Ne bom rekla, da sem si otrok blazno zelela, a misel na to sem vedno odlasala nekam v prihodnost. Enkrat bo ze. Zivela sem zaprisezeno samsko zivljenje, pred dvema letoma pa spoznala moškega, zdaj že moža, ki je še bolj osmislil moje življenje. Imava se super. Odločila sva se, da bova delala na otroku. Pol leta po spontanem splavu sem po ginek. posegu takoj zanosila, trenutno sem v 6. tednu. Mož ima iz prejšnje zveze 12-letnega sina, jaz se na to pot podajam prvič.

Noseča pri 39ih, a ne doživljam prav nobenega veselja. Ravno nasprotno. Odkar vem, da sem sem noseča, je moje počutje večkrat negativno kot pozitivno: ne smejim se več, postala sem ful resna, zadircna do bliznjih, ne spim, nemirna sem, žalostna, v oceh je cutiti zaskrbljenost že na daleč. Polna sem strahov, ali se bom sposobna spoprijeti z novo vlogo..

T.i. blaženo stanje naj bi bilo najbolj cvetoče v življenju ženske. Cesa naj se veselim? Morda tega, da bo konec mojega zdajsnjega zivljenja? Naj se veselim dodatnih kg in z veseljem pričakujem vlogo dojilje, perice in snažilke? Res ne skačem od veselja.

Vem, da se v zivljenju ves cas soocamo z vzponi in padci, nenazadnje se ze 10 let zaradi tesnobe zdravim z AD, in prav s posvecanjem sami sebi sem vedno znova po padcu zlezla na zeleno vejo. Zdaj pa tega casa samo zase ne bo vec (toliko). Sem res tako sebicna, da zase zelim najbolje?

Zdaj se jezim nase, zakaj nisva pocakala se nekaj mesecev, da bi uresnicila letosnje  dopustniske kolesarske sanje na svicarskih ali francoskih serpentinah.

Potem so tu še strahovi glede otrokovega razvoja in zdravja. Bo vse ok? Do misli o  porodu sploh se nisem prisla.

Je to normalno? Mož pravi, da je mislil, da sva oba želela enako, da je še čas, da prekinem nosečnost, saj da kasneje ne želi poslušati očitkov, da je to bila bolj njegova želja. Če obstaja minimalen dvom, pravi, da je bolje, da se ne greva tega projekta. Sem res tako nedorasla, da se ne bi mogla spoprijeti z vlogo mame? Edini spas mi je bil ob enourni priliki brez dezja pobeg na bliznji hrib.

So ti dvomi in strahovi nekaj običajnega med nosečnostjo, ali menite, da bi potrebovala še kakšno pomoč?

Pozdravljena,
ta forum sicer ni ravno aktiven, vidim, ampak sem po naključju naletela na tvoj zapis… Jaz mislim,da je delež tvojih občutkov definitivno normalen. V nekaj novega se podajaš, neznanega, veliko je ugank, strahov. Glede na to, da nisi več najmlajša nosečka, je še več potrebe po kontroli, po urejenosti, predvidljivosti. Pri nosečnostih in otrocih je včasih lažje, ko si mlajši, vržeš čez ramo, se ne ukvarjaš z nekimi skrbmi. Ko pa je življenje utirjeno, urejeno, je pa težje se prilgajati na neznano, novo, nekaj kar te vrže s tirnic. So pa tudi veliki plusi – verjetno imata urejen stanovanjski in službeni del življenja, kar pa tudi ni malenkost. Sama sem imela prvega otroka pri 25.letih, brez službe, brez stanovanja, mlada in neumna in je bilo na koncu vse ok, čeprav so bile skrbi prisotne. Zdaj bom imela tretjega pri tvojih letih :), pa so skrbi spet druge – če bo zdrav otrok, jaz, kako bo šel porod, kako ga bodo sprejeli sorojenci… Pač vedno je nekaj za premlevat.
Glede na to, da si tudi sicer anksiozna in jemlješ AD, si očitno še toliko bolj nagnjena k skrbem in nerealnim mislim, ki te preplavljajo. Pogovori se s psihiatrom/psihologom še o nosečnosti.

Glede sprememb v življenju po rojstvu otroka pa ti tako povem – če nočeš, se nič kaj dosti ne rabi spremeniti. Mi ravno tako potujemo, z možem hodiva v gledališče, na žurke, imamo veliko prijateljev, se družimo… V službi delam zadovoljivo kariero. Moje življenje je polno na več področjih. Tudi zredila se nisem, postavo imam tako kot pred prvim otrokom, s športom se ukvarjam, živim zelo polno življenje kljub otrokom oziroma verjetno prav zaradi otrok, ki mi dajo veliko veselja.

Ne rečem, da ni naporno, na začetku ko ne spiš dosti in se pač moraš navadit na vse spremembe, ampak glej, to gre mimo in potem shodijo in govorijo in te hecajo in ti dajo ogromno ljubezni in te tudi jezijo… in življenje je pestro in zabavno in tako gre naprej.

Pa malo še v tolažbo – preden sem imela svoje otroke, nisem bila zelo baby-človek. Nisem marala pestovati drugih dojenčkov, otroci so mi šli pogosto na živce, nisem čutila močne želje po otrocih. ŠE zdaj se nimam za zelo materinsko in nikoli nisem bila obsedena z otroki. Včasih jim dam sredi dneva risanko in grem pol ure spat, ker sem vsega sita in nimam nobene slabe vesti. Včasih si vzamem dan dopusta in jih peljem v vrtec, sama pa grem pohajat in v šoping. Egoistična mati? Mislim, da ne, ker s tem ohranjam zelo zdravo pamet, moji otroci niso razvajeni center sveta, znajo počakat in se prilagajat, jaz pa se znam regenerirat, vzet čas zase, napolnit baterije in se ne cankarjevsko vsem razdajat, da bi na koncu zmanjkalo zame. In s tem ni čisto nič narobe. In verjetno boš tudi ti ena taka malo bolj “egoistična” mama, ki ji bo še vedno pomembno iti na dopust, kolesarit, potovat, malo polenarit, kaj dobrega pojest, zažurat ipd… In imaš vso pravico do polnega življenja.

Evo, sem se malo razpisala… mogoče malo v razmislek… Odločiti se pa moraš itak sama… Pogumno in srečno!

Pika