Zmedena
Pozdravljeni!
Zanima me, če mi lahko svetujete kakšno knjigo, v kateri bi bilo opisano za otroka najbolj priporočljiv način uvajanja goste hrane. Ker sem že čisto zmedena. Vsak mi da drugačen nasvet, v vsaki knjigi so drugačni podatki, komu na zdaj verjamem?
Pred desetimi dnevi sem začela dajati naši pikici (stara je 6 mesecev) krompir, in nato krompir s cvetačo. Vendar vse skupaj poje mogoče za pol otroške žličke. Nadaljevala bom še z drugo zelenjavo (vsakih 5 dni ji dam nekaj novega). Zanima me kdaj naj grem na sadje. Občutek imam namreč, da bi sadje z veseljem zmazala. Ali ji lahko npr. opoldne ponudim kakšno novo zelenjavo, popoldne pa riž z znano zelenjavo. Kdaj lahko začnem z 2 obrokoma na dan? Naša miška se namreč že kar naprej zariva k meni in bi se dojila vsako uro in pol. Tudi ponoči je običajno spala po 8 ur skupaj, zdaj pa smo spet pri 5-6 urah. Mislim, da že potrebuje nekaj prave hrane v večji količini. Kdaj? Kako?…
Hvala za pomoč.
Draga Porsy,
moj nasvet bi bil lahko le ta, da ne upoštevajte knjig, ki so starejše od enega leta :))) in se držite svoje starševske intuicije. Ojoj, tak nasvet pa vam ne bo prav nič pomagal, kajne. No, moja knjiga z nasveti o gosti hrani je pri založbi na programu šele za leto 2005. Do izida, če bo sploh izšla, se bodo nekatera uradna priporočila zagotovo že spet spremenila. Ajajaj.
Prilagam daljše besedilo o gosti hrani, ki je del te (bodoče) knjige. Verjetno vam bo v pomoč, če pa imate še kakšno vprašanje, pa le povprašajte…
*****
PA ZAČNIMO…
KULTURNO SOCIOLOŠKI VIDIKI UVAJANJA GOSTE HRANE
V različnih svetovnih kulturah obstajajo različna mišljenja in prepričanja. Nekatera se medsebojno podpirajo, nekatera pa celo popolnoma izključujejo. Razlike in podrobnosti osvetljujejo posamezne kulturne vrednote. Zahodne kulture težijo k temu, da se otroci čimprej naučijo samostojnosti. Mnogi od nas visoko cenimo vrednoto dobre izobrazbe in s tem povezano socialno pomembnost. Ko pridemo do hranjenja, je najpogostejši cilj v zahodnih kulturah ta, da naj otrok sedi sam na stolu, pred mizo in uporablja jedilni pribor. Hrana je postrežena na krožniku in hrano žvečimo z zaprtimi usti. Prtički spadajo v naročje, kolena ne spadajo na mizo. Sol si podajamo vljudno in olikano. Imamo tri glavne dnevne obroke. Malice so v redu, toda nikakor ne tik pred glavnimi obroki.
Vsa ta pravila so nam odraslim dobro poznana. Toda na kateri točki naj pričakujemo od našega otroka, da jih bo upošteval? Za nekatere starše je natančen urnik zelo pomemben že od rojstva otroka dalje. Nekateri starši pričakujejo od svojih otrok, da bodo jedli in spali ob točno določenih in nam primernih urah.
V drugi polovici prvega leta življenja večina otrok že dobro sedi in začne jesti gosto hrano. Izgubijo refleks izplazenja jezička, začnejo stvari prijemati s pincetnim prijemom in kažejo močno in aktivno zanimanje za hrano na krožnikih njihovih staršev. V takem trenutku ponavadi otroka posadimo na visok stolček in se nam pridruži pri mizi. Majhnemu otroku ponavadi še dovolimo, da se igra in raziskuje s hrano na krožniku, da jo meče naokoli in se z njo pošteno umaže. Še pri enoletnikih ob njihovem prvem rojstnem dnevu se smejimo njihovi prisrčnosti, ko porivajo prste in roke v svojo prvo rojstnodnevno torto. Slikamo jih in snemamo in smo ponosni na svoje male packače. Toda, bolj kot otrok odrašča, bolj pomembno postane to, da so določeni načini obnašanja za mizo nesprejemljivi.
Po svetu mnogo otrok že ob rojstvu okusi drugo hrano kakor materino mleko. V nekaterih kulturah celo velja prvo mleko po porodu (mlezivo, kolostrum) za nevarno dojenčku ali nečisto. Dojenčkom zato dajejo zeliščne čaje, živalsko mleko ali prilagojena industrijska mleka, v nekaterih kulturah prve dni po porodu otroka dojijo druge ženske – dojilje in ne mati. V nekaterih kulturah verjamejo, da ta druga hrana pomaga pri očiščenju notranjosti otrokovega organizma. Tudi v Sloveniji se velikokrat materino mleko nadomesti s sladkano vodo, zeliščnimi čaji ali prilagojenim mlekom. Tudi danes še vedno lahko slišimo, kako matere svoje nekaj tednov stare otroke začnejo hraniti s riževimi kosmiči (da bi prespali celo noč).
V nekaterih predelih sveta je nadomeščanje materinega mleka z drugo primerno hrano lahko velik problem. Znanstvene raziskave so dokazale, da kasnejši kot je začetek uvajanja goste hrane, manjša je raven smrtnosti med otroci. Zdravniki, ki so opazovali rast in razvoj otrok v Nigeriji so opazili, da so otroci do drugega leta starosti zelo zdravi in dobro prehranjeni. Seveda na račun dojenja. Po drugem letu, ko začnejo pogosto uživati gosto hrano, pa so velikokrat podhranjeni. Glavna hrana v Nigeriji je prosena kaša, ki je edina na razpolago, toda žal ne vsebuje vseh pomembnih beljakovin. Tudi če je pri družinskem kosilu na voljo meso, bodo žena in otroci zadnji prišli do njega.
Po svetu je gosta hrana predstavljena otrokom na zelo različne načine. V mnogih kulturah starši najprej prežvečijo hrano, preden jo ponudijo svojemu otroku. To imenujemo »pred-žvečenje«. Encimi v slini iz materinih ust, ki se med žvečenjem prepojijo s hrano omogočijo, da je hrana lažje prebavljiva. To je najenostavnejši način, kako dovolj zmehčati hrano za otroka. V nekaterih kulturah matere podajajo hrano iz svojih ust direktno v otroška usta. Na podoben način otrokom podajajo tudi vodo.
V Oceaniji nekatera ljudstva najprej prežvečijo ribe, ogrce, ličinke, črvičke in jetra za svoje otroke. Mnogi Evropejci smo prepričani, da ima vsaka žuželka ogaben okus in jih ne želimo niti ne poskusiti. Toda v mnogih delih sveta so žuželke na jedilniku vsak dan: imajo nizko kalorično vrednost, veliko beljakovin in so lahko dostopne. V Polineziji je poglavitna hrana »poipoi«, pudingu podobna mešanica kruhovca in kokosovega mleka. Ta hrana je močno priljubljena med odraslimi in enostavna za hranjenje otrok. Inuiti, ki živijo v Arktičnih predelih se vsakodnevno srečujejo z dolgimi zimami, hudimi vetrovi in zelo nizkimi temperaturami. V takšnih razmerah ni možno gojiti svežega sadja ali zelenjave. Prva hrana za Inuitske otroke vsebuje morsko travo in/ali alge, »nuktuk« (tjulnjevo olje) in malce kasneje meso severnih jelenov. V Puerto Ricu je prva hrana pretlačen krompir, zmešan z mlekom, kuhan riž, mango in sveži sokovi (vključno s svežim sokom ananasa) in drugimi tropskimi sadeži in zelenjavo. Pogosto dajejo otrokom tudi zeliščne čaje.
Na Japonskem še danes mnogi zdravstveni delavci svetujejo staršem, da naj dajo otroku jesti gosto hrano med 10. uro dopoldan in tretjo uro popoldan. Prva hrana je redka riževa kaša. Z rastjo in starostjo otroka riževo kašo postopoma gostijo in ji dodajajo manjše koščke posušenih rib, tune, tofu, zelenjave in zmečkane bučke. »Diplomo« iz goste hrane doseže otrok takrat, kadar lahko uživa enako pripravljen riž kakor odrasli. Otroci radi jedo z žlico in vilico, do drugega leta starosti pa so vsi otroci že zelo spretni z jedilnimi paličicami.
V mnogih delih sveta jedo ljudje hrano brez srebrnega jedilnega pribora. V lokalni Etiopski restavraciji boste tako morali kar lepo jesti le z rokami in s pomočjo nizkega, palačinki podobnega kruha »injera«, s katerim se koščki hrane in omake zajemajo iz skupne sklede.
Kako otroci jedo po svetu je torej močno odvisno od kulturnih vidikov posameznih kultur. V mnogih družinah starši srčno upamo, da bodo naši otroci jedli kar največ različnih vrst hrane, drugje po svetu so z izborom omejeni čisto geografsko in zaradi naravnih danosti. V nekaterih kulturah starši spodbujamo otroke, da jedo z vilicami, žlicami in iz krožnikov, v drugih kulturah to ni pomembno in se hrana uživa z rokami. Nekatere družine jedo pri nizki mizici, kjer sedijo na tleh, v nekaterih sedijo otroci na visokih stolčkih skupaj s starši za mizo. Nekateri otroci se naučijo uporabljati jedilni pribor, drugi jedilne paličice, tretji ničesar….
Vse te variacije otroškega hranjenja nam pokažejo le to, da ni edino ena sama pravilna pot v prehodnem obdobju na gosto hrano. Opazujte svojega otroka in njegove znake, ko vam pokaže, da je zrel za določeno spretnost. Nato naredite prehod, ki bo primeren le za vašega otroka.
KDAJ?
Tekom prvega leta življenja nas starše vse tete, sosede, mame, tašče, celo poštar,… dnevno sprašujejo o prehranjevalnih navadah našega otroka: »kako dolgo načrtuješ, da boš dojila?«, »Kdaj boš začela dodajati gosto hrano?«, »Ali že je pravo hrano?«,… To so samo ena od najbolj pogostih vprašanj, ki jih slišimo starši od sorodnikov, naših staršev ali celo popolnih tujcev. Generacijo ali dve nazaj je bil ponos mnogih staršev imeti največjega, najtežjega in najdebelejšega otroka, ki že zelo zgodaj je vse vrste hrane v velikih količinah in kar najhitreje. Kljub temu, da so svetovna zdravstvena organizacija WHO, Unicef in ameriška pediatrična akademija (The American Academy for Pediatrics) izdale javno priporočilo, da se z gosto hrano začne šele po dopolnjenem 6. mesecu starosti, nekateri zdravniki in medicinske sestre še vedno priporočajo začetek dodajanja goste hrane že po dopolnjenem tretjem mesecu.
Vzporedno s trendi, ki so se v preteklih desetletjih (od 60. let prejšnjega stoletja naprej) nagibali v prid hranjenju otrok po steklenički, z umetnimi, prilagojenimi mešanicami – nadomestki materinega mleka, je bil obenem tudi zelo močan trend čim zgodnejšega uvajanja prve prave hrane dojenčkom. Duh tekmovanja in konkurence med materami (in tudi zdravniki), katera bo imela debelejšega, močnejšega in po takratni miselnosti zato tudi bolj zdravega dojenčka, ki uživa že veliko vrst različne hrane v kar največji količini in pestrosti v čimbolj zgodnji starosti. To miselnost je spodbujala tudi takratna industrija otroške hrane, saj so imeli od tega velikanske finančne koristi. Matere in zdravniki so zato v tistem obdobju verjele/i, da je zgodnje uvajanje goste hrane v otrokovo prehrano prednost.
Veda o prehrani je še relativno mlada in nasveti – pa čeprav vedno dobronamerni – so se v zadnjih desetletjih že mnogokrat spremenili. Novejše raziskave pa so prav nasprotno temu trendu dokazale, da je človeško mleko najboljša možna hrana, ki zadovolji vsem prehrambenim potrebam (zdravega, ob roku rojenega in dobro razvijajočega se) dojenčka najmanj v prvi polovici otrokovega prvega leta. Majhni dojenčki v prvih šest mesecih ne potrebujejo nobene druge prehrane in zgodnje uvajanje goste hrane ni potrebno. Zato Svetovna zdravstvena organizacija WHO (World Health Organisation)*, UNICEF in Ameriška pediatrična akademija APA (The American Academy of Pediatrics Comittee) priporočajo dojenje ali zalivanje s prilagojenimi mlečnimi nadomestki najmanj prvih šest mesecev. Po njihovih priporočilih zato zdravim, dojenim in donošenim otrokom tudi ni potrebno dodajati vitaminov, mineralov in fluoridov.
* organizacija WHO je 2. aprila 2001 izdala poročilo svojih izvedencev. Strokovnjaki so sistematično pregledovali znanstveno literaturo, katerih raziskave so primerjale polno dojenje do 4-6 meseca starosti in polno dojenje polnih 6 mesecev. Opazovali so različne faktorje: pri dojenčkih – rast, stanje železa, obolevnost, atopične bolezni (alergije) in motorični razvoj; pri materah – poporodno izgubo teže in amenorejo (odsotnost menstruacije). Raziskave in skrbna opazovanja so pokazale, da polno dojenje najmanj 6 mesecev izrazito pripomore k manjšemu številu okužb prebavil in drisk, manjši obolevnosti otrok, daljši laktacijski amenoreji (odsotnosti menstruacije) pri materah in hitrejši izgubi teže mater po porodu. Tako WHO izrecno priporoča polno dojenje najmanj 6 mesecev.
Ali so vsi otroci pripravljeni na gosto hrano točno pri 6. mesecih? Seveda ne, nekateri otroci malce prej, nekateri celo mesec ali dva kasneje. Ne glejte na koledar, ampak opazujte svojega otroka. Kdaj je pravi čas za uvajanje goste hrane, nam bo povedal otrok sam, z določenimi znaki. Tudi če je otrok mlajši od šest mesecev in je “osvojil” nekatere znake za pripravljenost na gosto hrano, nikar ne hitite. Zdrav dojenček, ki je “zrel” za gosto hrano, naj bi:
– samostojno in dobro sedel
– imel razvito koordinacijo roke-usta
– izgubljal izrazit refleks izplazenja jezička, ki je potreben za sesanje
– otrokova prebavila so že dovolj zrela za sprejem druge hrane (nezrelost vidimo tako, da otrok izloča cele koščke neprebavljene hrane)
– je sposoben hrano prežvečiti in pogoltniti
– dobiva ali že ima zobe in ima veliko željo po žvečenju
– kaže izrazito zanimanje za hrano na krožnikih družinskih članov in grabi hrano z njih
– nenadno povečanje števila podojev (ki nimajo vzroka v bolezni, zobenju, poskokih v rasti ali zaradi spremembe običajnega načina življenja v družini)
Z uvajanjem goste hrane ne začnite, če otrok pravkar preboleva prehlad ali kakšno bolezen, čeprav morda kaže že vse znake “pripravljenosti”.
Opazujte svojega otroka in njegove razvijajoče se spretnosti. Če v nekaj dnevih (4 ali 5) pogostejše dojenje ne preide nazaj na prejšnjo raven, je verjetno res že čas, da našega dojenčka začnemo seznanjati z gosto hrano.
V času, ko prehajate na druge vrste hrane ne bodite presenečeni, če boste opazili spremenjeno barvo, vonj, gostoto in čvrstost dojenčkovega blata. Nekateri otroci v tem času spremenijo pogostost izločanja, nekateri so lahko celo zaprti. Nekatere vrste zelenjave (korenje, špinača) spremenijo barvo blata. Vrsta hrane, ki jo otrok je, vpliva tudi na konsistenco (hruške naredijo v blatu majhne kamenčke, banane drobne črvičke). Če ima otrok poleg močno spremenjenega blata težave z vetrovi, drisko ali napenjanjem in krči, živilo za nekaj časa črtajmo z jedilnika.
KAKO?
Kuhano, surovo, zmleto, naribano, pretlačeno, v koščkih? Ali ga hranimo starši ali naj otrok je sam? Kdaj naj otrok pije iz kozarca? Zopet nov kup vprašanj, ki se nam porajajo…
Dojenčka najprej hranimo tako, da sedi v našem naročju. Nova, drugačna hrana je zanj velika dogodivščina in popolna neznanka, zato potrebuje našo pomoč in občutek varnosti. Pazimo tudi, da hrana ne bo prevroča ali premrzla.
Ko otrok začne jesti gosto hrano, bodimo starši vedno poleg njega. Četudi je pri hranjenju že zelo spreten in zna že zelo lepo gristi in žvečiti, se lahko zgodi, da se mu kakšen grižljaj zaleti in obstaja nevarnost zadušitve. Zato se prehranjujmo vedno skupaj! Tudi prijetno vzdušje pri družinskih obrokih je zelo pomemben dejavnik, ki vpliva na razvoj dobrih prehrambenih navad.
Ko nam dojenček z zgoraj naštetimi znaki pokaže, da je čas za začetek goste hrane, se starši nato vprašamo: kako? Pomembno je, da na začetku:
– otroku predstavimo naenkrat samo eno živilo
– prva živila mu predstavimo v zelo majhni količini (žličko ali dve), četudi je otroku hrana zelo všeč in bi vidno rad pojedel več
– ko mu predstavimo drugo živilo, naj prvo živilo uživa najmanj en teden (zato, da lahko takoj ugotovimo morebitne vzroke alergijske reakcije na določena živila)
V različnih deželah, v različnih kulturah so priporočila, s katero hrano naj najprej začnemo, zelo razlikujejo. Od priporočil, da začnemo s pretlačenimi bananami, surovim, pretlačenim avokadom, skuhanim ali pečenim (sladkim) krompirjem do priporočil, da začnemo s sadnimi sokovi ter priporočil, da začnemo z žitaricami (riževimi kosmiči. Nato sledijo po vrstnem redu uvajanja še sveža sadje in zelenjava, meso, ribe, žitne jedi,…
Kadar je uvajanje goste hrane pravilno in zelo postopno, tako mine lahko kar nekaj mesecev, preden je otrok pripravljen sedeti za mizo najmanj tri polne obroke dnevno.
PRIPRAVA HRANE ZA DOJENČKA
Ko pripravljamo hrano za dojenčka, moramo zelo paziti, da:
• so kuhinja in kuhinjski pripomočki čisti
• kuhinjske deske, gobe in krpe (ki so odlično gojišče za bakterije, ki povzročajo zastrupitve) skrbno čistimo in redno menjamo
• si redno umivamo roke z milom in vročo vodo pred, med in po pripravi kuhanega in surovega mesa
• zelenjavo in sadje temeljito operemo in olupimo (da odstranimo umazanijo in nezaželene snovi, npr. pesticide)
• meso kuhamo ali pečemo dovolj dolgo pri ustrezni temperaturi
• otroku ponudimo vedno le sveže pripravljeno hrano
• za otroka pripravimo le toliko hrane, kot jo bo pojedel, ostanek zavržemo ali pijemo sami
• hrano za dojenčka segrejmo na telesno temperaturo
OTROKOVA PRVA HRANA
Ko je zdrav dojenček pripravljen za uživanje goste hrane, zna ponavadi že dobro sedeti (z oporo) in nekje v tem obdobju vtikajo v usta vse, kar jim pride pod roke. Najenostavnejši način je ta, da otroka posadimo v svoje naročje ali v njegov (višji) stolček ob času našega obeda in mu pustimo, da sam, s prstki brodi, mečka in nosi v usta (seveda primerno in ne vročo) hrano na našem krožniku. Če je otrok zelo lačen, ga najprej podojimo, saj drugače dojenček morda ne bo razpoložen za eksperimentiranje z nečim novim. Z veliko potrpežljivosti in njegovo izkušenostjo, bo vedno več hrane pristalo tudi v njegovih ustih in ne v našem naročju. Seveda vam pri tem priporočam, da niste oblečeni v najlepšo obleko in da na mizi ni vaš najljubši in najlepši prt. Prvi poskusi hranjenja niso namenjeni temu, da bo otrok sit ampak so samo predstavitev nečesa novega. Če imate otroka, ki je zelo samostojen in ki se upira hranjenju z žličko (pitanju) poskrbite, da bo imel na dosegu roke hrano, ki je primerna za majhne prstke in majhne grižljajčke in ki jo bo lahko pobiral in nosil v usta sam. Učenje prijemanja majhnih koščkov hrane je zelo pomembno za otrokov razvoj učenja nadzorovanja lastnih prstkov in koordinacije iz roke v usta. Z takim načinom hranjenja bo vaš otrok ob starosti enega leta že popolnoma sposoben za samostojno prehranjevanje, brez vaše pomoči. Seveda je pri hrani “za majhne prstke” zelo pomembna previdnost staršev. Otrokom se lahko koščki hrane zataknejo v grlu ali gredo po napačni poti (v sapnik) in se lahko začnejo daviti. Zato moramo biti starši vedno prisotni poleg otroka, kadar se hrani! Pozorni bodite tudi na to, da otrok ne bo grizljal ali žvečil koščke hrane v ležečem položaju ali (pri večjih otrocih) med plazenjem, hojo ali tekanjem.
NAJPREJ ZAČNIMO POČASI
Nova živila predstavimo otroku posamezno: eno po eno. To pomeni eno živilo in ne mešanico dveh ali več živil. Razlog za to je skrb, da otrok na določeno živilo (ali kombinacijo živil) lahko reagira z alergijsko reakcijo. Če ob zaužitju novega živila otrok dobi izpuščaje ali se mu vname ritka v pleničnem predelu ali ima hude prebavne težave, je to zelo verjetna pokazatelj alergije. Tako takoj vemo, katero živilo je vzrok težav in ga začasno umaknemo z našega jedilnika. Če je otrok na določeno živilo reagiral z zelo burno reakcijo, ga v njegov jedilnik pred enim letom starosti sploh ne vnašamo.
Med uvajanjem nove vrste živila poskrbimo, da otrok eno vrsto uživa vsaj 4-5 dni. Nobenega smisla nima, da pri uvajanju novih okusov preveč hitimo, privajanje na gosto hrano je zelo počasen in strpen proces. Obenem je to tudi priložnost, da se dojenček z novim okusom, obliko in strukturo živila dodobra seznani.
Tudi s količino prve hrane ne hitimo preveč. Prvi dan naj bo prvi obrok goste hrane le ena majhna žlička na dan. Vsak dan naj dobi količinsko eno majhno žličko več. Otroku, ki se upira hranjenju po žlički pustimo, da sam nosi hrano v usta. Verjetno vam bo sam dal vedeti, kdaj ima dovolj, še bolj verjetno pa je, da se bo s hrano le zelo zadovoljno igral in jo morda le okušal, pojedel pa bore malo. Če otrok ob enem obroku ni pojedel prav ničesar, mu hrano tekom dneva še enkrat ali dvakrat ponovno ponudimo. Otrok, ki ni lačen ali hrane ne želi, bo glavo obrnil, zaprl usta ali hrano celo izpljunil ali nam kako drugače pokazal, da hrane ne želi. Verjemite mu na besedo in se mu s hrano ne dobrikajte, mu je ne vsiljujte ali ga celo prisilno nahranite. Pustite mu, da si vzame kolikor sam hoče in ne toliko, kolikor vi menite, da bi moral pojesti.
Kakor odrasli tudi otroci določene vrste hrane ali okusov ne marajo. Če otrok določeno živilo zavrne, preplah še ni potreben. Preskočite to določeno živilo in mu ponudite drugo. Lahko se zgodi tudi, da otrok, ki je že veselo in zadovoljno pojedel tri banane tedensko naenkrat začne banane popolnoma zavračati, mu pustite njegovo voljo. Verjetno otrok ni bolan ampak se je banan le prenajedel.
Ko ste otroka že seznanili z nekaj različnimi zvrstmi živil, jih ohranjajte na jedilniku in začnite kombinirati. najprej mu ponudite eno vrsto živila ob enem obroku, drugo živilo ob drugem,… Po določenem času začnite živila kombinirati tudi ob enem obroku in počasi tudi dodajajte nova, vendar ne več kot eno vrsto živil na teden, vse tja do otrokovega prvega leta starosti.
NEKAJ KONKRETNIH NASVETOV
1. Hrana naj bo topla. Dojenček je navajen toplote materinega mleka.
2. Mešajte hrano z vodo ali z mlekom, ki ga otrok že pozna (nikakor ne s kravjim mlekom). Hrana naj bo na začetku bolj tekoča, kakor gosta in dobro premešana, da bo temperatura enakomerna in v jedi ne bo večjih grudic.
3. Ne uporabljajte stekleničk za hranjenje. Otroka začnite hraniti z žličko ali s hrano, ki jo poliže z vaših (čistih) prstov, saj se mora naučiti žvečiti in požirati.
4. Med hranjenjem naj otrok sedi v vašem naročju.
5. Prva žlička naj bo mehka, plastična in zaobljena.
6. Prva hranjenja so količinsko zelo majhna.
7. Novo hrano ponudite v času zajtrka ali kosila. Če bo otrok slučajno imel alergijsko reakcijo vsekakor ni najbolje, da pride do nje sredi noči.
8. Na začetku ponudite otroku le eno vrsto hrane. Če otrok v 4-7 dneh ni razvil alergijske reakcije, izpuščajev, driske ali imel prebavnih težav, je hrana v redu.
9. Obroki naj bodo počasni, veseli in zanimivi dogodki dneva.
10. Ne obremenjujete se s packarijo, ki jo naredi otrok iz hrane, ko jo prijemlje in mečka med prstki. Vse to je del učenja pravilnega prijemanja in koordinacije.
11. Otroku dovolite, da raziskuje, se slini, zija, se zmoči, s hrano packa in jo premetava, meče po tleh in se s hrano igra.
12. Ko otrok je, bodite vedno poleg njega in pazite, da ne kašlja ali se mu hrana ne zaleti.
13. Nikoli ne pustite otroka samega, ko je in pije. Otrok naj je v vašem naročju ali varno privezan na visokem stolčku. Tekanje naokoli s hrano v ustih je lahko nevarno.
Nikar se ne obremenjujte s tabelami in urniki, ki nam jih rade ponujajo pisane brošurice proizvajalcev otroške hrane v vseh supermarketih, zdravniških čakalnicah, lekarnah ali z mamljivimi darilci po pošti. Vsak otrok je drugačen, prilagodimo se njemu in njegovim potrebam.
POZABITE NA ČISTOČO
Zgornji naslov vas je verjetno spravil v začudenje. Seveda z njim ne mislim na čistočo ob pripravljanju hrane ampak na čistočo ob njenem konzumiranju. Lačen otročiček se bo neverjetno razjezil, če ga bomo kar naprej brisali z mokro brisačko okoli ust, mu neskončno dolgo zavezovali in preko rok vlekli kompliciran slinček ali pol ure oblagali kuhinjska tla s časopisnim papirjem, ker mu pustite, da eksperimentira s hrano. Prav tako ni smiselno, da otrok eksperimentira s hrano v najlepši jopici in najboljših hlačkah. Poskusite pozabiti na svoje redoljubne nagone za nekaj časa. Vaš otrok se pravkar uči osnove hranjenja, ni pa še pripravljen na učne ure iz olike in bontona. Oblecite ga v staro majico in podložite staro kopalniško zaveso pod njegov stolček in pri roki imejte fotoaparat. Pri nas doma so najbolj posrečene prav fotografije velikih packonov. Kako se jim svetijo oči, kako imajo koščke krompirja v ušesih in laseh in kako so umazani od špinače od glave do pete. Shranite fotografije in jih pokažite svojemu nadebudnežu, ko bo star 6 let in se špinače še pritakniti ne bo več hotel.
Hudi packariji se izognete tudi tako, da hrane, ki jo ponudite ne miksate ampak jo ponudite otroku v koščkih, da jih pobira sam. Namesto na dragih, plastičnih (in po določenem času nehigienskih) otroških krožnikov mu ponudite hrano kar na mizi. Če je miza iz dragocenega lesa in jo je škoda pa si priskrbite velik plastičen pladenj, prt ali podstavek, na katerega mu postrežite samo nekaj koščkov in mu jo sproti dodajajte. Lahko se namreč zgodi, da bo celo kosilo poletelo na tla. Poleg obroka hrane ponudite otroku tudi pijačo. Še najbolje je navadna voda, nesladkan čaj ali naraven sadni sok. Otroku ponudite piti v navadnem, nizkem in širokem, nezlomljivem kozarcu. Vanj nalijte tekočino le do polovice, da se izognete večjim poplavam… Otroku ponudite hkrati le manjše količine hrane, če je še lačen, mu jo še dodajte.
KAKŠNO HRANO IZBRATI ?
Večina staršev ne uporablja komercialne, že pripravljene otroške hrane. Takšna hrana je relativno draga, poleg tega pa nekatera hrana vsebuje določene konzervanse, barvila ali ji dodajajo sladkor. Če uporabljate kupljeno otroško hrano, skrbno preverite nalepke in deklaracije. Cena enega lončka ali vrečke kupljene otroške hrane ni visoka, toda ko se otrokove dnevne potrebe povečajo, postane takšen način prehrane lahko zelo drag. Kupljena otroška hrana lahko kljub kontrolirani proizvodnji živil zanjo, vsebuje strupene pesticide, antibiotike, rasten hormone, ki so prešli vanjo ob vzreji mesa ali pridelovanju na poljih. Veliko pripravljene, otroške hrane vsebuje dodane sladkorje, dodatke, barvila, sredstva za konzerviranje. Kadar pripravljate otroško hrano doma (iz živil z lastnega vrta ali kupljenih živil iz bio-proizvodnje) in jo sami skuhate, najbolje veste, kaj dajete svojemu otroku. Kuhanje močno učinkuje na prehrambene vrednosti živil. Vitamini in minerali se med kuhanjem najbolj ohranijo pri kuhanju na sopari, pečenju ali kuhanju v mikrovalovni pečici, kakor da vrejo v loncu vrele vode.
Če v vaši družini jeste zdravo pripravljeno hrano, veliko (svežega) sadja in zelenjave in je vaša hrana po določenih zvrsteh prilagojena prehrambeni piramidi, potem lahko svojemu otroku brez skrbi postrežete kar z vašega krožnika.
Ko hrano skuhate, jo pretlačite z vilico. Ob enem kuhanju lahko pripravite več manjših obrokov in preostale zamrznete v pladnjih ali vrečkah (če je hrana zelo tekoča ali zmiksana) za ledene kocke. Ko boste pripravljali naslednji obrok, boste samo vzeli toliko kock, kolikor boste potrebovali. Odličen način za učenje pravilnega hranjenja otroka je ta, da otrok vedno je skupaj z drugimi družinskimi člani. Kaj kmalu nas bo začel oponašati in bo želel sam poskusiti nošenje hrane v usta s svojo žličko. Kadar pripravljate hrano za celo družino mislite na to, da je del te hrane tudi za vašega dojenčka. Tako vam obrokov zanj ne bo potrebno pripravljati posebej, pa še cela družina bo bolj zdravo jedla. Dojenčkove hrane ne solite preveč in ne začinite premočno. Če kuhate za celo družino skupaj, dodajte začimbe na koncu kuhanja, ko otrokovo hrano že ločite na poseben krožnik.
Pri pripravi prve otrokove hrane lahko uporabljamo strgalnike, mešalnike ali multipraktike, ponavadi pa zadostuje, da primerno hrano pretlačimo kar z vilico. Otrok, ki je starejši od šest mesecev zna hrano že prav lepo žvečiti in pasiranje ali miksanje sploh ni potrebno.
Občasno bo otrok postal neješč ali bo določene vrste hrane zavračal. V času med otrokovimi 6. meseci in prvim rojstnim dnem, je materino mleko še vedno tisto, ki zadovoljuje 60-75% otrokovih potreb, zato ne bo nič narobe. Otroku, ki že je nekaj živil, vedno ponudite več vrst različnih živil tekom enega obroka ali tekom dneva. Če otrok neko jed močno zavrača, ga z njo ne silite ampak mu jo ponudite zopet čez nekaj tednov. Nekateri strokovni viri navajajo, da otroci določeno vrsto živil zavračajo zato, ker so nanje lahko alergični ali pa zato, ker jim ni všeč njihov okus. Živila, ki so zelo alergena in se jim je dobro izogibati v prvih mesecih, so: jajčni beljak, citruse, zelje, koruza, pšenica, morske ribe in morski sadeži, paradižnik, soja, kakav, jagode, kravje mleko, svinjina in lešniki ter oreški (še posebej arašidi). Če sumimo, da ima otrok alergijo ali če že imamo zgodovino alergij v ožji družini, je dobro, da začnemo z uvajanjem goste hrane kasneje. Otrokova prebavila dozorevajo iz dneva v dan, zato lahko neko živilo, na katerega je otrok reagiral z alergijsko reakcijo pri petih mesecih brez problemov je pri enem letu.
Pri uvajanju novih živil boste kmalu opazili, da otrok določene okuse sprejema z navdušenjem, so okusi, do katerih je nevtralen in okusi, katerih niti poskusiti noče. Otroci so nagonsko nezaupljivi do nečesa novega. Jed mu ponudimo večkrat (petkrat, desetkrat ali celo petnajstkrat), da bo morda sprejel nov okus in ga morda celo vzljubil. Dojeni otroci manj zavračajo nove okuse od zalivančkov. Preko materinega mleka že okušajo različne vonje in okuse hrane, ki jo je uživala mamica. Prilagojeno mleko v steklenički je ves čas enakega okusa. Ko dojenček odkloni novo jed, ga ne silimo več z njo, ponudimo mu jo ponovno čez dan ali dva.
DRUŽINSKO KOSILO – TAKOJ ALI POSEBNA HRANJENJA V MIRU?
Mamice se sprašujemo, ali je bolje, da dojenček uživa prve obroke skupaj z družino, za mizo ali da čas uvajanja prve hrane posvetimo izrecno samo njemu, v miru in z dovolj časa? Vsekakor je najbolje, da otroci jedo poleg nas, saj mu bomo z lastnim zgledom pokazali ne samo kaj jesti ampak tudi kako.
Na primer: za mizo sedi cela družina. Za kosilo imajo juho, krompir, pečenega piščanca, korenček in grah ter jabolčni zavitek. Eden od staršev lahko vzame dojenčka v naročje ali sedi na svojem višjem stolčku in mu ponudi košček krompirja, ki ga kar na robu svojega krožnika pretlači z vilico. Starejšemu dojenčku, ki že uživa več vrst živil lahko nato tako ponudimo nekaj žličk juhe, košček krompirja, ki ga na robu krožnika pretlačimo z vilico, nekaj grahkov in korenčka. Še starejšemu otroku bomo dodali še meso in sladico. Paziti moramo, da hrana na našem krožniku ne bo preveč soljena ali drugače začinjena. Seveda otroku z našega kronika ne bomo ponujali močno začinjenega čilija ali madžarskega golaža, takrat bomo pač morali poskrbeti posebej zanj.
DRUŽINE, KI SE HRANIJO VEGETARIJANSKO
Odrasli ljudje se odločajo za različne vrste prehranjevanja iz različnih razlogov. Nekateri izberejo vegetarijanski način prehrane iz zdravstvenih razlogov, drugi iz etičnih ali verskih. Poznamo več vrst vegetarijanskega prehranjevanja. Veganski način je tisti, kjer ljudje uživajo izrecno samo živila rastlinskega izvora in ne uživajo jajc, mleka in rib ter hrane, ki vsebuje živalske dodatke (npr. želatino, narejeno iz živalskih delov). Lakto-ovo-vegetarijanski način prehrane vsebuje tudi jajca in mleko. Kadar se družina prehranjuje lakto-vegetarijansko, potem ni potrebno dodajati nobenih posebnih dodatkov dojenčku, ki ima tudi tak način prehrane. Kadar pa se družina prehranjuje izrecno samo vegansko, pa je zelo pomembno, da je otrokova prehrana skrbno sestavljena in premišljena. Meso je potrebno nadomeščati z beljakovinami rastlinskega izvora (soja, tofu, lešniki in semena), posebno je potrebno paziti na zadosten vnos določenih vitaminov in mineralov: vitamina B12, kalcija in železa.
Matere in otroci, ki se hranijo popolnoma brez vseh živalskih beljakovin, morajo v svojo prehrano dopolnilo dodajati vitamin B12, več fermentiranih sojinih jedi in kvas. Mati se lahko posvetuje tudi z zdavnikom in svoji in otrokovi prehrani dodaja farmacevtske pripravke vitamina B12.
Znanstvene raziskave so dokazale dejstvo, da kljub temu, da doječe matere vegetarijanke uživajo količinsko manj kalcija kakor matere z navadno prehrano, to nima nobenega vpliva na količino kalcija v materinem mleku. To velja pripisati dejstvu, da doječe, vegetarijanske matere uživajo manj beljakovin in zato potrebujejo manj kalcija oz. je njegov izkoristek v telesu boljši.
Vegetarijanske matere, ki ne pijejo mleka in ne uživajo drugih mlečnih izdelkov morajo paziti, da uživajo več živil, ki so bogata s kalcijem. Ena skodelica kuhane temno zelene zelenjave zadostuje 84% kalcija kakor v skodelici mleka. Polovica skodelice neoluščenega sezamovega semena vsebuje dvakrat več kalcija kakor skodelica mleka. Drugi dobri viri kalcija so še: razne melase (sladkorni sirupi), tofu, vsa temno zelena zelenjava (npr. brokoli, špinača, zelena koleraba, repa, zeleni ohrovt,…), rdeče zelje, mandeljni in brazilski oreški.
Nekatere vegetarijanske matere imajo nižjo stopnjo vitamina D. Če je mati normalno, dnevno, vsaj nekaj minut izpostavljena sončni svetlobi, nadomeščanje tega vitamina ni potrebno. Vseeno pa zdravniki priporočajo, da matere s temnejšo poltjo ali tiste, ki so po tradicionalni noši zavite v več oblačil, poskrbijo za nadomestke vitamina D zase in za svoje (dojene) otroke.
Mleko vegetarijanskih mater vsebuje precej manj strupenih snovi in okoljskih onesnaževalcev kakor mleko mater, ki se ne hranijo vegetarijansko. Največ onesnaževalcev je skritih prav v mesnih maščobah. Ker vegetarijanska dieta ne vsebuje živalskih maščob, je zato prenos teh onesnaževalcev v materino mleko mnogo manjši.
PRIPOROČILA, KAKO ZAČETI Z UVAJANJEM GOSTE HRANE
Različni narodi in različne kulture priporočajo in uporabljajo zelo različna živila za dojenčkovo prvo hrano. Pri nas zdravniki in strokovnjaki ponavadi priporočajo, da začnemo s surovimi zelenjavnimi in sadnimi sokovi ali s skuhanimi riževimi kosmiči. V Ameriki ponavadi pričnejo s pretlačeno banano. V Angliji staršem odsvetujejo pričetek z naravnimi, sadnimi in zelenjavnimi (surovimi) sokovi in priporočajo, da je prva hrana kuhana. Kljub vsemu, veljajo neke splošne, priporočene smernice, do katere starosti otroka, določena hrana NI primerna. Do enega leta starosti tako otroci ne smejo uživati jajčnega beljaka (jajčni rumenjak ponudimo dojenčku po osmem mesecu starosti, celo jajce pa po dopolnjenem enem letu), kravjega mleka in izdelkov iz KML, žitaric, ki vsebujejo gluten (pšenica, oves, rž). Pekoče začimbe, sol, sladkor, jagode, močnejša maščobna živila, lešnike, med, hrenovke in klobase (ker vsebujejo preveč soli in dodatkov ter ovoj, ki mu dojenček s svojim žvečenjem ni kos), grozdje, pokovko ter sladkarije (žvečilni gumiji, trdi bonboni). Še posebej velja to priporočilo za kravje mleko, ki je na jedilniku slovenskih otrok mnogo prezgodaj. Kravje mleko lahko po dopolnjenem 9. mesecu starosti uporabljamo le kot dodatek pri kuhi (pri pripravi pire krompirja ali polente), dovoljeni so polnomastni mlečni izdelki (sir, jogurt, skuta). Tudi LCA jogurti za otroke še niso primerni. Kravje mleko je težko prebavljivo, vsebuje preveč beljakovin in kalcija, fosforja, natrija, klora in kalija ter premalo vitamina C, vitamina E, železa, bakra in nasičenih maščob. Presežek beljakovin in mineralov obremenjuje ledvice ter lahko povzroči dehidracijo in celo krvavitve v črevesju.
MESO je na dojenčkov jedilnik uvedeno precej zgodaj (pred prvim letom) zaradi visoke vsebnosti železa in beljakovin. Družine, ki se prehranjujejo vegetarijansko morajo beljakovine nadomestiti iz drugih virov (stročnice, tofu,..). Mesa ni potrebno sekljati v multipraktiku, dovolj bo, če bo mehko skuhano ali pečeno in narezano na zelo drobne koščke. Prav tako kot ostalo hrano, ponujamo otroku meso zelo počasi in postopoma, najprej mu ponudimo le eno vrsto mesa. Otroku, ki sedi za družinsko mizo lahko ponudimo v glodanje tudi kosti od pečenke, katere se še držijo koščki mesa. Pazimo, da kost nima ostrih delcev ali koščkov nalomljene kosti. Otrok bo kost z užitkom grizljal in sesal, obenem pa bo zelo dobro razvijal koordinacijo čeljustnih mišic.
RIBE so odličen vir beljakovin in jih otroci zlahka jedo. Toda pri morskih ribah moramo biti previdnejši, saj so lahko močan vzrok za alergije. Če v vaši družini nimate zgodovine alergijskih težav in vaš družinski jedilnik že normalno vsebuje ribe, jih otroku le ponudite. Pazite pri kosteh in vsak majhen košček ribe pazljivo preglejte med svojimi prsti, preden ga ponudite otroku.
POLNOZRNAT KRUH IN ŽITARICE
V osnovi naj velja priporočilo, da se prvih devet mesecev do enega leta izogibamo vsem žitaricam, ki vsebujejo gluten. Najbolj pogosto uporabljane žitarice z glutenom so: pšenica, rž, oves, ječmen in pira.
Skorje kruha so odlična hrana za vaše malčke, ki bi jih zaradi rasti zob kar naprej drgnili ob svoje dlesni in ga žvečili. Skorjica kruha je lahko zelo priročna za čas med obroki in v času, ko ravno pripravljate kosilo. Malce večji dojenček se od nje ne bo nasitil, bo pa z veseljem podrgnil boleče dlesni. Če v svoji kuhinji uporabljate kuhane žitarice, jih otroku, ki je starejši od devet mesecev ali še bolje – blizu prvemu rojstnemu dnevu, lahko ponudite. Pazite, da žitaricam ne boste dodajali sladkorja in kuhajte jih na vodi, ne na kravjem mleku (npr. pšenični zdrob – gris). Izogibajte se mešanicam žit ali kosmičev, dokler otrok ni poskusil že posameznih sort. Pri nas starši zelo radi kupujemo že pripravljene kaše iz sedmih žitaric. Preden jo ponudite svojemu otroku, poskrbite, da bo prej seznanjen z vsako žitarico posebej. Že pripravljene, otroške žitne kaše nimajo velike prehrambene vrednosti, ker so že visoko predelane poleg tega pa so precej drage. Najboljše žitne kaše so sveže skuhane, domače kaše.
Ko otrok že zna dobro jesti in se mu hrana ne zatika več, mu lahko na kruh namažete marmelado in mu ponudite za zajtrk.
SVEŽE SADJE
Surovo jabolko ali hruško lahko olupite in narežete na rezine, ki jih majhne ročice lahko lepo držijo. Lahko jih tudi nastrgate z nožkom za lupljenje in strganje in jih takoj ponudite otroku. Primerno prvo sadje so tudi surove breskve in marelice, slive, lubenice ali melone, avokado, banane ter borovnice. Še najbolje je, da otroku ponudimo sezonsko sadje. Če sadje kupujemo, ga obvezno olupimo, saj je takšno sadje lahko močno škropljeno. Otrokom starejšim od osem mesecev, lahko ponudimo druge vrste sadja, le pri jagodah pazite, ker so zelo alergene. Zaradi alergogenosti pazimo tudi pri citrusih (pomaranče, limone, grepfruit, kivi). Otrokom ponudite sadje v kar najbolj naravni obliki, ker je sadje sladko, dodatno slajenje ni potrebno. Izogibajte se že kupljenim, sladkim sadnim kompotom. Ponavadi so preveč sladki in imajo zelo nizke prehrambene vrednosti. Tudi suho sadje, kot so rozine, fige in dateljni v prvem otrokovem letu niso najprimernejše zaradi velike koncentracije sadnega sladkorja in ker se močno lepijo med zobe in lahko povzročajo zobni karies.
ZELENJAVA
Zelenjava ohrani največ prehrambene vrednosti, če je skuhana na sopari in le toliko, da je zmehčana in še hrusta. Tudi surova zelenjava je zelo dobra, kot je npr. nariban korenček. Nariban korenček lahko zmešamo z jabolkom in ponudimo otrokom. Ta okus imajo otroci zelo radi. Majhni otroci imajo tudi zelo radi grah in fižol, ker sta prijetnega okusa. Pazimo, da so stročnice dovolj kuhane in še posebej bodimo pozorni, ko jih otrok uživa zaradi nevarnosti zadušitve. Ko začnemo uvajati koščke zelenjave v otrokovo prehrano se lahko zgodi, da bomo cele, neprebavljene koščke zelenjave našli tudi v otrokovi plenički. Zelenjava, četudi je skuhana, je težje prebavljiva od ostalih živil.
Sadje in zelenjava sta bogat vir vitaminov C, A in B, mineralov, folne kisline, fitokemikalij in ostalih zaščitnih snovi, ki varujejo otrokovo zdravje. Vsebujeta malo beljakovin ter spadata med živila z nizko energijsko gostoto. Ker otrok v prvem letu življenja večino energije zaužije z mlekom, predstavljata sadje in zelenjava le okusen in zdrav dodatek.
JAJCA
Jajca so zelo pogost povzročitelj alergij, še posebej to velja za jajčni beljak. Zato je najbolje, da z uvajanjem jajc kot samostojnega živila počakate do otrokovega prvega rojstnega dne. Jajca so pogosto tudi skrito živilo ali dodatek v drugih zvrsteh živil (npr. v testeninah, piškotih, kot dodatek jajčni lecitin,…). Ko otroku predstavimo živilo – jajce, je najbolje, da ga trdo skuhamo in mu najprej ponudimo samo rumenjak. Najprej mu ponudimo le četrtino žličke rumenjaka in tekom tedna količino povečujmo, če otrok nima težav. Ko bo otrok užival celo jajce že kakšen mesec, mu ponudimo stepena jajca, ki so odlična hrana “za majhne prstke”.
KRAVJE MLEKO IN DRUGI MLEČNI IZDELKI
Če imate v družini zgodovino alergij, se kravjega mleka in izdelkov iz kravjega mleka preventivno popolnoma izogibajte najmanj do otrokovega drugega rojstnega dneva. Edino mleko, ki ga do te starosti otrok potrebuje je še vedno materino mleko. Če mati ne doji več, naj otroku ponudi prilagojena mleka, primerna za to starost. V nekaterih delih sveta odrasli mleka sploh ne uživajo (Azija) ampak uživajo druga živila, ki so pomemben vir kalcija, tako da so prav tako dobro prehranjeni. Sirčke, naravne jogurte in skute ponudimo otroku po devetem mesecu starosti, če v družini nimate zgodovine alergij. Novejše raziskave kažejo, da prezgodnje hranjenje s kravjim mlekom lahko povzroči krvavitve v želodcu in črevesju, odi do izgubljanja železa (anemije), prevelike količine beljakovin in soli v otrokovem telesu in večjo dovzetnost na alergije na mleko.
PREDSTAVITEV SKODELICE
V času otrokovih obrokov, mu med ali po obroku ponudite tudi tekočino: vodo, naraven sadni sok ali nesladkan čaj. Kupljenih čajnih mešanic za dojenčke ne priporočamo, ker imajo skoraj vse dodan sladkor. Otroku ponudite pijačo v navadni, široki in nizki skodelici, kozarcu, plastičnem, nelomljivem kozarcu, lahko mu ponudite slamico ali pa v čudežnih lončkih z nastavki, kjer je polivanje (skoraj) preprečeno. Otrok v tem času dobi še dovolj tekočine z materinim mlekom, domačo juho (ne iz jušnih koncentratov, ker vsebujejo preveč soli!), sadnih in zelenjavnih sokov in sadja ter zelenjave. Naravni, sadni sok lahko razredčite z vodo, tako da ni preveč sladek. Pazite, da otroci med obroki ne pijejo prevelikih količin sadnih sokov, saj jih nasitijo in potem odklanja “pravo” hrano. Otrok tako ne dobi dovolj pomembnih snovi, potrebnih za razvoj, kar se kaže v slabokrvnosti, slabem napredovanju telesne teže,… Popolnoma se izogibajte izotoničnim pijačam, kolam in vsem sladkim pijačam z umetnimi barvili. Najboljša in najbolj zdrava pijača je navadna voda!
ČESA SE IZOGIBAJMO?
Izogibajte se visoko predelani hrani, ki vsebuje dodan sladkor, sol, barvila, konzervanse in kemikalije. Vaš otrok bo lahko prav lepo preživel prva leta življenja brez piškotov, prest, “baby” piškotov za drgnjenje dlesni, pudingov, kolačev in sladoleda. Pustite mu, da najprej sam razvije okus za naravna sladila v svežem sadju in žitaricah. Sedaj je najboljši čas za razvijanje dobrih prehrambenih navad, ki bodo trajale celo življenje.
Celoten proces uvajanja goste hrane lahko traja od tri do šest mesecev. Ko otrok že uživa veliko različnih vrst jedi in ne kaže nobenih znakov alergij, lahko otroku ponudite tudi mešanice živil. Dokler je hrana, ki mu jo ponujate dobra, zdrava in iz raznovrstnih in raznobarvnih živil pustite, da ga vodi le njegov lasten apetit. Kadar bo lačen, bo zagotovo jedel.
PRIMERNA HRANA ZA V ROKE:
– koščki zrelega avokada, breskve, nektarine, banane, slive ali melone
– koščki jabolka ali hruške, skuhani na sopari
– skorje polnozrnatega kruha
– polnozrnate testenine ali rezanci
– kuhane jedi iz kvalitetnih žitaric
– koščki pečenih ali na sopari skuhanih bučk
– koščki kuhanega ali pečenega sladkega krompirja ali krompirja
– na sopari skuhani (do mehkega) koščki narezane zelenjave (korenček, grah,…)
– dobro skuhane stročnice (fižol, soja, čičerika, leča)
– mehki koščki sojinega sira (tofu)
PREVIDNO S HRANO, S KATERO SE OTROCI LAHKO ZADUŠIJO:
– koščki ali rezine jabolk
– suhe žitarice
– grozdje
– trdi piškoti
– hot-dog
– koščki mesa
– koruzna pokovka (kokice)
– krompirjev čips
– koščki surovega korenčka
– riževi vaflji
– celi lešniki, orehi in druga semena
– jagodičevje
PO PRVEM ROJSTNEM DNEVU
Po prvem rojstnem dnevu bo vaš malček verjetno že jedel več obrokov skupaj s celo družino. Kljub temu se bo vaš malček še vedno lahko pogosto dojil, saj bo lahko materino mleko še vedno zadovoljevalo otrokovo potrebe po lakoti in žeji ob izpuščenih obrokih. In seveda nikar ne pozabite – dojenje ni samo hranjenje. Po prvem letu starosti, se čustveni vidik dojenja še bolj pomemben. Hitra rast in razvoj otroka se v obdobju okoli prvega rojstnega dneva upočasni, otroci so polni energije, kar naprej se plazijo in tekajo naokoli. V tem času mnogi starši opažamo, da otroci količinsko pojedo mnogo manj, kot prej. Zato bodimo starši še posebej previdni, da jim ponujamo mešano in raznoliko hrano, na našem jedilniku naj bo veliko sadja in zelenjave, žitaric, mesa in mlečnih izdelkov. V tem času se otroci počasi spoznavajo tudi s slaščicami. Popolnoma prepovedati jih ne moremo, potrudimo pa se, da bodo kar najbolj zdrave in da jih bodo otroci uživali takoj po obrokih. Ob tem ne smemo pozabiti na ustrezno ustno higieno. Raziskave so pokazale, da po dopolnjenem enem letu večina otrok dobro prenaša hrano, ki jim je prej škodila.
MALICE
Včasih imamo starši občutek, da naši otroci kar naprej nekaj jedo. Starši smo nadvse zadovoljni, kadar naš malček zadovoljno pomlati kosilo, ki smo ga pripravili zanj. Toda žal, ni vedno tako. Morda je naš otrok prav pred kosilom našel čokoladni kolaček, ki ga je njegov starejši bratec pustil na tleh otroške sobe in ga pojedel, ko smo ravno prali brokoli za zdravo kosilo. Ko je čas kosila, pa naš otrok seveda ni več lačen. Kaj storiti?
Matere, ki dojimo svoje otroke vemo, da naši otroci živijo po drugačnih življenjskih ritmih kakor odrasli. Dojeni otroci se ponavadi dojijo pogosto in nimajo postavljenih točnih urnikov. Tudi ko dojeni otroci začnejo z uživanjem goste hrane, je njihova lakota porazdeljena preko celega dneva in ne skoncentrirana prav ob določenih urah, ob času obrokov. Tudi količina hrane, ki jo zaužijejo otroci, je na začetku zelo majhna. Zato majhni otroci potrebujejo več obrokov z manjšo količino hrane. Majhni otroci neverjetno hitro pokurijo energijo in jo tudi ponovno hitro napolnijo. Prav zato so malice zelo pomemben del prehranjevanja majhnih otrok. Večina prehrambenih strokovnjakov se bo strinjala z dejstvom, da je bolj zdravo jesti manjše količine hrane v več obrokih, porazdeljenih preko celega dneva, kakor da imamo samo tri glavne a težke obroke dnevno. Bistvo zdravih malic je zato v tem, da je hrana, ki jo jeste v vaši družini zdrava in kar najbolj blizu naravnem stanju, kolikor je mogoče. Torej, tudi malice so pomemben dnevni obrok!
Če imate na zalogi živila za dobre, zdrave in hranljive malice, vedno lahko postrežete svojemu otroku z najboljšo hrano. Včasih je to lahko enostavno le banana ali jabolko, lonček skute ali sojinega jogurta ali polnozrnat piškot. Za malice imamo lahko tudi bolj zapletene jedi, kakor so vmešana jajčka ali domače pice. Bodite ustvarjalni.
Za dojenčke, ki šele začenjajo jesti gosto hrano so vsi obroki pravzaprav le malice, zato ste lahko še močno prilagodljivi. Za kakšen obrok se bo vaš dojenček morda samo dojil, za kakšen obrok bo morda pojedel le malce pretlačenega kuhanega krompirja ali banane ali kuhanega korenčka in brokolija…
Po prvih začetkih pride težja stopnja: eksperimentiranje! V tem obdobju je otroku okusna in dobra prav vsaka hrana, v katero lahko globoko potiska prstke, jo packa in mečka in preizkuša, kako daleč lahko poleti… Na tej stopnji otroci obožujejo goste sokove, mesne omake, jogurte, skute, na sopari kuhano zelenjavo in drobljenje kruha,…
Ko otroci spet malce zrastejo in postanejo mobilni, se tako veliko plazijo ali že hodijo in raziskujejo svet okoli sebe, da včasih enostavno nimajo časa za hranjenje. Takrat je najbolje, da v kuhinji ali jedilnici določimo stalno mesto, kjer pripravimo posodo s hrano. Ko bo otrok pritekel mimo, si bo po želji s hrano in pijačo kar sam postregel. Primerna hrana so razni zdravi polnozrnati in zelenjavni pečeni kolački in sadje ali na sopari kuhana zelenjava.
Malce večjemu otroku lahko predstavimo naš hladilnik in mu povemo, kaj si iz njega lahko postreže sam.
Kljub zgoraj napisanemu pa je vseeno dobro, da poskušamo našemu otroku dopovedati, da je dobro, da se med uživanjem hrane ustavi, usede in v miru poje. Če drugače ne zaradi tega, ker tako jemo bolj počasi in hrano lažje prebavljamo. In tudi zato, ker je tekanje naokoli s polnimi usti lahko nevarno, da se otroku hrana ne zaleti.
VITAMINSKI NADOMESTKI
O potrebnosti nadomestkov vitaminov in mineralov v svetu ni jasnih in/ali enotnih ter predpisanih smernic. Ker so v materinem mleku zelo majhne količine vitamina D, nekateri strokovnjaki priporočajo dodajanje le tega tudi dojenčkom. Znanstvene raziskave so pokazale, da vsakodnevna izpostavitev majhnega dela otrokove kože (npr. obrazka) dnevni svetlobi ali sončnim žarkom (če je sonce) za 20 minut dnevno, poskrbi za zadostno preskrbljenost dojenčka z vitaminom D. V podnebnih klimatskih razmerah, kjer več dni ali celo mesecev zaporedoma ne posije sonce ali kjer otroke zunaj popolnoma pokrijejo ali zaščitijo (prav nasprotno – pred sončnimi žarki), je potrebno dodajanje vitamina D. V Evropskih podnebnih razmerah tako dodajanje vitamina D naj ne bi bilo potrebno. Toda ob hitrem tempu življenja, zaposlenosti mater in drugih vzrokov (sprehodi po nakupovalnih središčih namesto po svežem zraku in soncu) se je pokazalo, da otroci dodajanje vitamina D vseeno potrebujejo.
Vitamini so organske snovi, nujno potrebne za življenje, ki jih potrebujemo v majhnih količinah. Vsak vitamin opravlja v telesu točno določeno nalogo. Trinajst vitaminov je bistvenih in jih moramo dobiti s hrano, vitamin D pa se tvori tudi v koži pod vplivom sončnih žarkov. Čeprav vitamini niso vir energije, pomagajo organizmu sprostiti in izkoristiti kalorije iz ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. V maščobah topni vitamini A, D, E in K se skladiščijo v telesu, zato z njimi ne pretiravajmo. Vitamin C, holin, biotin in vitamini B kompleksa se topijo v vodi, zato so njihove zaloge v telesu bistveno manjše. Presežki se pri zdravih ljudeh izločajo z urinom.
Minerali so anorganske snovi. Naše telo potrebuje šestnajst različnih mineralov. Minerali so snovi, ki uravnavajo in zagotavljajo normalen potek življenjskih procesov. Minerali so tudi sestavni del encimov, gradijo kosti in zobe.
Uravnotežena prehrana vsebuje idealno mešanico hranljivih snovi in sestavin, ki z združenimi močmi varujejo zdravje našega otroka. Dodatki niso ustrezna zamenjava, so le izhod v sili, predpisuje naj jih zdravnik. Vedeti moramo, da dodatki nikoli ne vsebujejo vseh vitaminov in mineralov v koncentraciji, ki jo potrebuje prav naš otrok, saj so narejeni na velikem povprečnem vzorcu večih različnih otrok. Nekaterih je preveč in drugih premalo. Visoke koncentracije vitaminov lahko motijo vsrkavanje ostalih hranljivih snovi in učinkujejo kot zdravilo – običajna lastnost zdravila pa so tudi njegovi stranski učinki.
Železo
Železo v materinem mleku je od vseh živil, bogatih z železom, najbolj izkoriščeno. To pomeni, da je zadostna količina železa v materinem mleku boljša, kakor mnogo večja količina železa v kravjem mleku. Zdravi in ob roku rojeni otroci nimajo potreb po dodatnem železu najmanj do prvih 6. mesecev svojega življenja. To je tudi približen čas, ko začnejo otroci uživati drugo hrano, kakor materino (ali prilagojeno) mleko.
V Sloveniji zdravniki vsem dojenčkom predpisujejo kapljice vitaminov A in D in fluorove tabletke (ko otrok dobi zobe).
Resno pomanjkanje vitaminov in mineralov, ki je v preteklosti zahtevalo marsikatero življenje, je danes redko.
ČE IMA VAŠ OTROK ALERGIJE NA ŽIVILA
Za alergične otroke je priporočljivo, da se prva hrana prekuha, ne pa da se dodajajo surovi sadni in zelenjavni sokovi. Skuhana hrana namreč izgubi svojo udarno moč, žal pa tudi hranilno vrednost. Zato kuhajte zelenjavo na pari in/ali v ekonom loncu, da hrana obdrži čim večjo hranljivo vrednost, vitamine in minerale.
Veliko prvih receptov za prvo hrano vsebuje iztisnjeno materino mleko. Količine le tega so majhne – tam do ½ dcl zato ga ni težko iztisniti in nam to ne vzame veliko časa. Uporabljajte le sveže stisnjeno materino mleko. Pri večini receptov lahko namesto materinega mleka uporabite tudi vodo, v kateri se je jed kuhala ali pa riževo ali sojino mleko če ga otrok prenaša). Če otroka ne dojite, dodajajte prilagojeno hipoalergeno mleko, ki ga je dobival do sedaj (Pregomin,…)
Veliko receptov, primernih tudi za prehrano tudi ZDRAVEGA dojenčka, boste našli tukaj:
Karmen, hvala!
Mi imamo sicer še vsaj mesec dni časa do uvajanja goste hrane, ampak z zbiranjem informacij pa sem že pričela. In bila podobno kot Porsy čisto zmedena:(
Razen tega je nam pediatrinja zapovedala uvajanje goste hrane že pred mesecem dni, patronažna pa je prinesla neko zloženko, ki je “čisto mimo”. Groza!
lp
Alenka
Zloženka, hm… Vsekakor preberite čim več, kar vam pride pod roke, pri tem pa imate prav, da ste previdni in sami presojate, kaj je za vašega otroka primerno. Ne le pri zloženkah, tudi nasveti, ki jih dobite od kolegic, mam, tašč, drugih, so morda delovali v njihovih situacijah, niso pa nujno pravi za vas. Vsi vemo, da je primerov alergij pri dojenčih čedalje več, ravno včeraj sem srečala neko mamico, ki je otročku po 5 mesecih dojenja začela dodajati formulo, pa so ugotovili hudo reakcijo na kravje mleko in jajca. Ne razumete me napačno, nič ne sodim, le bojim se za svojega dojenčka, ko to slišim, in avtomatsko morda še malce upočasnim tempo uvajanja goste hrane oz. otroku dlje dajem hrano, ki sva jo že preizkusila.
Po mojih dosedanjih izkušnjah so daleč najboljše in najbolj konsistentne informacije PRAV TUKAJ, pa na srečanjih LLL in na internetni strani LLLI!
Malo zmedenosti pri prvem otroku? To je, punce, povsem normalno! Ko bi jaz tako razmišljala prvič, kot zdaj. No, pa seveda to tako žal ne gre. Vsak dan smo kanček modrejši. V drugo se ne obremenjujem več s tem, ali se je otrok najedel in kaj naj naredim, da se bo, oz. ali je pojedel dovolj tega in onega….. Prvi mesec oz. dva sem se odločila, da bomo POSKUŠALI okuse (in morebitne reakcije), ne glede na kalorično vrednost otroku ponujam vsake tri do pet dni kaj novega. In se imamo fajn! Niti ne gledamo na koledar, koliko smo stari! In ne zanima nas, da sosedov šestmesečnik že zdavnaj je “vse”. Mi smo pač nekaj posebnega. In vi prav tako.
Mojca
Dober dan!
Forum o dojenju veliko uporabljam, sploh po tistem, ko sem ga v prvih mesecih po rojstvu pošteno biksala in sem še zdaj jezna sama nase. Rada bi opisala svojo izkušnjo imam pa tudi vprašanje. Na žalost sem bila po porodu toliko nesamozavestna in sem poslušala “dobronamerne” nasvete bližnjih, kar je navsezadnje pripeljalo do tega, da smo v šestem tednu starosti začeli dodajati adaptirano mleko. Takrat mi je bilo tudi izjemno hudo gledati, kako hčerka pije po dudi. In popila je na zacetku malo, potem pa vsak dan vec in vec. Šlo je tako daleč, da sploh nič vec nisem verjela svojemu znanju (sem diplomirana medicinska sestra) in se manj intuiciji. Takrat sem pogosto zvecer vsa obupana prebirala ta forum. Ko sem se resnično dobro informirala (v šoli nas učijo vse mogoče, najboljša cvetka pa je, da se dojenček doji na tri ure!!!), sva se najprej s partnerjem dogovorila, da bo on prestregel vse nasvete in vcasih je moral zelo jasno povedati, kje je meja. Začeli smo torej znova, z zelo malo mojega mleka. Odločilno je bilo tudi, da sem takrat enkrat klicala Karmen, ki me je dodobra izprašala in mi rekla, naj se sprostim in neham tehtati plenice. Plenice sem tehtala, da sem približno vedela koliko popije, ker nimamo boljše tehtnice, da bi tehtala vnose. Zgledalo je, da ni kake hujše nevarnosti, če poskušam čez dan izklučno dojiti, magari non-stop in zvecer dodajati dokler bo nujno in ne prevelikih količin. V enem samem tednu sva se spet izklučnbo dojili. Dodajala sem vsega skupaj šest tednov, do nekako treh mesecev starosti. Takrat so se pojavili tudi prvi izpuščaji. Alergološki testi so bili negativni na jajca, kravje mleko, pšenico in banane, koža pa vedno slabša. Sedaj pri osmih mesecih je tako, da imamo dva obroka trde hrane dnevno, ostalo pa še dojim. Sem na strogi dieti in vedno, ko prideva od pediatra se spisek prepovedanih živil podaljša, tako za vsak slučaj, se vedno pa se hčerki občasno pojavijo izpuščaji. Sedaj ne jem jajc, kravjega mleka, svinjine, kakava, agrumov, vseh oreščkov, paradižnika, rib, kivija in kože je res skoraj uredu, razen občasnih manjših izbruhov. Zaradi alergije in/ali rdečega grla tudi nismo imela še nobenega cepljenja.
Zanima me ali je možno, da ima hčerka alergijo ravno zaradi tega, ker smo šest tednov dodajali adaptirano mleko? In da ima alergijo na več stvari ne samo na mleko?
Lepo pije vodo po slamici. Ali lahko pitje vode tudi zmanjša količino mleka (če se torej zmanjša povpraševanje)? Kdaj lahko pije vodo iz pipe – driske menda ne stakne z čisto vodo? Ali imate namontirane filtre?
Ker je bil kožni test na jajca negativen: kdaj bi lahko poskusila uvajat rumenjak, če sploh?
Počasi mi dieta jemlje voljo: je smiselno izločiti živila iz prehrane kar za vsak slučaj, kljub temu, da nimamo dokaza o alergiji?
Upam, da mi sporočite svoje izkušnje, vam Karmen hvala za vso podporo in uživajte novo nosečnost. Se vedno dosledno tehtam plenice in vse natančno beležim, ne morem si pomagat :-))
Lp
Pozdravljeni,
ko sem brala tvoj problem “stata” je bilo kot da poslušam samo sebe. Čeprav je bilo oddano pred tremi leti mi je še kako prav prišlo, saj sedaj vem da nisem edina s takšnim problemom.
Moja pupa se je prav tako na začetku zelo lepo dojila. Po cca 14 dneh se je pričel nenaden jok. Nismo je morali umiriti, zato smo pristali v bolnišnici. Seveda začeli so se koliki. Kar pa je bilo najhuje, pa so mi otroka po vsakem podoju tehtali. Ugotovili so da kao premalo popije (70ml) morala pa bi 90ml. Zato so mi začeli uvajat dodatek. Hmmmm… Doma sva seveda s tem nadaljevali in na koncu pristale na dojenju le zjutraj in zvečer. Bila sem zelo žalostna saj je bila moja največja želja polno dojit otroka. Vendar je bil strah, da ne dobi dovolj, kasneje še po mnenju drugih ( da moje mleko ni dovolj dobro, da je vodeno…bla bla…) močnejši. Močnješi je bil vse do dneva, ko sem na forumu LLL našla moj odgovor. Pisalo je o ponudbi in povpraševanju in o tem, da lahko z “gnezdenjem” dosežeš da zopet normalno dojiš. Vendar vam moram povedat da je tukaj zelo pomembno tudi to, da se otrok želi dojit in ne odklanja dojke.
Vsa vesela sem povedala soprogu, da bomo ta vikend “gnezdili” in da pričakujem njegovo podporo. seveda sem mu na njegovo začudenje tudi razložila kaj to pomeni.
Torej, ves vikend smo bili doma in se dojili. Vsakič, ko je pokazala potrebo, torej malo zajokala sem ji ponudila dojko. Na začetku je bilo to vsake pol ure. Kljub temu sem ji še tri krat na dan dodajala prilagojeno mleko. To se je seveda nadaljevalo še 14 dni. Postopoma sem zmanjševala količino dodatka in na moje začudenje so moje prsi postajale vedno bolj polne, čeprav so bile prej že čisto mlahave in sem lahko dnevno izbrizgala le 10 ml. To z izbrizganjem mi še danes ne gre, enostavno ne teče. Se pa polno dojima, brez kakršnega koli dodatka. Kasneje sem jo po podoju poskusila tehta in natehtala le 40g. Soraj sem obupala. vendar sem si rekla, se bo pač pogosteje dojila. Saj mi pokaže, ko je lačna in takrat jo podojim. Danes se dojima na cca 1,5 do 2 uri, Kar mi je čisto super. Pridejo pa dnevi, ko želi zopet vsake pol ure ali pa ko 4 ure skupaj spi. Čist odvisno, se ji pač prilagajam. Pomembno mi je le to da se dojima. Tudi teža ji super napreduje ( po po obisku posvetovalnice) , polula cca 5-7 pleničk dnevno, kaka pa enkrat na teden ( kar je za dojene otroke ok). Torej ne obupat , vse se da. Res se je treba potrudit in predvsem vztrajat.
Moram pa povedati še eno izkušnjo. Tu gre za kolike. Na spletu “youtube.com” sem zasledila, da je dokazano, da mleko in mlečni izdelki (kravji) povzročajo kolike. Tako sem z jedilnika črtala še tisto malo mleka kar sem ga zaužila, ter prav tako vse jogurte, skute, sir…..vse kar je pač povezano z kravjim mlekom. Po zelo kratkem času so težave s koliki končale:). Vendar pa morate pazit, da kalcij nadomestite z drugim živilom, saj so se pri meni začele težave kot so bolečine v kolenih, kolkih….,jaz sem nadomestila z riževim mlekom z dodatkom kalcija.
Prav tako pa NE JEM naslednjih stvari ki povzročajo napenjanje ali alergije: vse citrose ( pomaranče, kivi,limone, zelje…), oreščke, jagode, sojino mleko ( je baje zelo alergeno), nič kar je pečeno v olju, (si raje spečem v pečici), fižol, pikantne jedi.
Upam, da sem s svoju izkušnjo komu pomagala, kot so tukaj pomagali meni.
Hvala vsem, ki pišete in s tem pomagate nam, ki morda tega še ne vemo.
Za konec pa še enkrat nasvet: vsak otrok je edinstven in vi se morate prilagajati njemu, ter ugotoviti kaj je tisto kar si želi. Samo vi ste njegova mamica in ga razumete in najbolje veste kaj je prav in kaj ne!!!
Pozdravček vsem:)
Hvala za vaš zelo zanimiv prispevek, IrisTanaya! Prav take zgodbe vsak dan gotovo koristijo kakšni mamici, ki si prav tako utira pot in išče tako informacije kot tudi zaresne izkušnje drugih mamic.
Gospa Mojca in vse ostale uporabnice tega foruma, pozdravljene!
Tudi sama pogosto brskam med temami na forumu o dojenju in se pridružujem že mnogokrat napisanemu mnenju, da se prav tukaj in pri sveovalkah LLL najde največ koristnih informacij – žal se šole za starše in tudi precej medicinskega osebja lahko skrijejo, ko je govora o konkretnih in praktičnih nasvetih. Sama imam k sreči odlično patronažno sestro, pa vendar je človek ne more klicati kar naprej, a ne 🙂
Zanima pa me, če ima kdo kakšen konkreten recept za večerne kašice, ki bi se jih kuhalo doma? Do kupljenih sem sumničava, delujejo vse preveč umetno, pa še pristaš zdrave domače hrane sem… Žal se mi pri kašicah ustavi, saj naš skoraj šestmesečnik ne mara adaptiranega mleka. Edina kašica, ki jo poje, je Milupina z rižem, ki že vsebuje mleko, sama pa ob pripravi dodam še jabolčno čežano in kapljico olivnega olja. Vendar ga ta kašica (=riž) zapira, posledično vedno zelo gosto kaka. Poiskusila sem tudi nekaj drugih kašic, sploh proseno, a kaj, ko se vs mešajo z adaptiranim mlekom in se mali še ob vonju kremži in obrača stran… Seveda mu drugega mleka zaenkrat še ne upam dati, svojega pa silno težko izčrpam kaj več kot 50 ml (edina dobra “črpalka” je otrok), pa še strah me je, kaj bo, če zmešam kašico s svojim mlekom in je mali ne bo pojedel… Mešanje z vodo pa, seveda, tudi ni ravno optimalno, ker otroku takšna kašica očitno ni všeč, pa tudi skoraj brez kalorij je.
Vsak nasvet, sploh pa konkretni recepti bodo dobrodošli!
Že vnaprej hvala!
Doma pripravljene kaše, enkrat sem že pisala, pa žal ne najdem…
Bom poskusila na kratko kaj koristnega napisati. Lahko so tudi za zajtrk, malico, ne samo za večerjo.
Prosena/ovsena
– namočite proso ali ovsene kosmiče čez noč oz. vsaj za 7-12h (to je zelo koristno početje, da nevtralizirate zaviralce encimov in snovi, ki se vpletajo v absorbcijo mineralov iz žit)
– zavrite žito na vodi, pokuhajte par minut, da se zmehča (oves je dovolj 5min, če je bil prej namočen in nakosmičen, proso ne vem, poskusite ga)
– pustite stati, da ni več vroče, ampak samo toplo, če se mudi, ohladite posodo v hladni vodi in mešajte (kar v koritu)
– vmešajte kar sme otrok jesti in je polnovredno – npr. znatno količino masla (to dajem na prvo mesto), sladko smetano, polnovredno mleko, če je otrok že malček, rozine ali brusnice, med (dodajamo ga po prvem letu), lahko naribana jabolka, cimet ali vanilijev prah za dišavo
– pustimo lahko nekaj časa stati, da se vse skupaj dobro napoji; primerno je tudi, da kosmiče ali proso nenamočeno vržemo v vrelo vodo, nato postopek do tu speljemo enako, pa pustitmo na koncu stati čez noč oz. vsaj 7h (npr. naredimo zvečer za zjutraj)
Taka kaša ima mnogo variacij, je jed za celo družino. Dojenčku nekaj oddvojimo, če bi drugim članom družine dodali npr. med ali še kaj. Dojenčku na koncu, tik pred serviranjem (sploh če se je jed zgostila) dodajamo lahko tudi materino mleko. Če ne bo jedel, lahko stresemo pač zraven k ostali kaši in jemo drugi.
Vsako žito lahko skuhamo na vodi ali mleku, dodajamo razne reči, super v kašah so poleg suhega sadja, ki naj stoji in se napoji, denimo tudi borovnice, ki jih dodajamo raje tik pred jedjo.
Če se taka kaša nekoliko skisa, žito fermentira (npr. pod vplivom svežih jabolk, kisle smetane, kefirja, kislega mleka, če to dodajamo), nikakor ni narobe in je užitna, prehranska vrednost se celo poveča, kot npr. pri kislem zelju v primerjavi z navadnim. Paziti moramo, če je skuhano na prekuhanem mleku ali če je dodano prilagojeno mleko, ki ne fermentirata, ampak se pokvarita (gnitje), to pa je treba pojesti prej, torej sveže in ne puščati nikakor stati zunaj hladilnika.
Stara ljudstva so žita skuhala v večjih količinah in jedla tudi fermentirano, zaradi česar so iz te za človeka sicer pogosto alergene hrane dobila boljši izkoristek.
Podobno lahko naredite tudi ajdovo kašo. Namočite jo čez noč, če želite, da fermentira, dodate nekaj kislega (kefir, jogurt, kislo smetano, malce sirotke od precejanja skute). Nato zjutraj na hitro pokuhate, ohladite in dodajate po želji: rozine za sladkast okus, smetano, maslo in ponomastno skuto za obogatitev z maščobami, jogurt, kislo mleko ali feir za okrepitev črevesne flore s probiotiki ipd.., naribano sadje ali borovnice, ribez, karkoli otroku ustreza in ima rad. Mleko in med (za osladitev) – kot rečeno po prvem letu.
Ajdova kaša, če ji dodajate maslo, kislo smetano, zelišča (peteršilj, zeleno idr.) in drugo zelenjavo, meso, pa je lahko seveda tako kosilo kot večerja. Enako velja za razne zelenjavne prosene kaše, kvinojine, amarantove,… Za vsa žita vam priporočam namakanje pred kuhanjem.
Razen za sveži OVES (oluščeno zrnje), to namreč odda kar močno grenčino ob namakanju. V tem primeru (če nakosmičino ali zmeljemo sami), najprej zavremo in namakamo/pustitmo stati šele, ko je že gotovo. Ovseni kosmiči, ki jih kupite v trgovini, so toplotno obdelani in jih lahko namakamo tudi prej.
Dobra knjiga ali usmeritev, če boste iskali tradicionalne kaše po netu: Sally Fallon: Nurishing Traditions
Mojca, res lepa hvala!
Prva ste, ki mi je do sedaj sploh postregla s pravim recepom za domačo kašico. Bomo preiskusili, tako odrasla dva kot 6 mesečni dojenček. Ker kravjega mleka in mlečnih izdelkov po napotkih pediatrinje še naj ne bi jedel, bomo v začetku pač dodajali malo olivnega olja in naribano jabolko, ostalo pa v prihajajočih tednih/mesecih.
In upam, da bo to vsaj delno umirilo tudi naše dojenje & vse krajše nočno spanje (za nasvet o tem sem vas prav tako povprašala pred nekaj dnevi pod “Dojenček se doji samo pred spanjem” in ste mi tudi zelo konstruktivno odgovorili – več o tem pa kar pod tisto temo, da ne ustvarim prevelike zmede na forumu :-)).
Lep pozdrav,
M.
Olivno olje je fajn, gre super s kašami z zelišči, zelenjavo, mesom.
Morda bo šlo na slajšo kašo s sadjem za dojenčka zelo lepo tudi kokosovo maslo/olje, ki se ga dobi v vsaki boljši trgovini, priporočam organsko pridelano.
Bomo probali tudi to in upam, da nima kakšne alergije na kokos… tudi to maslo že namreč s pridom uporabljamo v naši kuhinji za odrsale 🙂 Očitno si bom morala le malo več upati, ker sem za zdaj povsem prestrašena, kaj lahko in česa ne, pa bo šlo… Le še dete mora pokazati malo več navdušenja nad GH, zaenkrat mu ne diši preveč :-/
In še enkrat hvala!
Gospa Mojca,
še enkrat vas “napadam” z vprašanjem, ki me muči. Pravzaprav sem se že skoraj odločila, me pa vseeno zanima še vaše mnenje kot svetovalke pri LLL in mamice.
Pediatrinja in patronažna sestra sta o uvajanju GH govorili vedno v povezavi z izpodrivanjem dojenja oziroma postopnim ukinjanjem obrokov. Recimo, ko otrok poje polno porcijo večerne kašice, ga ni potrebno več dojiti (če se želi dojiti, je to iz navade/čustvene potrebe, ne zaradi lakote). In potem tako naprej, obrok za obrokom.
Bolj kot o tem razmišljam, bolj nenavadno se mi zdi, da bi bilo res tako prav: saj je vendar prav večerno dojenje eno izmed tistih, ob katerih se vsaj naš dojenček povsem umiri in se zato po mojem opažanju lažje, prijetneje in hitreje uspava. Zakaj bi mu z uvedbo GH za večerjo (ki jo ima itak nekje med 17h in 18h spat pa gre kasneje, zdaj okorg 19h, čez nekaj mesecev pa najbrž okorg 20h) odvzeli dojenje? Mar s tem ne dosežemo celo kontraučinka, da otrok začne zavračati GH, ker po njej ni več tako prijetno? In mar ni tako, da se otroci postopoma sami odstavljajo od dojke – sprva s tem, da spijejo manj, potem pa tudi manjkrat?
Z odgovorom se ne mudi, saj smo še daleč od tega, da bi izpuščali kakšen obrok dojenja (vsaj zaradi uvajanja GH, imamo pa doječo stavko, o kateri sem se posvetovala z vami drugje…). Ga bom pa vesela!
Lep pozdrav,
M.
Metoda, točno to, kar ste opisali, je spet zabloda iz raznih priročnikov – prepričevati mamice, da se GH uvaja tako, da se nadomešča obroke. V ozadju je pač napačna predpostavka, da je tudi dojenje zgolj nek sistem obrokov in da je dojenje hranjenje, kar pa vsaka mamica, ki je dojila pol leta, točno ve, da ne bo držalo in da se otrok doji zaradi mnogih drugih razlogov, ne samo za lakoto. In ker tega v naši družbi še nismo presegli, pač mamam rečejo, da je to tako prav.
Na forumu smo že večkrat pisali o tem, recimo tukaj: http://med.over.net/forum5/read.php?94,4645267 (kako zamenjevati dojenje z obroki)
“Bolj kot o tem razmišljam, bolj nenavadno se mi zdi, da bi bilo res tako prav: saj je vendar prav večerno dojenje eno izmed tistih, ob katerih se vsaj naš dojenček povsem umiri in se zato po mojem opažanju lažje, prijetneje in hitreje uspava. Zakaj bi mu z uvedbo GH za večerjo (ki jo ima itak nekje med 17h in 18h spat pa gre kasneje, zdaj okorg 19h, čez nekaj mesecev pa najbrž okorg 20h) odvzeli dojenje? Mar s tem ne dosežemo celo kontraučinka, da otrok začne zavračati GH, ker po njej ni več tako prijetno? In mar ni tako, da se otroci postopoma sami odstavljajo od dojke – sprva s tem, da spijejo manj, potem pa tudi manjkrat?”
***Vaš materinski instinkt bo kar tapravi, čeprav ste prej podvomili!