Imamo fantka (5) in punčko (2,5) let. Z možem razmišljava še o enem otroku, vendar vedno bolj poslušam naokoli, da je boljše ostati pri dveh, ker bi naj dva potegnila skupaj in izločila tretjega (ni nujno, da najmlajšega) in da mora biti parno št.

Kakšne so vaše izkušnje, kot družina s tremi otroki?
Kaj pa kot brat/sestra s še 2 bratoma/sestrama?
Ali je kaj na tem ali so to le prazne marnje?

Mogoce ni vse v vzgoji, je pa veliko. Ce ti otrokom privzgojis druzino na prvem mestu in jim das zdrav zgled glede bratstva in sestrstva, potem ni bojazni, da se ne bi razumeli ali da bi celo nekoga izlocali.
Poznam vec druzin s tremi, ki se razumejo, kot z dvema, ki se razumeta. Zdi se mi, da je prej med tema dvema rivalstvo, kot pa med tremi.

Saj ni čudno, ko tako ljudje kalkulirajo, da se na koncu včasih zakulkulirajo. Včasih so si res taka … vprašanja zastavljali. ne morem si kaj, da ne bi bila malo zajedljiva.

Enako sem jaz razmišljala, ko sem se odločala za tri otroke. Pa sem potem videla, da je to brez veze. Poznam primer moje prijateljice, kjer so bile štiri sestre, pa niso bile nič kaj prijatle, čeprav so bile po parih. Najprej dve, čez čas še dve. Meni ni žal, da imam tri. Zelo fino je. Se malo mešajo kombinacije. Enkrat sta dva bolj skupaj, enkrat druga dva, enkrat vsi trije… Ja, pa včasih vsi trije skregani. Imam pa dva fanta in eno punco, tako, da se punca včasih pritoži, da bi raje imela eno sestro, kot dva brata.

Mene pa bolj zanima, koliko plače imate in kakšna stanovanja, hiše, da si lahko privoščite več otrok?
Ne resno, midva imava 1 otroka, stanovanje 75 m2, pa zelo ampak zelo resno misliva, da bi kar pri enem ostala, ker nekako ne vem kako bomo s še enim otrokom!
Saj bi imela še enega takoj, ampak kako? Saj še sedaj smo na knap!

75 kvadratov je dovolj za 4 osebem, brez kakšnih posebnih odrekanj. Toliko imava tudi midva z dvema otrokoma. Poznam družino, kjer so na taki kvadraturi s štirimi otroki, torej 6 oseb. V dveh sobah pograda za otroke + kavč z ležiščem v dnevni za starša.

A to pa ne!
Ker mora VSAK otrok met SVOJO sobo in SVOJ laptop in SVOJ Tv.

podobno sem razmišljala jaz … pa ne toliko iz finančnega stališča, kot iz časovnega in poklicnega .. kje ženske delajo, da si lahko privoščijo toliko porodnišk in posledično bolnišk … največ takih, s tremi in štirimi otroki je pri nas žensk iz javnega sektorja … žal je tudi naša šola ena tistih, ki zaradi konstantnih porodnišk učiteljic kar naprej menja in menja kader …

da odgovorim še na osnovno vprašanje … jaz sem tudi imela željo po še kakšnem (imam 2), pa sem dala na tehtnico moj čas in potrebe trenutnih članov naše družine … pa smo ostali pri dveh. nekako pa ne razumem teh razmišljanj .. kako bo če bo, kaj bo …..

Ma dobro, kvadratura že gre, ampak če pomislim, da smo finančno že sedaj glih za glih, ne vem no, kaj bom šele potem lahko nudila otrokoma? Ma to me razjeda, imela pa bi takoj še enega. Nič slabega nisem mislila, samo kaj jim pač nudite? Nismo potrošni, imamo velik kredit za stanovanje, pa zato pač živimo bolj tako tako.

@ResidentEVilXX: Dobro napisano! 🙂 … pa tečaj angleščine že v vrtcu, pa ure plesa že v vrtcu, pa seveda tečaj rolanja, ki se ga otrok sam absolutno ne more naučiti 😀

Imam dve puncki in fantka. Razlike so po leto in pol (5, 3,5, 2 leti) in se zelo razumejo. So zelo zaščitniški in skupaj držijo v vsakem trenutku. Ce bi se še enkrat odločala, bi se prav tako odločila za tri otroke.

Imam prva dva otroka skupaj, tretji – živi sedaj kot edinček, kajti med prvim in zadnjim je 16 let razlike. Izkusila kot mlada dva v razmaku 1,5 let in zrela še enega. In nikoli se nismo ubadali če je prostor, kot družina smo bili vedno skupaj. Tretji je pa prišel v novi hiši, in je nekako kljub veliki družini preveč prostora. Oz – vsi se spravimo skupaj na sedežno in se sprašujemo, če nam je bila potrebna tako velika hiša. No – glede da tavečja imata že resne koruznice in so pri nas, bi rekla, da je bila potrebna.
Ne vem, prostor je najmanj, finance – so pomembne, vendar – a otrok res potrebuje vso opremo novo, po zadnji modi, moramo vsako leto na smučanje in na morje za 14 dni najmanj? Ne vem, prioritete imamo ljudje različne. Samo za info – Pahor z 3000€ ne more uživat cel mesec, če bi imel delavec to plačo, bi pa od tega še vsaj 2000€ prihranil vsak mesec. Torej se je za vprašat kakšne potrebe imamo med sabo.
Mi gremo vsako leto na morje za 14 dni, na smučanje pa hodimo pač za vikend, pa ne skupaj, ampak posamezno. In gre, če je volja. Pa nimamo nobene socialne podpore, vrtec plačujemo, z možem nisva direktorja, niti ne delava v javni upravi, ampak pri privatnikih. (možev delod. je sicer bolj zahteven – tudi14 urni delavnik). Samo znamo živet, šparat. Pa lačni tudi nismo. Zdravi pa smo. To pa!!

No, mi imamo tri. Zdaj so že odrasli. Imamo pa med prvo in drugima dvema 10 let razlike, tako da je bila prva bolj edinka, ta mala dva pa skoz v fajtu, dokler sta bila majhna:). Zdaj je starejša že odseljena, pri nas pa živi še nečakinja. Stari so 21, 20 in 17 let in se v redu razumejo, ne predstavljam pa si, kako bi bilo, če ne bi imel vsak svoje sobe. To se mi zdi pa skoraj nujno. Mi smo bili tudi trije otroci doma in sva imeli s sestro skupno sobo, pa mi je bilo bivanje z njo tako neznosno, da sem se potem v najstniških letih k bratu v njegovo sobo preselila. Je bilo bolje, sem imela več miru, ampak še vedno imam željo, da bi imela enkrat v življenju eno sobo samo zase.

Jaz sem sicer proti temu, da bi otroci sploh imeli laptop, tv…, sploh pa ne v svoji sobi, da ima pa vsak svojo sobo, pa mislim, da je prav- kadar je to izvedljivo.

Če si želita 3 imejta 3. Moje mnenje je, da se vsak otrok razvije v odraslo osebnost tudi v odvisnosti od tega, koliko je otrok pri hiši. Vsak nov otrok starejšega postavi pred neko novo vlogo, ki ga oblikuje. Drugi od dveh npr, mora “tekmovati” le s starejšim, pa verjetno zato postane bolj odločen in si zna izboriti svoj prostor drugače, kot če bi bil edinec. če pa pride za njim še eden, se pa spet drugače oblikuje itd.
Prostor tudi ne bi smel biti velik problem. Mi bomo v 50 kv.m stanovanju kmalu v štirih, pa je bila tako že moja družina in sem se navadila živeti, ućiti se in delati v kaosu. Tisti, ki so pa morda edinci ali pa imajo vsak svojo sobo, pa vedno mir in tišino, se pa marsikdaj znajdejo v težavah, ko pridejo npr. v študentski dom in niso vajeni sobivnja in hrupa.
Pri financah hvalabogu nimamo kreditov za odplačevat, sem pa vsekakor zagovornica tega, da se sploh za male otroke ponosi že rabljene obleke (naša najmlajša bo sedaj že 5 v vrsti, ki bo imela iste oblekce, res je sicer, da so pred njo 4 punce in je to lahko), pa marsikje drugje se tudi da prišparat. Ravno prejšnji večer sva z možem pregledovala finance in sem se spraševala, kje lahko še privarčujem, potem pa včeraj prijavim, da moramo starejši res še eno pelerino kupiti, ker je bil dež njena pelerina pa v vrtcu. Pa mi je rekel, da zakaj pa se ne bi navadili in vsak vikend odnesli pelerine in škorenjčkov iz vrtca domov, pa takoj prišparamo 15 evrov!
Svakinja ima sedaj 10 mesecev staro tretjo punčko, želela sta si tri otroke in tudi zdaj pravi, da si niti ne predstavlja več, kako bi bilo, če bi imela samo dva. Tako da, kdor si želi več otrok, naj jih ima.

Jaz imam tri fante… stari so 6.5, 4.5 in 1.5. Tako ti bom povedala… mulci uživajo sto na uro:). Tavelika dva se tako lepo skupaj zaigrata, pogosto tudi tamalega vklopita, ki je v tistem trenutku najbolj važno dete na celem svetu:). Čas bo pokazal kako se bodo razumeli, ko malo zrastejo… zaenkrat so fuuul cute skupaj. Pa ne me narobe razumet… ni nam vedno z rožicami postlano, mulca se seveda tudi veliko kregata, skos tekmujeta med sabo (kdo ima več na kroćniku, kdo ima večji kos čokolade, koga sem prej stisnila,…)….. ampak človek vse pozabi, ko vidi dva mulčka k gledata risanko, mlajši knedelček se pa k njima stiska:)))

Skratka… trije otroci s tako majhno razliko v letih uživajo 100 na uro… starši pa malo manj:)))… itak, da je naporno:))

LP

Imaš najbolj idealno kombinacijo. Imaš sina in hčer. Lepo ste jing in jang.

Mi smo tudi tako in čeprav sta otroka krasna, zlata in bi si želela še enega takega, se nisem odločila. Zdaj je tako fino. Tako dobro se razumemo. Ne želim nič spreminjati.

Potem pa opazuješ najstarejšega, ki je v treh letih dobil še bratca in sestrico, pristal na stranskem tiru, ga gledaš, vidiš, da še kaka v plenice, vidiš, da izkoristi vsako priliko, da bratca in sestrico spotakne, udari, karkoli, vidiš, kako se zapira sam vase, vidiš, da to ni več isti otrok. Na začetku takšna pozornost staršev, potem pa takle. Pa ne mi rečt, da najsrarejši ni zanemarjen in odstavljen, če starši delajo do petih, so ob pol šestih doma, otroci pa ob pol devetih hodijo spat. Mi lahko poveste, koliko se kdo ukvarja z najstarešjšim, če je najmlaljši ravno začel hoditi, ga je treba ves čas držati, srednji se odvaja s kahle in je sploh živ. Najstarejši zvisi kot špaget, ker zanjga se ve, da ga ni treba non stop gledati, ker padel ne bo. Ja, potem pa petletnik naenkrat spet začne lulati v hlače in rabi plenic za kakat.

o joj, kako neumen izgovor!

čisto enostavno – če si želita še enega ali 2 ali 5 otrok in sta dobro pretehtala, ali to zmoreta (bolj s časovnega in osebnega vidika kot samo iz finančno-materialnega), go for it, ne glede na to, kaj pravijo znanke ali MON

če pa imata že zdaj pomisleke, pač ostanita pri dveh

Če ne gre za oblačila za dojenčka si ne morem predstavljat v kakšnem stanju so in kak sroti mora zgledat otrok.

Sicer pa majhnega otroka ali več otrok še stlačiš v majhno stanovanje in šparaš na račun pojerbanih cunj, ampak ti otroci enkrat zrastejo v pubertetnike, ki rabijo svoj prostor in nova oblačila in še kaj drugega. Meni načelo “bo že nekako” nikoli ni šlo v račun, kaj pa vem. Mogoče, ker sem sama kot otrok izkusla ta sistem?