2,5m sem mama in me skoraj vsak otrokov jok spravi v bes. Sicer sem po naravi precej vzkipljiva, ampak sedaj je res grozno. Nočem ga poškodovati ali sebe, ker me histericen jok spravlja v obup, da bi najraje vse končala. Ponoči se zbuja na dve uri, podnevi ne morem spati. Vem, da je v resnici nezahteven, vesel otrok, ki malo joka, ampak tudi tisto je preveč. Razjeda me tudi občutek krivde, da si otrok in partner zaslužita boljše.

Pozdravljena, (Ne)Obupna.

Razjeda vas občutek nemoči (otrokov jok me spravi v bes) in krivde (otrok in partner zaslužita boljše).

Vsaka mamica je v stiski kadar njen dojenček joka, mislim, da to ni v nikakršni povezavi z vašo vzkipljivostjo, ki ste jo izpostavili. Svojemu dojenčku dajete največ kar zmorete in to je tako za dojenčka kakor tudi za vašega partnerja neprecenljivo.

Če bi želeli končati, si ne bi vzeli časa in o tem pisali. Krasna mami ste, pogumni ste, spregovorili ste o tem kar marsikatera mamica čuti pa si tega ne upa, ne želi priznati, kaj šele izpostaviti.

Pomembno je le, da poskusite ugotoviti kaj vam vaš otroček s svojim jokom sporoča. Morda potrebuje crkljanje, vašo nežnost, vaš dotik? Poskusite ga slišati in vse bo dobro.

Lep pozdrav,

Jasna Dolamič Gričar

Verjetno da imas poporodno depresijo, po pomoc se obrni na zdravnika in ti bo predpisal AD, sigurno bo pomagal.

Pozdravljeni!

Čutiti je, da so čustva, ki se prebujajo ob otrokovem joku, zares močna in skoraj da pridejo tako intenzivno kot da nimate nadzora nad njimi. Me veseli, da ste se obrnili na nas, saj je (tudi to) pokazatelj kako dobra mama v resnici ste. Ni lahko napisati kaj takega na forum in biti zares ranljiv.

Kot je že priporočala predhodnica bi vam tudi jaz svetovala obisk pri vašem zdravniku – toliko da vas napoti naprej, da vidite, če je mogoče v ozadju vseh teh intenzivnih čutenj poporodna depresija/tesnoba.

Res pa je, da je to obdobje, ko ima tudi dojenček določene razvojne preskoke, zares naporno in je pogosto, da se mame počutijo kot da ne zmorejo več. Največkrat je v ozadju tudi manjko podpore. Zato vas povabim, da si mogoče na list papirja napišete kdo vse bi vas lahko podprl in kako. V to vključite vse – kuhanje, pospravljanje, nakupovanje, previjanje dojenčka… Izčrpanost iz nas potegne ven najtemnejše končke ampak je pomembno, da veste, da to kar trenutno čutite, niste vi. Je le obdobje v vašem življenju, kjer se vam prebujajo ti občutki in to obdobje bo minilo. In nikakor niste kriva ali slaba mama – le soočate se z ogromno spremembami in včasih je res težko slediti vsemu.

Želim vam vse dobro,