Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja uspavanje in spanje otrok

uspavanje in spanje otrok

Pozdravljeni!
Rada prebiram vaše odgovore, zato vam tudi jaz postavljam svoja vprašanja.

Ugotavljam, da imam težave z uspavanjem svojih punc. Doma imamo dve punčki, stari 3 in 1,5 leta. Že od malega jih uspavam tako, da sem zraven, ko zaspita. Ko sta bili še dojenčici, sta večinoma zaspali na rokah,medtem ko sem se sprehajala po stanovanju ali zatemnjeni sobi (sploh je bilo tako najbolj enostavno uspavat mlajšo hčerko, ko je bila ta še dojenček, medtem ko me je starejša počakala, da me je imela samo zase). Ko sta bili večji, pa sem se ulegla med njiju, jih stisnila k sebi in čakala, da se umirita in zaspita. To uspavanje lahko traja tudi 1,5 uro. Starejša hčerka se umiri le, če me boža po licu. Ne mara, da jo jaz božam, lahko pa jo primem za roko. Zadnje čase ugotavljam, da me njeno početje oz. njena potreba, da se me dotika, moti in nervira. Namesto, da bi počakala, da se »me naužije«, postanem nervozna in obračam glavo stran od nje. Jasno, da je rezultat ravno nasproten (se pritožuje, lahko pa začne jokat). Sploh ugotavljam, da pričakujem od nje, da bi zaspala sama. So moja pričakovanja nerealna glede na njene potrebe? Mogoče je napaka narejena že od samega začetka, ker sem jo večinoma uspavala jaz in ne mož, še bolj pa je verjetno vse skupi posledica načina uspavanja. Sama pri sebi čutim, da še ni zrela, da sama zaspi, vendar me na drugi strani njeno početje marsikdaj močno moti (mogoče je to tudi posledica lastne utrujenosti).

Še večje težave zadnje čase povzroča mlajša hčerka, saj se še zmeraj zbuja ponoči. Običajno je po dojenju zaspala nazaj, zadnje čase pa se zbuja sredi noči (okoli 3 ure) in ne zaspi do 5 ure. V tem času klepeta v postelji, vstaja, se stiska k meni ali možu (spi med nama). Po uri in pol ali dveh postane zaspana,a vendar se ne more umiriti, dokler jo ne podojim. Nato se obrne na svojo stran in kmalu zaspi. Ker imam precej naporno delo, me to zmeraj bolj obremenjuje. Je sploh mogoče kaj narediti v tem primeru ali pa je treba počakati, da to obdobje mine. Sama premišljujem o tem, da bi z dojenjem zaključila, čeprav se le-tega hčerka zvečer neizmerno veseli. Poleg tega se je pred dobrim mesecem dni močno opekla z zelo vročo vodo, zaradi česar sva bili nekaj dni v bolnišnici. Se mi zdi, da se je še bolj navezala name (in tudi dojenju se ne namerava kar tako odreči).

Najlepša hvala za vaše mnenje. Čeprav se mi na koncu zdi, da z njima ni nič narobe. Priznam pa, da se marsikdaj počutim kot slaba mama.

Draga Razbojnica!

Nisem pozabila na vas, le časa mi malo zmanjkuje. Niste slaba mama, le utrujena in skrajni čas je, da ukrepate.

Če uspavanje traja 1,5 ure, potem je vzrok lahko dvoje: nista dovolj zaspani ali pa st preveč vznemirjeni, da bi lahko zaspali.

Če nista dovolj zaspani, potem boste to prepoznali, ker sta še živahni, bi se pogovarjali in igrali. Malce preračunajte, koliko povprečno spita in primerjajte s tabelami, koliko otrok povprečno potrebuje. 1,5 letnik potrebuje približno 13 ur spanja (11 ponoči in 2 popoldan, ali 10 ponoči in 3 popoldan). 3 letnik pa potrebuje 12 ur spanja (11 ponoči in 1 čez dan, ali 12 ponoči). Čeprav naj takoj povem, da so si otroci po količini spanja lahko že zelo različni, torej ena ura več ali manj je vse v okviru normale. Kljub temu, so vam okvirne tabele lahko kot smernica. Predvsem je pomembno, da veste, da 1,5 letnik potrebuje približno 1-2 uri več kot 3 letnik. Če torej mlajša spi čez dan, starejša pa ne, potem je to približno to. Če pa tudi starejša spi čez dan, pa imata lahko različno potrebo po spanju.

Če obe hodita v vrtec, potem pač popoldanski počitek ni v vaših rokah, lahko pa malce preizkušate, kaj bi vaši družini najbolje ustrezalo zvečer.

Pa reciva, da je količina spanja približno ok. Če spita mnogo manj, recimo samo 9-10 ur, potem lahko da imate že kronično utrujene otroke. Preveriva tudi, kako je s temo. Zdaj ko je tako dolg dan, ali imate v sobah tako zastrta okna, da naredite zvečer popolno temo? Če so otroci rahlo vznemirjeni, potem težko zaspijo tudi zato, ker ni popolne teme in pomaga, če naredite popolno temo. Jaz sem si pomagala tako, da sem čez okno dala temno rjuho. Pri nas je bila razlika očitna.

In če jih uspavate ob pravem času in imate popolno temo, pa imate še vedno težave, potem nosita deklici v sebi napetost, nepredelane čustvene vsebine, ki jima otežujejo, da bi lahko mirno zaspali. Nekaj o tem tudi v članku o grizenju, ki ga bom v kratkem prilepila na vrh foruma. Lahko pa si preberete tudi članek Patty Wipfler, ki govori prav o težavah s spanjem, tule: http://www.handinhandparenting.org/news/49/64/Helping-Young-Children-Sleep

Vsakdanje napetosti, ki se otrokom nakopičijo čez dan niso vzgojna napaka, ampak dejstvo življenja, ki ga ne morete preprečiti. Če otroku ponudite dovolj priložnosti, da dajo te svoje napetosti ven iz sebe (da izrazijo svoje strahove, jezo in prizadetost, da jokajo, imajo izbruh, se smejejo), potem bodo zvečer mirni in bodo lahko zaspali. Vsekakor prej kot v 1,5 ure. Uspavanje naj bi trajalo od takrat ko ugasnete luč do takrat ko otrok spi in greste lahko ven iz sobe, nekje od 5 min do pol ure.

Če pa otrok čez dan ni imel dovolj priložnosti, da izrazi svoja čustva, potem bo imel težave zaspati. Ko postanemo zaspani, namreč čustvene zavore popustijo. Kar smo čez dan nekako uspeli tlačiti dol, zdaj privre na dan. Saj odrasli imamo popolnoma iste težave. Težko zaspimo, kadar nas kaj skrbi ali muči. Z otroki je enako.

Kaj torej lahko naredite. V tej starosti potrebujeta, da ste ob njima, da zaspita. O samostojnem uspavanju boste lahko razmišljali, ko bo vaše uspavanje potekalo gladko in hitro. Zdaj pa se predvsem odločite, kaj je vam še sprejemljivo in kaj ne. Če vam je ok, da se uležete k njima, potem se uležite. Če pa vam ni ok, da vas boža, potem ne dovolite, da vas boža. Povejte, da se lahko stisne k vam, da pa nočete, da vas boža. In predvsem če začutite nemir, pomagajte otrokoma, da se izrazita.

Pri mlajši bo to težje, ker je še premajhna, da bi se z njo o tem pogovarjali. Pri njej poskrbite čez dan, da ima dovolj priložnosti, ko se lahko izrazi. Kaj to pomeni? Hoče še en bonbonček, pa rečete Ne in ona začne jokati … Hoče to, vi pa rečete Ne in ona v joka … nikar takoj ne popustite, ne preusmerjajte pozornosti, ampak dovolite, da se izrazi. Mirno stopite k njej, jo objemite in ji pustite da joka v vašem naročju. Prav tako poskrbite za dovolj bližine: trenutkov, ki si jih vzamete samo za njo in se igrate to, kar se ona želi. Poskrbite, da se vsak dan igrate fizične igre bližine, da se hihita in na ves glas smeji: metanje v zrak, aviončki po zraku, igre ku ku in skrivalnice … vse to da otrokom čustveno varnost in jih razbremeni napetosti.

Če pa je zvečer pri uspavanju vznemirjena vaša 3 letnica, pa jo lahko kar direktno vprašate: kaj te muči? Če takih pogovorov ni navajena, bo mogoče v začetku povedala bolj malo, potem ji pomagate tako, da ugibate, kaj je narobe. Sčasoma pa vam bo sama vsak večer povedala to, kar jo muči. Moja 3 letnica mi je ravno danes v postelji povedala, da ne bo šla k zobarju, ki ga imamo v četrtek, da se boji in sva se o tem pogovarjale. Do četrtka jo bom tako lahko pripravila na to, da se bo lahko usedla na tisti stol, do takrat pa se bova verjetno še veliko pogovarjale o njenih strahovih.

Izkoristite torej ta čas, da se z otrokom povežete in da vam lahko zaupa svoje strahove. Če začne jokati, je to ok. Bodite ob njej.

Če sta oba z možem doma zvečer, potem čim prej uvedite, da kdaj da otroke spat tudi mož. Nujno. Lahko da bo to na začetku cel cirkus (če ste do sedaj vedno uspavali vi). Je pa to za vse nujno potrebno: vi se razbremenite, oče se poveže z otroki in deklice se začnejo bolje povezovati tudi z očetom. Če bo takoj protest in jok, nič hudega. Mirno ostanite pri tem, da danes uspava očka. Lahko vas pridejo polupčkat na kauč, vam pomahajo pa pa. Potem pa uspavanje izpelje očka. In na jok seveda naj reagira čim bolj mirno, ok je, da jokajo, če so bile do sedaj navajene vas, nikar pa ne spreminjajte odločitve. Se bo že znašel, kar pustite ga, naj izpelje po svoje. Očkoti imajo svoje rituale, mamice pa svoje.

Pri nas sem jaz vedno brala pravljice pred spanjem. Moj mož pa ne mara brati knjige in so si izmislili svoj ritual. Namesto branja knjigic so se šli ugibanje: kje je? Nekaj časa mi ni bilo jasno, kaj to berejo, da se tako smejijo in vriskajo tam v sobi … možje se znajdejo in prav je, da ne sledijo našim navodilom, ampak z otroki vzpostavljajo odnose po svoje. Zato pa so očkoti, da nas dopolnjujejo … kar mirno mu prepustite tu pa tam uspavanje.

Zdaj pa še nočno zbujanje. Naj takoj povem, da so pogledi na nočno dojenje zelo različni. Vi presodite sama, kaj je vam blizu. Če se ne želite odpovedati nočnemu dojenju, potem jo takoj podojite in si prihranite nočno bedenje. Če pa želite prenehati dojiti ponoči, potem pa morati pri tem vztrajati. Najslabše je, da čakate 2 uri in potem utrujeni popustite in jo podojite. Ali vztrajajte ali pa takoj podojite.

Če želite ukiniti nočno dojenje, potem si lahko pomagate tudi tako, da nočno zbujanje za nekaj časa prevzame mož. Vi pa se recimo za en teden preselite na kavč. Če imate naporno službo pa je sploh nujno, da se naspite.

Tudi dojenje je dvosmerna cesta. Biti mora obema prijetno. To je moj pogled. Mogoče vam bodo svetovalke za dojenje svetovale rahlo drugače. Če vam ni več ok, potem je čas, da razmišljate o spremembah. To ne pomeni, da morate prenehati dojiti. Lahko samo prenehate dojiti ponoči. Otrok tam nekje med 6-9 mes starosti ne potrebuje več nočnega dojenja. Če se še vedno doji, potem pomeni, da dojenje ni samo hrana, ampak tudi način, da otrok tlači napetost. To ne pomirja napetosti, le tlači jo, zato se otroci vedno znova zbujajo in vedno znova prosijo za še.

Dojenje postane isto kot duda, sesanje flaške ali prsta … Seveda otrok pri 1,5 let še potrebuje dojenje (pediatri priporočajo dojenje do 2 leta), vendar če otroka podojite, ker joka zato, da ne bi jokal, potem je isto, kot bi mu dali dudo v usta. Vse to so mehanizmi s katerimi otrok tlači čustva. Olajša pa ga lahko edinole, da mu pomagate, da ta čustva izrazi. Potem tudi izgine potreba po vseh teh mehanizmih. In naj zopet poudarim, mislim da se tu razlikujem od tega, kar vam bodo svetovale svetovalke za dojenje. One vam bodo povedale, da dojenje pomirja. Jaz pa pravim, da dojenje ne pomirja, le potlači čustva. Dojenje hrani in povezuje, ne pomirja pa bolečih čustev, le potlači. To je tako, kot bi si odrasli odprli steklenico piva, ali prižgali cigareto. To ne reši problemov, le potlači skrbi …

Mislim da je ena najpomembnejših lekcij, ki se jo moramo današnji sodobni starši naučiti ta, kako pomagati otrokom pri izražanj njihovih čustev. Kako jih poslušati in kako jih razumeti. Mislimo da je bistvo, da jih naučimo lepega vedenja … v resnici pa je bistvo, da jih razumemo in jim nudimo oporo. … In seveda, da pri tem ne pozabimo tudi nase. Šele vsaj približno spočiti in približno srečni starši lahko dobro vzgajamo. Utrujeni in nesrečni pa žal ne, pa če se še tako slepimo.

Alenka O.

Spoštovana ga. Alenka.

Se bom kar navezala na to temo….
Imam sina starega 18 mesecev. Je velik, močen fantek, zelo razigran in nasmejan. Že od rojstva zelo malo joka in tudi zdaj čez dan na splošno ni prevelikih težav z njim. Veliko se igrava, večino “napadov trme” hitro rešiva s kakšnim skakanjem, pesmico, plesom ali pa ga malo polubčkam in mu tako preusmerim pozornost. Ponoči pa…..
Še vedno se dojiva, zadnja dva tedna samo še zvečer za uspavanje. Mislila sem, da bom z ukinitvijo dojenja ponoči pridobila kakšno urico predragocenega spanja – na tem mestu naj napišem, da je pri nas bilo 7 do 10 kratno zbujanje ponoči normalno…
No, pa se po dveh tednih ni še nič spremenilo. Še vedno se zbuja kot prej. Dojke sicer ne zahteva. Zvečer gre ponavadi spat v svojo posteljico, kjer spi do prvega zbujanja (cca. 3 ure), potem ga prestavim k sebi. Ko se zbudi, ponavadi začne jokati, kljub temu, da sem blizu njega. Jok traja različno od nekaj sekund dalje. Poskušam ga pomiriti z božanjem, šepetanjem, tapkanjem, petjem…. Včasih pomaga takoj, včasih se mora sam umirit, ker ne pomaga nič…
Sprašujem se, kaj naj še naredim, da bi se moje dete počutilo varno? Kaj pravzaprav delam narobe? Ne vem, fizično je zdrav, ne vidim težav…. Bom pa jaz počasi fizično čisto odpovedala, ker je pa tole postalo resnično nevzdržno. Predvsem opazim svojo izmučenost v službi, kjer že po kakšnih dveh ali treh urah dela enostavno ne morem več, oči se mi zapirajo, po domače: komaj se obdržim pri sebi.

Hvala za nasvet.

nova
Uredništvo priporoča

Draga Nyki!

… ker tako uspešno ustavljate jok in izbruhe čez dan, otrok ponoči “daje ven ” kar se mu nabere. Prenehajte ustavljati izbruhe čez dan, ko se pripravlja izbruh, ga nikar ne preusmerjajte, ampak dovolite, da se stuli, zjoka … S skakanjem, pesmico, plesom ali pa ga malo polubčkam in mu tako preusmerim pozornost. … pravzaprav povzročate svoje težave, čeprav mislite, da otroku s tem pomagate.

Izbruhi niso “nadleža razvada”, ki jo je treba v kali zatret. Izbruhi imajo zelo zelo pomembno nalogo, da sprostijo čustveno bolečino in napetost, ki se otroku nabere skozi različne življenjske izkušnje in situacije. Preberite zgoraj pripet članek o grizenju.

Če bo imel otrok dovolj priložnosti čez dan, da da napetost ven, potem bo ponoči spal in se ne bo zbujal.

Kaj torej lahko naredite? Ko se naslednjič pripravlja izbruh, sedite dol k otroku in mu »dovolite« da se izrazi in da ven iz sebe. Samo pazite, da ne poškoduje sebe, vas ali česa drugega. Prebrskajte še kak moj odgovor, o tem sem že nekajkrat pisala …

…Pa bodo noči bolj mirne, take kot morajo biti.

Alenka O.

Pozdravljeni, Alenka O.,

z veseljem prebiram vaše odgovore na tem forumu. Vaš pristop k vzgoji mi je zelo všeč, zato sem ga vpeljala v svojo družino in povedati moram, da je zato kakovost našega družinskega občutno večja.

Me pa moti kakršnokoli omejevanje dojenja (v smislu “Otrok tam nekje med 6-9 mes starosti ne potrebuje več nočnega dojenja.”). Po mojih opažanjih ima vsaka druga mamica težave z dojenjem (tudi jaz sem jih imela … ogromne), zato mislim, da jim informacije v smislu omejevanja dojenja vse prej kot koristijo.

Redno obiskujem srečanja La Leche League Slovenija, tj. Društva za podporo in pomoč doječim materam, in lahko povem, da so svetovalke enkratne ženske in srčne mamice, tako kot so to ostale obiskovalke teh srečanj, njihovi otroci pa so živahni, prijetni malčki.

Dojim 22-mesečnika; je zelo, zelo, zelo živahen otrok in si sploh ne predstavljam, kako drugače bi ga zvečer umirila za spanje, če ga ne bi dojila. Tako majhnemu otroku pač ne morem razložiti, da naj se po vseh dnevnih aktivnostih uleže v jogijski položaj trupla, se umiri in sprosti vse okončine 🙂 Doji se tudi ponoči, predvsem ko kaj tečnega sanja. Z dojenjem ne tlačimo čustev, ker jih malček čez dan lahko prosto izraža in tudi jih, saj je pravi mali protestnik.

Jaz ne bi dojenja enačila z dudo in podobnim. Čutim, da gre za otrokovo čisto naravno potrebo, in vem, da jo bo, ko bo za to čas, prerasel.

Tudi odrasli se radi pocrkljamo … pa naj bo to par tihih minut ob jutranji kavici in časopisu, uživanje v čokoladni tortici in pogovoru s prijateljico … Jaz mislim, da si tisto tortico privoščimo zaradi občutka ugodja, ki nam ga da ob zaužitju … Ali pa jo pač pojemo zaradi njene “hranilne vrednosti”? 🙂

Srečno in hvala za vse krasne nasvete,

LiLu

Draga Lilu!

Ne rabite se v vsem strinjati z menoj. Kot sem nekje zapisala: kupite, kar vam zveni ok, ostalo pozabite … mogoče bo dobilo smisel kasneje, mogoče nikoli, tudi prav. Moj pogled ni zrasel na mojem zelniku, ampak je plod drugih strokovnjakov, ki so mene (s svojimi strokovnimi argumenit) prepričali. Predvsem je tu Aletha Solters (ima na spletu veliko prispevkov), ki je meni spremenila življenje in mi dala odgovore, ki sem jih potrebovala in iskala.

Tudi jaz imam dobre izkušnje z LLL, ena izmed svetovalk je meni pomagala, da nisem obupala nad dojenjem pri prvem otroku. Svojega 20-mesečnika še zdaj dojim (zjutraj in zvečer), ponoči pa že dolgo nič več. Tudi sama sem hodila na njihova srečanja, nekaj časa resno razmišljala o tem, da bi tudi sama postala svetovalka, potem pa sem se raje odločila za vzgojo in prevzela ta forum.

Svojega pogleda na nočno dojenje in uspavanje pa res nisem nikoli preverjala, če je v skladu z njihovo filozofijo, ampak kot nakazujete tudi vi, se bojim, da bi se tu naši pogledi izključevali …. Meni je pač bližji pogled, ki sem ga opisala zgoraj. Vi pač sledite temu, kar vam narekuje srce. Dokler vam je s tem res ok, je to to.

Alenka O.

Tudi mi imamo probleme s spanjem.Imamo fantka (1leto) in punčko(3leta).Fantek se ponavadi zbudi okoli 6. ure zjutraj,ko pripravljam punčko za v vrtec.Potem gre spat ob 9. in spi do 10.,in gre spet spat od 13-13.30 in spi ponavadi največ dve uri.Probleme za zaspat hvala bogu nimamo več(smo tudi imeli borbe) moram pa povedati,da ima naš fantek zeloooooooooooo rahel spanec.Tako da,ko ga dam spat morem vse reees zelo potiho delat,ker drugače se takoj zbudi.

No,za noč pa dam oba spat ob 20.uri vsakega v svojo posteljico v sobo,kjer vsi štirje spimo.
Uglavnim,pišem pa zato,ker je fantek že lepo spal celo noč v svoji posteljici,do 6.zjutraj sedaj pa vsako noč med 2. in 3. uro obvezno v jok in ne pomaga ne duda, ne sok, ne mleko, ne tolaženje,nič ga ne ustavi. Razen,ko ga vzamem k sebi v posteljo.Takrat pa kot bi odrezal tisto njegovo trmo ali kako naj temu rečem-utihne in spi kot da ni bilo nič.Tako da po 2.uri fantek spi zraven naju in potem ne vem kdaj se še pritihotapi punčka in se zbudimo zjutraj štirje na eni postelji.In če bi se vsaj naspala nebi imela nič proti,da spita zraven naju tako pa sem kot zombi,ker oba brcata,se me preveč tiščita,celo na mojo glavo uležeta,…Uglavnem si želim, da spim sama z možem na postelji.In zdej ne vem al fantka kej matra,mu kaj manjka ali želi samo mojo bližino,…zakaj noče spat celo noč in v svoji postelji.Prosim za nasvet,kako naj ga pomirim in da ostane v postelji.In da se zjutraj zbudima samo dva na postelji 
Hvala v naprej!!!

Draga Zombica!

… kupite večjo posteljo! … No šalo na stran. Vaš malček vam sporoča, da rabi več bližine, kar zelo očitno in jasno pove s svojo reakcijo, ko ga vzamete k sebi sredi noči. In prosim, to ni trma! Le zelo jasno sporočilo, da potrebuje bližino.

Vaša težava pa je v tem, da v taki zasedbi VI slabo spite in to ni ok za vas. Razmišljajte torej o tem, kako bo volk sit in koza cela. Potreba po bližini je namreč resnična potreba otrok.

Daleč najboljša in najelegantnejša rešitev je, če zmoreta nekako organizirati vaše spanje tako, da bi vsaj mlajši otrok spal poleg vsaj enega od vaju … Ni pa nujno, da je to tako, kot je to sedaj, kar tako ali tako ne deluje za vas. Lahko daste otrokovo posteljo poleg ta velike, odstranite stranico-ograjo in tako ustvarite nekako zasilno ležišče, ki se drži vaše postelje. Tako bi bil malček na dosegu roke, brez potrebe, da ponoči vstanete ali da ta pride v ta veliko posteljo.

Lahko postanete malo bolj odločni pri ta veliki, da nočete, da pride k vam sredi noči in jo potem seveda striktno prestavljate nazaj v njeno posteljo do jutra. Med starostjo 1 leto in 3 leta je namreč velika razlika v potrebi po nočni bližini. Lahko pa da vas z malčkovo zasilno posteljo poleg vaše, njeno prihajanje sredi noči k vam ne bo več motilo.

Raziskave in teorije povezovalnega starševstva pravijo, da otrok potrebuje neposredno bližino tudi ponoči prvi dve leti, potem pa se lahko počasi oddaljuje. Pri treh letih zmore celo noč spati v svoji postelji, brez nočnega izleta v »ta veliko posteljo« in to lahko mirno zahtevate … vendar pa poskrbite zato za dovolj bližine čez dan in ko uspavate. Seveda to ne deluje ob posebnih primerih, ko je otrok bolj pod stresom, bolan … in rabi, da pride ponoči k nam, vendar so to izjeme in ne vsakodnevna praksa. Prav tako pa to ne bo zmogel 3 letnik, ki je do sedaj imel premalo bližine in ni nikoli spal poleg vas.

Lahko si nočno skrb za otroka razdelite: en ima enega, drug drugega. Lahko hčerki priskrbite veliko posteljo in če ponoči pokliče, da hoče bližino, se en izmed vaju uleže k njej. Mlajšega pa preselite v podaljšano posteljo poleg svoje.

Možnosti je pravzaprav veliko. Le starši moramo preseči idejo, da je v tem res zgodnjem obdobju zakonska postelja prostor, kjer lahko spita le oče in mama. In šala gor ali dol … naložba v veliko posteljo je ena boljših stvari, ko imate majhne otroke. Poleg te pa seveda vse ostale oblike postelj, ki olajšajo spanje in omogočijo večjo bližino ob nočnem zbujanju.

Pri nas imamo dve veliki postelji odkar imamo tri otroke. Ena je v spalnici ena pa v otroški sobi. Meni je to veliko boljša oblika in veliko bolj praktična za uspavanje in ko sta se otroka ponoči prebujala. V obdobju »dojenčka« sva se z možem tudi tako organizirala, da on ni spal v zakonski postelji (da se ni zbujal, ko se je zbujal dojenček) in je vstajal samo za »ta večja dva«. In še danes jaz (ali mož) včasih prespim pri ta večjih dveh, če to potrebujeta (če sta bolna). Ravno zdaj jima bomo kupili pograd … in če sem poštena, bom pogrešala to obliko spanja, meni je tako praktična.

Dejstvo je, da morate pri vsej stvari dobro poskrbeti tudi zase, da se vi naspite. In pri tem seveda ne pozabiti na resnične potrebe otrok. Saj hitro zrastejo in prerastejo to obdobje. Če jim zdaj daste dovolj bližine, jo kasneje ne bodo tako zelo potrebovali. Če otrok prvi dve leti spi poleg vas, lahko od 3 letnika pričakujete, da bo spal v svoji postelji in svoji sobi in 4 letnika lahko samo še poljubčkate in bo zaspal sam, 5 letnik pa vas ponoči ne bo več potreboval…. Seveda so leta približna, leto gor ali dol. Če pa od otroka pričakujete kakršnokoli »nočno« samostojnost pred starostjo 2 leti, pa lahko da boste imeli še nekaj let težave.

Alenka O.

Spoštovana ga. Alenka!

Že nekaj časa prebiram ta forum in mi je vaše razmišljanje zelo blizu. O uspavanju in dojenju je že bilo marsikaj napisano, zato sem se navezala kar na to temo, vendar imamo pri nas trenutno dilemo oz. težavico.

Doma imamo živahnega 11-mesečnika, ki ima težave s spanjem. Že od rojstva je navajen, da zaspi samo na dojki, torej ga uspavam vedno samo jaz. Nima dude, tudi stekleničke ne. Problem pa je ta, da se fant ponoči pogosto zbuja. Večinoma spi pri nama v veliki postelji.To zbujanje je postalo zelo naporno, saj vedno ko se zbudi želi dojko, brez tega se ne pomiri in ne zaspi nazaj. Otrok se je zbujal že od nekdaj, vendar smo imeli že obdobje, ko se je zbudil samo 2-3 krat, sedaj pa spet pogosteje, tudi do osem krat. Glede na to, da sem si prebrala že nekaj vaših odgovorov v tej smeri, smo poskusili čez dan z igrami, pri katerih se otrok smeji in sprošča svoje napetosti, prav tako mu ne preusmerjam pozornosti kadar joče, ker je jezen, prestrašen ali karkoli drugega. Seveda sem zraven in ga tolažim. Vendar še za enkrat ni nobenih sprememb. Naj še povem da otrok spi ponoči nekje od 21h-7h ter še čez dan 2-3 ure.
Zaradi tega sem razmišljala, da bi ga nehala dojiti za uspavanje, saj kot pravite je to samo tolažba in pomeni tlačenje čustev in tudi sama sem vedno bolj prepričana v to. Rada bi ga še naprej dojila, vendar ne za uspavanja, na primer zjutraj in zvečer in še mogoče kdaj čez dan, vendar ne za uspavanje. Zanima pa me kako naj to izvedem in ali je sploh smiselno? Ali naj poskusim najprej samo čez dan, ali naj ukinem celotno dojenje za uspavanje naenkrat? Rada bi, da bi to otrok sprejel čim lažje in čim manj travmatično.

Hvala za odgovor in lep pozdrav

Pozdravljeni.

Sem mama 5 tedenski hčerki. Mogoče se vam bo zdelo smešno, da bom rekla da ima težave s spanjem, ker je še tako majhna, ampak vseeno. Rada bi jo že od začetka poizkusila čim bolje navaditi na spanje. Hčerka namreč zaspi samo, če jo nosimo v naročju. Ponavadi tudi sedeti ne smemo, ampak jo prenašati okrog. Ko jo odložimo, se velikokrat zbudi in začne jokati, tako da ne pomaga nič drugega, kot to, da jo vzamemo v roke in nosimo naprej. Sicer jo dojim in po dojenju zadrema za minutko, potem pa se zbudi sama ali ko podirava kupček in ko se previjava (vsakič se med ali po dojenju pokaka). Zvečer ko se skopava pa sploh postane čisto zvedava in ne more zaspat. Ponavadi se takrat, ko se z možem odpraviva spat, začne še bolj jokat in jo morava nosit do polnoči ali enih ponoči, včasih do naslednjega obroka. Potem pa ponoči načeloma spi, ker je ne previjam in ne podirava kupčkov, ampak jo samo odložim v posteljico, ko zaspi na mojih rokah. Ima pa dudo in velikokrat ji pade iz ust, zaradi česar se seveda zbudi in ji jo moram dati nazaj.

Rada bi ji vpeljala rutino dnevnega in nočnega spanja. Prebrala sem knjigo Elizabeth Pantley Otroško spanje – brez joka v spanje, vendar tam opisuje bolj strategije nočnega uspavanja. Pravi pa, da naj odložimo otroka, preden zaspi na rokah, ko je zaspan, in da ga uspavamo ko je v posteljici. Danes popoldne sem to seveda poizkusila, vendar se je hči tako zdramila, da potem sploh ni mogla zaspat in sem jo zavila v nosilko – šele na mojih prsih je zaspala. Naslednji obrok sem jo pa dala v ležalnik, kjer se dobro počuti in jo 1 uro probavala uspavat. Je že zaprla oči, nato pa se je nečesa ustrašila, se zdrznila in zbudila. Tako približno 5-krat. Enkrat se je začela zelo jokat in sem jo vzela v naročje, kjer je takoj zadremala, pa sem jo odložila nazaj in se je zbudila. Ko sem že drugič obupala in začela brskati po temle forumu, je očitno od hude utrujenosti zaspala sama.

Ne vem, kaj naj naredim – ali jo poizkušam navaditi na samostojno spanje ali je za to še premajhna in jo raje nosim? In še to – ali naj jo tudi čez dan odlagam v njeno zibko ali lahko spi recimo v dnevni v ležalniku ali na igralni podlogi? Kaj menite o povijanju otrok? Ali bi bilo mogoče to primerno, da nebi sama sebe zbudila, ko se zdrzne? Vem, da so vsi otroci različni, vendar meni se zdi, da zelo malo spi čez dan in da je pogosto tako utrujena, da od tega joka in potem še težje zaspi…

Najlepša hvala za vaš odgovor!

Pozdravljena najprej Tinka!

Zanimivo, kako se najdejo včasih na kup enake dileme. Danes ste že tretja z vprašanjem o uspavanju. Torej želite poizkusiti z uspavanjem brez dojenja, pa imate še nekaj dilem in vprašanj.

Uspavanje brez dojenja je v mojih očeh nujno potrebno za zdrav čustven razvoj, ampak to je stvar pogleda na čustveno zdravje. Pomembno je, kako vi gledate na to.

Koliko bo otrok jokal in kako bo sprejel spremembo je odvisno predvsem od tega, koliko napetosti nosi otrok v sebi, od tega, kako mirni boste vi ob otroku, ter kako gledate na otroški jok. Jok za otroka ni stres, če je sit, previt in v ljubečem naročju mamice in joka zato, da se znebi stresa. Če pa ste vi ob tem vznemirjeni in napeti, bo otrok to čutil, in bo zanj tak eksperiment stresen.

Spomnim se, ko sem jaz prvič poizkusila ponoči ne več dojiti za uspavanje. Sama pri sebi sem si postavila mejo preko katere sem sklenila, da ne bom šla. Če bi otrok jokal dlje, bi ga podojila. Pa ni in naslednjo noč je jokal pol manj in tretjo noč je prespal celo noč. To je bila zame presenetljiva izkušnja.

Najlažje je, da se najprej lotite samo enega uspavanja (čez dan, zvečer ali nočno dojenje). Pri tem izberite najprej čas, ko boste bolj mirni, ne bo polna hiša zaspanih otrok ali sosedov … Sledite predvsem sebi in otroku. Nič ni narobe, če otrok še vedno kdaj zaspi z dojenjem … sta pa oba omejena v svobodi, če zaspi samo z dojenjem in nič drugače.

Pozdravljena tudi MonaLisa!

Vaša deklica je ravnokar prerasla obdobje novorojenčka. Tako majhni dojenčki se najbolje počutijo, če jih podojite in previjete ko se zbudijo, potem pa daste v nosilko in delate karkoli je pač za postoriti ali pa greste z njimi na sprehod. Ko zaspi, ko postane težka, pa jo odložite v posteljo. Mnenja tu so sicer različna, ampak moja izkušnja je, da če želite, da se navadi 2-3 urnih obdobij spanja, potem odlagajte otroka v posteljo, kjer ima mir in ne v dnevno sobo in v ležalniček.

Če se dojenček takoj ko ga odložite zbudi, potem ga je nekaj zmotilo. Najprej preverite kako ste vi, kako se počutite, ste mirna, dovolj naspana, srečna novopečena mamica, ali vas mogoče obdaja preveč dvomov in skrbi. Otrok se daleč najpogosteje odziva z nemirom na materin nemir ali pa na pretekle izkušnje. Če ste imeli torej stresno nosečnost ali stresen porod, je nemir otroka lahko posledica tega.

Poleg tega se 5 tedenski otrok šele navaja na novo življenje. Vse od pol urnega do nekaj urnega spanca je ok. Čim manj glejte na uro in se obremenjujte, kaj bi moralo biti. Otrok bo sčasoma sam razvil rutino in najhitreje se bo to zgodilo spontano, če se s tem sploh ne boste pretirano obremenjevali.

Dober in miren spanec je posledica notranjega miru, tega otroka ne morete naučiti z redom … to mu lahko daste tako, da poskrbite za svoj in njen notranji mir.

Kako? Če boste napisali kaj več, vam lahko odgovorim tudi na to vprašanje.

Alenka O.

Pozdravljeni!

Tudi mi bi radi prenehali uspavati z dojenjem. Naša punca je stara že 16 mesecev. Nekje pri 7 mesecih je že kdaj zaspala brez dojenja, pa smo potem to “pozabili” prakticirat redno. Je bilo pač laže kar z dojko. Potem se mi nikoli ni zdel pravi čas, vedno je bilo nekaj vmes, al je bila kaj bolna ali smo mislili da so zobki al pa smo kam potovali pa se mi je tudi zdelo da bo preveč… čas gre pa tako hitro. In zdaj je tale naša zizika postala že navada in punca zelo navezana nanjo.

Predvčerajšnjim sva prvič poskusile brez pri popoldanskem spancu (meni bi bilo laže zvečer, ker pa je zdaj en mesec pri hiši še enako star nečak – ki gre spat pred njo, nočem kaliti nočnega miru). Je šlo vredu. Se je še podojila potem sem ji rekla da je zizika tudi zdaj šla pančat in da je ni. Je zajokala na polno in po 5 minutah takšnega izliva sem se spomnila na tapkanje. Nisem nikoli prej tega počela, sem pa prebrala priročnik in potem sva pač nekaj po spominu tapkali. Tamala se mi je smejala, ker je res zgledalo smešno ampak potem, ko sva šle nazak k spanju je jokala samo še kakšno minutko in nato zaspala na meni.
Meni je bil tako lep občutek ker je objela mene namesto dojke!

No včeraj je potem spet prišlo nekaj vmes in smo se uspavali po starem.
Danes sva pa spet poskusili pa kar ni hotela. Je jokala in klicala dedija in hotela dol. Sva šle dol, pa nazaj gor, pa spet jok, potem je klicala našega psa, sva šle dol po psa pa nazaj gor s psom 🙂 … Potem je spet jokala in klicala ubogega psa naj jo reši teh muk… in želela s postelje. ..itd itd… vmes si je sama želela parkrat preusmerit pozornost z igračo in se kar začet igrat… Tako da jaz danes nisem mogla več, ker je bila ura že 3 in se mi je zdelo da bo zmagala ona s tem odlašanjem spanja. Pa sva šle po starem.

Zdaj pa ne vem kako naprej. Mogoče sem bila danes res jaz nesproščena, ker je bil dedi doma in se je slišal jok po celi hiši…

Imam pa dvome kako se obnašat v naprej… še vedno jo dojim čez dan. Ne vem kako si zdaj ona to predstavlja da enkrat dojka je, drugič ni. Se mi zdi da bi bilo s tega stališča laže, če bi čisto ukinili, pa jo želim še dojit…
Kaj naj ji rečem, ko joka in mi govori ziz, ziz….. Poskušam zrcalit: bi rada ziziko, pa je ni. Ona pa govori nazaj: Ja! Ja!.. Potem mi je težko ker me gleda in mi govori, kot da mi poskuša dopovedat, – mama pa kar naenkrat ne razume kaj ona hoče…
Pa kako naj odreagiram, ko potem vzame neko stvar neha jokat in se hoče nekaj (vidno utrujena) igrat. Danes sem jo dvignila nazaj v posteljo in ji rekla da bova pančali – pa me je vlekla s postelje dol (vse v joku).

hvala, za nasvete!
anja

PS:
Čez dan ji ne preusmerjam pozornosti od čustev, vedno zrcalim. Ampak ona sicer ne joka veliko. V bistvu tako prav zares sploh ne joka. Razen v avtu, ki ji ni v veselje, pa zdaj ko ne dobi dojke. Preživi pa veliko časa z babico ki pa “ne pusti” jokat oz. težko posluša da otrok joka. 🙂

Iz lastnih izkušenj … jaz ne bi komplicirala. Zdaj, če enemu v razmerju ta način uspavanja ne ustreza, potem se ukrepa. Če pa človek komplicira, samo zato da komplicira 🙂 potem bi pa pustila, da čas uredi situacijo.

Jaz grem zelo s tokom in si glede dojenja ne postavljam mejnikov … in se je kar en dan zgodilo (pri dobrih 2,5 letih), da je otrok želel, da ga “odčoham” v spanje 🙂 No, priznam, mogoče je odločilen razlog moja nosečnost in sprememba v količini mleka … Zdaj, pri 3 letih, brez težav zaspi tudi brez dojenja; kdar je treba, ga brez težav uspava ata; spi mirno, celo noč.

Tako imamo mi … 🙂

Pozdravljena!

Glede uspavanja in dojenja so mnenja res zelo različna … Moj pogled na to je, da je dojenje ok, dokler je obema ok in dokler to ne predstavlja edini način, s katerim otrok lahko zaspi. Ampak tako pač jaz gledam na to, ne vzemite tega za suho zlato.

Spodbudila bi vas le, da pri tem ločite dojenje in uspavanje. Če želite torej uspavati otroka brez dojenja, nikar potem ne ukinite dojenja, ampak otroka podojite, ko je buden, potem pa z njim lezite v posteljo.

In zdaj če otrok postane nemiren in kliče: ziz, ziz …. Ji poveste, da dojili sta se že, zdaj bosta pa spančkali tako, da se bosta objeli, ali dali roko ali karkoli pač … Otrok, ki je navajen, da zaspi samo z dojenjem, mora novo navado šele sprejeti za svojo, zato jo rabite malo navdušiti: Glej, tut mami takole zaspančka, da se stisne pod kouter, mamici daj rokico in zaspančkaj … In če začne jokat, nikar potem ne sledite vsem njenim idejam: pogledat dedija, pogledat psa … Tukaj morate biti zdaj vi »šef te džungelske odprave« in pomagati otroku, da se sooči s spremembo.

Frustracije so del življenja in če jo zdaj učite, da ob stiskah nemirno bega okoli, bo to navado osvojila za svojo in v življenju, ko ji bo kaj težko, nemirno begala okoli kot mačka okoli vrele kaše namesto, da se sooči s situacijo.

Vse, kar v takem trenutku otrok potrebuje je mirno, ljubečo a odločno mami, ki ve, da je vse v najlepšem redu, da so frustracije del življenja in ki zmore biti ob otroku, ki joka in jo mirno tolažiti z besedami: Ja nisi navajena zaspati sama, sva se zdaj vedno uspavali z ziz, …. Ja vem, da nisi navajena, mami je tukaj, vse je ok …. Dojili sva se že, zdaj bova pa spančkali tako, da se bova objeli…

Nikar pa se ne lotevajte tega, če vas skrbi, kaj si misli dedi, pa če nečak lahko spi … Potem je bolje, da naredite po starem, ali pa hčerko res poizkusite navdušiti za nov način, nikar pa ne vztrajajte, če bo reakcija preburna … mogoče pa čez nekaj dni … Poizkušajte skupaj z njo zgraditi novo rutino, ki bo prijetna in pomirjujoča: branje knjigice, pa kakšna pesmica kot npr.: pika pika pikica, ti si lepa slikica …. Ali: Lahko noč, pa eno bolho za pomoč ….

Pa seveda tapkanje. Ampak glejte vedno preverite kako ste vi. Če ste vi vznemirjeni, potem je bolje, da najprej tapkate sebe, da zmanjšate svoj nemir. In če tapkate otroka, potem v starosti kot je vaša mogoče raje masirajte točke, tapkanje je lahko premočno za tako majhnega otroka. In če ji ni prijetno, odnehajte.

Alenka O.

Pozdravljeni,

naša 3 in pol letna hči ima že od 6mesecev naprej težave s spanjem. Vmes so bila obdobja, ko je bilo dokaj znosno.

Zelo tožko zaspi. Že kot dojenčica se je zelo težko umirila, uspavanje je bilo na vse možne načine…od dojenja(najmanj uspešno) do nošenja (tudi ne preveč) do flaške (najbolj uspešno)…nato sva vspostavili rutino, da je zaspala v posteljici z flašo, jaz pa ob sem bila ob njej v sobi. Vsa uspavanja, tako podnevi kot zvečer so zame bila mučenje, ker je vedno trajalo od 1 ure dalje. Ker se je to uspavanje spremenilo v zelo naporno dejanje sem bila pred vsakim uspavanjem čisto živčna, ker me je neuspeh spremenil v živčno mamo.No, nekje okoli njenega leta in pol pa sem naredila ritual pravljice, lubček, vgasnila luč in odšla iz sobe. Bila sem v bližini, tako da me je slišala….sem ji tudi razložila, da bo od sedaj naprej tako. In res…zaspala je prvič v 10 min!!!! Uau! Čisto sem bila ponosna nase in na njo! Pravi balzam.

Potem pa so bili vzponi in padci. Velikokrat, ko nama ni uspelo so se občutki iz začetka kar prebudili v meni in bili enako močni, kot da bi bilo vse to nazadnje včeraj, ne pa pred pol leta npr.

Tudi pri varuški je bilo to spanje najtežje. Vedno je zaspala s flaško.

Lani, ko je šla prvič v vrtec je začela brez flaške. Bilo je zelo neuspešno. Že itak je težko zaspala, potem pa še brez flaše…tudi doma se je zelo težko umirila…prvi mesec sploh ni spala popoldan…dnevi so bili čisto stresni zaradi utrujenosti. No, potem se je vse lepo pomirilo in smo flaško tudi doma ukinili. Bilo je vse ok, dokler se ni rodila sestrica in ji je dal flaško mož ponoči, ker drugače ni zaspala nazaj. On je mislil, da ni to nič hudega in da bo že minilo. Pa sva zaradi rojstva res pustila. Naj povem, da je bilo uspavanje brez flaške, le ponoči, ko se je zbudila je želela flaško. Nato pa se je začela prebujati kar naprej (pred rojstvom sestrice se je tudi, ampak sem se jaz vlegla k njej in je spala dalje….pri možu pa to ni zadostovalo, zato ji je dal flaško, da je le spala dalje).
Ta zgodba s flaško se je končala letos poleti, ko smo bile same in sem se odločila, da se poslovimo od nje. In se je res…v zameno sva kupili flašo za vodo, ki jo ima za na sprehod, ker je zdaj že velika in ne potrebuje cuceljčka…tako sva raložili in je vse lepo razumela in tudi ni bilo kakšne krize.

Pred kakšnim mesecem pa je začela izražati, da jo je strah in da naj pustiva lučko v sobi, ko zaspi. Res, bila je tako neutolažljiva, da sem videla, da gre za nekaj resnega. Njen strah sem vzelo resno in ji pustila lučko ob uspavanju. Pa je kljub temu klicala, da kje sva, zakaj sva tako daleč (bila je samo sosednja soba in seveda odprta vrata) V tem obdobju ni hodila v vrtec. Med počitnicami smo bili skupaj več kot 2 meseca, tako da ne vem odkod ta strah. Zdaj se je tudi ponoči začela prebujati, da mora biti lučka, ker jo je strah teme. Pa sva nabavila solno lučko za čez noč, ampak kljub temu se je ponoči prebujala in jokala in naju klicala…

Tudi zdaj, ob ponovnem začetku vrtca kaže stres s tem, da se ne umiri in popoldan ne more zaspati…potem je seveda zelo utrujena (z mano vred) in dnevi niso ravno vzpodbudni.

Zdaj sem se pa odločila in naredila spremembo. V našo spalnico sva raztegnila kavč, tako da sedaj spimo vsi skupaj. Danes prav prvič. Noč je bila mirna in v temi.

Uspavanje je zgledalo tako, da sem se vlegla k njej, se z njo pogovarjala o dnevu o lepih stvareh, povedala je tudi kaj ji danes ni bilo všeč. Potem pa sem v sosednji sobi likala, tako da me je ves čas videla, tudi svetlobo je imela iz te sobe. Zaspala je sicer v 1,5 uri, ampak dokaj mirno. Je pa že spet izrazila, da jo je strah palčk, ki so bile v vazi (veje od drevesa imamo za okras) in da naj zaprem vrata, da jih ne vidi…aaaaa…. ne vem od kod vse to? A je to normalno? Ji preveč sledim in jemljem vsak stavek preveč resno? Saj ji razložim, da so to samo palčke ali pa da so samo sence, ampak ne zaleže…z obupanim jokom doseže, da sem zaprla vrata in je bil mir.

Zanima me ali je vse to normalno. Strah me je, da je ne razumem, da ne zna izrazit nekaj globljega. Čeprav je zelo odprta. Jasno kaže čustva čez dan, jih lahko izraža. Skače, se smeji, se joka…ji dovoliva vsa čustva. Tudi zelo dobro ve kdaj si hud, kdaj si žalosten, kdaj si jezen…tudi jezo izrazio tako, da reče: JEZNA SEM! ali pa zarenči…nimam občutka, da bi zadrževala nekaj…ampak od kod potem ves ta strah? Pa vse te kolobocije okoli spanja? Res pa je, da ob odhodu v rtec ni imela nobene druge krize…stara je bila 2 leti in pol in se je v družbi zelo zabavala, vse ji je bilo ok. Vedno je govorila zelo pozitivno o vsem. Rada hodi…le to s spanjem ji je tečno. In tukaj sem edino opazila, da ji kljub njeni pozitivni reakciji nekaj pa vendarle težko…Vem, da je s to flaško bila najbrž slaba pot, ampak, ko si že tako obupan in ko končno nekaj uspe…vrjetno sem zato toliko časa vse to dovolila.

Skrbi me, da delam kaj narobe. Kakšno je vaše mnenje o vsej tej situaciji?

Najlepša hvala že v naprej za vaš čas in pozornost,

lep dan!

Pozdravljeni!

Predšolski otrok, ki ima težave zaspati in ki rabi več kot 15minut, da zaspi sam v postelji, potrebuje le eno stvar: fizično bližino mirne in ljubeče mame (ali seveda očeta). Če prezgodaj navajate otroka, da zaspi sam tako, da ste vi v sosednji sobi, brez vaše fizične bližine, bo imel lahko še dolga leta težave zaspati. Najprej sledi jok in klicanje staršev, potem sledijo strahci in lučke …In iz tega se lahko razvije zelo rahel spanec v odraslosti, ki je lahko pogosto zelo moteča stvar.

Fizična bližina, ki jo otrok potrebuje je to, da otroka držite za roko, imate roko na njemu ali pa da se uležete k njemu.

Šele ko otrok dobi dovolj bližine, bo zmožen mirno zaspati tudi sam. Če tega ne zmore, potem potrebuje vašo fizično bližino. Čim prej in čim bolj v izobilju, tem bolje.

Otroci, ki jih od prvih dni uspavate vedno s svojo bližino, zmorejo mirno zaspati brez vaše bližine tam nekje med 3-5 letom starosti. Ampak tu ni treba hiteti. Pravi čas je, ko otrok to sprejme brez težav. Če pa ga navajate na to, da zaspi sam, pa ima lahko še dolgo težave.

Alenka O.

Hvala za odgovor. Kot sem rekla, sedaj smo prestavili posteljo v spalnico in spimo vsi 4je skupaj. Čez dan ji sedaj namenim več pozornosti, se loviva, igrava, ji rečem, da se pocartava…velikokrat se hitro izvije. Ko mlajša hči zaspi se ji še bolj posvetim.
Zvečer se pogovarjava, stiskava…potem ležim pri njej…ampak vseeno traja da zaspi okoli 1ure in ko zaspi, vstanem in se takoj prebudi…tudi veliko aktivnosti se spomni, da bi počeli pred spanjem, da le ne bi še šla spat.

Ne vem…mogoče pretiravam? Ampak če se vležem k njej ni nekega učinka…mogoče potrebuje čas? Naj ji sedaj predstavim, da ko se konča večerni ritual, da se bom vlegla z njo in da bom pri njej dokler ne zaspi? Naj jo na to navadim?

Lep dan

Pozdravljeni!

Pri starosti 3,5 jo lahko mirno vprašate: Kako to, da ne moreš zaspati? … pa boste videli, kaj tiči zadaj … sicer pa naredite kratek pregled dneva, pa boste začutili, če katera stvar še skriva kak negativen čustven naboj. Otroci ne morejo zaspati, kadar ne morejo umiriti in predelati čustvenega živžava v glavi. Pri tem potrebujejo našo pomoč.

Poleg tega pa potrebujejo nekaj časa, da sprejmejo tako drastično spremembo, kot ste jo naredili vi. Če je bilo to nekaj, kar so potrebovali tudi otroci, boste že čez nekaj dni vedeli, bo prišlo z zamikom ….

Alenka O.

Še enkrat lep pozdrav.

Smo bili na morju in zato nisem takoj odpisala… Zelo sem opazovala svojo hčerko in ugotavljam, da ima morda res močan gastrokolični refleks (o tem sem brala na forumu dojenje). Odreagira namreč na vse, kar se ji dogaja v prebavilih. Tudi ko se ji samo pretaka, postane nemirna. Mogoče je to vzrok slabemu spanju in pogostemu zbujanju. Težave ima tudi med dojenjem, ko se ji še bolj zbudi peristaltika in se pogosto odklaplja od dojke, dokler se ne pokaka ali se ji peristaltika umiri.
Sem pa upoštevala vaš nasvet in jo uspavala v naročju. Zvečer, ko se skopamo, jo v temi podojim, ji povem pravljico in ko zaspi, jo odložim v posteljico. Nekaj časa mirno spi, potem pa se začne zbujati. Verjetno zaradi prebave, ali pa ko ji pade iz ust duda. Čez dan pa stvar ni tako preprosta, ker se še hitreje zbuja in preverja, če sem še pri njej. Nekaj časa skupaj leživa, potem ko malo bolj trdno zaspi pa grem, ampak stvar ne traja dolgo…
Lahko, da je nekaj vzroka tudi v moji nemirnosti, ker se že od prihoda domov ubadam s tem, kako bi ji pomagala pri krčih. Probavam razne kapljice, odpovedala sem se mleku in vsej hrani, ki ga vsebuje, pa različne položaje, masiranje in podobno. Po eni strani se imam za mamo, ki ne komplicira preveč, po drugi strani pa se ne morem sprostit, se prepustit in sprijaznit, da pač tako bo prvih nekaj mesecev in da rešitve praktično ni. Prebrala sem že ogromno tem na forumih. Malo se tolažim s tem, da imajo nekatere mame podobne težave, vendar kaj dosti ne pomaga ko se otrok joka. Poleg tega jo imam skoraj cel dan jaz, ker ima mož razne obveznosti popoldne in sem tudi zato slabše volje.
No, upam da bo kaj kmalu bolje. Pravijo, da če si stvar priznaš, je že pol rešenega 🙂

Pozdravljeni!

Naj vam takoj povem, da o krčih pri dojenčkih obstajata dve zelo nasprotujoči si teoriji. Prva, s katero smo po mojem skoraj vse mame prepojene, je ta, da imajo dojenčki krče in težave s prebavo in potem ne jemo tega, onega, kapljice te, one …

Druga pravi, da iščemo izgubljeno pod lučjo, ker se tam pač dobro vidi, v resnici pa tam ni naše izgubljene stvari.

Veliko lažje je delati celo dramo iz prebave in se ukvarjati s tem, kot pa recimo samo dopustiti možnost, da mogoče prebava dojenčkom ne dela težav, saj se vsi napenjamo ko kakamo, pa nas to ne boli, pa rigamo, pa to ne boli …. Mogoče so pa lahko težave drugje.

Daleč večjo stisko otroku povzroča materin nemir, kot pa prebava. Prebava zna biti glasna in dramatična, vendar ne boli (kadar je vse ok). Zakaj bi bilo pri otrocih kaj drugače? Še danes boste kje srečali kakšno medicinko »stare šole«, ki vam bo rekla: Gospa ne se sekirat, potem mleko špika otroka.

Seveda je nekaj resnice tudi na naši sodobni teorij o krčih … vendar mnogo mnogo manj, kot si želimo verjeti.

Spremenite torej fokus iz otrokove prebave raje na svoje občutke (ali vsaj procentualno namenite prosim sebi vsaj toliko pozornosti, kot otrokovi prebavi), kako se počutim jaz kot mama … če je nemir, kako ga lahko spremenim v mir in notranje zadovoljstvo in srečo…. Kaj mene pomirja, osrečuje, kako si lahko napolnim čas, ko otrok spi še s čim drugim, kar je meni v »duševno in duhovno hrano«….

Alenka O.

New Report

Close