Pozdravljene drage dame, rabim vaša mnenja, podporo, izkušnje…

sama sebi se zdim že čisto čez rob.

Sem 8 tednov noseča, za sabo imam več spontanih splavov (ugotovljena nosečnost), izvenmaternično nosečnost in več neuspelih poskusov umetne oploditve. Tokratni postopek je bil uspešen in srčni utrip smo videli, jaz pa si od prvega dne pozitivnega testa, zaradi vseh negativnih izkušenj, ne dovolim biti vesela in kar nekako čakam da se tudi to nesrečno konča. Enostavno sem na tej točki ko ne verjamem da bo pa tokrat res uspelo. Že med samim postopkom sem se zalotila da sem očitno že tak zid postavila okoli te teme, da kot da sem bila v postopku bolj “da ga opravim”, kot pa da bi verjela da tokrat pa res bo. Ne dovolim partnerju da se me dotika po trebuhu, nočem da kdo omenja da sem noseča, ignoriram simptome,.. prsi imam zelo občutljive a me vsakič, ko me zabolijo, spomni na moment po operaciji izvenmaternične nosečnosti, ko so mi nosečnost odstranili, ko me je partner objel in ko so me prsi bolele kot med nosečnostjo. Te simptomi ki so pozitivni, mene spominjajo na tisti dan, ko je bilo prvič vsega konec.

Ali se je katera od vas borila s podobnimi občutki? Kako ste jih premagovale?