Kaj naj naredim?
Prosim pomagajte mi, ker ne vem več kaj naj naredim! Pred tremi tedni sva bila s sinom pri otroškem zdravniku, ker ga je bilo treba cepiti. Ko sva prišla noter, je bilo vse v redu, dokler mu ni sestra hotela zmerit pritiska. Ko se je začel tisti rokavček napihovati pa – panika! Kričanje, jok, brcanje. no ni ga mogla izmerit…ker je bil tako iz sebe sem ga seveda morala potolažiti in pocrklati. (ne vem kako ga naj drugače umirim) Potem pa sva šla notri k zdravniku. Ko je sestra prinesla iglico, jovo na novo – kričanje, krokodilje solze, brcanje, grožnje, drl se je, da smo vsi butasti … In pri vsem premikanju ga ni dobro cepil, zato ga je bilo treba še v drugo ramo. In iz obeh ram je malo krvavel, ker se je tolk premikal. Držali smo ga pa trije, jaz dohtar pa še sestra. Ko je bilo vsega konec, je v samih gatkah odletel v čakalnico polno drugih otrok in strašev in se še naprej drl. On se je drl kot črednik, jaz pa sem se utapljala v sramu in bila hkrati ponosna nase, da nisem med cepljenjem popustila, ker je šlo tudi men na jok. Torej, problem je, da sva čez en teden naročena še za eno pikico. Doma sem ga na to skušala pripraviti, mu dopovedati zakaj rabi pikico ampak vsakič znova znori! Kako naj mu dopovem, ga prepričam..ker res ne bi rada še enkrat takšne scene.. 🙁
Niste napisali, koliko je star. Glede na to, da je sam lahko odprl vsa vrata iz ordinacije do čakalnice, predvidevam da ni več tako majhen. Pri nas pritiska nikoli ne merijo, moj sin rad hodi k zdravniku, tako da ne vem koliko vam bom v pomoč. Poznam pa take in podobne scene v kakšnih drugačnih situacijah, čeprav smo histerični jok zatrli že v zgodnjih letih z mirnim a nepopustljivim pristopom, da bi se metal po tleh ali tako kot opisujete zbežal v jezi proč od mene, se mi še ni zgodilo.
Kako pa je drugače? Naredi podobno tudi v npr. trgovini, če mu kaj ne kupite? Ima že sicer odpor do zdravnika?
Hmmm, pričakovala sem, da boste napisali 2 do 3. Tak odziv se mi zdi pri toliko starem otroku nesprejemljiv, saj je v tej starosti že sosoben nadzora svojih čustev (ne da jih ne sme izrazit, ampak izražanje na tak način ni primerno). Kajti to bi lahko kazalo na težave tudi v drugih situacijah, ko bo prisotna nejevolja, ne bo po njegovem – npr. če mu kdo kaj vzame, bi ob takem izbruhu lahko drugega otroka udaril. Če se prepirate na pločniku, bi lahko stekel na cesto. Ne vem kako se vi odzovete na taka “izsiljevanja”, ampak do te starosti naj bi se taki odzivi unesli in naj bi se otrok naučil izražati svoja čusta na bolj konstruktiven način.
Težko vam svetujem, čeprav imam eno leto mlajšega. Naučil se je, da s kričanjem in cepetanjem nič ne doseže, tudi njemu se zdijo taki odzivi ostalih otrok sedaj otročji. Vedno, ko je zaradi česa vznemirjen, čeprav je banalno, mu rečem npr. razumem, vem da si razočaran, žal mi je, da si prizadet, ampak mu tudi razložim da njegova reakcija ne bo nič spremenila in da razen slabe volje vseh ne bo s tem nič dosegel. Sedaj sam pove – neučakan sem, žalosten sem, ne zdi se mi pravično… tako se lažje pogovoriva in najdeva konsenz, ampak glede stvari kot so zdrava prehrana, nenasilje, umivanje zob, jemanje zdravil če je potrebno, se ne pogajam, se pa pogovarjam.
Poskusi vseeno odložiti cepljenje. Ne bo konec sveta, če bo teden kasneje. Vzemita kakšno knjigo in poglejta, zakaj so bolezni proti katerim cepimo slabe, zakaj je imunost pomembna. Mojega vse te medicinske stvari zelo zanimajo in odkar sva brala knjige o zobeh in zobozdravnikih veliko raje umiva zobe. Ne opominjaj ga stalno, da bo čas za cepljenje. Jasno pokaži, da odstopila od svojega ne boš, v tem bodi mirna, saj kričanje in nejevolja kažeta, da mu uspeva svoje doseči. Med cepljenjem je pri nas pomagalo, da je gledal proč, recitiral kakšno pesem, no štempiljka za nagrado je pa oh in sploh super. Otroke šivajo z lokalno anastezijo, pa se vse da, bodo pa tudi tvojega uspeli cepit.