Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Ginekologija Nosečnost in obporodno obdobje koliko se pripavljate na sam porod in dojenje po njem??

koliko se pripavljate na sam porod in dojenje po njem??

Zanima me koliko razmišljate o porodu in dojenju. Se vam zdi vse skupaj dokaj naravna stvar o kateri ne rabite veddeti nič in samo steče ali imate kup vprašanj na katere najdete odgovore v razgovoru s sorodnicami, prijateljicami, prebrano literaturo in brskanjem po internetu??

Sama sem bila prvič popolnoma nepripravljena – teme o prezgodnjem porodu sem preskočila o samem porodu se mi ni niti sanjalo saj me je ta prehitel. O dojenju sem vedela le toliko da je dobro da mati doji svojega otroka. Pri prvi deklici je bilo dojenje pravi mali fijasko za kar mi je še danes žal.

Popravni izpit sem delala že čez 21 mesecev:))) Dobro informirana in pripravljena na sam porod in dojenje sem uspela in bila tako zadovoljna.

Ne me narobe razumet da je nujno dojit ampak, ko enkrat uspešno in brez stresa dojiš je to takšna lepa izkušnja, ki jo privoščim vsaki mamici.

Pozdravček in lep vikend vam želim vsem nosečkam tukaj gor!!!

Polona

[url=http://tickers.families.com][img]http://tac.families.com/ezb/905782.png[/img][/url]

Sama sem kar veliko prebrala o dojenju in se pozanimala naokoli, ampak imam še vedno občutek, da nimam niti najmanjšega pojma. Seveda pa sem trdno odločena, da se bom maksimalno potrudila, da bi dojila. Tašča me je že prepričevala, da bom verjetno v vsakem primeru morala dodajati umetno mleko, naj se kar sedaj že pripravim in kaj nakupim, sama pa nisem ravno tega mnenja. Kaj misliš ti Polona? Ali imaš kakšen pameten nasvet, informacijo za nas začetnice?
O porodu sem si tudi že prebrala vse živo, povprašala prijateljice… Pa nimam ravno občutka kaj me točno čaka. Sicer se na vse stvari v življenju rada prej maksimalno pripravim, ampak od poroda pa res ne vem kaj točno lahko pričakujem. Niti si ne predstavljam kakšni so popadki. Tako zdaj razmišljam, da je najbolje, da se čimbolj umirim in bomo potem videli kako bo vse skupaj potekalo. Kaj pravite?

25214

iz lastne izkušnje: pred porodom sem mislila, da sem požrla vse znanje tega sveta. pripravljena na vse, vsak vdih in izdih, vsak potisk, sem porod sicer uspešno prestala, vendar s težavami pri iztisu. teorija mi je tu žal bolj malo pomagala.
ravno tako je bilo tudi dojenje težavno.

kaj to pomeni brez stresa?

če to pomeni, da mamica odklopi vse in dosti pije, dobro je in veliko počiva – žal nimamo vse gruče ljudi, ki bi sodelovala pri prihodu dojenčka domov. mož je svoj očetovski dopust preživel med letanjem domov in v službo, praktično pa sem bila sama za vse, za vsako juhico ki sem jo hotela pojesti, za vsako previjanje, za vse kupčke in krče. torej počivati in dobro jesti je pri meni žal odpadlo.

še odgovor na tvoje vprašanje: mislim, da je vsak porod in vsako dojenje individualna izkušnja, prav je, da se informiramo v smislu “kaj sledi”, toda ne, mislim, da se z informiranjem ne moremo pripraviti na vse in da s tem vsaka mamica ne more nujno rešiti vsakega problema. če to pomeni fijasko pri dojenju, ker je dojenje pač lepa izkušnja, jaz to poskušam gledat drugače in si sama sebi ne očitam, da nisem dojila do onemoglosti, ampak le kolikor je šlo.

nova
Uredništvo priporoča

Jorkos, tvoja tašča je bila mama takrat, ko dojenje ni bilo moderno in je večina žensk odnehala že v 14h dneh (tudi moja tašča in mama) in potem seveda sledijo taki komentarji in nezaupanje v zmožnost dojenja…Ne oziraj se preveč na to in na razne takšne pogruntavščine (če tvoja mama ni dojila ali če imaš majhne prsi, potem tudi tebi ne bo uspelo ipd….). Seveda je dobro, da prej prebereš literaturo na to temo, potem, ko bo čas, pa se prepusti, čimbolj počivaj in to dojenje mora biti prioriteta enih 14 dni, da res steče (nekaterim seveda sploh ne dela problemov, druge se moramo malo potruditi, večkrat pristavljati….) moraš pa res ohraniti zaupanje vase in pusti si čimbolj pedenat (če imaš možnost, vsaj dokler je očka doma). Če pa kaj ne steče priporočam forum dojenje, tam ti vsi zelo radi pomagajo, čeprav meni je najbolj pomagalo to, da sem videla, da imajo druge prav takšne ali še večje probleme s tem in da se vse da rešit.
Porod pa je individualna izkušnja, in spet ni nujno da dosti pomaga če prebereš vse na to temo, včasih je celo bolje, da kaj izpustiš (sploh o kakih možnih zapletih, ki te samoprestrašijo), ko pride čas, se je pač treba prepustiti in zaupati partnerju in osebju v porodnišnici…
Pa pozitivno razmišljajte!
lp
d

Glede umetnega mleka: kolikor vem je zelo važno, da daš otroku če je pač potrebno isti dodatek kot ga je dobil že v porodnišnici (če ga seveda je). Zato se raje tam pozanimaj katero mleko točno so mu dali in kupi istega, ne kupuj že vnaprej dodatkov, ker jih obstaja malo morje.

Pozdravljene

Tudi pri nas odštevamo zadnje dni, še 8, vendar se psihično pripravljam, da bomo čakali še kakšen teden dalj. Pa saj tega smo že navajeni saj vsak novi član dalj čaka in se mu nič ne mudi videti kaj se dogaja zunaj varnega trebuha.Pri prvem so mi sprožili teden pred rokom,potem dva dni čez rok, naslednjič teden čez rok, četrtič je bilo 12 dni čez rok, petič pa je namesto za miklavža prikukala na beli dan šele dan pred božičem.

Glede dojenja in poroda pa takole. Ko sem bila prvič noseča sem mislila, da vem vse o dojenju, da sem zelo dobro pripravljena na porod in na življenje, ki se bo spremenilo z rojstvom. Ko pa sedaj gledam nazaj pa vidim kako malo sem vedela o vsem skupaj. Kljub knjigam, ki sem jih prebrala (bila sem polna teorije) je bilo potem vse drugače kot sem pričakovala. Rodila sem prej, porod so mi sprožili (popolnoma drugače od mojih pričakovanj), sin nikakor ni ustrezal raznim razpredelnicam kaj naj bi znal in kaj ne za njegovo starostno obdobje. Njegovi odzivi se niso skladali s popisi v raznih knjigah. vse se mi je zdelo drugače kot bi po knjigah moralo biti.Bila sem vsa napeta.Edino kar se mi je zdelo, da je vsaj približno tako kot bi moralo biti je bilo dojenje. Pa še to se mi je zdelo, da se vse prepogosto dojiva saj je hotel jesti na uro in pol. Pozneje pri vsakem novorojenčku pa sem bolj zaupala vase in v svojo sposobnost začutit kaj dojenček rabi v tistem trenutku, nehala sem se obremenjevati s tem kaj vse piše v raznih knjigah in priročnikih. Tako, da imam veliko lepše spomine po drugem, tretjem, četrtem porodu kakor po prvem.

Da povem še eno zanimivost. Naši otroci so bili kar sorazmerno dolgo dojeni, leto in pol ali več. Nikoli nisem imela težav z dojenjem, razen občasno pomankanje zaradi stresa ali premalo pitja. Pri peti hčerki pa sem imela teden po rojstvu zdravstvene težave in sem morala jesti zelo močne antibiotike in druga zdravila, ki bi škodovala hčerki zato sva morali dojenje popolnoma prekiniti. Hčerka se je morala navaditi na umetno mleko ( na srečo se je to dogajalo v bolnišnici, in so bile sestre tiste, ki so jo pol noči poslušale kako lačno joka predno je sprejela stekleničko) jaz sem si zaradi oslabelosti samo toliko iztiskala mleko, da mi ni popolnoma presahnilo. Po štirinajstih dneh, ko sem jo lahko začela nazaj dojiti sem jo pristavila in ona je brez obotavljanja začela vleči in v enem tednu se je že polno dojila. Pozneje sva se polno dojile do šestega meseca. Me je pa presenetila malo pred letom, ko je sama od sebe začela odklanjati dojenje, tako da sva (za pri nas) zelo kmalu končali z dojenjem. Navadno sem težko prekinila dojenje tako, da me je to prav presenetilo in sem bila kar malo razočarana, da se noče več dojit.

Vsaka mamica zna prisluhnit svojemu dojenčku,če je umirjena in sproščena. Vsem želim, da bi imele veliko samozaupanja vase in v svoje sposobnosti.

lepo se imejte kljub tej visoki vročini

Verjamem da je informiranje premalo ampak včasih pripomore k večji samozavesti in zaupanju v samega vase!!

Sama sem v drugo morala zaradi netipičnega vnetja dojke v bolnišnico tam so me tako vneto prepričevali, da otrok zaradi moje izčrpanosti potrebuje umetno mleko in da so moje dojke brez mleka ker zgledajo prazne, da če ne bi bila tako prepričana da je to vse larifari bi jim podlegla.

Otrok se je čez noč kljub njihovim teorijam zredil 80g!!

Moje mnenje je da ne potrebujete pred porodom nobenega adaptiranega mleka, flaške ali dude. Vse to, če boste potrebovale boste kupile ko bo dojenček že doma!!!

[url=http://tickers.families.com][img]http://tac.families.com/ezb/905782.png[/img][/url]

Pri meni je bilo ravno obratno kar se tiče dojenjea: prvič nisem imela pojma, niti razmišljala ne vem kaj, pa je hčerka prvič pravilno zagrabila in sva se prav lepo dojili. Tadrugič, ko sem že vedela, kako bi morala zadeva laufati, sva imel a sinom težave, ker sploh ni znal zagrabit in potegnit. Pa sta bila oba donošena in iste kilaže.
Jaz mislim, da je bolj odvisno od otroka in karakterja – eni pač znajo bolje kot drugi.

Jaz sem imela obakrat vse pripravljeno vnaprej doma (dude, flašo in mleko). Nikoli ne veš, kdaj boš rabil, mogoče takrat ko trgovine ne bodo odprte…. Še vedno lahko kasneje ne uporabiš….

Res dobra tema.

Pri meni je bil tudi prvič fijasko. Ni in ni steklo. Mali se je rodil ob roku, z zelo močnim sesalnim refleksom, meni je teklo mleko po majicah, ampak je bil tako razdražljiv, da se je zagnal k pitju pa zagrabil in spustil, se jokal, kot da bi ga dajala iz kože, se odrival stran od mene…v glavnem nič kaj prijeten občutek za novopečeno mamico. Pa sva se tako mučila dva meseca. Velikokrat ga je prevzel mož in nahranil s flaško načrpanega mleka, ker sem se grozno počutila in se zjokala. Moja pričakovanja, prepričanje, da bom dojila – je bilo kar hudo, ker ni šlo.

Začeli smo dodajat adaptirano mleko, ki ga je spil ogromno pa tudi tam je s cucljem počel podobno, ampak je bilo vseeno lažje..hranila sva se uro in pol, uro sva zaradi refluksa podirala kupčka in spet vse od začetka. Zdaj pričakujemo drugega člana in vem, da se bom potrudila z dojenjem, ampak tako kot pravi Mijaka se tolažim, da imajo otroci različne karakterje in da bom pri drugem lažje dojila, ker meni je tistih nekaj trenutkov, ko je resnično pil pri meni in poleg mene zaspal za vedno ostalo v najlepšem spominu, ampak kaj ko lahko teh trenutkov umirjenega dojenja, preštejem na prste ene roke.

Samega poroda se nisem bala. V porodnišnico sem šla s prepričanjem, da so tam ljudje, ki mi bodo pomagali in so mi. Tudi nisem dosti brala o komplikacijah pri porodu, ampak bolj o izkušnjah mamic – kako so občutile prve popadke. No, dihanje pa mi sploh ni šlo pa tudi doma nisem pretirano vadila. V drugo se ne bojim toliko samega poroda, kot tega, kako bomo z dojenčkom in dvoletnikom čim prej ujeli normalen ritem življenja.

Najprej čakam, da rodim živo in zdravo dete, potem se bom pa naprej že znašla. Tudi rodit bom šla brez časopisov in knjig, pa brez deodorantov (se bom rajši umila), pa brez vsega skratka, rabim samo svoj trebuh in svojo umirjeno glavo. Preveč komplicirate, resnično. Ne razumem vas.
Res, da sem pri prvem otroku pojedla vse znanje tega sveta o porodništvu in ginekologiji, pa tudi o dojenju, in se je izkazalo, da mi prav nič ne pomaga. Vse je šlo narobe. Nikakršne psihične priprave in ne vem kaj še, ti ne morejo nadomestiti dobrega starega materinskega čuta. Imamo ga vse, od vsake posameznice pa je odvisno, ali se bo zanesla nanj, ali pa bo prišla rodit bolj pametna kot njen ginekolog. Brezveze.

Pozdravljene,

spadam med tiste, ki med nosečnostjo niso veliko brale o sami nosečnosti, porodu in vsemu kar sledi. na začetku sem sicer začela nekaj brat…. ma sem tako hitro prenehala, ker sem v tistem kar sem prebrala najdla tisoč in en strah kaj se vse lahko zgodi. sem zaprla vse knjige in se prepustila.. :):) kar me je zanimalo sem kr mojo dohtarco vprašala.
tudi o porodu nisem mela pojma, nisem vedla kaj me čaka in kaj lahko pričakujem..v porodnišnici sem enostavno zaupala osebju, ki je blo zraven mene v porodnem bloku, porod je minil precej hitro in brez posebnosti.. :):)
dojila sem pa samo 3 tedne, ker so pol moje mlekarne pričele štrajkat in je bil mali kr naprej lačen… smo se kr en cajt še mučli in poskušali vse mogoče, pa nam ni ratalo… zdej pridno papamo aptamil in rastemo.

srečno.

Jorkos: Tašča me je že prepričevala, da bom verjetno v vsakem primeru morala dodajati umetno mleko, naj se kar sedaj že pripravim in kaj nakupim, sama pa nisem ravno tega mnenja.

Sori, ampak *bemti tašče!!!!! Če bi meni take stresala, bi jo vrgla čez vrata… Takile nasveti so vse prej kot dobrohotni

Če boš že sedaj gruntala, da bo šlo kaj narobe, bo morda tudi šlo. Zaupaj si, da boš dojila, pa v porodnišnici ti naj nikar ne bo nerodno pozvonit sestri, če boš rabila pomoč pri pristavljanju – kadarkoli! (čeprav včasih kakšne malo z očmi zavijajo… :))

Pa ne zameri, če sem pregrobo napisala, ampak me pa razkurijo take tašče…

Vso srečo ti želim!

Niti v prvi niti v drugi se nisem nič pripravljala niti na sam porod niti na dojenje.
otrok zraste tudi na adaptiranem melju tako da se res o ničemur nisem sekirala.važno mi je bilo da donosim otroka živega in zdravega in to je bila vsa moja ” skrb”

Ojla!
Prvič bom rodila in berem literaturo o dojenju in vse kar pač spada zraven. To z dojenjem se mi zdi tolk komplicirano ( pravilni položaji, pristavljanje….) cel doktorat! Me je postalo prav malo strah, da vsega tega ne bom zmogla ozirama da malček ne bo pravilno zagrabil in vse drugo.
Zato sem sklenila, da bom nehala komlicirati, saj se otrok mora še roditi in šele potem bom videla kako bo.
Fajn se mejte, zdržite v tej vročini!

Srečno!

Mene samo nekaj zanima:
če novorojenček spi več kot 3 ure ponoči, ali ga moram kljub temu dojiti (in morda prebuditi) ali ga pustim spati, dokler sam ne zajoče in želi mleko.

Nikar ga ne budi.Bo podnevi kakšen obrok več pojedel pa bo. Sicer pa je hranjenje na 3 ure sanjska zadeva, vsaj pri naših otrocih smo se prva dva meseca dojili tudi na vsako uro.

JAz sem nosečnost našega prvorojenca v celoti preležala, prebrala nekaj srednjega literature, pogledala (po mojem!) vse dokumentarce o nosečnosti in porodu, kar jih je v tistih 9 mesecih krožilo po nam dosegljvih TV kanalih, od nemških, francoskih, italijanksih, angleških, imela kar lepe izkušnje s “sposojenimi” dojenčki in nosečnostmi prijateljic, od katerih sem vsaj 3 spremljala res zelo od blizu. Ko so me po 33. tednu zaradi otekanju in previsokega tlaka dali lećat na oddelek, sem bila prepričana, da če so vse rodile do zdaj, bom tudi jaz, pa čeprav nobena moja krvna sorodnica v bližnji in daljni žlahti ni rodila brez zapletov in težav. Če je toliko žensk to dalo skoz, bom pa še jaz! O dojenju sem prebrala nekaj knjig, in glede na to, da so mi modrce nosili iz Nemčije, ker tako velikih pri nas ni bilo, sem bila prepričana, da to sploh ne more biti tema debate: dojila bom in amen. Najboljša prijateljica mi je – ker me ni mogla prepričat – šla sama kupit začetniški komplet od Aventa, češ, da bom imela vsaj za začet. Slava ji!

Porod je bil obup od obupa, nisem se odpiralal voda je odtekla, otrok je obtičal, po 20 urah je sledil CR. Obvladala sem sicer vse faze poroda, menda lepo sodelovala (nimam pojma, kaj se je dogajalo na koncu, ker sem bila povsem izmučena in zadrogirana), nisem imela nobenih straho ali travm, pa vseeno. Sin je sprva nemo in srepo gledal v mojo ogromno dojko in niti slučajno ni zgrabil. Ob naslednjih poskusih je doživljal prave histerične napade, čim sem samo stegnila dojko ven – ne pa amen! Ni pomagala nobena glukoza, nobeno iztisnjeno mleko – nič. Ker sem fasala po porodu še sepso, je mleko hitro začelo izginjati, pa že tako ga ni bilo kaj dosti. Čeprav sveto prepričana, da je dojenje nekaj najbolj naravnega, vseeno vsaj v psihozo zaradi dojenja nisem zapadla, hodila sem si črpat v upanju, da enkrat pa le bo steklo, a sem po 3,5 mes končno obupala in nehala komplicirat. Sin se ni niti enkrat najedel iz dojke.

Tudi v tej nosečnosti je otrok zelo velik, imam težave zaradi senzibilizacije, menda je posteljica nizko, zaenkrat leži otrok prečno- vsi mi priporočajo planiran CR. Malo me ga je strah, bojim se ponovnih seps in komplikacij. Pa bo že moralo tudi to minit. Kar se tiče dojenja, se bom zanj maksimalno potrudila, kot sem se tudi prvič, vsega podredit enemu sammeu cilju pa ne mislim. Tudi si ne morem privoščiti, ves mesec samo ležat in dojit, kajti, tudi prvorojenec mamico rabi. Če bo steklo, bom presrečna, če ne bo, pa tudi ne bo konec sveta. GA ni bilo vprvo in ga tudi v drugo ne bo, vsekakor pa v drugo ne bom skoraj 4 mesece mučila sebe in otroka s črpanjem, poskusi dojenja, dretjem in nato spet od začetka.

VSe, kar prebereš, prebereš, je le teorija. Kar izkusiš na drugih otrokih, je tudi povsem drugače, mislim pa tudi, da si 2 otrok istih staršev še zdaleč nista identična.

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

kolegica je rodila pred 1 mesecem. Njena beba spi tudi po 5 ur in več-patronažna ji je rekla da jo MORA na 3 ure zbudit. Baje ima otroček na začetku tako majhen želodček da na 3 ure po malem potrebuje mleko.

Sisy,

a tudi PONOČI? Razumem, da zbudiš otroka čez dan, ampak, a naj si potem kar budilko naštimam, da na 3 ure zvoni???

No, saj, na koncu bo pa moj otrok tak lakotnik, da se bova hranila na uro do dve in zbujanje ne bo problem – za bejbija, ne zame, seveda:))

ja sej glih za ponoči je ta moja kolegica govorila…Moja prva reakcija je bila tut “ja pa pust otroka spat,hvalabogu,bolš zate :-)”, ampak je to baje narobe, tko da se veselo štimajo vsako noč alarm…..

New Report

Close