Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Čutila Osebe s senzornimi ovirami Težave imam, kje dobim psihologa?

Težave imam, kje dobim psihologa?

Takšna in podobna vprašanja zastavljajo gluhi gojenci Zavoda za gluhe in naglušne v Ljubljani. Popolnoma so odvisni od psihologov. Ničesar ne znajo sami narediti: naloge jim dela psiholog, osebne probleme jim rešuje psiholog, uči se namesto njih psiholog, psiholog jim šenka ocene, psiholog jih objame, čim so malce nesrečni ali pa jih daje domotožje… Gojenci ZGNL imajo vsak teden enkrat popoldne psihologa skupinsko, potem pa še vsak teden enkrat individualno. Zdaj vidite, zakaj so gluhi tako razvajeni in vse pohvalijo? Vse je namreč namesto njih storil psiholog. Sami v življenju še niso sprejeli odločitve, razen seveda te, da so se udeležili športne tekme.

To je danes povsod.
V ZDA vsi romajo k psihiatru po tolažbo in nasvet.

To pa je udarec pod pas. In kaj potem, če kdo potrebuje psihologa? Menda je več kot aktivne 50% populacije zrele za razne psihologe in psihiatre – depresija, izgorelost, paranoja itd. Tovrstne težave sploh niso tako redke, kot se zdi. Le da je to obrobna tema v naši “zgodbi o uspehu”.

nova
Uredništvo priporoča

O katerem “uspehu” pišeš?
Kje se ga da videt?
Kako pa je s pasivno populacijo?
In pod čigav pas naj bi padel ta udarac?

Da pa ne bo pomote; tudi sam bi rad prišel do psihiatra ali primernega psihoterapevta.
Pa dvomim, da mi bi kaj pomagal.
Lahko le lajša bolečino; podobno kot droge.
Stvari bi pa še vedno šle navzdol, kljub temu da ne bi trpel.
One way story . navzdol!

Me spominja na anekdoto o človeku, ki mu je voda ukajala v hlače. So ga poslali k psihiatru.
In ko ga prijatelj vpraša: no kako je?
Tip odvrne:
V hlače še vedno ščijem, sekiram se pa ne več.

O katerem “uspehu” pišeš? -> Se pomniš slogana “Slovenija – zgodba o uspehu” ?

Kje se ga da videt? -> To pa politike vprašaj (glej zgornji slogan!)

Kako pa je s pasivno populacijo? -> Nimam pojma.

In pod čigav pas naj bi padel ta udarac? -> Pa poglejmo: “Takšna in podobna vprašanja zastavljajo gluhi gojenci Zavoda za gluhe in naglušne v Ljubljani. Popolnoma so odvisni od psihologov. Ničesar ne znajo sami narediti: naloge jim dela psiholog, osebne probleme jim rešuje psiholog, uči se namesto njih psiholog, psiholog jim šenka ocene, psiholog jih objame, čim so malce nesrečni ali pa jih daje domotožje… Gojenci ZGNL imajo vsak teden enkrat popoldne psihologa skupinsko, potem pa še vsak teden enkrat individualno. Zdaj vidite, zakaj so gluhi tako razvajeni in vse pohvalijo? Vse je namreč namesto njih storil psiholog. Sami v življenju še niso sprejeli odločitve, razen seveda te, da so se udeležili športne tekme.”
Ne vem kaj vidiš ti, jaz pa vidim
1. podcenjevanje
2. omaloževanje in
3. pomanjkanje kmečke pameti – namreč gre za 14-18 letnike, im naj mi prosim kdo pove, če je v dijaških domih kaj drugače (Tudi tam imajo psihologe, čudno, ne?). Kar jaz vem (iz lastnih izkušenj!) ne. In če smo natančni: MLADINA JE TAKA KOT JO NAREDI STARINA. Kdo je torej kriv, mladi ali stari!?

in za na konec:

Da pa ne bo pomote; tudi sam bi rad prišel do psihiatra ali primernega psihoterapevta.
Pa dvomim, da mi bi kaj pomagal.
Lahko le lajša bolečino; podobno kot droge.
Stvari bi pa še vedno šle navzdol, kljub temu da ne bi trpel.
One way story . navzdol! -> No, le čevlje sodi naj kopitar. Si psiholog, psihiater? Če si, dobrodošel, če nisi, “Te corrigas prius alterum quam corrigas.(Sam sebe popravi preden popraviš drugega.)”

Za “težave imam”
Preden se spuščate v kakršnokoli oceno, raje preverite realno stanje in ne posplošujte stvari. V življenju je še kaj drugega ko to.

Dobro si me, in to še celo v Cezarščini.
V psihologiji sem res kmetič, s svojo subvencionirano pametjo.

Verjetno je lahko tudi nekaj vzročnega zdravljenja pri stvari.
Namreč.
Isti (enak) problem vsak doživlja na svoj, edinstven način.
Nekdo ga premaga, drugi pa jadikuje in tarna, ter išče nekoga ki bi ga pestoval in prepljal po ramenu. In mu šepatal; ti si pa res bogi.
Za nekoga je premagovanje ovir v življenju izziv in samopotrditev, za drugega pa tragedija.

Res pa je, da se naučiš plavati šele ko padeš v vodo, ko si predstavljen pred dejstvo. Razni šlaufi, pa rokavčki, pa če te nekdo v vodi drži, ti nikoli ne bodo omogočili, da bi se naučil plavat.
Skratka, včasih je zdravilno, da te zalučajo v vodo.

Žal mi ne premoremo Petrine širine. Ni mi jasno, ali je v postu zanikala obstoj takih razmer. Bolj se mi zdi, da pravi, da so to le posamezni, izjemni primeri.
Upam, da za svojo trditvijo stoji.
Namreč, kokr mi je jasno, bi ona ziher vedela, če je situacija res taka.

Bi pa povedal svoj pogled:
vzgajajte gojence za Življenje. Za delo in kot čimbolj zdrave osebe. Tako in tako.
Če jih pestvate, smo temu včasih rekli medvedja usluga.

Se pa z gospo povsem strinjam, da je tolko hudih stvari v življenju, da je to magatela.
Pa od izraelskega bombardiranja Libanona, pa ptičja gripa, pa AIDS, pa topla greda……
To so problemi v življenju ne pa neki zavoženi gluhi posamezniki.
Še to bi rekel, da poleg širine pogleda obstaja tudi GLOBINA pogleda.
Sam nisem ljubitelj plitkosti.
Raje malo, pa tisto bolj v globino.
Eni pač tako drugi drugače.
Eni imajo radi plitvo vodo v bazenu, drugi pa globoko.
Stvar okusa.
Ni mi pa jasno, če si to pri vzgoji lahko špogamo.
Morjo ljudje (ex gojenci) živet (životarit?) s tem če so slabo pripravljeni na lajf.

Kwa Wam ie??Neketeri so težavni!!!TuT sama sn gluha.Pa ka qoL??’Psihologa mi zadivajo.!
Hahahha.—NaLoge znam naredT&učt se tut znam..!

Bravo dj, se koj vidi!

New Report

Close