREH, KI JIH POZNAM. IN A TO BOSTE LAHKO SPOSOBNI SPREJETI?

Oče Andrej,

imate prav, ko pravite … tako na tem forumu srečujemo starši, ki iščemo nasvete in si radi delimo izkušnje. “
Lahko so to starši otrok s PP, lahko le naključni gosti ali kdokoli – forum je odprt za vse.

Spoštujmo pa, da ima vsaka mama (in oče) otroka s PP ima pravico do svojega mišljenja in da ima vsak starš pa ima tudi pravico imeti do tujega mišljenja (v končni fazi tudi do mojega ali Franckinega) svoje stališče. Vaša svobodna volja je, ali se boste iz izkušenj drugih kaj naučili ali ne; ali boste dvomili v njih ali jim pritrdili.
Načeloma izkušenj staršev s Francko ne komentirava, razen, če starš to želi.

Nekateri se javljate bolj pogosto, nekateri manj, nekateri pa nas samo prebirale ali se oglasite, če vas še posebej kaj tare. Pa vse je prav – in izobrazba pri tem ne igra vloge.

Jaz in Francka si forum zamišljava ne samo kot izmenjavo mnenje ali v smislu vi vprašate – midve odgovoriva – ampak tudi kot način spoznavanja in uvidenja s kakšnimi težavami, zmotami, streotipi okolja se srečujemo in kakšne težave lahko imajo različni otroci s PP.
Pa brez zamere – to je moje mnenje:

Pa še o avtizmu –
Avizem je motnja, ki jo šele v Sloveniji »odkrivamo«. Saj se je o avtistih tudi prej govorilo, ampak to zelo pavšalno. V tujini imajo izdelane programe, posebne ustanove, ki se z njimi ukvarjajo.
Avtisti imajo svoj način igre – lahko ure in ure delajo eno in isto stvar in se ne naveličajo (ne moreš pa jih prepričati, da bi počeli kaj drugega – mogoče ti uspe za trenutek). Lahko ure in ure opazujejo vodo, ki teče iz pipe ali vrtijo svinčnik, postavljajo avtomobile v vrsto ali pa listajo eno in isto knjigo ali pa ….

Lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (16-11-05 19:09)

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

New Report

Close