Abrazija ali tablete – izkušnja

Pozdravljeni
Ne iščem ravno pomoči, bi pa rada delila izkušnjo, ki sem jo imela, saj si želim, da bi pred posegom tudi jaz kaj več našla po forumih o tem.
V 10. tednu nosečnosti sem imela prvi pregled (prva nosečnost – načrtovana) in si nisem nikoli mislila, da bo ravno mene doletelo – na UZ ni bilo ploda – blighted ovum. Šok. Glede na to, da se mi je v preteklosti že zgodilo, da sem imela neredne menstruacije (cikel trajal 40 dni ali več) sem nekje globoko v sebi gojila upanje, da mogoče pa datum ne štima. Čez en teden sem imela spet pregled, kjer se stanje ni kaj dosti spremenilo. Ker nisem imela nobenih. niti najmanjših krvavitev skozi nosečnost, nisem pričakovala, da bi bilo karkoli narobe. Vse, ki jih poznam, ki so imele spontani splav ali kakršnekoli probleme, ki so vodile do splava ali odmrtja ploda, so med nosečnostjo vsaj rahlo krvavele. Tako sem mislila, da je z mano in “plodom” vse vredu.
Ginekologinja mi je dala napotnico za UKC – ginekologija. Rekla je, naj pridem kadarkoli in da ne rabim biti tešča. Pridem v sredo, okoli 11 ure – me gladko odslovijo, češ da je danes preveč polno in me bodo kvečjem samo pregledali, poseg bi bil pa naslednji dan. Pravijo naj pridem v četrtek, tešča, takoj zjutraj ob sedmih, da bo vse v enem dnevu – pregled, tablete za splavitev in bom šla že isti dan domov.
Seveda se zjokam, ker moram še en dan s seboj nositi to breme – kvazi nosečnost, brez ploda, samo neko breme, ki mi ne dovoli, da to “izgubo” prebolim in grem naprej.
Pridem v četrtek zjutraj. tešča in pripravljena, da grem čez to. Naredijo pregled, potrdi blighted ovum in reče naj pridem jutri na poseg oziroma po tablete. Zopet jok… Zakaj me pošiljajo okoli in ne dovolijo, da grem naprej.
Pridem v petek, zopet tešča, pridem na vrsto ob 10h, me sprejmejo v drugem nadstropju v sobo, ob 10.30 mi ginekolog vstavi 4 tablete. Nič. Po določenem času (mislim da 3-4 ure) dobim 2 tableti oralno. Nič. Samo krči, isti kot sem jih imela že zadnji teden. Dobim čez 3-4 ure zopet 2 tableti oralno. Nič. Dobim čez 3-4 ure zopet 2 tableti. Končno začnem rahlo krvaveti. Ko sem na wcju videla kri sem se zjokala od sreče. Končno se premika, končno bo šlo ven, grem domov, jest, se spočit, prebolet. Se krvavitve ustavijo. Po pregledu, kjer dr. pravi, da se nikamor ni premaknilo od prejšnjega pregleda, dobim še 2x tableti. Pravi mi, da če do zjutri ne bo nič, naj razmislim ali bi šla jutri raje na abrazijo ali pa zopet tablete. Seveda sem zopet zajokala… Kakšna abrazija, ali niso te tablete boljši, lažji način? Kako je 2 dni v bolnišnici, brez hrane, gledanje na wcju ali bom krvavela ali ne, driska taka, da (pardon izrazu) prdnit nisem upala ker sem se pokakala, v sosednjih sobah stare umirajoče ženske, ki jokajo in stokajo…
Za večerjo dobim kos toasta in rezino sira, po 22 urah brez hrane. Za jutri moram namreč biti tešča. Dobro, da sem imela prijazno “sostanovalko”, ki mi je odstopila svoj rogljič.
Nisem kaj dosti spala… Zbujanje, čudne sanje… Zjutraj grem na wc “mogoče, mogoče pa je kri na vložku” – seveda zaman, malček sem lulala in močna driska. Grem na pregled kjer dr reče da se od včeraj ni premaknilo in mi da izbiro. Zopet cel dan isti postopek kot včeraj s tabletami (čakanje, jokanje, čakanje, živciranje, čakanje, in tako naprej) ali grem na abrazijo. Reče, da sem lahko ob 11h že na vrsti za abrazijo in seveda rečem abrazija… Še en dan teh tablet, čakanja, jokanja, sekiranja, hoje po hodniku gor, dol, kot da sem na psihiatriji. Ob cca 11.30 sem imela poseg. Pod narkozo seveda. Naspala sem se, kot že dolgo ne. Zbudila sem se takoj in vprašala “Je bilo vse vredu?”, prijazne sestre, anesteziologinja so mi odgovorile “Vse je bilo vredu. Kako se počutite?” “Že dolgo se nisem tako dobro naspala!”. Kot, da so z abrazijo potegnili ven še vso breme, strah, jezo, vse kar se je nabiralo v meni zadnje 14 dni.
Na forumih sem edino našla par besed o tem, da so tablete boljše izbira… Sama lahko rečem, brez pomislekov, da če se mi (pa resnično upam, da bodo naslednje nosečnosti uspešne) še enkrat zgodi to oziroma podobno, zahtevam takoj abrazijo… Še enkrat ne bi mogla jit čez to.
Seveda lahko tudi kakšna napiše se svoje izkušnje.
Lp

Pozdravljena,

žal mi je, da si morala dati to skozi. Ti je na oddelku sploh kdo razložil kaj več o obeh postopkih? So ti dali možnost izbire? Ali so te samo postavili pred dejstvo, da bodo poskusili s tabletami? Mislim, da si imela res smolo z osebjem, na katerega si naletela. Jaz sem imela precej boljšo izkušnjo, kot je pač takšna izkušnja sploh lahko “dobra”.

Pri meni se je splav sicer začel spontano, ampak je bilo potrebno še dodatno čiščenje. Zaradi močnih bolečin so me ponoči hospitalizirali, zjutraj pa sem imela pregled in pogovor z ginekologinjo. Moram reči, da če bi se morala zanesti samo nanjo, bi se verjetno tudi precej slabše končalo. Je samo zdrdrala, ketere možnosti imam (tablete , abrazijo ali pa počakamo, če bo vseeno šlo po naravni poti do konca) in se zazrla vame, češ, izberite. Seveda nisem vedela, kaj naj rečem, imela sem kup vprašanj, ona pa je odgovarjala čisto na kratko in se nervozno prestopala, ker se ji je mudilo naprej. NA SREČO je bil zraven na pregledu zelo prijazen zdravstveni tehnik, ki ji je rekel, naj kar gre, pa mi bo on vse razložil in mi pomagal izpolniti obrazce.

On mi je potem predstavil prednosti in slabosti obeh posegov in me med drugim tudi opozoril na to, da se pri tabletah lahko zavleče in bom morala dlje ostati na oddelku, na koncu pa bo mogoče vseeno potrebna še abrazija. Zame največji plus abrazije je bil to, da je hitro mimo, zato sem po pogovoru z možem (tudi za klic mi je tehnik prijazno dal čas) izbrala abrazijo, za kar mi ni žal. Minila je brez zapletov in že tisto popoldne sem lahko šla domov.

Tako da ja, tudi jaz na splošno svetovala abrazijo. Ne vem, zakaj naj bi bilo mučenje s tabletami v katerem koli pogledu boljše. Verjetno veliko žensk k tabletam usmeri to, da je za abrazijo potrebna anestezija, ki pa vedno s sabo prinese nekaj tveganja, pa tudi maternični vrat se v redkih primerih lahko med posegom poškoduje. Ampak jaz bi rekla, da tablete pa lahko naredijo hudo psihološko škodo v že tako izredno težki situaciji. Vsaka se mora pač odločiti sama zase, žal mi je samo za vse, ki naletijo na nerazumevajoče osebje, ki si niti ne vzame časa, da bi jim sploh razložilo, kaj lahko pričakujejo od obeh postopkov.

Žal mi niso sploh dali na izbiro, je bilo kar avtomatično s tableti. Opcija mi je bila ponujena šele, ko se s tableti ni nikamor premaknilo… Spomnim se še, ko sem imela zvečer zadnji pregled in dr rekla, da če ne bo šlo drugače bo potrebna abrazija… In sem rekla v napol joku, zakaj sploh vso to “mučenje” s tabletami, če je na koncu tako ali tako verjetnost, da bom mogla na abrazijo, da je moja želja da se to čimprej konča, da nadaljujem z življenjem, pa je rekla “ja veste, tudi za nas je to neuspeh, da tablete ne delujejo”. Sem se počutila tam kot en specimen na katerem poizkus ni deloval in sem neko razočaranje za njih… Saj ne rečem, me je potem vseeno potolažila, mi ponudila robček in se z mano malo pogovorila… A kljub temu je bilo boleče… Psihično, fizične bolečine nisem izkusila…