Starši naj vzgajajo in se (ne)vtikajo v izobraževanje
Toliko je teh tem o šoli in o prezahtevnosti in o učiteljih…
Pa poglejte malo širše, no. A je odličen uspeh v šoli res vse? V razredu od mojega sedmošolca je deklica, ki joče, če dobi kakšno štirko. OK. Bo odlična, bo šla na najbolj prestižno gimnazijo, bo naredila faks. In potem?Če že prej ne bo na psihiatriji pristala ali zbolela kako drugače – kje
je garancija, da bo uspešna v življenju, ker bo imela faks in doktorat?
Kje je čustvena inteligenca? Kje je iznajdljivost? Kje je sporobnost komunikacije in partnerstva? Zakaj so samo petice nekaj, kar štejejo?
Pa starši no – povejte otrokom, da je pač neke stvari treba sprejet take, kot so. Tudi učitelje, tudi čakanje, tudi zahtevne teste in veliko ocen. Šola je njihova služba in oni morajo prevzeti odgovornost zanjo. Zakaj se tako vpletate v vse šolske zadeve?
Tudi v službi maš pač take in drugačne šefe ali pa take in drugačne podrejene. Pa moraš znat s tem furat – ali pa je danes point to – da znaš čimbolj srat po njih?
POznam kar nekaj mojstrov,ki s poklicno šolo super furajo s.p., lepo živijo, se znajo nasmejat in vsem v debatah prilagodit in imajo neko širino.
So neobremenjeni z nazivi in lahko zaslužijo več kot en s faksom, pa veliko večjo sposobnost morajo imet, da si pridobijo posel in zaupanje, kot tisti s faksom, ki sedijo po pisarnah.
Meni pravi sine: Kaj ji bodo petice, če še kjučavnice na vratcih od garderobne omare ne zna sama zaklenit?
Meni je pomembno tudi, da zna sam kupit artikle v trgovini in upoštevati ceno, da je priljubljen v razredu in ima prijatelje, da zna gumo od bicikla napumpat, da se sproščeno pogovarja z odraslimi, da opravlja domače zadolžitve (sesanje, smeti, lažja kuharska dela..), da se zna sam z mestnim busom peljati (in prestopati, če je treba) po Ljubljani, sam poiskati traso na internetu in odhod busa…TO so poti k samostojnosti in za življenje.
Kar naj ima tudi trojke in štirke v šoli, uči se zase in pika. Toliko bister je, da se zaveda kaj ocene pomenijo za vpis v sš za naprej in sam bo zanje odgovoren.
Se popolnoma strinjam z napisanim. Moj, tudi če ne bo šel študirat, me ne skrbi, ker vem, da se bo v življenju dobro znašel. Srečen je, dobrega srca in najde smisel v drobnih stvareh in dobrih prijateljih. Vzgojiti pridnega, dobrega, samostojnega fanta, to je bil moj cilj in vesela sem, nama je z možem uspelo.
Načeloma imaš prav, ampak ne moreš vseh metati v isti koš.
Poznam kar nekaj zelo šolanih glav, nekateri z dvema doktoratoma in ti povem, da nekateri so vse-življenjsko sposobni, nekateri pa živijo v nekem svojem svetu in nimajo veze z življenjem, nekateri celo tako zelo, da niti svoje številke čevljev ne poznajo. Pač, ljudje smo si različni.
Kar zadeva moje mnenje o šoli, je premalo zahtevna in učitelji se veliko preveč ukvarjajo z redom v razredu, namesto da bi se ukvarjali s predajanjem znanja.
Mislim, da en 12-13-14 letnik (da o mlajših ne govorim), še zdaleč ni tako zrel, da bi vedel, kaj pomenijo ocene v šoli in kaj to pomeni za vpis za naprej. Še starši se tega ne zavedamo. Moj sin se je lani vpisoval na gimnazijo in je imel v zadnjih treh letih 3 štirice, pa je bilo že veliko vprašanje, če bo sprejet. Meni osebno je bilo zelo žal, da ga nisem gnala za še tistimi tremi peticami, ker če imaš vse 5, so ti vsa vrata odprta – lahko si ključavničar, mehanik ali kvantni fizik. Samo za to se gre, da izbiraš ti in ne da čakaš, če te bodo izbrali. No, pri nas se je vse dobro izšlo in je bil sprejet. Kaj pa če ne bi?
Ko sem lani gledala sinove sošolce na koncu leta, sem prav razmišljala, kako ima vsak izmed njih svoj talent, svoje prednosti pred ostalimi in kakšna škoda je, da se to pri nas v šolah ne spodbuja, da se otroke ne usmerja glede na njihove prednosti, ampak kar nekaj povprečno. To je ena prvih stvari, ki bi jo jaz spremenila v šoli.
Če potem pogledamo še kako desetletje v naprej, bi imeli kader, ki bi bil vrhunski v svojih strokah, pa naj bo ta stroka čevljarstvo, zdravstvo, prodajalstvo, književnost ali kakšna huda znanost.
Ampak, pri nas se, kot sem že rekla, učitelji namesto s svojo stroko ukvarjajo z vzgojo učencev…
Jaz imam sina v prvem razredu osnovne šole in sva z ženo že sedaj prepričana, da je fax in ostalo traparija, poklicna šola in delat po možnosti privat, že sedaj ga vzamem s seboj kadar ima prosto in vem da mi bo lahko pomagal s seboj, če drugega ne, mi prinese in odnese orodje, vedro, krpo, takšne stvari, kot so primerne šestletniku, seštevat in odštevat pa procente se bo pa v 12 letih menda že naučil, če ne bo pa pač malo manj zaslužil. Vodovodarja, električarja pa velikokrat rabite, kar berite post tu nekje blizu, kaj hočeš lepšega, greš in zamenjaš pokasiraš in konec, tistih s faxom je malo, ki bi znali zamenjati žarnico, da ne omenim koliko jih zna montirati in spraviti v delovanje javljalnik gibanja
Hm, smo si različni in hvala bogu, da je temu tako.
Svojo hčerko podpiram, mogoče malo preveč, tudi pritiskam nanjo, a vse v želji, da bo dala od sebe vse, da bo naredila resnično, najbolje kot zna in zmore. To so lastnosti, ki so v vsakem pogledu vseh dejavnosti v življenju zaželene. Kaj niso? Torej, če vem, da zmore biti z lahkoto odlična, jo bom tudi vzpodbujala k temu. Zakaj bi bila srečna in zadovoljna s povprečjem, ali minimumom, če VEM da zna in zmore bolje?
Obenem da jo vzpodbujam k uspehu in da je res na najbolj prestižni gimnaziji, ji pa tudi vseskozi govorim, da to ni neka VIP loža in da to v življenju ne pomeni nič, saj te kasneje nihče ne sprašuje ali si končal neko noname srednjo ali prestižno gimnazijo, gre le za dejstvo, da veš, da tvoj otrok zmore in zna doseči nekaj boljšega. Pri čemer ne razumem primerjave s psihiatrijo? zakaj misliš, da bi nekdo ki joka zaradi štirke pristal na psihiatriji, ali ni čisto enaka možnost, da pristane na psihiatriji tvoj fantek s trojkami, ki zna z busom po Ljubljani sam in si napumpa kolo sam, ker ga nisi dovolj spodbujala k uspehu in bo pri 30 ugotovil, da si je vse življenje želel uspeti v medicini, pravu, kar pa s srednjo strokovno ne more?
Bodite res malo bolj čustveno inteligentni, kot pa povprečno zadovoljni……….
V tem, da otrok gre sam po Ljubljani z busom, in da si zna napumpat kolo, in da se sproščeno pogovarja z odraslimi pa res ne vidim nobene dodane vrednosti? Vse to in še marsikaj več, sem prepričana da zna velika večina otrok, predvsem glede znajdljivosti.
Moja hči, še vedno odlična dijakinja najbolj ”prestižne gimnazije”, si sama prišije gumb, skuha kosilo, naroči zobozdravnika, zamenja žarnico, odmaši lijak, opere perilo, posesa, je zato nek posebnež?
Ne je le moja hči in ker živiva sami, se pač znajdeva sami, za življenje, in ne za druge……..
Zakaj že v štartu omejuješ otroka?!
Se zavedaš, da tvoja vzgoja ni nič drugačna od tistih, ki zahtevajo, da bo njihov otrok športnik, glasbenik, znanstvenik?!
Jaz bi take starše zaprla!
Pusti sinu, da bo tisto, kar sam hoče!
In to, da zna ploščice polagat, ga sigurno ne bo oviralo pri šolanju in faksu! Veš koliko jih poznam, ki so cel lajf pomagali staršu obrtniku in končali fakse! Pa še vedno so imeli denar in nikoli niso imeli problema s študentskim delom!
Zakaj že v štartu omejuješ otroka?!
Se zavedaš, da tvoja vzgoja ni nič drugačna od tistih, ki zahtevajo, da bo njihov otrok športnik, glasbenik, znanstvenik?!
Jaz bi take starše zaprla!
Pusti sinu, da bo tisto, kar sam hoče!
In to, da zna ploščice polagat, ga sigurno ne bo oviralo pri šolanju in faksu! Veš koliko jih poznam, ki so cel lajf pomagali staršu obrtniku in končali fakse! Pa še vedno so imeli denar in nikoli niso imeli problema s študentskim delom![/quote]
Tebi pa vse šole tega sveta ne morejo pomagat. Nimaš namreč niti najmanjše širine in ne dojameš kaj je hotel pisoči povedat. Sicer pa otroku nikakor ne more škodit, če bo pomagal pri delu.
Glede štirke pač nisem vsega razlagala. Deklica je že v 5.r dobila prvo štirico, pa je bil tak panični jok, da ji je učit. omogočila popravljati. Njeni starši so kar naprej na šoli, če pozabi nek učbenik, ji ga med odmorom na šolo prinesejo ipd. In to se nadaljuje tudi v 6. in 7.r, učitelji ji popuščajo, ker se jim ne da ukvarjati s starši. Res je pridna in tudi pove, da se uči snov vnaprej, težavo pa ji predstavlja že, če ne piše 100% testa, kaj šele, če dobi štirico. In to so prevelika pričakovanja staršev, pa tudi perfekcionizem deklice, ki je pogosto eden izmed kazalcev tudi pri anoreksiji.
Jaz pa se ne strinjam, da zna to večina otrok. Mislim,da vedno več otrok, ki jih starši usmerjajo v stilu: samo šola je pomembna: ne zna skuhati kosila, se sami naročiti pri zobarju, zamenjati žarnice, oprati perila… – saj imajo vedno izgovor: se moram učiti, ker ti od mene tako želiš, ali pa starši od njih tega ne zahtevajo: kdo od mulcev bi se pa sam želel naučiti oprati perilo???
Zakaj že v štartu omejuješ otroka?!
Se zavedaš, da tvoja vzgoja ni nič drugačna od tistih, ki zahtevajo, da bo njihov otrok športnik, glasbenik, znanstvenik?!
Jaz bi take starše zaprla!
Pusti sinu, da bo tisto, kar sam hoče!
In to, da zna ploščice polagat, ga sigurno ne bo oviralo pri šolanju in faksu! Veš koliko jih poznam, ki so cel lajf pomagali staršu obrtniku in končali fakse! Pa še vedno so imeli denar in nikoli niso imeli problema s študentskim delom![/quote]
a naj ga v stranišče zaprem ali pred računalnik, ko grem centralno popravljat, če pa hoče z menoj, kaj čem mu, če je naredil vse domače naloge in vse kar mora, bolje kot da gre k ciganom po marihuano.
Zakaj že v štartu omejuješ otroka?!
Se zavedaš, da tvoja vzgoja ni nič drugačna od tistih, ki zahtevajo, da bo njihov otrok športnik, glasbenik, znanstvenik?!
Jaz bi take starše zaprla!
Pusti sinu, da bo tisto, kar sam hoče!
In to, da zna ploščice polagat, ga sigurno ne bo oviralo pri šolanju in faksu! Veš koliko jih poznam, ki so cel lajf pomagali staršu obrtniku in končali fakse! Pa še vedno so imeli denar in nikoli niso imeli problema s študentskim delom![/quote]
Tebi pa vse šole tega sveta ne morejo pomagat. Nimaš namreč niti najmanjše širine in ne dojameš kaj je hotel pisoči povedat. Sicer pa otroku nikakor ne more škodit, če bo pomagal pri delu.[/quote]
Kdo mi reče, da nimam širine!
TI, ki ne znaš bereš samo tako, kot hočeš slišati!
Zakaj že v štartu omejuješ otroka?!
Se zavedaš, da tvoja vzgoja ni nič drugačna od tistih, ki zahtevajo, da bo njihov otrok športnik, glasbenik, znanstvenik?!
Jaz bi take starše zaprla!
Pusti sinu, da bo tisto, kar sam hoče!
In to, da zna ploščice polagat, ga sigurno ne bo oviralo pri šolanju in faksu! Veš koliko jih poznam, ki so cel lajf pomagali staršu obrtniku in končali fakse! Pa še vedno so imeli denar in nikoli niso imeli problema s študentskim delom![/quote]
aja, moj ima za vsak slučaj, kadar se me naveliča v avtu rolerje pa čelado.
Zakaj že v štartu omejuješ otroka?!
Se zavedaš, da tvoja vzgoja ni nič drugačna od tistih, ki zahtevajo, da bo njihov otrok športnik, glasbenik, znanstvenik?!
Jaz bi take starše zaprla!
Pusti sinu, da bo tisto, kar sam hoče!
In to, da zna ploščice polagat, ga sigurno ne bo oviralo pri šolanju in faksu! Veš koliko jih poznam, ki so cel lajf pomagali staršu obrtniku in končali fakse! Pa še vedno so imeli denar in nikoli niso imeli problema s študentskim delom![/quote]
a naj ga v stranišče zaprem ali pred računalnik, ko grem centralno popravljat, če pa hoče z menoj, kaj čem mu, če je naredil vse domače naloge in vse kar mora, bolje kot da gre k ciganom po marihuano.[/quote]
Pelji ga s sabo, nauči ga delati, kar pač sam delaš, dovoli pa mu, da te preraste in se izšola! Če bo keramičar, mu diploma ne bo škodila!
Moj bratranec je tudi obrtnik, njgov sin dela magisterij pri 25-ih, pa je vedno delal z njim in še danes ob službi in fasku še kdaj fuša z očetom! Diploma je smao prednost pri znanju obrti in znanje obrti je samo prednost ob diplomi!
a naj ga v stranišče zaprem ali pred računalnik, ko grem centralno popravljat, če pa hoče z menoj, kaj čem mu, če je naredil vse domače naloge in vse kar mora, bolje kot da gre k ciganom po marihuano.[/quote]
Pelji ga s sabo, nauči ga delati, kar pač sam delaš, dovoli pa mu, da te preraste in se izšola! Če bo keramičar, mu diploma ne bo škodila!
Moj bratranec je tudi obrtnik, njgov sin dela magisterij pri 25-ih, pa je vedno delal z njim in še danes ob službi in fasku še kdaj fuša z očetom! Diploma je smao prednost pri znanju obrti in znanje obrti je samo prednost ob diplomi![/quote]
Sem mnenja, da naj bi starši omogočili otroku, da najde in razvije svoje talente, se preizkusi na čim več področjih, širi obzorja in doseže največ, kar mu je dano. Mobilnost navzdol je mnogo lažja kot navzdol. Če imaš diplomo in ugotoviš, da bi rajši malal npr., se v treh mesecih priučiš, če pa malar ugotovi, da bi rajši računal statiko, rabi kar lepo število let in truda. Enako je s potrebami pri delu. Z višjo stopnjo lahko kandidiraš za nižje mesto, obratno ne gre, pa če si še tako priden, delaven, sposoben. Treba je gledat tudi desetletje in več naprej, zasledovati trend, kakšni kadri bodo iskani glede na razvoj tehnologije in družbe nasploh. In ne le ozko znotraj Slo meja, ampak tudi v globalnem smislu.
Kar nekaj med. sester pri 50. je, ki garajo (tudi nočne, turnusi) za malo denarja. V mladosti so želele postati zdravnice, a jih starši niso podprli. Da bodo le čim prej pri kruhu ipd. Če bi jim starši pomagali uresničevati želje, bi bile danes v čisto drugi situaciji.
Kar pa se tiče ročnih spretnosti, praktičnosti in diplome – pa se to ne izključuje. In normalno mora bit, da znaš vsaj nekaj malega narest doma.
Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti – če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali………..to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks – pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so – razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje “zdravega razuma in čustvene intekigence” pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal – da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši………..
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?
jaz še ne vem kako bo, ker je še preveč časa do tam, ampak a naj ga pustim na ulici med neznanci, ljudmi in najstniki, ki imajo kartoteko, ali naj ga peljem malo popoldan naokrog s seboj, če pomaga prav, se kaj nauči, če ne ima pa rolerje ali knjigo s seboj, seveda, če je domače naloge opravil, drugače ni risank, računalnika, kolesa rolerjev, popotovanj z menoj ali družino, če bo hotel pa na fax mu pa tole moje delo in pomoč pri mojem delu ne bo čisto nič škodovalo.
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?[/quote]
Tvoj otrok želi postati doktor znanosti – moj pa Lionel Messi.
Saj naš zna brcati žogo in mu omogočimo vse kar je v mejah normalnega – pa bo šel čez par let na stadion samo kot gledalec
Pa tvoj “bodoči doktor znanosti” bo lahko to res dosegel – z znanjem in ne samo željo pri 10 ali 20 letih.