Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Ginekologija Nosečnost in obporodno obdobje Ne prenesem nosečk

Ne prenesem nosečk

Vem, zgrozile ste se.

Tako srečne, tako izpopolnjene v svojih pričakovanjih, tako dovršeno materinske ste vse, ki se na klepetu dobivate tukaj. Berem vas, ker si že leta prizadevam postati to, kar ste ve, že leta se z možem zamanj trudiva in preživljava pekel samote. Kljub temu, da sva srečna drug z drugim, kar je seveda velik dar. Ne moreva imeti otrok, čeprav imava za njih toliko ljubezni, energije in ostalih dobrin.

V vseh letih pekla – neuspeha za neuspehom, ko nama ni uspelo niti z medicinsko pomočjo, so zanosile in rodile že vse moje prijateljice, znanke, sošolke, sodelavke… In še vedno se dnevno pojavljajo provokativna vprašanja: Ja kaj pa vidva čakata, a kej študirata o otrocih, he-he, samo študirat je premalo, bo treba še kaj drugega,… ipd.

In veste kaj? Ta nizka vprašanja se človek navadi preslišati in nanje reagirati na hladen način; nikoli, res nikoli pa se mi ne uspe očitno razveseliti ob novici, da je zopet katera od znank zanosila, ker se vedno znova primerjam z vsako izmed njih in vsakič se počutim oropana nečesa, kar mi pripada, pa ne morem dobiti.

Slabo prenašam poglede na okrogle trebuhe, težko pogledam v vozičke, že dolgo ne hodim več na obiske v porodnišnico in ne družim se več s kolegicami, ki se po novem znajo pogovarjati le še o isti temi: o otrocih cunjicah, plenicah, cenah vozičkov in podobno. Če mi že uspe pokazati navdušenje nad malo štručko, pa kasneje, ko sem sama padem v tako in drugačno obliko depresije.

Življenje živim kontradiktorno: od bolestne želje, da bi zmogla postati mati in neopisljive bolečine, ki mi jo vsako razočaranje še poveča, se mi dogaja, da ne morem zaživeti s tem, kar mi je najljubše. Ne morem zaživeti z okoljem polnim novega življenja.

Naveličana sem že tudi klišejskih pomilovanj in plehkih spodbujaj, ko te zna vsak, ki ne ve kaj reči, odpraviti s frazo: Saj bo… Bosta pa posvojila!

S tem v zvezi sem že poiskala strokovno pomoč. Žal ni uspeha. Srca ne moreš menjati kot kak drug rezervni del pri tehničnih strojih. Včasih sem optimistična, toda občutek nima konstante.

In zakaj sem si vzela pravico, da zatežim in skalim harmonijo foruma Nosečnost? Ne, ne zato, ker bi vas želela zamoriti. Nič slabega vam ne želim. Obratno. Rada bi le dodala še eno dimenzijo na temo nosečnost. Tej dimenziji se reče Neplodnost ne po svoji želji ali krivdi. Verjemite, veliko boste kot srečno noseče in kot srečne matere storile nam neplodnim, ki se opazno in neopazno gibljemo med vami, če nam boste prihranile z direktim zasipanjem lastne sreče. Če imate med znanci pare, ki so že “godni” za potomstvo, jih nikar ne sprašujte o tem, kdaj mislijo narediti kaj za obstoj človeške rase.

Če par ne želi imeti otrok, je to zasebna stvar, če pa jih ne more imeti, je takšno vprašanje kot sol na odprti rano. Seveda pa smo si tudi mi različni. Poznam pare, ki glasno in brez dlake na jeziku komentirajo svojo nepodnost. Se strinjam – njim je lažje.

Konec koncev smo sami v svoji bolečini. To, da je težko sprejeti prazno naročje, ni vaš problem. Z njim se mora vsak spopasti po svojih močeh, okolica pač reagira po svoje.

In ne zamerite, če kdo ne kaže zanimanja za vašega otroka. Morda imate opravka z nekom, ki ima meni podobne težave, pa tega ne veste.

Čuvajte svoj največji zaklad in veselite se ga! V resnici se globoko v sebi veselim z vsako nosečko tudi jaz, le da tega ne zmorem pokazati dovolj dobro.
Ne še zdaj…

P.S: Hvala vsem, ki me ne boste ožigosale z “revo”, “zjamranko” in podobnim.

Vem, da tudi približno ne morem razumeti, kaj preživljaš; ampak vseeno bi ti prav prišla kaka prijateljica – za čvek o vremenu, politiki, ob pravem vzdušju pa tudi o bolj občutljivih temah!
Se pa verjetno bolje počutiš že, ko si zlila svoje nepopisno gorje na forum – tudi zato je internet dober; marsikdaj je lažje anonimno odpreti dušo stotinam tujcev – oni nas ne poznajo in ne morejo prizadeti…Želim, da bi lahko kaj koristnega naredila, da bi ti bila v pomoč, pa…Srečno!

Po eni strani te kar razumem. Toda absolutno se ne morem primerjati s tabo, ker sem že dvakrat mati. Ampak sedaj sem v takem obdobju(pred 2 meseci mi je umrl sinček), da sploh sama ne prenesem, tako kot ti pogleda na nosečke. Prav jezna sem, ko jih gledam in si mislim zakaj me je “uni”tam gor moral tako kaznovati?????
Kaj naj ti rečem, tolažilnih besed….ne vem,hudo je, res hudo in tega kar preživljaš v sebi je zelo težko.
Želim ti lep večer D.

nova
Uredništvo priporoča

Ne, nisem se zgrozila. Razumem te. Mogoče na svoj način, a vseeno. Julija sem izgubila otročka, umrl je v 20. tednu nosečnosti. Veš, kako težko sem gledal vse čudovite poletne trebuščke, obenem pa še žalovala… Če pogledam nazaj, ne vem, kako sem premagala vse hudo.

Iskrena hvala za tvoje pisanje, zavedam se, da bi marsikateremu človeku prišlo prav prebrati tole, da bi se zavedel, kakšne bedarije nevedneži klatijo… Vidiš, tako kot tebe bolijo in razbesnijo pripombe, kdaj bosta imela otroke ali saj bosta posvojila, mene spravljajo v norost pripombe, saj si še mlada, itak je bolje, da je umrl zdaj, saj ga nisi poznala, bo pa drug… Grrrrrrrrrrr!!!

Razumem te. Drži glavo pokonci, ostani pogumna, čudovita oseba si, mislim nate in močno stiskam pesti zate!!

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ ~ NeVeR RuN FaStEr ThAn YoUr GuArDiAn AnGeL cAn FlY ~

Jaz pa mislim, da če ti otrok ne bo namenjen, ti je sigurno namenjeno nekaj kar te bo ravno toliko razveselilo kot otrok. Nisi nesojena mati, dokler ne boš v meni ne boš nesojena. Čudeži se dogajajo, verjami mi, samo izsiliti se jih ne da. Vem pa, pa naj si mislite kar hočete če bi bila pri nas ta možnost, bi ti pomagala tako, da bi nosila tvojega otroka, samo da bi bila srečna.

Nesojena mati, si mi dala mislit. Sicer se nimam za eno tistih, ki svoje otroke rine pod nos drugim in v nikogar ne rinem z vprašanji, a ti pa še nič nimaš, saj sem tudi jaz dolgo čakala. Ampak v bodoče se bom trudila še bolj. Saj verjetno je temu namenjeno tvoje sporočilo, ne? Sočutja, pomilovanja in spodbudnih besed imaš najbrž že vrh glave, česa drugega ti pa ne znam ponudit. Vsaj ne prek računalnika. Žal.

Lp, Monstro

Tvoj post je zarezal vame, kot oster nož. Čutim, da za njim stoji močno, veliko srce, ki si zasluži vse prej, kot to usodo. Imam otroka, a poleg njega, moram uporabiti že prste druge roke, da preštejem tiste, ki sem jih tako ali drugače izgubila. Enega ravo pred mesecem dni. Zato te lahko razumem. Še toliko bolj, ker vem, kako je, če si kaj resnično želiš in tega ne moreš dobiti. In ker otroka imam, tudi vem, kaj je tisto, kar si želiš.
Ne znam te potolažit. Vse sem poskušala, depresijo, preokupacije vseh vrst, fizično aktivnost do onemoglosti…pa ni bilo nič boljše. Tista praznina je ostala.

Je mar res otrok pogoj za srečo?

Morda res ni najbolj primeren tale forum. Ali pač, v razmislek tistim, ki jim je bila usoda prizanesljivejša.

živjo!

razumem te…midva sva se tudi dolgo trudila zanositi…pa ni in ni šlo.
tudi jaz sem bila v podobnem položaju kot ti, ko sem izvedela za kako znanko ali prijateljico da je/bo mamica, so me oblile solze…
pa jezna sem bila …strašno…večni zakaj jaz, midva…

potem sem poslala v tri krasne vse skupaj in si rekla če ne bo, pač ne bo…
in je blo…
ko sem vse odmislila, se je zgodilo…tako je življenje in usoda…

lp, želim ti da bi se ti stvari obrnile tebi v prid!

Pati

Ob prebiranju tvojega posta me je začelo kar stiskati pri srcu. Vem, da te nobena beseda neke neznanke s foruma ne more potolažiti, zato s tem niti ne bom začela.

Močno upam, da se bo ob tvojem pisanju kdo zamislil. Tudi sama sem že bila priča takšnim nesramnim vprašanjem… Sama nikoli in nikdar ne sprašujem takih stvari, ker se me to ne tiče. In ker vem, da lahko takšno vprašanje zelo boli.

Draga Nesojena mati, tudi jaz verjamem v to, da se čudeži dogajajo. Tudi sama vem za en tak čudež… 🙂
Močno upam in ti želim, da bi bilo v tvojem življenju čim več optimističnih trenutkov in da bi postali konstanta. Ne!!!! Da bi naraščali. 🙂

Mislim nate in ti želim vse dobro!

Ines

Hojla!

Si kar predstavljam tvojo travmo ob branju tega foruma…. ampak moraš vedeti, da tudi na tem forumu nismo vse imele enake poti – da v roku 3 mes po odločitvi “zdaj pa spočnimo dete” nastane bitje.
Mi2 z možem sva kar nekaj let čakala na veselo novico in z IVFom nama je uspelo. Tiste, ki niso šle skozi vse to, res ne vejo niti o čem pišem jaz, še manj o čemer pišeš ti….. Ko vsak mesec čakaš, zdaj pa morda le bo…. in potem nič…. ti po letih upanja v srcu res ostane ena črna senca grenkobe.

Ampak jaz ne bi kar tako vrgla puške v koruzo, saj imam znanko, ki več kot 10 let ni zanosila, šla skozi žnj postopkov (plačala že milijone….), nato pa, ko je res dokončno vrgla puško v koruzo, ji je s pomočjo Persone po nekaj mesecih uporabe le-te (pa še to od že uporabljene, dobila jo je od ene, ki je tudi zanosila…..) , povsem natur uspelo. Jaz temu pravim – čudež! Sedaj je že skoraj na koncu nosečnosti in sem zanjo še bolj vesela kot zase, kajti s tem sem res videla, da mora biti upanje vedno prisotno…. Tudi jaz sem si tik pred IVFom kupila Persono, pa mi je potem ni bilo potrebno niti odpreti (nisem vedela, da bom tako hitro v tem postopku). Tega, da mi je mož za zdaj še “ne dovoli” prodati – raje ne pišem. Pravi, da nama je morda ona prinesla srečo 🙂

Tako, da če ni “zdravstveno” kaj narobe – ne vreči puške v koruzo.
Če pa je in bi bila jaz na tvojem mestu, bi probala s posvojitvijo ali pa vsaj z rejništvom. Meni se zdi, da res ni važno kako in kje je bil spočet otrok, važno je, da bi ti ljubljen otrok vedno vračal ljubezen. Še posebej tisti, ki so lačni ljubezni in znajo ljubezen še bolj vračati kot lastni otroci. No, tako je moje mnenje, ti pa si si najbrž ustavila svojega…..

Ne glede na tvoje žalostne besede, držim pesti zate in ti želim veliko sreče! Če je ratalo znanki, zakaj ne bi tudi tebi…….

Vanja2

Pozdravljena,

mislim, da te nihče ne obsoja. Marsikomu si lepo povedala, kaj doživljaš, nekatere, ki smo sem prišle s sosednjega foruma te pa še kako razumemo.
Morda se ti bo zdelo puhlo, ampak poskušaj odmisliti in preusmerita svojo energijo drugam, eden na drugega in na stvari, ki vaju veselijo. Zdi se mi, da ko enkrat popusti pritisk in ni vse samo pričakovanje, potem se morda zgodi. Mnogim se je in zdaj smo na tem forumu…
Veliko sreče, pika

Tudi sama sem imela težave z neplodnostjo in me je v začetku prizadelo, ko sem okrog sebe videla same nosečke in mamice. Vendar pa te ženske niso nič krive za tvojo neplodnost, zato jih ne glej z ihto in jim ne obračaj hrbta!! Verjemi, da bo večja verjetnost za zanositev takrat, ko se bo ta tvoja napetost sprostila. Jaz sem še zanalašč vadila tako, da sem se čimveč družila z nosečkami in mamicami ter veliko diskutirala na temo.
Sicer so pa dohtarji še vsako koko prej al slej poštimal in nobene ne poznam, da ji kljub želji ne bi nikoli ratal.

Nike

Pozdravljena!

Tvoje pisanje bi lahko bilo tudi moje. Do potankosti, zadnje nianse razumem, kaj zelis povedati, kaj cutis. Okoli vaju vse vec pricakovanja, novih druzin, otrok, vidva pa – kot pravis – za to tako nepravicno, brez razloga prikrajsana. Upraviceno si jezna in razocarana, tudi nevoscljiva, prizadeta in razbolena. Vzeto ti je nekaj najbolj primarnega, prvinskega in naravnega – le kako ne bi norela od bolecine in jeze! Kar je za mnogo parov samoumevno, je za vaju, vsaj do sedaj, nedosegljivo. Jaz tega nisem mogla dojeti, sprejeti. Nisem bila iskreno vesela novih nosecnosti med prijatelji in znanci; vedno je v meni kljuvalo: le zakaj se ne zgodi nama??? In sram me je bilo teh obcutkov, zgrozila sem se, da sploh lahko tako razmisljam. In bila se bolj zalostna.
Poglej – do tega imas vso pravico. Izkrici svojo jezo, razocaranje in bolecino; nisi zasluzila tega. Povsem naravno je, da tako cutis, ne more biti drugace.

Zdrzita.

Orada

mislim, da je vsem vec ali manj znana tvoja zgodba. v zivljenju je lahko veliko stvari, ki ti prinasajo zadovoljstvo. vem, slisi se banalno in izrabljeno, pa vendar.. zivali vcasih zelo pomagajo. res je, ne morejo popolnoma nadomestiti tiste zelje, a vseeno ti lahko prinesejo ogromno lepega. kaksen mali kuzek?? zakaj ne? poskusi.

soncek naj vama sije!

mojca

Popolnoma te razumem, kot da bi to pisala jaz pred leti. Skozi enek pekel sem šla tudi jaz. Skoraj deset let sva se trudila, dala skozi žnj postopkov in zaradi vsega tega cirkusa skoraj ogrozila najim odnos. Pred zadnjim postopkom IVF sva se močno skregala in na koncu sem šla na izključno moževo željo skozi vse skupaj še enkrat. Rezultat je bil tokrat drugačen, v bistvo ti pa želim povedati nekaj drugega.
Istočasno se je s problemom neplodnosti srečal še par, ki sem ga spoznala takrat. Kasneje so se naše poti razšle, kasneje sem izvedala, da jima ni nikoli uspelo in da sta zadevo opustila. Prejšnji teden sem jih ponovno srečala in onemela. Stala sta za za blagajno in v bila sta tako zelo SREČNA. V vsakem njumem dotiku, pogledu se je videlo da se imata RADA. Povedati moram, da sem kar onemela in da sem bila pa takrat jaz nesrečna. Očitno sta v tej “neseči” našla drug drugega in živita povsem polno življenje. Istočasno pa sem pomislila, kam so izginili najini taki trenutki sreče, za katere se morava sedaj pa res potruditi, ob vsem drumbusu, ki ga imava sedaj doma.
Poskusi najti srečo v partnerju, sončnemu dnevu, metuljčku… Mogoče tudi zate nekje raste popek, ki se bo odprl, zamo najti ga je potrebno…

Nasojena mati!

Prav dobro te razumem in vem o čem govotiš, v srcu čutim vsako tvojo besedo. Tudi jaz sem nesojena mati, in tudi jaz vsak dan čepim na tem forumu in berem in berem in uživam v tej neizmerni sreči bodočih mamic, ki pripovedujejo o prvih gibih, o vseh tegobah nosečnosti, o vsem kar je povezano z njo. Srečna sem da lahko na tak način doživljam z njimi njihovo srečo če že svoje ne morem.
Sem tihi gost tega foruma ki se je sedaj prvič oglasil.
Tudi jaz sem bila jezna, pa nesrečna , tudi jaz sem se morala prekleto truditi da sem prestopila vrata porodnišnice, ko sem šla kateri prijateljici na obisk. Vendar sem zmogla, čeprav so bile potem travme in jok. Rekla sem si “Niso one krive za mojo neplodnost in ne morem biti tako slaba prijateljica, da se ne bi veselila z njimi v najlepših trenutkih v življenju”. Res pa je da sem se o tem vedno z vsemi pogovarjala, čeprav je bilo na začetku težko priznat da sem neplodna. Tako kot sem jaz jokala z njimi v trenutkih sreče po porodu, tako so one jokale z mano v mojih trenutkih nesreče ob vsakem neuspelem IVF – u. To nas je še bolj zbližalo in vesela sem da jih imam.

Ne obupaj! Poišči si nekoga z katerim se boš lahko pogovarjala in mu izlila vso svojo bolečino. Ni nujno da je tudi ta neploden, važno je da te zna poslušat in ti nekaj pametnega povedat.

Želim ti veliko sreče!

Eva*

Ko sem brala tvoj post, se mi je za hip zazdelo kot da berem svoje besede. Še pred letom dni sem bila na istem kot ti in popolnoma razumem vsako tvojo besedo, misel.

No, pa nama je le uspelo in sedaj sem ena izmed tistih srečnic.. Ne obsojam te, če se ne veseliš skupaj s prijateljicami, ki so zanosile tako mimogrede, še bolj pa te razumem kako je, če te stalno “drozajo” v stilu: “Ja kaj pa ti čakaš..??” To vprašanje mi je bilo najhujše kar sem jih kdaj v življenju dobila. In namesto, da bi ljudem povedala, da je to osebnatvar vsakega posameznika in če nikoli niso pomislili, da ne gre vedno za to, da zte še ni pravi čas, ker ti je bolj pomembna kariera ipd., sem se zavila v molk, ki je še bolj bolel.

Vem, da je hudo. Želim pa ti (vama) samo eno: ne izgubita upanja, kajti ko izgubiš upanje izgubiš vse.

Držim pesti za vaju!!

Draga prijateljica
tudi jaz sem na tem forumu, čeprav ne pašem sem. Morala bi čez dober mesec roditi, ….to ni tema za forum veselih nosečk.
Vedi, da se za vsako jezo, besom… skriva prizadetost. Veliko ljudi tega enostavno ne razume. Tisti, ki pa vedo, pa te ne bodo obsodili.
Tudi jaz te ne. Imaš vso pravico biti takšna tok si. Mislim pa, da je čas, da pogledaš vase, s pomočjo – (morda je bolje alternativno, kajti naši strokovnjaki…)- se poglobiš v bolečino….ter jo sčasoma z odprtim srcem in veliko ljubezni prerasteš. Ne bom ti govorila, saj bo boš videla. Ne vem če bo. Vsak v življenju se rodi s svojo karmo in s svojo nalogo. Bistvo je, da se ukvarjaš sam s seboj in čimpreje odkriješ svoje poslanstvo, ki je morda čisto nekaj drugega kot postati mama. Ne razumi me narobe želim ti le dobro. Uživaj v dnevih ki so ti dani s tvojim partnerjem, vsak dan ko se zbudimo je nov dan nov začetek, velik blagoslov…
Če želiš in če si pripravljena lahko pokličeš 041 626 720 Magdalena. Ona je ženska, ki ti bo definitivno pomagala najti tvoj osebni mir in srečo. Če jo boš poklicala, ji razloži kaj te teži, pa se bosta že vidve domenili naprej. Ona ti bo tudi najlažje povedala kako pa kaj.
Prejmi moje objeme
kaja

Nesojena mati! Kot bi pisala moje občutke. samo to ti želim povedati. Ostalo že veš. Več nas je takih, ampak ti si povedala, kaj čutiš.

Ja, popolnoma razumem občutke, ki jih je opisala Nesojena mati. Veliko nas je, ki se trudimo, da bi bile enkrat mame. Vendar, tudi, če ne bomo, ne bo konec sveta. Poiskati si je potrbno druge prioritete. Vsakdo ima v življenju nekaj kar ga potegne, mu daje zagona in energijo za naprej. Mogoče bi si pa morala poiskati delo (prostovoljno, honorarno) kjer bi delala z otroki in svojo potrebo po razdajanju prenesla na njih. Počuti se koristno in zaželeno, počuti se njim potrebno. Pozabi oz. poskusi pozabiti na svoje nesojeno materinstvo. In ko se boš sprijaznila s tem, ti bo mogoče takrat, ko boš to najmanj pričakovala, opisovana tema zopet postala prva skrb v življnju. Živi bolje in tudi drugim pomagaj bolje živeti.

Pozdrav

F

New Report

Close