Gluh dojencek

Zanima me kdaj se lahko posumi na to da bi bil dojenček gluh? V konkretnem primeru je mali star 60 dni, prehodnost sluhovoda je bila izmerjena in je bila OK. Zdi pa se mi, da se premalo odziva na klice, ropotuljice, zvončke… Sicer pa zelo dobro komunicira z očmi, “spušča” pa tudi že precej glasov če se par minut “pogovarjam” z njim. Ali se da kako ugotoviti če je z njegovim sluhom kaj naobe? Ali pa moje skrbi že mejijo na pretiravanje?

Mislim da je še prezgodaj govoriti o tem,če dojenček ne sliši. Saj ob teh starosti ne more še sam premikati glavico v smer kjer zvok prihaja. Se ob nenadnih zvokih zdrzne? Ali imate v družini gluhe sorodnike? Če ne gre za dednost, ki ni 100%, saj tudi ob gluhih starših rodijo slišeči otroci… Probajte pogovoriti z otrokovim zdravnikom, pa naj ti dajo napotnico za ORL pregled (audiogram), samo ne vem če je premajhen za to? Upam da boste kaj več izvedeli. Lep pozdrav

Vsem novorojenčkom praviloma preverijo sluh, šele potem so v nadaljne preiskave napoteni tisti otroci, pri katerih rezultati niso bili dobri. Možnost, da bi spregledali gluhega otroka teoretično naj ne bi bila. Dejstvo pa je, da samo dve porodnišnici v Sloveniji nista opremljeni z napravo za testiranje sluha pri novorojenčkih.
Vkolikor sumite, ne čakajte, pač ukrepajte. Ker pa dojenček še ni zmožen sporočiti, ali sliši ali ne, je lahko tudi kaj drugega in ne le samo slab sluh.
Pogovorite se s pediatrom. Vaša skrb ni pretirana, pač predstavlja odgovorno skrb za zdravje otroka.
Običajno se pri prvem otroku zelo prestrašimo vsake malenkosti, ker nimamo izkušenj.
Le mirno do pediatra! In sporočite, kako napredujete.

Srečno!

Gluhost gor al dol.
Važno je, da se čimbolj ukvarjate z njim.
Otrok je staršem veliko veselje, predvsem pa velika odgovornost.
Če slučajno res slabše sliši, rabi še toliko bolj vse ostale načine komunikacije, da se bo ustrezno razvijal.
In to menim, da je sedaj najbolj ključno, da se ustrezno razvija.
Tudi če bi bil vaš sum res upravičen, dvomim, da v tem trenutku rabi kakršno koli zdravljenje. Verjetno ne boste nič zamudili.
S sekiranjem in paniko ne boste koristili ne sebi ne njemu.
Saj je vaš, četudi bi slučajno res slabše slišal! Pa je najverjetneje OK.
Pri pediatru zaupajte svojo skrb in glede na svoje izkušnje vas bo usmeril naprej, če bo menil, da je potrebno.
Ma pa res zanima, kaj bi zamudili z neodkritjem takoj ob rojstvu, kot piše gospa Petra.
A bi ga operirali? A bi ga takoj kaj zdravili?
Samo paničarjenje! in čenče.
Nič ne zamujate.

Glede ostalega, se pa seveda strinjam z gospo, da če je kaj drugega ne pa sluh ni čakati.
Neki moji sorodniki so npr imeli otročka, ki je imel meningitis. Ampak po tem kar pišete, kako se otrok odziva na vas, skoraj dvomim, da mu kaj fali.
Pejte k pediatru ali pa k patronažni sestri in vprašajte, pa bo. Če pa nimate časa, pa telefonirajte.