Noseča in v stiski
Pozdravljeni,
noseča sem 28 tednov in zadnje čase se mi v nosečnosti meša. Žal svojih občutkov ne morem deliti z domačimi niti s partnerjem, saj niso ravno ljudje, ki bi mi s pogovorom pomagali, prej še otežili počutje. Pred njimi sem mirna in igram srečo. Počutim se samo, osamljeno, kot da sem edina noseča povsod – če pa že vidim kakšno nosečnico, mi deluje tako mirno in brezskrbno.
V prvem in večino drugega trimesečja sem cvetela, bila dobrovoljna, zdaj sem živčna razvalina. Navzven mirna, v meni pa vre. Grozno me je strah in panika, da otrok ne bo zdrav, da bo z njim kaj narobe. ves čas me obdajajo temne misli, kakšno bo moje življenje, če se mi rodi bolan otrok – kako bi to vplivalo na odnos s partnerjem, prijatelji in družina bi me zapustili, težave bi imela v službi … Samo sebe sem skoraj že prepričala, da z otrokom nekaj ne bo v redu in si že delam načrte, kako bom shajala, če se to res zgodi. Otroka bi seveda sprejela in ljubila, bojim pa se vsega, kar bi prišlo zraven.
Ne prenesem pogleda da družine in zdrave otroke, saj sem prepričana, da meni ne bo namenjen (kljub do zdaj dobrim izvidom na vseh pregledih). Vse mi gre na živce – vsak hrup, smeh, ne vem kako bom zdržala do konca. Vsi nakupi, vse oblekice, ki sem jih nabavila, me spravljajo v tesnobo in strah, namesto da bi uživala.
Na trenutke bi se najraje vrgla pod vlak, pa za to nimam poguma. Da ne govorim o tem, da sem že brala o tem, kako narediti samomor.
Ali je imela katera podobne občutke ali sem edina v tem? Hvala.
Noseča si. To je največkrat vse prej kot sama sreča in super počutje, ter neka sentimentalna romantična izkušnja, kot nam jo skušajo prodati razne revije in plakati z v nulo urejenimi in fit nosečnicami. Sploh v tretjem trimesečju, vedno bolj si okorna, težje dihaš, težje se premikaš, slabše spiš, nošenje otroka postaja naporno, ali se zavedaš ali ne, te postaja počasi strah poroda in tako dalje. Hormoni delajo. Vse to zelo vpliva na psiho. Ti si se vsaj od začetka dobro počutila. Jaz sem celo nosečnost, tako prvo kot drugo, imela rizično, počutje je bilo grozno. Od slabosti, do utrujenosti, bolečin, jaz sem zaman čakala tisto drugo trimesečje polno energije in elana. Jaz sem bila kot cunja. Posledično sem se seveda tudi psihično počutila grozno in precej podobno kot ti. Vse nosečnice so se mi zdele srečne, jezna sem bila, da imam samo jaz skrbi in težave, zdelo sem mi je, da vsi normalno živijo, le moje življenje se je moralo ustaviti in popolnoma prilagoditi novi situaciji. Kot da sem samo nek hodeči inkubator, ki mora sebe zanemariti, da bi zagotovila otroku najboljše. Seveda me nihče ni razumel, tudi če so mi stali ob strani in govorili, da bo šlo mimo, da sem pač pod vplivom hormonov in mi verjamejo, da se tako počutim, sem vedela, da me ne razumejo. Ne vem, kako bo pri tebi, a pri meni se je to počutje nadaljevalo še cirka dva meseca po porodu. Potem sem se navadila na novo vlogo, pogruntala otrokov ritem in temu prilagodila svojega, hormoni so se malo umirili, okrevala sem od poroda in telo je prišlo malo k sebi. Odprl se mi je nov svet. Seveda je z dojenčkom naporno, a hkrati je postalo zelo lepo. Počasi sem postala “stara” jaz. Zato si ne ženi preveč k srcu svojih občutkov in si vsak dan dopoveduj, da so zgolj posledica podivjanih hormonov in trenutne zmede in situacije v tvojem telesu. Zaupaj to ginekologinji, mogoče ti bo dala dober nasvet. Oprimi se dejstva, da bo to minilo in po vsej verjetnosti tudi bo. Če pa postaja prehudo, prosi zdravnika, če te napoti pod nujno h kakemu terapevtu. Čeprav so tesnoba, depresija, strahovi in vse to, kar opisuješ pogosti spremljevalci v času nosečnosti in poroda, je vseeno dobro, da so pod zdravniško kontrolo. Ampak jaz mislim, da bo vse ok, sploh če si se še nedolgo nazaj počutila super. Imam prijateljico, ki je imela isti strah kot ti, prepričana, da bo z otrokom kaj narobe, da bo bolan, prizadet ali kaj podobnega. O tem ni smela niti slišati nič, je postala kar panična in tesnobna. Pa so ti občutki enkrat minili. Tudi pri tebi bo počutje boljše. Boš videla.