Bullying med najstniki
Doma imamo med drugim osnovnošolko, ki je malce svoj človek. Ne mara za modo, posluša drugačno glasbo, kot večina vrstnikov, bere drugačne knjige, ukvarja se z drugačnimi stvarmi. Je čedna, nežna, razmišljujoča, subtilna in izjemno uspešna na področju, ki jo zanima. Ukvarja se z več projekti, ki so odmevni in prepoznani.
Ima 4 zelo dobre prijatelje, 1 od teh je sošolka.
Zaupala mi je, da je zadnji mesec ali dva zaradi svoje “nečrednosti” v šoli tarča posmeha nekaterih sošolcev (v glavnem sošolk, dve sta nekaj časa celo “bili njeni prijateljici”), ki zafrkljivo oponašajo njen način gestikuliranja, govorjenja, razmišljanja, oblačenja.
Dekle je dovolj zrelo, da ve, da se bullying izvaja s strani:
– nesamozavestnežev; -zavistnežev, -tistih, ki niso zadovoljni sami s seboj.
Včeraj sva se pogovarjali o tem, vesela sem, ker je očitno zadovoljna sama s seboj, vseeno pa ima dovolj teh “annoying persons” – kot je rekla.
Pred njo je še mesec dni pouka; svetovala sem ji, naj se ne pusti, naj zabrusi kakšno nazaj (v stilu: “Ko bi se pol toliko časa kot z menoj ukvarjali s sabo, bi dojeli, da vas čaka veliko dela..”).
Dekle ni depresivno, šikaniranje ne pušča posledic v samodestruktivnosti, vseeno pa (ker sem pač mati) ni enostavno gledati metuljčka, kako ga napadajo bube. To je samo njen boj, del njenega odraščanja, pa vendar me zanima, kako ste se v podobnih primerih odzvali vi.
Hvala.
V časih mojih osnovnošolskih let so še učili, naj ti gredo zlobne besede skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Končno so strokovnjaki prišli do zaključka, da je to najslabši možen nasvet. Otroka je treba naučiti, kako (z besedami) udariti nazaj.
Bilo mi je zelo mučno, v razredu sem imela le eno prijateljico, ki so jo izključili iz družbe, ker je bila Srbkinja (to je bilo kmalu po vojni). Žal sem šele pozneje ugotovila, da je več vreden en dober prijatelj kot pa številna druščina, v kateri je eno samo postavljanje s kajenjem, oblekami iz dragih trgovin, popivanjem. S “Srbkinjo” sva še vedno zelo dobri prijateljici.
ampak toliko hvale na kupu pa že dolgo nisem brala. njen uspeh in prepoznanost njenih usoešnih, posebnih projektov žal nima nič skupnega z njeno družabnostjo oz. sprejetostjo v okolici. Tvoj nasvet naj jih pametno opozori na njihovo lastno ne-posvečanje sebi, je pa milo rečeno bedast. Dej no, 13letniku sikat take je pa res čudaško. Tvoja deklica naj se malo spusti na zemljo , pa bo prec boljš.
In ker je drugačna, je zdaj kar ok, če jo mule napadajo? Ma ni čudno, da so že otroci taki, če pa odraščajo pri takih starših.
Tudi jaz sem bila čudakinja v SŠ. V bistvu ti ne znam svetovat, ker se name ni nihče spravljal (hvala bogu sem odraščala v tistih časih ko to še ni bilo tako in).
Predvsem se mi zdi pomembno, da delaj z njo predvsem na njeni samozavesti. Da se bo znala postavit zase. Da ji take izjave ne bodo vrtale po bučki.
to se je vedno in se vedno bo dogajalo, najboljš da zadeve rešuje sama, je pa nekaj 100% res, tak človek s tem nabere neko kilometrino in ga s časoma prizadane manj stvari, sploh se pa največkrat situacija kasneje “obrne” in največkrat lih tisti bullyi pridejo sami do nekih stresnih situacij v kerih se sami ne znajdejo najbolje in pristanejo nekje kjer drugi fino manipulirajo z njimi. Poznam cel kup folka k so bli za časa osnovne in srednje šole bullyi pa so dons nekak sami odrinjeni, pristali so v raznih kriminalnih združbah kjer za čuda niso oni šefi ampak z njimi manipulirajo drugi, al na drogah itn. skratka na zadnje so ga najebal sami, eni prej eni kasnej, boljš so sfural tisti k so že na začetku kasiral svoje nazaj, pa so se mal zbrihtal npr. k so po šoli ustrahovali, pa smo se jim uprli in jim pokazal, da nismo to za kar nas imajo.
Zanimivo. Zapisala sem da: “Je čedna, nežna, razmišljujoča, subtilna in izjemno uspešna na področju, ki jo zanima. Ukvarja se z več projekti, ki so odmevni in prepoznani.”
Dejansko bi dekle lahko opisala s temi pridevniki.
O, pozabila sem na “zaspana, skuštrana, štorasta na rolerjih, ne mara pomivati kopalnice”.
Je zdaj bolje?
Si v družbi sprejet le, če slediš čredi?
No, jaz otroke učim, naj sledijo predvsem sebi.
Zanimivo. Zapisala sem da: “Je čedna, nežna, razmišljujoča, subtilna in izjemno uspešna na področju, ki jo zanima. Ukvarja se z več projekti, ki so odmevni in prepoznani.”
Dejansko bi dekle lahko opisala s temi pridevniki.
O, pozabila sem na “zaspana, skuštrana, štorasta na rolerjih, ne mara pomivati kopalnice”.
Je zdaj bolje?
Si v družbi sprejet le, če slediš čredi?
No, jaz otroke učim, naj sledijo predvsem sebi.[/quote]
na monu je pač tako, da če si ovca je kul, če sekaš ven je pa potrebno v napad, to je pa splošni odraz družbe, zatret nekoga ki je uspešnejši al pa k ima svoje mnenje in ne mnenje večine itn.
Nič ni narobe z drugačnostjo, nič z odstopanjem od običajnega.
Jaz sem bila tudi taka, če bi pa lahko sama sebi pri 13, 14 letih dala nasvet, bi bil tale:
Ni ti treba biti ovca, dobro je pa vedeti, kako z ovcami komunicirati
Jaz sem to odkrila precej pozno (ker me ovce enostavno niso zanimale) – kar mi je na
momente otežilo življenje – kasneje pa vedno manj….
Tvoje mnenje je tudi čredno. tako kot večina tu na MONU. Ko enkrat potegnete skupaj, ste kot čreda.
Svetuješ,naj se 13-letnica spusti na zemljo. Verjetno misliš s tem, naj obleče roza majčke, ozke hlače, zlate teniske pa srebrno torbico. Naj postane sužnja okolice in mode ???? Ja to pa je res pameten nasvet, ni kaj. Nasvet od odrasle osebe ???
Ja, pa še naj se pofarba v blond. Potem bo pasala v čredo, ki jo vsak dan gledam, ko se vsuje iz šole.
Ma daj, no. Punca je verjetno naravna, neafnasta in ve kaj je poštenje.
V času pubertete si žal sprejet le, če slediš čredi. Morda bi jih utegnilo pritegniti tudi, če bi si upal več kot drugi, recimo da se opiješ na ekskurziji, ko učitelji strogo zabičajo, kako je to prepovedano.
Se pa obrestuje, če slediš sebi, pozneje. Čez leta so ti vsi stari frajerji nevoščljivi, ker imaš dobro plačano službo, laskave nazive, ker si s kajenjem še nisi uničil polovice pljuč, ker zaradi nekajenja in neuživanja alkoholnih pijač mladostno zgledaš… Sedaj so se na lepem vsi spomnili, da smo bili sošolci, in me na facebooku zaprošajo za prijateljstva, pozneje pa za srečanja.
Če tale tvoja punca ve vse kar si napisala da ve in razume o sebi in drugih – pravzaprav ne potrebuje nujno nič drugega kot razumevajoče starše, ki ji večkrat poveda, da je čisto OK biti kakršna je.
Lahko ji tudi omeniš da so to le stvari, ki jo bodo napravile odpornejšo in da je pravzaprav lahko ponosna nase, da daje drugim toliko za opravit. Verjetno sicer nikdar ne bo bistveno boljše, jo bo pa čedalje manj motilo
Sicer se pa za dobrim – ali pa vsaj drugačnim – konjem vedno kadi…
Zanimivo. Zapisala sem da: “Je čedna, nežna, razmišljujoča, subtilna in izjemno uspešna na področju, ki jo zanima. Ukvarja se z več projekti, ki so odmevni in prepoznani.”
Dejansko bi dekle lahko opisala s temi pridevniki.
O, pozabila sem na “zaspana, skuštrana, štorasta na rolerjih, ne mara pomivati kopalnice”.
Je zdaj bolje?
Si v družbi sprejet le, če slediš čredi?
No, jaz otroke učim, naj sledijo predvsem sebi.[/quote]
Vse je ok, če je ti nebi tako kovala v zvezde. Veš moraš se zavedati, da je vsak otrok za svoje starše poseben in ti tega ne dojameš, saj drugače tega stavka:”ni enostavno gledati metuljčka, kako ga napadajo bube” nebi mogla napisat. Žal bosta obe morali stopit malo na zemljo.
Aja, otroci naj se zmenijo sami. To si spraševala, kajne?
Verjetno? Možno.
Možno pa tudi, da ima sama o sebi podobno visoko mnenje, kot ga ima o njej njena mama, in hodi naokrog, stalno vihajoč nos nad “annoying mainstreamom”.
Meni se je strašno dopadel tisti komentar zgoraj – ni treba bit ovca, je pa fajn vedet, kako ravnat z ovcami. Nasvet, naj jim kaj zabrusi nazaj, je namreč na kratki rok mogoče OK, ampak glede na to, da gre za njene sošolke, to pomeni, da bo z njimi v stalnem konfliktu. Če ni ravno 9. razred, se bo v jeseni vse začelo znova.
Verjetno? Možno.
Možno pa tudi, da ima sama o sebi podobno visoko mnenje, kot ga ima o njej njena mama, in hodi naokrog, stalno vihajoč nos nad “annoying mainstreamom”.
Meni se je strašno dopadel tisti komentar zgoraj – ni treba bit ovca, je pa fajn vedet, kako ravnat z ovcami. Nasvet, naj jim kaj zabrusi nazaj, je namreč na kratki rok mogoče OK, ampak glede na to, da gre za njene sošolke, to pomeni, da bo z njimi v stalnem konfliktu. Če ni ravno 9. razred, se bo v jeseni vse začelo znova.[/quote]
Se podpišem pod tole. Tiste annoying persons so precej povedne….
Priporočam, da hčerki rečeš, da naj tudi ona začne malo bolj strpno sprejemat drugačnost. Ni le ona drugačna, tudi sošolke so 🙂 In naj zato, ker se ne meni za modo, bere drugačne knjige in posluša drugačno glasbo, ne misli, da je kaj več ali bolje. le drugačna je, to je pa tudi vse.
Verjetno? Možno.
Možno pa tudi, da ima sama o sebi podobno visoko mnenje, kot ga ima o njej njena mama, in hodi naokrog, stalno vihajoč nos nad “annoying mainstreamom”.
Meni se je strašno dopadel tisti komentar zgoraj – ni treba bit ovca, je pa fajn vedet, kako ravnat z ovcami. Nasvet, naj jim kaj zabrusi nazaj, je namreč na kratki rok mogoče OK, ampak glede na to, da gre za njene sošolke, to pomeni, da bo z njimi v stalnem konfliktu. Če ni ravno 9. razred, se bo v jeseni vse začelo znova.[/quote]
Dvomim. Iz mojih izkušenj so ravno tiste, ki so hodile okoli z vihajočim nosom in o sebi imele previsoko mnenje, bile bully punce. In na žalost jih je v moji OŠ bilo kar nekaj.