Imam osemmesečno hčerkico,ki se zbuja najmanj 2x na noč z jokanjem in takrat jo lahko edino potolažim in uspavam z dojenjem. Rada bi jo počasi naučila spati celo noč, se pravi ko se bo ponoči prebudila, da bo znala sama zaspati in da se ne bi rabila takrat dojit. Po metodi E.Pantley naj bi otrok med večernim dojenjem ne zaspal na prsih, ampak počasi sam v posteljici .Tu se pojavi problem. Moja hčerka se zvečer doji vsaj 20 minut in večinoma med dojenjem zaspi. Poskušala sem jo zdramiti s podiranjem kupčka,pa se temu z močnim jokom zelo upre. Šele po približno 2o minutah, ji lahko podiram kupčka vendar takrat že spi in ne gre. Ali je pri tej starosti sploh še potrebno podirati kupčka? Kaj storiti?Včasih me kar srce boli,ko vidim kako je srečno zaspala med dojenjem in je zato ne morem dramiti. Kaj torej storiti, da bo pripomoglo k daljšemu nočnemu spanju?
Hvala že vnaprej in pozdrav

Uspavanje?
Ja seeeeeveda, potem pa svizec zavije čokolado in… Takšna uspavanja osebno poznam le iz filmov: mamica položi budnega in zadovoljnega dojenčka v posteljico in veselo odskaklja ven iz sobe. Ko se čez nekaj trenutkov vrne, pa mali angelsko spi… Ne trdim, da sem in tja najde kakšen takšen dojenček, ampak pri vseh številnih dojenčkih, s katerimi imam opravka – takšnega osebno še nisem srečala. Konec koncev, kaj pa je narobe s tem, kar vam in in vaši družini najbolj ustreza? In večini človeštva na tem svetu?

Hočem povedati tudi to, da se v naši družini ne držimo natančnih navodil in dogm iz knjig, ampak si jih prikrojimo in prilagodimo po svoje. Predvsem – se prilagodimo otroku. Preberem knjigo, iz nje vzamem, kar mi je všeč in kar mi ustreza, za kakšno stvar rečem “aha, mi tudi takole”, za kakšno stvar “ja, tole bi morda šlo in poskusim” ali pa “o tega pa ne bi” in to ostalo pustim za seboj…

Zato nobena knjiga ne more biti edinoveljavni ni zakon, kakor tudi nobenega od otrok ne postavljam v neke okvirje in/ali rutine, enostavno se prilagodim njemu. Zato so nekatere matere, ki so sledile navodilom iz te knjige (ali drugih) uspele, nekatere pa sploh ne… Recepti namreč nikoli ne morejo biti univerzalni, v tem pa je čar te knjige.

Ojej, sem prebrala za seboj in ugotovila, da nisem direktno dogovorila na nobeno vaše vprašanje. Ker enostavno ne morem. Pozna mamice, ki so menile, da bodo z ukinitvijo doejnja boljše spale, pa niso. Poznam pa tudi mamice, ki so z ukinitvijo nočnega dojenja izboljšale družinsko spanje. Pravila ni, odvisno je predvsem od vaše družine. In da ne bo pomote: če dojenček ponoči ne spi, to ne pomeni, da vi delate nekaj narobe!

Malce v tolažbo in za dobro voljo:

Moram povedati da imam jaz tisto srečo, ko zvečer moja pupa zaspi sama v posteljici (7mesecev), brez mamice. Ko jo položim po dojenju v posteljico se veselo igra, smeje, premetava…, jaz pa odidem iz sobice. Ko pa vem da je čas da bo zaspala (čez cca 10 min) pridem v sobico, jo pokrijem in ji dam ljubčka, rečem lahko noč in grem. Pikica pa sam zaspi.
No ja tako je le pri večernem obredu, čez dan pa mami dej z…
l.p. in srečno

Pri nas je tako, da zvečer zaspi po večernem obredu, po dojenju in kupčku, sama ali pa z mojo pomočjo, v svoji posteljici. Čez dan pa tako kot pri Tinci. Stara je 8 mesecev.
Karmen, tale link je super, sem se prav nasmejala. Človek se včasih res sprašuje, kaj je prav, pa nam otroci sami sporočajo …
Ne gre drugače, kot da se podpišem
Še ena mama duda

Draga Alin:

Pri nas obicajno hcerka (19 mesecev) res zaspi zvecer sama v posteljici po strogi vecerni rutini: kopanje, masaza, dojenje, pesmice, spanje. Od nekje 7-8 meseca se ne doji vec ponoci. Ampak ti moram povedati, da kljub temu, da se ne doji ponoci in da zaspi sama, se se zmeraj obicajno 2-3 krat na noc prebudi. Ker ima posteljico poleg najine, je dovolj, da jo pobozam, ali pa ji dam dudo, ipd.

Torej, tudi ce ti uspe nauciti otroka, da zaspi sam, brez dojenja, se zmeraj ni nujno, da se ne bo se naprej prebujal sredi noci. Zato, ce vama tako kot je sedaj ustreza, res ne vidim razloga, da bi situacijo spreminjali.

Srecno in mirno spanje,
Meli

Draga Alin,

po mojem pri 8 mesecih ni več potrebno podirati kupčka. Tudi sama sem prebrala Pantleyjevo in bila nad njo navdušena, moj mulček pa na žalost malo manj:-(( Vem in verjamem, da lahko otroka naučiš, da zaspi sam, moja sestra je to prakticirala pri treh otrocih, ampak sama je dejala, da je bilo zelo naporno – ampak da ji je bilo to pač zelo pomembno. Meni pa je bilo zelo lepo, ko mi je zaspal na prsih. In sem si rekla, da bom pač malo počakala. Ker:

Sem brala, da otroci po 6 mesecih ne zaspijo več pri dojenju in s tem bi se moj problem (ki je tudi tvoj) avtomatično vsaj na pol rešil. Pa je moj fantek zaspal pri dojenju pri enem letu in tudi kasneje – vse dokler sva se dojila, to je bilo do 17. meseca. Se je pa ponoči veliko zbujal.

Potem sem brala, da je za nočno zbujanje krivo dojenje. Smo se nehali dojiti, zbujanje se je pa še kar naprej nadaljevalo. Zdaj ima dobri dve leti, enkrat do dvakrat se gotovo še zbudi, je včasih pokonci tudi uro ali več, včasih, pri kakšnih lunah, pa sploh ne vem, ali kaj spi:-(( Pravijo, da bo od tretjega leta naprej bolje:-))

Tako da – se mi zdi, da je vse postalo lažje, ko sem se sama pri sebi odločila, da ne bom sledila knjigam, temveč otroku. Zdaj zaspiva v taveliki postelji, vedno okoli osmih zvečer (ja, tu pa imamo red, ga tudi on zelo potrebuje), po pravljici ga zmanjka v 15 minutah, ja, in to v mojem objemu. Narobe? Kakor za koga.

Srečno!

Alin*,
vsak mesec prinese nekaj novega. Moj 10. mesečnik se še vedno podoji in zaspi. Včeraj je prvič zaspal pri nošenju (odklonil nadaljnje dojenje). Pri 4m je pa recimo večkrat sam zaspal v posteljici, kar se zdaj ne more zgoditi. Mislim, da čas prinese svoje. Zelo dobro mi je znano, kako težko je otroka naglihat na svoje želje. Naš prvi je vedno zaspal tako, kot je on hotel, če smo hoteli kaj po svoje, smo jih dobili po glavi – je vse pobruhal, se je čist predramil pa potem ni zaspal še dve ur ali kaj podobnega. Potem smo pa obupali. Pri letu in pol ni bilo več težav. Po mojih dvakratnih izkušnjah je obdobje od 8-10 meseca najtežje, kar se tiče večernega uspavanja. Otrok se že precej zaveda, obred mu je že pomemben, vseeno pa hitro raste in se mu kar naprej nekaj spreminja.
M