Psiholog po ss??
Zdravo.
Sem en mesec po ss in se kar se nisem psihicno pobrala, skoraj vsak vecer premisljujem o tem in zdraven jokam. Tako kot zdaj trenutno ko pisem. Sploh mi ne da miru in nikakor se ne morem sprijazniti z dejstvom da tega otroka nikoli ne bom spoznala. Do ss je prislo v 11. Tednu. Sploh nevem kaj bi lahko bil vzrok saj sem dva dni pred ss videla se ziv plod. Partner mi je pri tem v veliko oporo in verjamem da mu je tezko gledati kako se mi trga srce. Zato mi je predlagal obisk psihologa/psihiatra, ne zato ker se mu zdim zmesana ampak zato da bi se o tem pogovorila s strokovno osebo, ki mi bo znala bolje svetovati. In me zanima kako ste se ve soocale s tem dogodkom? Ste si poiskale kaksno pomoc? Je bilo potem bolje?…trenutno mi najbolj pase lezanje v temni sobi in razmisljanje o vsem mogocem. Verjetno je ravno to napaka in da toliko razmisljam o tem ampak mi resnicno ne pase da bi se druzila s kolegicami, ki se nikoli niso dozivele tega, saj mi iskreno nebi znale pomagat oz. Vem da jemljejo splav kot nekaj samoumevnega ampak dokler tega ne bodo same dozivele me njihova mnenja in tolazbe ne zanimajo.
Pozdravljena. Prav včeraj sem brala zgodbo od ene punce tukaj na forumu. Preberi jo tudi sama in lahko vidiš da nisi edina, pokomentiraj in povprašaj kako se druge punce s tem spopadajo
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=117&t=11198507
Nočem, biti pametna,ampak to boš morala predelati, kakor sem jaz in še marsikatera druga.Svojo izkušnjo sem tudi jaz opisala malo nižje na tem forumu.Sicer ne vem koliko si stara ,jaz sem jih takrat imela že 35, in me je bilo najbolj strah da ne bom mogla več imeti otročka, kljub temu da sem imela enega doma, sem si močno želela še drugega.Res pa je tudi če čutiš, da bi ti psiholog ali psihiater lahko pomagal, kar pogumno, vsaka si najde svojo tolažbo , samo moraš pa vedeti da bo trajalo, mene je rešila kar hitra ponovna nosečnost,in moj triletnik doma, ampak pozabila nisem in ne bom nikoli.
Pozdravljena!
Najprej – iskreno sožalje ob vaši izgubi. Vsaka nenadna izguba otroka je boleča in lepo je, da je da vam je partner zares v dobro oporo. Mislim, da vam je dal kar v redu predlog. Lahko se pozanimate kako je v vašem zdravstvenem domu, stopite do svojega osebnega zdravnika in naj vam izda napotnico. Zelo dobra pa je tudi kombinacija s psihoterapijo. Če ste iz okolice Ljubljane vam priporočam obisk FDI ali pa Inštuta Vita Bona, v Kranju deluje izjemna Alenka Lanz, v Mariboru pa Gabrijela Šnajder. Seveda pa si lahko tudi sami izberete tistega, ki z vami najbolj zavibrira – tukaj imate kar nekaj predlogov https://zdt.si/terapevti-in-terapevtski-centri/ .
To, da ste si vzela čas, da odžalujete – na kakršenkoli način že – ni napaka. Niti ni napačnega načina kako to narediti. Vsaka najde nekaj kar njej najbolj odgovarja. In vaše žalovanje oziroma bolečina, žalost, krivica, ki jo čutite – vse to je popolnoma razumljivo. Upam, da v svoji družbi vseeno najdete kakšno prijateljico za pogovor, saj je podpora okolice pri takšni izgubi tudi pomembna. Ne zato, da bi vas tolažile, ampak zato da imate koga komur lahko zaupate kako vam je tudi na dnevni bazi. Če ne, pa se s partnerjem o tem pogovarjajta kolikor se le da. Čeprav je težko, boleče in bi človek res želel le jokati, se z besedami, solzami, ki jih podelimo z drugim vsakič košček po košček zopet sestavimo nazaj skupaj.
Vse dobro vam želim,
