Selektivni mutizem?

Spoštovana Ga. Petra,

Na vas se obračam z vprašanjem v zvezi s selektivnim mutizem.

Namreč pri sinčku starosti 5,5, let zadnje leto in pol opažamo, da sinček ne govori z nepoznatimi osebami; ko ga nepoznata oseba vpraša čisto preprosto vprašanje kako mu je ime, koliko je star, skloni glavo v tla in ne odgovori. Včasih na vprašanje v zvezi s starostjo pokaže s prsti koliko je star ali pa čisto potiho zašepeta. Seveda smo to omenili psihologinji v vrtecu, ki ga je v nekaj mesečnem obdobju opozovala in zaključila, da je sinček med svojimi vrstniki vodja, da brez problema komunicira in nima nikakršnih težav s socialnim vključevanjem med vrstniki. Ravno tako pravi, da je sinček intelegentno nad povprečjem, glede na svoje vrstnike v skupini. Logopedinja je sinčku napravila Reynellov test, ki je dal nadpovrečen rezultat, ekvivalenten starosti od 6,06-7 let. Sinček z vzgojiteljicami ravno tako govori, vendar ne na dolgo in široko. Psihologinja v vrtecu pravi, da po njenem mnenju to naj ne bi bil mutizem, da je njegovo obnašanje atipično, vendar pravi, da ima premalo znanja za to in nas je napotila na strokovnjaka, ki bi nam lahko potrdil diagnozo oz. ugotovil zakaj je sinček zaprt pred odraslim svetom.

Sinček je sicer zelo samosvoj, zelo hitro se razjezi kadar nekaj ni po njegovem, kar se zna včasih pokazat s protestom in kričanjem, metanjem stvari po tleh. Po drugi strani pa je zelo emocionalen in skrben. Zelo rad ima svoj red in vedno zelo pazi na svoje stvari. Doma je zelo komunikativen in ekstrovertiran, non stop nekaj sprašuje, zanima ga vse od tega kaj kuham (sestavine), knjige o anatomiji, avtomobilizmu in itd., pisanje črk (ki jih že vse dobro pozna in piše po nareku), seštevanje in odštevanje do 10 ( sinček je sam pokazal željo in interes za tem ). Ravno tako govori z bližjimi sorodniki, ki jih pozna.

Živi v urejeni družini, z možem sva poročena 6 let, ne živi v nikakršnem pomanjkanju, morda ravno nasprotno. Osebno sem opazila, ko se je ta nekomunikativnost pojavila smo morda (jaz, mož, vzgojiteljice) na njega izvajali prevelik pritisk, da mora odgovoriti odraslim, da jih mora pozdravljati, kar se je rezultiralo še z večjo odpornostjo (zaprtostjo), tako da smo to opustili.

Lepo bi Vas prosila še za Vaše mišljenje v zvezi z obnašanjem sinčka.

Sprašujem se kaj je povzročilo to nekomunikacijo z odraslimi oz. ali je to vse skupaj prehodno in bo z leti izvenelo? Kaj nam Vi predlagate? Vsekakor nameravamo odditi k nevropediatru in psihologu po nasvetu našega pediatra.

Vnaprej Hvala!

Lep pozdrav,

Teja

Eni starši pa res niste normalni.
Ker se ne želi pogovarjati z odraslimi, že iščete strokovno pomoč in diagnoze…le zakaj?
Predvidevam, da se želite z njim postavljati pred družbo, da ga imate kot nek okrasek k popolni družini, sedaj pa vas sramoti z njegovo nekomunikativnostjo in ga bo treba kar preklopit ma zdravstvene verige?
Če ste hipohondrično usmerjeni, ne prelagajte teh iluzij na otroka…raje se sami idite zdravit.