V zadnjem času imam same negativne misli. Od tega kako bo z novim članom, kako bo prihod vplival na naš ustaljen ritem, kako ga bosta sprejela starejša otroka,….in še in še. Sama sebe tolažim, da je to zaradi hormonov, čeprav je bolj slaba tolažba. Težko mi je, ker je otrok zaželjen, nosečnost načrtovana, zato mi ni jasno zakaj tako razmišljanje. Ali ima katera podobno izkušnjo? Kako si pomagati? Ali gre za depresijo ali samo nihanje hormonov? ne vem več kaj naj, včasih jokam popolnoma brez razloga! V prejšnjih nosečnostih se mi kaj podobnega ni dogajalo, zato mi je to popolnoma tuje. po naravi sem dobrovoljna, se veliko smejim, nisem črnogleda, večinoma pozitivno gledam na svet, skratka, pravo nasprotje trenutnemu razpoloženju. Če ima katera kakšen dober nasvet kako si lahko pomagam sama, bom nadvse hvaležna.
lp,
Maja

A imas koga, ki mu lahko vse to poves? Se zaupas? To bi bil prvi poskus, ce niti to ne pomaga, povej zdravniku ali ginekologu, ali pa se obrni na ZOfo ali nekam – povej mozu, da ti bo pomagal, da ne bos po porodu zapadla v hujso depresijo.

jaz imam podobne tezave. v prvi nosecnosti sem kar zarela, v drugo sem pa cisto zaskrbljena, v vsem vidim tezave. sem pa sele na zacetku nosecnosti in upam, da bo cimprej minilo. po moje je to hormonsko.
trudi se iskati pozitivne plati , pa pogovori s partnerjem tudi zelo pomagajo. meni pomaga tudi misel, da so vse stiske v zivljenju prehodne, vse slabo mine!!! samo pocakati je treba.

pri meni je tudi podobno;
tudi jaz sem na začetku nosečnosti, pa me že vse skrbi…pri prvi nosečnosti, enako, žarela sem, ni me toliko skrbelo kako bo, pač prepustila sem se toku…
zdaj pa me skrbi moja prehrana, pa kaj če ne bo vse ok z otrokom, pa kako bova zmogla vse to, pa kaj če se mi kaj zgodi med porodom…no, sej ne razmišljam skoz tako, sam je pa tega več kot v prvo…
tudi jaz temu trenutno še ne posvečam prevelike pozornosti;
srečno!

MajaB,

jaz bi na tvojem mestu govorila z ginekologinjo ali pa osebno zdravnico, ker nosečniška depresija baje lahko vodi tudi v poporodno depresijo, ki pa je resno stanje in je sigurno bolje če poskusiš že zdaj poiskati kakšno pomoč, nasvet. Sama zaskrbljenost še ni depresija, ampak kot ti opisuješ gre za več kot to. Daj poglej si še v materisnko, tisti drugi del, ki smo ga dobile zraven, je en test ali gre za depresijo. Upam, da te slaba volj kmalu mine.

Srečno.

A te smem vprašati v katerem tednu si? Jaz sem bila tam nekje od 6-10 tedan v skoraj identični situaciji in skoraj identičnimi mislimi, bolj ali manj, tam ene 2 dni pa je bilo res bolj depresivno.
Ker sem pa tudi jaz za načine, da si sam pomagaš in ker se zavedam, da se takšna nosečniška potrtost lahko (v redkih primerih sicer) razvije v poporodno depresijo ali celo psihozo, kar je pa totalno sranje, sem si raje brž sama poiskala pomoč oz. koristne nasvete.

Ti bom naštela kar po točkah:
1. zavedaj se, da nisi edina, ki tako misli.
2. poglej na forum Obporodne stiske, ti bo takoj lažje, pa še vprašaš lahko kaj. [http://www.mamazofa.org/forum.php]
3. a veš, da obstaja veliko raziskav, ki potrujejo povezavo depresija – pomanjkanje omega 3 maščobnih kislin. Če mi ne verjameš, poišči na netu. Saj po svoje je čisto logično, ker so naši možjgani v več kot polovici setstavljeni iz teh kislin. Jaz sem takoj, ko sem to zvedla, si šla nabavit tole. Imaš na voljo ribje olje, ali pa kapsule, samo pazi na kvaliteto, ker ni vsako dobro. Pa iz takega vira je boljše kot iz rastlinskega vira, ker so v rastlinah v obliki ALA, ki so zelo slabo izkoristljive! In ti povem, da je bila opazna razlika že čez par dni!! Ta ukrep ti prav gotovo ne bo škodil, pa še bebi bo imel koristi od tega.
4. pomisli, kaj te razveseljjuje in počni to čimvečkrat, ne vem ali greš na sprehod, obleči se v živahne barve, nabavi si eterična olja, ki vzpodbujajo in imajo antidepresivni učinek (priporočam neroli, samo je drag kot žarfran) in jih vonjaj ali si jih pa namaži na kožo, bodi čimveč na soncu, ljudje se še zavedmao ne, kako je sonce pomembno, pogovarjaj se s partnerjem o tem….

Ti nasveti po moje lahko začetno potrtost ali depresijo odpravijo. V kolikor pa stvar traja že predolgo časa in je trdovratna, pa je vprašanje, če bodo dovolj. V takem primeru pa si je modro poiskati še kakšno strokovno pomoč.

Osebno ti povem, da se sedaj počutim prav super, polna energije in kot da ne bi imela takih mislih na začetku.

Srečno tebi in vsem ostalim v takih situacijah.

Punce, hvala za vaše odgovore. Podobno bilo :), sem v 8 tednu in z veseljem lahko povem, da se situacija izboljšuje. Tisti dan sem prejokala, mož me je tolažil, popolnoma prevzel skrb za otroka,…Je pa dejstvo, da se nam v službi zaradi trenutne svetovne situacije pripravljajo velike spremembe, poleg tega imam precej resne še druge zdravstvene težave, ki niso povezane z nosečnostjo, krvavenje, ki pa je povezano z nosečnostjo seveda ne pripomore k izboljšanju razpoloženja. Verjetno sem potrebovala en dan, ko sem se “zlomila”, da sem z jokom odplaknila breme, ki se je nabiralo in sedaj sem precej bolje. V bistvu ugotavljam, da ni najbolj pametno brati nekaterih postov, saj me je nek, v katerem so opisovali kako slabo so sprejeli nekateri 3 otroka v družino, precej iztiril. Pa sploh ne vem zakaj, ker so v naši družini precej normalno sprejeli še vsako, tudi šokantno zadevo. Če mi gre tako hitro na bolje, predvidevam, da bi res lahko bili hormoni, ampak bom ta dogodek vseeno omenila ginekologinji (no, to je še en stresen dejavnik, ker moja izbrana ginekologinja menja prakso in sploh ne morem priti do nje, tako da sploh ne vem kdo me bo vodil, ona gre privat neznano kam, jaz si pa po prejšnji, precej rizični nosečnosti, želim, da bi me tudi tokrat spremljala ona,….).
Skratka punce, še enkrat hvala! Vidim, da res nisem sama v tem, kar ni razlog za tolažbo, je pa lepo dobiti kakšen predlog.
lp,
Maja

To so pa lepe novice!!! Super!
Velikokrat v prvem trimesečju nagajajo hormoni in potem je včsaih vsega preveč in včasih pride prav kakšen takšen dan, da se vse izjikamo in damo ven, da se potem spet dvignemo.

Želim ti lepo nosečnost za naprej!

Pozdravljeni.
Jaz sem trenutno v 11tednu nosečnosti. Otroka se veselim, me pa daje neka nervoza do partnerja. Je zelo uvideven do mene, vse kar mu recem naredi zame in se trudi z svojim razumevanjem do mene. Muci me to da se kljub vsem tem do njega obnašam zelo nesramno. Seveda mi je kmalu po izrečenih besedah žal in se mu opravičim in on sam ve da nisem takšna bila pred nosečnostjo do njega. Ali je to povezano z depresijo ali me dajejo hormoni in nihanje razpoloženja? Morem povedati, da niso prisotne žaljivke ampak sam moja nervoza. Najina zveza temelji na iskreni ljubezni in nikoli se nisva skregala vedno se vse dogovorima.
Lp