Najdi forum

otrosi s posebnimi potrebami

Živjo

Rada bi vam nekaj povedala. Sem strokovnjak za delo z osebami s posebnimi potrebami. Rada bi vam položila na srce..v prvi vrsti imejte radi svoje otroke. Vse mogoče terapije, društva, itd…vam ne more dati tega kar mu lahko date vi. Hodite čim ve na razne prireditve, pomagajte se mu vključiti v okolje.

Kar se pa tiče šol, pa pazite da v štaru zadanete, kar je tisto zanj. Delam v Oddelkih in bi vam rada povedala, kaj se zgodi ko je prepozno.
Starši najprej malo poskusijo v redno Oš, pa veliko obravnav, pa pomoč…potem ne gre…slej ko prej pride do prešolanja. OŠ seveda vleče kolikor lahko, saj dobijo za otroka denar, ki jim prav pride.
Ko otrok postane vedenjdki problem, kar je seveda normalna posledica( biti vsak dan najslabši po nekaj letih preide na vedenje ali pa psihološke težave, lulanje, grizenje nohtov, puljenje las)Ptem ko rata vedenjski problem pride do prešolanja. V OŠŠP. Pa tudi tam ne gre, Seveda ne. Ne gre mu ker so prišle v ospredje dodatne motnje, ki so se razvile v OŠ. Biti vsak dan najslabši, pri vse rabiti pomoč. to se pokaže na somopodobi. Ta vedenjska slika onemogoča izobraževanje. In ker ponavadi tudi OŠŠP dvigne roke pride na oddelke OVI.
Kakpenje otrok ki pride k nam
– nizka samopodoba
-nizka koncentracija
– huda agresivnost do sebe in drugih
-postavlja se z negativnim vedenjem ne z znanjem
grizenje nohtov
močenje postelje
itdd…

Starši se pa nekaj morate zavedati…otroci z zmerno in težjo motnjo, ki so vključeni v OVi , zanj po 18 letu skrbi država ko mu dodeli takoimenovano pokojnino in so preskrbljeni. Če pa so v OŠ ali OŠŠp pa ne. IN dobro poglejte vase, če bo vaš otrok sposoben samostojnega dela, drugače…

Samo v premislek

Maja,

hvala za vaše mnenje. Res je,kar pišete. Mnogokrat starši premalo prisluhnemo otroku… in smo bolj zaposleni z lastnimi ambicijami.

Lep pozdrav, Petra

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Naj napišem še svoje mnenje, ali bolje rečeno osebno izkušnjo.
Imamo deklico, ki je dobila v drugem razredu (na najino pobudo) individualno pomoč difektologinje. 5 ur na teden. Naša deklica ima probleme z organizacijo, orientacijo in je izredno počasna. Sicer sva jo z možem začela voziti k difektologu že pri njenih petih letih, na pobudo psihologinje na sistematskem pregledu. Pred vstopom v OŠ nam ni nihče svetoval, da bi šla naša deklica na šolo s prilagojenim programom, čeprav sva se z možem o tem posvetovala s takratnim difektologom. Predlagal nama je, na gre deklica v OŠ in če bodo težave, naj se zopet oglasimo. Sedaj je deklica v petem razredu. Probleme ima s svojo počasnostjo. Pri pouku ji ne uspe vse prepisati s table in istočasno še poslušati. Ravno včeraj smo imeli sestanek:difektologinja, midva z možem in vse njene predmetne učiteljice. JA! Mislim, da so mi nekatere dovolj jasno pokazale, da je škoda njihovega časa za to in da je ta sestanek kot neko “fehtanje” za mojega otroka, da bi ji od časa do časa pogledale skozi prste in bi deklica naredila šolo. Seveda smo si različni. Šola s posebnim programom je v prizidku naše OŠ. Otroci vedo kdo obiskuje to šolo s posebnim programom in ravno tako naša deklica to ve. Sedaj, ko je 4 leta obiskovala OŠ, mislim, da bi bil šok zanjo, če bi morala prestopiti na šolo s prilagojenim programom. Prav tako pa me skrbi, kako bo zmogla ta štiri leta. Resnično me hromi ta strah in si od časa do časa ne znam pomagati.
Težko je biti v pravem in danem trenutku pameten. Saj nama še strokovnjaki na tem področju niso znali pravilno svetovati, kaj šele sama kot laika. Svojih ambicij ne bi želela prenašati na otroka ali jo obremenjevati. Želim ji samo, da bi postala zadovoljna samostojna oseba, ki bi se cenila in opravljala dela, ki bi jo veselilo.

nova
Uredništvo priporoča

Dita pozdravljeni!

Nisem si mogla kaj, da vam ne bi napisala odgovor. Čisto razumem vašo stisko in tudi imate prav, ko rečete, da bi verjetno to bilo narobe za hčerkino samozavest itd. Pa tudi- sicer…Nekako se bodo hčerki, če bi šla v prilagojeno šolo zaprle možnosti.

Vi imate pravico vztrajati na svojem. deklica ima 5 ur strokovne pomoči in mora jo dobiti. Očitno komisija za usnmerjanje je bila mnenja, da lahko vaša hčerka obiskuje program redne OŠ. Mogoče bi bilo učiteljicam smiselno pokazati tudi strokovno mnenje, če so notri napisane prilagoditve za otroka. Ker v odločbi tega sigurno ni.

Na žalost tudi naši učitelji tolmačijo strokovno pomoč kot učno pomoč. In potem dobi otrok 5 ur pomoči v obliki poglabljanaj snovi in ne v namen izdelave njemu dobrih postopkov. upam, da veste kaj sem želela povedat. Otroka se nekaj “turira” ne pa dasbi mu iskali njemu lahko pot, da bi prišel do rezultatov.

Na žalost je tudi vse preveč učiteljev zgrešilo svoj poklic. In so pozabili, da bi oni morali biti tam zaradi otrok in da to tudi so in ne otroci zaradi njih. Vzemite kot da so ti učitelji pri vas v službi- saj tudi so- vi jih plačujete v vsakem primeru z vsemi prispevki, ki vam jih trgajo od plače. In, če v šolah ne bi bilo otrok, tudi oni ne bi imeli dela. Pa pustimo to.

Mislim, da bi bilo smiselno v vašem primeru se še enkrat obrniti na komisijo, ki je vašo hčerko usmerila. Oni vam bodo morda lahko pomagali s tem, da napišejo strokovno mnenje o tem kakšne prilagoditve bi bile za vašo deklico dobre. In potem to nesite v šolo. Ker kot sem rekla- v odločbi ne piše ničesar.

Mogoče- če imate možnost (ne vem od kod ste)- premislite o tem, da bi šla vaša deklica na šolo s prilagojenim programom z enakovrednim izobrazbenim standardom. Ampak kolikor vem je v SLO samo 5 takih šol. Vsekakor bo imela v takem primeru vaša hčerka možnost iti v šolo kamorkoli bo želela- mislim srednjo šolo- v sami OŠ pa delajo sicer v majhnih skupinah itd ampak hčerka bi tako dobila enakovredno spričevalo.

vsekakor pa- v šoli so dolžni, glede na odločbo, hčerko šolati. seveda je vse odvisno od učiteljev, njihove dobre volje- na žalost, da učitelji v večini primerov še vedno pri nas mislijo kako pomembni so, vodstva šole- ponavadi je kolektiv odraz vodstva, in pa vas. tega koliko se boste za hčerko in njene ter seveda svoje pravice borili. Tu seveda računam na vašo dobro presojo kaj je za hčerko dobro in kaj je sposobna. Vi ste mati, vi najbolje veste- zanesite se na svoj instinkt.

Dala bi vam lahko- morda- več uporabnih informacij, ter vam mogoče nudila celo kako konkretno pomoč zato vam ponujam da me pokličete na 031 470187. Takole po forumih je težko vse zapisati (ker ponavadi lahko s pisanjem koga prizadeneš, tvoje besede si lahko človek napačno razlaga ali pa se nekdo celo obregne ob tvojo strokovnost…). Če želite- pokličite.

Spoštovana maja11 !

Tale vaš stavek imam pred očmi:

OŠ seveda vleče kolikor lahko, saj dobijo za otroka denar, ki jim prav pride.

Ali navedeno res drži ? Sin obiskuje 4 razred redne osnovne šole in je otrok s posebnimi potrebami. Ima spremljevalca in dodatno učno pomoč.

Zaplete se vsako leto, ko zavod iz Kamnika šoli predlaga določene pripomočke za lažje delo, zdravo sedenje, …..

Pravijo, da nimajo sredstev za nakup. Znajdemo se po domače, sam doma izdelam pripomoček, svetujem učiteljici in spremnjevalcu,….

Če določene stvari zahtevam od šole, pravijo, da ne šola sama, ne učiteljica , nimajo nobenih dodatnih sredstev zato, ker učijo otroka s posebnimi potrebami.

Kako naj jaz vem ali preverim, da šola prejme določena sredsva za otroke s posebnimi potrebami ?

Lep pozdrav !

Ne vem, kje boste to preverili ampak dejstvo je, da šola prejme od ministrstva za otroka s PP določena dodatna sredstva. Sicer pa itak prejmejo določena sredstva za vsakega otroka- vse šole. Zakaj torej mislite, da se toliko “borijo” za njih?

“Hodite čim več na razne prireditve, pomagajte se mu vključiti v okolje”.

To je stavek, ki bi ga morali pri nas že davno nazaj slišat. Sem po hujši prometni nesreči od tega je že 18 let in imam še vedno problem z vključevanjem v družbo in sploh nimam svoje družbe, kaj več prijateljev ali svoje “klape”oz. je to v zametkih. In sem v mestu, ko pridem tja, bolj prepuščen samemu sebi, sicer živim na vasi. To je tudi velik problem, vsaj zame, ker nimam prevoza vse pa se dogaja v mestu. Šolo sem dal skozi brez večjih problemov. Na začetku po prihodu iz bolnic sem dve leti šolanje nadaljeval oz. začel v ZUIM Kamnik potem pa v redno šolo.

dita in ostali

Jaz vas razumem. Želite si, da bi vaši otroci končali osnovno šolo in si kasneje dobili nek poklic. Popolnoma vas razumem. To bi želela tudi jaz kot mama. Ampak kot strokovnjak pa mislim, da kaj bo pomagala vaši deklici šola, če ne bo imela službe.
Za službo je danes težko. Potrebno je misliti vnaprej. Mogoče celo tako daleč, ko vas več ne bo. Eni otroci ne bodo nikdar sposobni samostojnega življenja.
Vaši otroci bodo največ odnesli, da ste čim več med ljudmi in da se zunaj šole obnašate do njega in zahtevate da se tudi drugi obnašajo do njega kot sa smo ENo.

Enkrat sem bila v toplicah in se mimo nas pripelje na vozičku fant. Po mojem mnenju siagnoza cerebralna paraliza. Vse mame so začele otroke vleči stran. Eni so hoteli vprašati.Zakaj je pa ta fant….in že mu je amam držala roko na ustih.
Moj mali pa je star tri leta stopil k fantu in ga vprašal: kaj imaš pa to. Fant je začel razlagati, da ima voziček, da se lahko dvigne, obrača…veste kako ga je gledal moj, kot Junaka. In videla sem da fantu to prija.

Ko se je kopal v bazenu se ga moj mali ni nič bal.Saj je prej govoril z njim in je videl, da četudi je drugačen je čist Ok. Ostali daleč stran.

Tu je problem. Mi starši se moramo spremeniti. In če bomo te otroke( seveda z motnjo v duševnem razvoju) kar dali V OŠ in bodo vedno najslabši in se nikjer ne bodo mogli izkazati, pri vsaki stvari bodo rabili pomoč. Kaj si bodo otroci mislili o njih in kaj nazadnje si ti otroci mislijo o sebi.

Vem da je nam staršem najpomembnejše, da je le v OŠ..kaj pa otrok??
-vsak dan najslabši
– pri vsem rabi pomoč
-najpočasnejši
-zadnji

Grozni pridevniki a ne?

Tukaj so izjeme recimo osebe s cerebralno paralizo, ki lahko z ostalimi tekmujejo na intelektualnem nivoju. Tu jih lahko premagajo in so dobri. Tukaj govorim o motnji v duševnem razvoju.

Aja glede denarja..pokličite na ministrstvo in vprašajte koliko denarja dobi šola za vašega otroka. Mislim, da boste dobili točen podatek.

LP maja

Pred vstopom v OŠ sva z možem razmišljala kam bi deklico vpisala v šolo. Razmišljala sva tudi o Waldorfski šoli. Svoja razmišljanja sva posredovala tudi našem takratnem difektologu. Vendar sva vsepovsod dobila odgovor in mnenje, da je bolje, če se deklica vključi v svojo domačo OŠ, svojimi vrstniki, ki jih pozna že iz vrtca. (Waldorfska je v Ljubljani, mi smo z Gorenjske).
Na srečo smo v drugem razredu dobili prekrasno difektologinjo, ki ji pomaga z zelo praktičnimi nasveti in jo usmerja zelo elegantno preko ovir. (samo želimo si, da nam ne bi prehitro ušla na porodniško:(….).
Difektologinja je sama nekako predlagala, da bi imeli z učiteljicami sestanek, da se jim razloži, kakšen je problem otroka. Nekako se mi zdi, da je bil ta sestanek izsiljen z “naše” strani.
Nisem negativno nastrojena in vem, da je samo v pozitivni moč uspeha. Tako poskušam nadaljevati.
Hvala za vaše pisanje in sploh, da se prebali moje sporočilo. Resnično smo starši tisti, ki otroka najbolje poznamo in seveda mu moramo biti v moralno opro, ko pride domov prizadet s strani sošolcev in sošolk.
Venda to urejamo sproti. Poskušamo.
Želim vam lep dan!

“Vem da je nam staršem najpomembnejše, da je le v OŠ..kaj pa otrok??
-vsak dan najslabši
– pri vsem rabi pomoč
-najpočasnejši
-zadnji”
JA! Maja zelo prav imate! Vedno najslabši, vedno najpočasnejši… boleče. Vendar si samo žellim, da bi ji utrdila dobro samopodobo, vedno ji dopovedujem, da je važno kaj ima človek v srcu in v glavi. Do sedaj še nekako gre, bojim se, ko bo prišla puberteta s svojo zunanjostjo.
Vsekakor mislim, da je vaš nasvet dobro nameren in se je resnično potrebno vprašati kako naprej. Bojim se, da nismo dovolj pametni.
Želim vam lep dan!

dITA,
jaz bi bila pa zelo vesela, da se mi oglasite na [email protected]. Tudi mi smo z Gorenjskega, tudi mi smo že šli pogledat na Waldorfsko šolo za našega 6-letnika. Trenutno smo odložili všolanje za eno leto. Otrok ima v vrtcu dodatno strokovno pomoč. Psihologinja je mnenja, da naj ga damo v šolo s prilagojenim programom. Mi smo ga že imeli v razvojnem vrtcu, ko smo ga dali v redni vrtec, je zaživel! Zato razumem vašo takratno dilemo, ne vem pa, če gospa Maja razume našo. Mene je otrok spraševal, zakaj so drugi otroci v razvojnem vrtcu tako čudni in se nič ne pogovarjajo. Prav gotovo bo v stiski v šoli s prilagojenim programom, saj bo prav tako videl razlike. Da pa bo v stiski v redni šoli, pa prav nič ne dvomim, glede na storilnostno naravnanost naših šol. Tu je veliko odvisno od posamične šole in učiteljev. Mi se nagibljemo proti waldorfski šoli. Nekaj časa še imamo za razmišljanje…

Jous

Gospa Vesna

Citat:
Mogoče- če imate možnost (ne vem od kod ste)- premislite o tem, da bi šla vaša deklica na šolo s prilagojenim programom z enakovrednim izobrazbenim standardom. Ampak kolikor vem je v SLO samo 5 takih šol.

Lepo pozdravljeni!

Mi lahko prosim poveste, katere so te šole v SLO?

Lep dan želim!
Katja

jaz poznam OŠ, ki izvajajo prilagojen program z enakovrednim standardom- OŠ pri Centru za sluh in govor v MB, ZGN Ljubljana, potem Portorož, pa OŠ za slabovidne, pa OŠ v Kamniku (za gibalno ovirane)- nisem šla gledat točnih nazivov…mogoče se motim, mogoče je še kakšna ampak jaz jih nepoznam

Stane in ostali,

žal šola ne dobi nobenih večjih sredstev za všolanega otroka s PP.
Za takega otroka dobi enako kot za vse ostale. Plačano edino dobi dodoatne ure pomoči. Za vse ostalo npr. dodatni pripomočki… pa se vsaka šola znajde po svoje: npr. sponzorstva.

Lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (15-10-05 12:18)

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Draga Vesna,

hvala. Vse te šole so usmerjene v slušno, vidno in gibalno ovirane otroke. To, kar sem upala, da obstaja pa je OŠ, prilagojena potrebam otrok z aspergerjevim sindromom (motnje v procesu socializacije). Očitno je ni. No, kakšno leto sicer naletimo na zelo odprto in kooperabilno tovarišico v šoli, a je to prej izjema kot pravilo. Brez vsake kategorizacije vozimo s pravdobrim uspehom.Najbrž bi morala biti srečna. A kaj,ko vem, da v pravem okolju zmore več ali “per aspera ad astra!”.

Lep pozdrav vsem sotrpinom in sotrpinkam,Katja

Moj sin ima avtizem. Usmerjen je- glede na mojo zahtevo najprej na CSG, zdaj pa na ZGN- se pravi šoli, ki sta včasih veljali za šoli za gluhe, se pravi slušno prizadete. Vidim, da niste seznanjeni s programom omenjenih šol in zato lahko povem, da imajo v obeh ustanovah slišeče učence, na tej šoli, kjer sva midva imajo celo intenzivne govorne oddelke. Ker vedno gre pri otroku z avtizmom tudi za motnjo v komunikaciji.
Ker pa pravite, da vaš otrok “vozi” redni program OŠ s pravdobrim uspehom ne vidim razloga, da bi v situaciji ki je sedaj bil usmerjen v prilagojeno ustanovo. V večini primerov tudi v tujini so otroci z Aspergerjevin sindromom v rednih šolah, ampak jim nudijo določene prilagoditve, v nekaterih primerih celo kakšne spremljevalce- vendar pa to ni redna praksa. Pravzaprav sem tudi sama mnenja, da je za otroke npr. z AS bolje, da so v čisto rednem okolju seveda z asistenco, kjer je tem otrokom potrebna. Za vsako motnjo niti ni potrebno, da obstaja specializirana šola- to bi bilo malo utopistično razmišljati, vendar pa se osebno zavzemam, prav tako tudi v društvu za to, da sicer programi kot so omogočajo otrokom ne glede v katerega hodijo, prilagoditve, učiteljem pa bi seveda morala biti dana točna navodila kako z otrokom delati.
Prav zaradi tega smo tudi začeli s peticijo, da se otrke z motnjo spekter avtističnih motenj (pervazivne razvojne motnje) doda kot kategorijo otrok v pravilnik oz. kategorizacijo otrok s PP.

Jaz bi na vašem mestu ob tako dobrem uspehu sigurno vztrajala v šoli v kateri sin je, se pravi v rednem programu, seveda pa bi morala biti strokovna pomoč, ki jo vaš sin, če je usmerjen, ima, pomoč na področju socialne interakcije in pa seveda socialne komunikacije (da se nauči v svetu samostojno živeti in uporabljati pridobljeno znanje)- to otrokom oz. osebam z AS manjka.

Na žalost pri pri nas “strokovnjaki” enačijo učno pomoč in strokovno pomoč.

Zame je bistveno to, da otrok s posebnimi potrebami vključen v redno izobraževanje po zaključku šolanja vstopi na trg delovne sile. Na papirju je enakovreden zdravemu. Je res ? Tu se pravljica imenovana integracija konča.

Ne poznam veliko otrok s posebnimi potrebami, ki bi se v redni šoli počutili dobro, varno, zadovoljno. Dnevno doživljajo travme. Tiste drobne, ki jih opisuje maja11. Le redke te izkušnje utrdijo, večino zmehčajo.

Integracija ni pravljica. Grozljivka je, zavita v rožnat papir. Vse razsežnosti bomo dojeli šele čez nekaj let, ko bodo naši sončki s posebnimi potrebami vstopili v svet odraslosti. Mi starši popravnega izpita nimamo. Sedaj imamo možnost soodločati, kje bo naš sonček srečen in uspešen.

Draga *mama, integracija še zdaleč ni grozljivka, je pa pravljica. Le z integracijo drugačnih otrok v skupine “normalnih” otrok od ranega otroštva dalje, je pričakovati strpnost, povezanost, solidarnost, samoumevnost do drugačnih. Kdor se že v ranem otroštvu sreča z drugačnostjo, se mu zdi to samoumevno.
Sem za integracijo otrok s posebnimi potrebami v redne šole, v iste oddelke. Za tiste otroke, ki ne zmorejo minimalnih standardov, bi morali omogočati šolanje z nižjim izobrazbenim standardom. Vendar poudarjam, integriran v istem razredu z ostalimi.
Enkrat bo namreč na trgu delovne sile, kot pravite. Ne poznam tovarn, kjer bi bili recimo zaposleni le ljudje, ki so končali prilagojen program. Človek se prej ali slej vključi v mešano skupino.
Integracija drugačnih z “normalnimi” od otroških let dalje, pozitivno vpliva na obe populaciji. V to sem prepričana.

*mama
Popolnoma se strinjam z vami glede integracije otrok s PP, kot tudi s tem, da popravnega izpita žal ni. In to je tisto, da je treba pred odločitvijo, kam vključiti našega otroka, res temeljito in objektivno oceniti, kaj naš otrok zmore in kaj ne. Saj mi starši smo tisti, ki svojega otroka najbolj poznamo.
Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da mi “vsi strokovnjaki” pri vključitvi mojega otroka niso nič pomagali celo nasprotno, vso stvar so oteževali. Hvala bogu, se je kasneje izkazalo, da sem imela prav. To seveda velja za otroke z težjimi ali več oblikami motenj v razvoju, kot je tudi moj sin.

Vendar kljub vsemu je moje mnenje, da tisti otroci, ki imajo lažje motnje (ali eno izmed njih) ne bi smeli biti vključeni v “posebne šole”, saj se jim na nek način dela velika krivica. Vse to sem videla na lastne oči, ko so otroci, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov (socialni položaj družine, tuji državljani, ki niso dobro obvladali slovenskega jezika, ….) bili vključeni v posebno šolo, ki se ji danes lepše reše Šola s prilagojenim programom. Tudi danes se še dela tako, to pa predvsem zato, da imajo te šole zadostno število otrok. In tem strokovnjakom, ki jih poučujejo je prav malo mar za otroke, važno je, da imajo lepe službe in drobro plačo. V teh primerih je moje mnenje, da je integracija potrebna.

Pa še nekaj mojih razmišljanj.

V četrtek, ko sem na TV gledala oddajo Trenja, sem bila zelo, zelo prijetno presenečena, ko sem slišala, da v nekaterih vrtcih imajo prednost pri sprejemu Otroci s posebnimi potrebami. Vesela sem, če je to res. Spomnim se dvajset let nazaj, ko so mojega otroka prav zaradi “posebnih potreb” hoteli izključiti iz vrtca oziroma ga niso hoteli sprejeti nazaj, ko se je po bolezni vrnil v vrtec. Pa ne zato, da bi bil agresiven, nasilen,… Je zelo nežen in prijeten, temveč zato, ker je bil “drugačen”. In drugačnosti “vsi silni strokovnjaki”, nekateri delajo še danes, niso marali sprejeti.

Torej če zaključim:
Moje mnenje je, otroke z lažjimi motnjami je treba vključiti v redne programe oziroma šole in ukiniti šole s prilagojenim programom. V teh šolah pa naj se obravnava otroke z več ali težjo motnjo in to celostno od najzgodnejšega obdobja in naprej (Vrtec, OVI, Delavnice, Bivalne skupnosti….).
Lep pozdrav
Silva

Spoštovani!
Pretekli teden sem gledala na TV SLO oddajo Omizje. V njej je doktorica (žal se ne spomnim imena) dejala, da ima otrok, ki ni sposoben izdelovati redne osnovne šole, pravico do invalidnine. Po tem je sklepati, da ima otrok, ki obiskuje osnovno šolo s prilagojenim programom, pravico do invalidnine. Kako je s tem?
Lep pozdrav!
Jana

New Report

Close