Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Ginekologija Nosečnost in obporodno obdobje Kako so sprejeli vaši partnerji

Kako so sprejeli vaši partnerji

Bolj me zanima za tiste, ki niste ravno načrtovali dojenčka, ker za tiste, ki ste delali na tem so možovi/fantje sigurno sprejeli z velikim velseljem in skakanjem do stropa … :))))

Torej … midva z dragim sva nekako “na pol” načrtovala otročička. Varjanta … če rata pač rata. Že takoj sem začutila spremembe na sebi (kak teden dni preden sem naredila test) in fant je bil ves presrečen (čeprav je bila komaj domneva) in me je pedinil 100/h … :))))

Potem pa … pride dan, ko sem naredila test (sama … takoj po tem, ko sem prišla domov) in ko vidim dve črtici, ga v solzah pokličem in mu povem … Odreagiral je zelo čudno … doživel je skoraj šok, čeprav je že cel teden vedel, da sem noseča … Kakega večjega skakanja ni bilo … stalno mi je ponavljal, da ga je strah. Naj še dodam, da sva kake tri mesece nazaj prišla ponovno skupaj po dvomesečni pavzi … drugače sva pa skupaj skoraj 4 leta.

No … če nadaljujem. Kot vidite tudi same tukaj, se jaz zanimam za to in ono… berem vsemogoče spletne strani … v glavnem se intenzivno pripravljam na to, kaj me čaka …

On … nič. Skoraj se noče pogovarjati o tem … in se skriva za debatami od službe, prijateljev, staršev in podobno. Včeraj sem mu v solzah tudi povedala, da me to moti in da je čas, da se začne tudi on malo angažirat in … nekako mi je uspelo, da sem iztrgala iz njega, da ga je zelo strah in da ko je izvedel, da sem res noseča, da so se kot nekako zablokirala njegova čustva. To ne pomeni, da se ne veseli otročička … je srečen, vesel in si ga resnično želi … tudi je zlati in pazi, da se ne preveč naprezam ali karkoli … ampak vseeno me malo moti to, da se je tako zaprl.

Sedaj me pa zanima: Kako je pa vaš partner sprejel novico?

Lp, Bgv

No, midva se nisva uspela nic ustvariti… Pa moj vseeno precej podobno reagira kot tvoj.

Najprej se ful veseli, da bi kaj bilo. Potem pa zacne, da ga je strah.

Pa mu recem, da sva pravzaprav ze dost stara in, da ni panike. In, da se bo kmalu resil stanovanjski problem in da bom cez kako leto tudi sama imela redno sluzbo (zdaj sem studentka).
Pa je spet ful vesel, pol ga pa cez neki casa spet strah prime.

Ne vem. Pravijo, da so taki mesani obcutki obicajni. Tudi jaz vcasih pomislim, da ne bova vec par, ampak odgovorna starsa naslednjih 25 let. Potem, ko bova pa stara bova pa spet parcek, ki se bo zaljubljeno stiskal. In takrat tudi mene mal stisne, tako, da ga po eni strani razumem.

Pa zenske itak prevec premislujemo… Pa se pol zaradi vsake stvari sekiramo. Pozdravcek, kokica

Pa sodeluje kaj pri vsem? Recimo … se pogovarjata o otročičku … prebirata skupaj kakšne knjige ali kaj takega?

Jaz bi rada, da bi se začel tudi on malo bolj “izobraževati” v tej smeri … da bo vedel kako odreagirati v kakšnem trenutku … da bo konec koncev vedel kako se razvija naš malček … …

lp, Bgv

Hojla – iz lastnih izkušenj – daj mu čas.
Moški so moški in rabijo nekj več časa, da jih “butne”. Tudi pri nama je bilo tako. Pa je rekel, da je vesel in vse ampak, na začetku ni nič pokazal. Pa sem domov prinesla prvo slikico – pa je bil ful vesel, pa jo je gledu pa analiziral… pa sm prnesla drugo slikico…pa je bil še bolj vesel.
Pa je šel z mano na morfologijo v 20 tednu in je zvedel, da bo dobil sina…pa se je zjokal in od takrat je…saj veš…Bodoči očka. Da le ne bo kej narobe, pazi to , pazi ono…

Pa tudi midva nisva ravno načrtovala. Daj mu čas, verjetno je samo tako zelo prestrašen, da si tega niti predstavljat ne moreš…RES!

Pa LP

Ne v branje ga pa ne silim. Sem ze sama na momente prevc izobrazena in potem mal paranoicna, ker prevc vem. Je pa sam vzel zadnjic knjigo v roko in prebral par strani. Pa nisem pol ne sprasvala ne nic. Ne bi bila jezna, ce ne bi knjige niti pogledal.

Njegov cas se pride. Malo kasneje. Sicer bo pa enkrat itak mogu na priprave na porod hodit (ker bo zraven)…

Tvojga tudi pri mir pusti, tipi so na zacetku mal obcutljivi. Najprej je njihova bejba sexi lepotica, potem se pa nekega dne odloci, da bo mama in zacne govoriti same njim bizzarne stvari.

Živjo!

Strah pred neznanim nam je vsem ljudem skupen. Tudi mojemu fantu je prvo veselje popustilo, ko ga je začelo skrbeti kup stvari, za katere prej pač ne veš, da znajo biti tako pomembne – npr. finance in stanovanjski problem naenkrat postane veliko večji. Potem je tu še občutek nemoči, če bi bilo kaj slučajno narobe…
Zdaj ga s tem ne maram obremenjevati. Sem drugič noseča, v 12. tednu in se zavedam, da so moja čustva malo bolj intenzivna. Včasih tudi mene prizadane, ker mislim, da se ne veseli tako kot jaz. Kako drugače to čuti on, ne vem čisto točno, vem pa, da še zdaleč ni ravnodušen. Zato se zavestno potrudim, da mu čim manj “utrujam”.
Tudi tvoj fant najbrž ni ravnodušen, še manj bo tako, ko se bodo začeli npr. prvi otrokovi gibi, ki jih bosta čutila oba. Morda bi rad, da čim več stvari med vama ostane tako, kot so bile pred nosečnostjo. To se mi zdi čisto prav, otrok zdaj še ni središče sveta, ko pa bo enkrat rojen, se bo to neizogibno zgodilo vsaj za nekaj mesedev, ko vama bo narekoval, kdaj bosta spala in kdaj bosta šla po nakupih, na dopust… Poskusi ga čim manj obremenjevati in ne bodi prestrašena. Mene je trenutno najbolj strah, da me bo s trebuhom pustil samo, ali pa da se mu bo kaj zgzodilo. Vse to so čisto neracionalni strahovi, brez osnove, zdi pa se mi, da je naravno, da nas je nosečnice takih stvari za brez veze strah.
Rojstvo otroka predstavlja za vsakega človeka precejšen stres. Ne izpostavljajta se temu stresu po nepotrebnem. Ko bo otrok enkrat rojen pa boš kmalu ti ena in edina, ki boš vsaj do drugega leta njegovega življenja najpomembnejša oseba na svetu. Očka in mama v mladih letih pri otroku nista enako “vredna”, čeprav je prisotnost obeh za otrokov zdrav razvoj najboljša.

Želim ti srečno nosečnost.
Miki

Midva sva slupaj naredila CB in čakala na rezultat. Bila sva vesela, kar smejalo se nama je naslednjih nekaj dni.

Moj tudi prvič ni nič bral (dvomim, da bo sedaj kaj več), izobraževala sem se v glavnem jaz. Bil je sicer vesel, ampak njemu se pač ni nič spremenilo. Tudi jaz sem bila žalostna zaradi tega, a je brez veze. Ko sva bila pa skupaj na UZ v 20. tednu in je tudi sam videl malo, je bil pa čisto drugačen. V porodni in po rojstvu so pa itak vsi čist preč.

Ne sekiraj se, ko ga bo zagrabilo, se ga ne boš znebila 🙂

Uživaj, T.

**************************************************************** The old dreams were good dreams; they didn't work out, but glad I had them. (Robert Kincaid v Najinih mostovih)

:))))))))) Zdej sem pa pomirjena … Zgleda, da sem samo jaz malo preobčutljiva zadnje čase … :)))))

Bogi moj srček … Pa tko sem ga nazjala včeraj … :((((

Lp, Bgv

Reagiranje na nepričakovano – nenačrtovano nosečnost:
draga moja naj ti zaupam svojo zgodbo – z dragijem in s kolegi sva se odpravila na morje,jaz v trdnem prepričanju da mi zamuja menstruacija zaradi živčkov in mrzlice ker sem komaj čakala DOPUST. Prvi dan nič, drugi nič in ko sem že mislila da je(izpustila sem kopanje na Kornatih)-nič,….Zadnji dan našega morja lekarna in test z negotovostjo in strahom,čeprav sem v srcu vesela da mogoče sem noseča.A zihr je zihr.Grem v app,komaj naberem par kapljic in ga pokličem.Čist je prebledel in šlo mu je na smeh,v njem pa je vrelo od negotovosti,strahu,…Baje je(po pripovedovanju kolegice) čist spremenu barvo,bil je molčeč,a hkrati zabaven.Ni verjel do mojega prvega pregleda pri ginekologinji.
Sprva tudi moj fant ni želel govoriti o tem,sedaj pa ko mi raste bušček me pa(vsaj upam)posluša.
Vem,da bi lahko prekinila nosečnost in ne bi bil jezen,saj sva mlada(jaz 21.,on 24.),a vidim da mu ni žal.
Bejbi, ko bo držal malo bitje v naročju bo drugače…..potrpi do takrat pa pazi nase.
Moški…poglavje zase.Le zaupaj mu.Saj se moj tudi ne želi dosti pogovarjati o tem,a ko bo čas vem da se bo.
L.p. in pazi nase

Tassy

Veš kaj, ti se kar lepo sprosti in uživaj v nosečnosti sploh, če je brez problemov. Moj možiček je bil zelo vesel, ko sem jaz zanosila, kljub temu pa se ni kaj dosti “zanimal za mojo nosečnost” ampak sem mu vseeno non stop govorila o tem kako se počutim, kazala sem mu knjige, poročala o pregledih itd.
Po moje je tako da ženske drugače doživljamo nosečnost (kar je normalno, ker moški pač niso noseči), ker hormoni in psiha naredijo svoje. Moški pa klub temu, da smo načrtovali nosečnost doživijo to kot šok ampak ne v negativnem smislu; pojavila so se mu vprašanja kako bo lahko skrbel za otroka in pojavili so se vsemogočni dvomi.

Niso pa vsi moški taki, so tudi drugačni boljši ali slabši.

Mislim, da ni čisto nič nenavadnega, da je tako reagiral, lepo ga vključi v svoje nosečniško življenje pa se bo navadil in na koncu bo komaj čakal da že vidi svoj naraščaj.

Midva imava dva sinčka, bila sem v podobni situaciji, sploh prvič, danes je pa tako skrben in dober očka, da boljši že ne more biti.

Velik ljubezni in potrpežljivosti pa bo.

Sicer sem med tistimi, ki so njihovi najdražji skakali od veselja, ampak kljub temu sem dobila občutek, da je naš ati zaćel vse skupaj dojemati, ko je videl svojega potomca na UZ.
Torej draga bodoča mami, ne se sekirat. Ko bo čas za UZ ga obvezno vzami zraven in kaj kmelu boš videla prijetno spremembo in zanimanje, ki trenutno manjka. Brez skrbi in uživaj dalje.
LP

Evo se moja zgodbica. Oba sva se studenta, pred nama je le diploma. Nisva nacrtovala otrocka, a se je nekega poletnega avgustovskega dne ravno to zgodilo. Moj dragi je bil cisto iz sebe. Najprej se mu je zdel splav tisto pravo. Tudi v mojem scenariju se ni bilo prostora za otrocka, a ko se ti to dejansko zgodi, ne vem zacnes razsmisljat drugace. Mesec dni sem se pod stalnim pritiskom odlocala kaj storiti. Na koncu sem se odlocila za malega. Fant je od jeze odsel. Cez mesec dni pa se je po temeljitem premisleku vrnil nazaj. Se vedno je totalno zbegan, a potihem ga vidim kako se veseli najinega otrocka. Dajem mu cas, jaz pa sem z mislimi ze v maju.

en lep pozdravcek

teja

OK midva sva dojenčka lepo načrtovala, tako da je bil CB bolj skupna avantura. Vesel je tu mač, me vlači okoli po trgovinah in že takoj je želel vse kupiti, da ga moram nazaj vlečt. Je pa priznal, da je dojel da sem noseča šele ko je videl mulčka na UZ. Pač rekel je, da do takrat je bil vesel in vse, a da je šele takrat ko je videl mulčka kako se prekopicava, kako dela prevale in maha z rokami dojel, da je to to….. (no saj takrat sem tudi jaz rez dojela, do tedaj je bilo bolj… ja noseča sem, ok mal se čudn dogaja, a saj se mi itak ne pozna) Knjige pa tako, jaz jih nosim domov, on pa bere in potem vsake toliko kakšno zelo pametno vrže ven. Ko sem kaj tečna reče: sem bral, da ti sedaj hormoni ful delajo in da imaš zato lahko kakšne čudne izpade…… ok pa so hormoni krivi. Tako da veselo puščam okoli revije in knjige. Pol pa vsake toliko reče: daj preberi da vidiva kaj že ima, pa kako velik je najin mulc.

Tako da UZ je definitivno nekaj naj naj, sej tako res dojameš kaj dogaja in kaj ne. Komaj čakava čez 14 dni na naslednji UZ.

Je pa res, da vsak rabi svoj čas, da se sprijazne s tem, sploh če je stvar nenačrtovana. Potem je dosti težje.

LP
T

New Report

Close