Pozdravljene!

Jaz pa imam eno vprašanje za tiste mamice (starše), ki imate (le) enega otroka.

Zanima me, iz kakšnih razlogov ste se tako odločile. A enostavno ni bilo želje za drugega, ali “vas je čas povozil”, kot se reče, finančni razlogi itd. Zanima me, kako pride do tega, ker je vedno več takih družin, ki ostanejo pri enem.
Meni se trenutno sicer zdi, da pri enem ne bom mogla ostati, razen, če ne bo šlo, ko pa razmišljam takole o življenju, pa te pot lahko pelje čisto drugam.

Skratka, ali je to, da imate enega otroka posledica odločitve, okoliščin, neodločnosti, odhajajočih let itd.

Lp, N.

POZDRAVLJENA!

Moj brat je tudi bil do pred tremi meseci privrženec edinke. Govoril je, da ima dovolj eno, da bo le njej največ nudil, itd.
Ko pa je pred tremi meseci meni umrl moj edinček – dveletnik, se je v trenutku spremislil, in tudi nekaj njegovih prijateljev, ki so bili enakega mnenja. Tako, da bo na račun mojega angelčka prišlo sedaj na svet kar nekaj novih pikic. Če se pa seveda to ne bi zgodilo v naši družini pa je vprašanje, če bi spremenil svoje mnenje.
Tako, da jaz vsekakor ne bi ostala pri enem, tudi prej ko je bil moj mucek še živ, vedno sem mislila, da bom imela tri otročke, mogoče mi bo še kdaj naklonjena takšna sreča, vsaj za dva ( eden je angelček ), ne glede na službo, kajti tudi sinkota sem morala preživeti le z moževo plačo in dokladi, kajti sem brezposelna že tri leta. Tako da če bi vse ženske gledale na izgubo službe zaradi otrok, potem nobena ne bi upala zanositi, ker vemo kakšni so naši delodajaci do nosečnic.

Cipiko, žal mi je…

Nina, moja prijateljica ima edinko in si zel oželi še enega ali dva otroka, vendar se njen mož ne strinja, ker sta se v času študija preselila v LJ., daleč stran od dedkov in babic in ostalih znancev ter sorodnikov n pravi, da enostavno nimata koga, ki bi popazil na otroka. Vrtec danes ni dovolj, ker so službe zelo zahtevne.

Prijatelji ju prepričujemo, da je tako gledanje na svet nerealno in egoistično in da jim najbrž ne bi bilo kaj slabše, če bi deklica dobila vsaj enega najožjega sorodnika, saj s tem povzročata prav to, kar sama tako pogrešata.

Torej, tudi to je lahko razlog za edinčka, čeprav menim, da zeloooo slab!

Nina,

ne spadam v kategorijo edinčkov, saj imam v sosedni sobici dojenčka in v vrtcu eno princesko. Vsem ki se tako odločajo bom povedala samo eno resnično zgodbico.
Živijo starši, ki imajo edinko, seveda ta spozna edinca in se oženita. Ker sta oba edinca seveda imata enega sinčka. Ta sinček ne bo nikoli v življenju imel tet, stricev, bratrancev, sestričen, bratcev ali sestrice… meni se to zdi bolj grozljivka kot nekaj lepega. Aja, pa še vsi so se za tako življenje odločili namerno (to pomeni, da bi bili sposobni imeti in tudi preživeti še kakega otroka).
Jaz bi imel aprej 3 kot samo enega. Saj je naporno, ampak bistvene razlike med enim ali dvemi pa tudi ni.
Vso srečo

Jaz pa mislim, da edincem prav nič ne manjka. In zame velja točno to, nad čimer se zgraža nrj: sem edinka, pa tudi moj mož je edinec. In še vedno mislim, da edincem prav nič ne manjka. Tudi, če bova sama imela edinca. In da potem nima tet, stricev, bratrancev… larifari. Zato so pa prijatelji!!!!! Hvalabogu, da si jih lahko izbiramo (prijatelje namreč), ker si sorodnikov na žalost ne moremo. Verjamem, da bo moja prijateljica lahko mojemu otroku veliko boljša “teta” kot pa marsikatera krvna teta.
Res pa je, da bi se za dva ali več otrok odločila zaradi razloga, ki ga navaja cipiko. Samo zaradi stricev, tet, bratrancev,…. se mi zdi pa malce pretirana.

Jaz pa mislim, da so edinčki “revni”. A ni imeti pravo bogatstvo bratca ali sestrico?
Družine samo z enim otrokom se mi zdijo čudne. Je pa to vsekakor njihova stvar. Nekatrei se odločijo zavestno za enega otroka, drugi imajo pa zdravstvene težave.

Kdor se zavestni iz lastnega egoizma odloči z aenega otroka, jih več tudi vreden ni.

Mi se nismo odločili za edinčka, a žal bo očitno tako. V drugo mi nikakor ne uspe zanositi, tako da se počasi poskušava sprijazniti s tem, da bomo le tričlanska družina. Najbolj bolijo sinove besede, da samo on v razredu (1. razred) nima bratca ali sestrice in je jokal, ko so risali družino. Vedno sva si želela tri otročičke…a…. No imamo pa drug drugega, s partnerjem sva nerazdružljiva že 16 čudovitih let, imava redni službi. To pa so dejstva, ki sva jih začela v zadnjem času zelo ceniti in še bolj negovati svoj odnos drug do drugega.
Vsak pa se ima pravico odločiti po svoje, zato je prav da spoštujemo njihove želje.
Lp, Nati

Nati!

Čudno to življenje. Mogoče boš zanosila čisto nepričakovano, kar ti tudi iz srca želim.

Ne razumem pa, da tisti, ki bi lahko imeli več otrok (zdravje, finance…), imajo ponavadi le enega.

Sploh pa ne razumem mojih sosedov, ki sta se pred poroko zavestno odločila, da ne bosta imela otrok, ker je svet preveč krut.

Saj ne rabiš razumeti. Ljudje smo različni. Zato sem malo višje tudi napisala (iz lastnih izkušenj), da biti edinec ni slaba stvar. Če bi sama finančno in zdravstveno zmogla (sem namreč IVF-jevka), bi jih imela pet. Pa še vedno ne zaradi bratrancev, sestričen, tet,…. Tako bom verjetno ostala pri enemu, pa čeprav nekatere to označujete kot egoizem. Meni se zdi veliko večji egoizem to, da imajo nekateri dva, tri otroke, pa so do tistih skrajno neodgovorni.

Meni se zdijo najbolj čudne izjave da za drugega otroka nimajo časa ali energije. To je popolna neumnost. Od vseh znancev z otroki tisti z enim najbolj jamrajo, kako jih otrok utrudi, da zahteva ogromno časa in energije. Razumljivo, saj otrok nima nikogar drugega kot staršev.

Najboljša stvar, ki sem jo naredila za svojo prvo hčer v vseh letih, kar je na svetu, je bila to, da je dobila sestrico. Sprememba v njenem osebnostnem razvoju je tako radikalna, da se sprašujem, kaj smo sploh čakali štiri leta. Noben starše ne more dati otroku tega, kar mu dajo sorojenci, tudi ne nobeni bratranci, sestrične prijatelji v vrtcu ali na igrišču. Sorojenci razvijejo poseben način komunikacije, poseben odnos. Odnos med prijatelji ni enak, kar otrok z nobenim prijateljem ni toliko skupaj kot z bratcem ali sestro. Lažje se socializira, dobi občutek, da je treba v življenju sklepati kompromise, nauči se reševati konflikte.

Včasih me kar malo zaboli, ko vidim, da sama nisem del tega sveta, ki ga imata hčerkici med seboj. Ampak ne potrebujeta me za to, da se igram z njima, potrebujeta me kot mamo. Imam občutek, da starši edincev mnogokrat ne razumejo razlike med tem, kaj pomeni biti otroku starše in kaj njegov najboljši prijatelj in igralni tovariš. Zadnje med puberteto pa otroku več ne moreš biti prijatelj, ampak mu moraš biti starš.

S drugim otrokom je petkrat manj dela kot s prvim. Z vsakim naslednjim pa še manj. Vsaj pri meni je tako, da imam z dvema več prostega časa zase kot sem ga imela kot mamica edinke. Edino malo več je treba prati in likati. Zdaj ko pričakujemo tretjega pa sta hčerki tako navdušeni nad prihajajočim dojenčkom, da sta pri prapravah na dojenčka bolj angažirani od mene. Pridno že trenirata prepevanje uspavank, previjanje in kopanje, pa oblačenje dojenčka in vožnjo z vozičkom. Starejša je prevzela vlogo mentorice in učiteljice, mlajša jo gleda z občudovanjem in jo posnema.

Še eno pomembno spremembo sem opazila pri sebi, odkar imam dva otroka. Dokler sem imela samo eno hčerko, sem bila prav obremenjena s tem, da se ne bo poškodovala, da se ji ne bi kaj kje zgodilo, za deset in dvajset let vnaprej sem tuhtala in se sekirala, kako jo obvarovari pred vsemi zlobnimi ljudmi in nesrečami, ki bi se ji lahko zgodile. Obsedena sem bila s strahom, da bi jo izgubila. Potem zame na svetu ne bi bilo nič več, za kar bi bilo vredno živeti. Odkar imam dva otroka, sebe in njiju s tem veliko manj obremenjujem, puščam jima več svobode. Največ se bodo naučile iz svojih izkušenj in napak, ne pa iz mojih strahov in omejevanj.

Moje mnenje o edinčkih je takšno, da njim absolutno nekaj manjka. To ne pomeni, da mislim, da so se razvili v slabše starše, da niso dobri ali uspešni ljudje. Manjka pa jim, da ne morejo s ponosom reči:˝Jaz sem pa to počel(a) s svojim bratom (sestro).˝ Niso ponosni na njegove (njene) dosežke kot sem jaz na ponosna na dosežke svojega brata ali kot je moja starejša hči ponosna na sestrico in sama nase, ko sestrico nauči nekaj novega.

Trudim se prijateljem z enim otrokom dopovedati, kakšne so koristi sovrstnikov. Žal opažam, da so za te prednosti najbolj gluhi tisti, ki so sami edinčki. Ker ne vedo, kaj so zamudili v otroštvu. Moj mož ima sestro, s katero se ne razume najbolje, se redko videva z njo, ampak je vseeno hvaležen za to, da jo ima, ker je pri odraščanju z njo razvil nekatere lastnosti in veščine, ki jih nikjer drugje ne bi mogel. Zaradi tega ima danes bolj široke in odprte nazore pri vzgoji najinih otrok.

V krogu mojih znancev je kar nekaj parov, ki se trudijo imeti drugega otroka, pa jim ne uspe. Njihova bolečina je enako velika kot bolečina tistih, ki ne morejo dobiti niti prvega. Meni se zdijo tisti, ki jih tolažijo z izjavami, da naj bosta srečna, saj enega že imata, nesramni in brezčutni. Velikanska je razlika v razmišljanju parov, ki se zavestno odločijo za edinca (ali celo nič otrok) in tistimi, ki se trudijo, pa iz zdravstvenih razlogov ne gre.

Utrujena, bravo! Ti se mi zdiš ženska z zdravim razumom. Res lepo razmišljanje!! Se podpišem.

In kdor se zavestno odloči za zelo veliko otrok, pa potem ni zmožen zanje dostojno poskrbeti zaradi večjih finančnih stroškov in živi na račun davkoplačevalcev, ni vreden nobenega otroka.
Vedno sta dve plati medalje…

Pa mi zaradi tega nikoli ni nič manjkalo. Edino oče. Je raje šel k drugi in še tam naredil edinko.

Z mamo že tako nisva nič imeli, pa da bi morala ta nič še z nekom delit? Hvala lepa.

Glede moji otrok. Najinih. Bi bili trije ali štirje. Pa se nama je prvi “zgodil”, ta drugega pa smo 10let kasneje namešali v epruvetki. Za več pa ja. Se mi zdi prenaporno. Mogoče se sliši egoistično, ampak pri 40.ih pa res več nimam energije za menjavanje plenic in konstantno prežo.
Otroka sta v osnovni šoli. Sedaj so sicer skrbi dosti večje, ampak hočem da imata otroka mamo, ne pa neko izžeto babico.