dramsko gledališka gimnazija
Žiujo!
js grem zdej v deveti razred pa sm se že malo začela zanimati za naprej. res bi se rada vpisala na umetniško gimnazijo-dramsko gledališko smer v LJ. —> SVSGL. (www.svsgl.si).
mal že vem o tej šoli, saj sem nekaj že slišala od kolegic. Zanima pa me koliko na tej šoli se igra? kdo uči predmete? kateri gralski predmet je najboljši? a je težko gor prit? a pol lažje prideš na AGRFT? a nardite tud kakšno predstavo?
res hvala že za v naprej! :))**
hoj,
ja js grem jeseni na to šolo in sem že kar nekaj slišala na informativcih. dijaki pravjo da jim je najboljši predmet dramska igra, pa da majo usako leto predstavo k je baje zlo kul.
uči pa mojca dimec, barbara krajnc za druge pa nevem. 🙂
js upam da pridem gorrrr!!!! baje da ni lažje pridt na AGRFT.
drgač pa js zlooo velik igram, tud doma in bom ziiihhr igrauka. sam bom šla v new york igrt!
Za tiste, ki želijo bit v življenju mal bolj razgledani, je ta šola super, ker ti profesorji dajo ogromno splošnega znanje in ne le brezveznega piflanja kemije, kot na navadni gimnaziji zahtevajo.je super če maš rad usakršno umetnost, od glasbe do plesa in najbolj gledališča, da pa ti ful izobrazbe tudi glede pisanja 🙂
Mislim, da zelo veliko predpostavljate brez izkušenj in osnovnega znanja, kako tam je. Ciljam na negativne komentarje, pa tudi na kakšnega pozitivnega, ta z New Yorkom zmaga.
Jaz sem bila na gimnaziji Nova Gorica, dramsko gledališka smer, dandanes pa sem kar uspešna znotraj gledališkega prostora, na mojo veliko srečo ne kot igralka 🙂
Barbara, ne morem se strinjat s tabo glede česarkoli, kar si napisala. Pravzaprav se mi zdi zelo bedasto… Potem naj ukinejo tudi športne, likovne in glasbene gimnazije? Ha, najbolje, ja! Tudi na likovno gimnazijo sprejmejo popolnoma vse, ki se prijavijo, tisti sprejemni izpiti so zgolj farsa. Sprejemali so na – likovno gimnazijo – ljudi, ki so risali in mislili likovno umetnost precej slabše kot jaz, in bog-kurac ve, da sem daleč od sposobne likovnice! Zdaj bo kmalu tudi filmska gimnazija v Ljutomerju, se mi zdi, in pravilno, da bo! Slovenski otroci se morajo izobraževati tudi o slovenski kulturi! Premalo je tega, likovna in glasbena umetnost v osnovni šoli, morala bi biti tako filmska kot gledališka vzgoja.
In zakaj navsezadnje ne bi bilo šole, ki bi se ukvarjala z gledališčem, ki bi rekla mladim, poslušajte, New York, to so sanje, biti igralka z Oskarjem, biti na rdečih preprogah v Hollywoodu… Treba je negovati in ljubiti slovensko gledališče. Jaz sem hvaležna, da je nekdo tem baburam, ki mislijo, da bodo odšle v Hoolywood, povedal, da so neumne kokoši, ki niso pogledale ene slovenske predstave! Ne, če greš na to gimnazijo, SPLOH nisi igralec in hvala kurcu, da je tako. Jaz bi se krepko tepla po glavi, če bi bilo tako. Sicer pa tudi iz AGRFT-ja ne pridejo sami dobri igralci, kakor tudi ni veliko dobrih zdravnikov ali pravnikov ali – nenazadnje: likovnih umetnikov in športnikov. Se pa strinjam, da sta dve dramsko gledališki gimnaziji preveč za Slovenijo, čeprav se mi zdi, da je veliko preveč predvsem športnih in likovnih.
Če je kaj, je treba izpopolnit program d-g gimnazije, ta je neroden, ter prisilit dijake in profesorje splošnih predmetov v višji nivo poučevanja, vsaj na novogoriški gimnaziji. Vpeljat nazaj kemijo in fiziko. Sama sem predvsem pogrešala, da bi me nekdo jemal resno, ker pa sem bila na tej gimnaziji so me profesorji seveda jemali enako kot dijakov iz ostalih smeri, čeprav sem se lahko pohvalila z brezhibnim odličnim uspehom in z neštetimi priznanji.
Ttext. Prvič, kaj sploh šteje kot dober igralec, je prvo vprašanje in o tem bi se lahko debatiralo več dni…Poleg tega pa se igralci večinoma niso vpisali kar tako iz praznega niča na igro! Prosim vas lepo, no, jasno je bil tam za njimi nekdo, ki jih je vodil tako ali drugače, najsi bo to šola Barice Blenkuš ali pa poljanski dramski krožek, no!
Kakorkoli, jaz sem šele tam dojela, kaj hočem počet v življenju in to ni bila igra, čeprav sem sprva na to gimnazijo šla prav s to mislijo.
V Ljubljani so profesorji naslednji. Za govor sta Andreja Kopač, ki sicer dela kot dramaturginja za plesne predstave, in Barbara Žefran, igralka, zaposlena v SNG Drama Ljubljana. Za gib je Dušan Teropšič, ki je poučeval tudi v Novi Gorici, super je. Potem imajo pa še Mojco Dimec za impro in zgodovino gledališča in drame, ne vem pa, kakšno izobrazbo ima, vem samo, da se je prej ukvarjala z improvizacijo. Igro oz. dramsko gledališko delavnico uči pa Kranjc Barbara. Ljubljanska dramsko gledališka gimnazija je nastala, ko je novogoriška gimnazija (d-g smer seveda) praznovala deset let.
V Novi Gorici je bilo tako, da smo imeli Marjana Bevka, režiserja, in Janeza Starino, igralca iz SNG Nova Gorica, kasneje v MGL, za igro. Potem je bil tu osrednji človek, Marjan Štrancar, magister dramaturgije – in jo je seveda tudi poučeval. Prav on je bil tisti, ki je ta program ustvaril, se ukvarjal z ministrstvom etc. Potem Teropšič in Igor Sviderski za gib, za govor Nataša Konc Lorenzutti, igralka, nekaj časa je bila z nami kot nadomestna profesorica tudi Alida Bevk, ki pa je profesorica na AGRFT za tehniko govora. Potem je bil tu še film, ki ga je pokrival Jože Dolmark – večkrat so mu ponudili vodstvo Kinoteke, a ga je zaradi poučevanja zavrnil. On poučuje tudi na visoki šoli za umetnost v Novi Gorici. Fantastičen človek, ki je med svojim študijem v Franciji spoznal Truffauta in Godarda. Prvi ga je poučeval. Potem je gospod Čok, snemalec nekaj več slovenskih filmov. Zdaj sicer zasedba v NG ni več ista, profesor Štrancar se je upokojil in profesor Bevk je preminil. Njegovo delo je zdaj prevzela Nataša Konc Lorenzutti, Štrancarjevo pa mlad in zagnan profesor slovenščine Nejc. Če moram koga od njih izpostavit po zahtevnem in trdem delu, ki ga pričakuje od dijakov, sta bili to profesorici Bevk in Konc Lorenzutti. Dolmark pa je bil te vrste profesor, ki je zgolj neizmerno dajal in prenašal informacije in znanje na nas, nekoliko altruistično. Moram reči, da sem bila jaz za svoj študij prav na podlagi teh predmetov, sploh govor, film in dramaturgija, izvrstno pripravljena.
Velik minus te gimnazije je bil, kot sem že prej napisala, odnos drugih profesorjev do nas. A o tem sem se že razpisala. Sicer pa je bilo naravnost fantastično. Prirejali smo recitale (npr. za Pavčka in Zlobca), božične recitale, pripravili smo dve čudoviti predstavi (morali bi štiri, a je bil profesor žal bolan) in z njima tekmovali. Kar se torej igre tiče, dobiš veliko, je pa res, da sem pogrešala menjevanje funkcij. Kdaj bi bilo fino, če bi dijak dobil možnost režirat ali delat dramaturgijo ali kostume ali sceno – kar se baje zdaj pod vodstvom Lorenzuttijeve tudi dogaja.
Hodili smo gledat predstave v Ljubljano s profesorji in se kasneje o teh pogovarjali, debatirali. Profesor nas je klical pred mikrofon, kdaj se je debata razvila precej burno. Žal nam je bilo v Gorici na voljo le njihovo, goriško gledališče, ki smo pa ga kajpak redno spremljali. Če pogledam nazaj, obžalujem le, da se nismo v četrtem letniku kdaj pa kdaj zapeljali do tržaškega ali koprskega gledališča.
No, pa če sem popolnoma poštena, še en minus je bil. Ko sem se vpisovala, so nam ponudili na izbiro dva tuja jezika: francoščino in italijanščino. Bilo mi je žal, saj sem se na osnovni šoli učila nemščino, s katero sem hotela nadaljevati. Izbrala sem francoščino, saj se mi zdi bolj uporabna kakor italijanščina. Kasneje, med šolskim letom, naj bi naredili kombinacijo iz likovne in dramske, en razred francoščine in en razred italijanščine. Ko pa sem prišla na gimnazijo, so me seznanili z dejstvom, da je bila generacija pred nami zadnja, ki je imela možnost izbire jezika in avtomatično so nam vsem dodelili italijanščino. A kasneje sem italijanščino imela zelo rada, obe profesorici sta bili namreč izvrstni. Mi je pa seveda žal, saj znam danes osnovno nemščino in precej več italijanščine, a nobenega od teh dveh jezikov ne znam izvrstno. Podobne izkušnje so imeli tudi moji sošolci, predvsem tisti, ki seveda nismo bili iz primorskega območja.
Da ne govorim o opremi za gledališče in film! Prvovrstna! Novogoriška gimnazija ima pravcato gledališko dvorano s 120 sedeži, garderobami itn, ki se lahko prelevi v kinodvorano. Prav tam sem prvič gledala kvalitetne slovenske filme pod budnim očesom profesorja Dolmarka. In seveda, imeli smo učilnico za kamero in montažo, pa imeli smo učilnico, ki se je imenovala “podmornica”, ki je bila primerna za filmsko teorijo, zgodovino in ogled krajših filmov (to smo si delili z likovniki). Pa seveda bila je učilnica 21, kjer smo imeli dramaturgijo. Ta je bila narejena kot križanec med manjšo gledališko dvorano in učilnico, primerna je bila za zasilne vaje in kakšne recitale ali pa vaje med slovenščino in dramaturgijo.
Matura je popolnoma enaka kot jo ima splošna gimnazija, z dodatno možnostjo dramaturgije, in ja, tudi izobrazba je enaka.
Aja, pa seveda, kar se tiče internatov, še to: obstajata dva, eden v Novi Gorici, oddaljen 10-15 minut od gimnazije, drugi je pa v Šempetru pri Novi Gorici, 10-15 minut z avtobusom. Jaz sem bila v obeh, tri leta v NG in 1 leto v Šempetru. Staršem, ki boste otroka vpisovali na dramsko gimnazijo NG, priporočam, da je dve leti v novogoriškem domu, kjer je disciplina v ospredju – vsaj jaz sem to potrebovala, saj me je precej “metalo”. Tam sta zgolj dve čudoviti vzgojiteljici, jaz žal nisem padla v njuno skupino. Vendar pa sem kasneje, ko sem nekoliko dorasla odgovornosti in se posvetila sebi kot osebi, ki skuša odrasti v osebnost, ugotovila, da je šempeterski dom bolj sproščen in veliko več pusti in s tem ciljam na oglede predstav in ostajanje v NG čez vikende, kar mi je prišlo zelo prav, predvsem ko sem se učila za maturo ali imela vaje. Pa tudi za zmenke in kakšne občasne rojstnodnevne zabavice in pivo niso bili občutljivi! 🙂
Dramsko-gledališka gimnazija je odlična predvsem za tiste, ki se nameravate s tem resno ukvarjati tudi kasneje. New York-deklice, naredite si uslugo in se tega lotite resno ali pa se vpišite raje drugam. Govorim kot sošolka in kdaj tudi prijateljica vam podobnim. Poznam preveliko punc, ki so mislile, da je d-g gimnazija že na pol poti v New York.
Lp.
Sprejemni izpiti na SŠOF v Ljubljani so daleč od farse … Ne vem, ali so rezultati še na spletnih straneh te šole, jih pa objavilo po preizkusu nadarjenosti in letos je veliko otrok padlo, tako na oko polovica. Ko je šla delat moja hči, pa tretjina.
Predvidevam, da nisi več srednješolka, ampak razmišljaš pa kot kaka “ta ful pametna” fazanka, ki ga ni genija, da bi njo lahko še česa naučil.
jaz ne bi bila neka holywoodska igralka z ne vem koliko oskarji, bi pa seveda rada igrala v slovenskih gledaliscih ter ce bo priloznost poskusila kaj v londonu ce me bodo sprejeli, ker mi gre anglescina zelo dobro. (mislila sem bol takega kot npr. Doctor Who XD) vem da se me slisi cudno ampak edino dobro se pocutim ko se lahko pretvarjam da sem v drugem svetu neka cisto druga oseba 🙂
aja?jas si tudi želim it v to šolo…sam me je pa strah če bom sprejeta zaradi ocen…po uspehu sem prav dobra,pa mam na koncu šolskega leta včasih zaklučeno tut kako trojko…igralstvo mi je res pri srcu in zanima me če ve kdo kaka je šola težka\lahka…moreš bit odličnjak da te sprejmejo..??hvala že vnaprej😁