Najdi forum

26, 27t-prezivetje

sem v 25. t nosecnosti. POcivam ze mesec dni, doma. MV popusca. Enkrat 15mm, drugic malo vec. Kaksen dan cutim otroka cisto spodaj, tisci, komaj vstanem iz kavca. Vodena v amb. za patolosko nosecnost. To je moja 4. nosecnost, 2x rodila. Prvoc v 33t, drugic zdrzali dlje.

Zvecer dan v noznico 2 tableti Utrogestana (po narocilu G). Ponoci se mi dogaja ze dober teden, da mi iz nocnice po teh zdravilih iztece prozorna sluz. Sem vsa mokra med nogami.
Strah me je. Stresno tole čakanje, ko se ure vlecejo, kaj sele tedni.

Govorim si: se 4 tedne , da bo olajsano dojencku po rojstvu cim vec, da se meja prezivetja dvigne….

Sprasujem se koliko moznosti za prezivetje ima moj otrok, ce ga rodim v 26t, 27t ??? Nasledenji teden mogoce dobim injekcijo za otrokova pljucka, ce se porod zgodi prezgodaj. KAke so izkusnje vseh vas, ki ste to ze dali skozi?

srecno

Pikapolonka,
v petek, na materinski dan pred 1 letom so me najprej sredi noči presenetili popadki in zvečer istega dne sem rodila v 26 tednu 3/7 dni. Šla v porodnišnico, pravzaprav spoloh nisem vedela, kaj se dogaja. In bili so popadki. Takoj dobila injekcijo za razvoj pljučk, pa za ustavitev popadkov. Zadnje neuspešno. Se isti dan sem rodila. Mali je imel 1080 g, 34 cm, a najhuje je bilo, da je bil okužen z bakterijo, ki jo je dobil od mene.
Sreča v nesreči, vse se je dobro izteklo, po izkušnjah iz pediatrije tudi z večino ostalih rojenih tako zgodaj. Jih je pa kar nekaj imelo možganske krvavitve. Naš škrat na srečo ni imel nikakršnih možganskih krvavitev in ostalih zapletov.
Je pa bil 7 tednov v inkubatorju, po 10 tednih smo šli domov. In zdaj smo imeli 1 svečko 🙂
Glavo gor in veliko pozitivne energije. Verjamem, da se bo vse dobro izteklo.
Držim pesti.
Srečno.

Na prezgodnji porod in nedonosencka na intenzivni, dalec stran od tvojega narocja, te ne more nihce pripraviti. Niti ko si ze na postelji in rojevas v porodnisnici, niihce ne rece besede, ne vprasa…ne ves kaj pricakovati. Strah, negotovost, stiska obeh partnerjev.

Spomnim se pred leti, ko se mi je to prvic dogajalo. Rodila sem sredi noci, na oddelek so me poslali brez otroka, trebuh prazen. Le bolecina in stiska sta mi sledili kot senca. V sobo z še dvema porodnicama, ki sta imeli dojencke pri sebi: To mi je bilo najtezje…celo noc poslusati njih, luci v sobi, brez miru. Hodila sem po hodniku in jokala. SESTRE SO ME MIRILE, JEST PA: NE GREM VEC V TISTO SOBO…!!!

Ure pred inkubatorjem, istiskanje mleka, hrepenenje da bi otroka vzel v narocje-pa do tega ne preide.. Ni casa za pocitek po porodu. Otroka nimas tedne pri sebi, na oddelku te selijo iz sobe v sobo, ko delajo “rošade”. pocutila sem se kot manj vredna mama, v njihovih oceh ne kot porodnica z vsemi tezavami…le odvec. ko jih jemljes posteljo. Tako malo razumevanja. Mislim, da se danes nimajo urejeno, da bi imeli fiksne sobe za mame z otroki na intenzivni.

In ob misli da bi morala vse to dati ponovno čez….-pa ceprav sedaj ze poznam rutino, urnih porodnisnice in intenzivne. Vem da me caka vsaj 5x na dan crpanje mleka, pogosto tudi ponoci (mleka sem imela res veliko), razdvojenost med posteljo na oddelku in intenzivno ob nedonosencku. Utrujenost in grozona kaj bos naletel, ko stopis ponovno na intenzivno. Smo napredovali ali smo naredili korak nazaj??…..me preplavi groza! Doma imam dva vrtcevska otroka. Kako bi (bom) zmogla vse to pod tem stresom?

..samo razmisljam.

nova
Uredništvo priporoča

pikapolonka, zelo dobro razumem tvoj strah in zaskrbljenost.
Pred 6 leti sem rodila v 24 tednu punčko težko le 520 gr. Možnosti za njeno preživetje so bile 20%, pa še od teh 20% preživelih naj bi jih imelo 80% hujše posledice. Pa smo poskušali iti mimo teh groznih statističnih podatkov in smo verjeli v našo borko Leo. Po 99 dneh borbe na EINT, sva odšli domov in danes je naša punca stara 6 let in gre septembra skupaj s svojimi vrstniki v šolo. Imeli smo neverjetno srečo in smo med tistimi 20%, ki so brez vsakih posledic…
Toliko za vzpodbudo. Če boš dobila injekcijo za razvoj pljučk, bodo možnosti za preživetje brez hudih težav v 27T že zelo velike (nam je uspelo celo brez nje).

Bodo optimist. Ne obremenjuj se že naprej z vprašanji “kaj bo, če bo?” Počivaj in verjemi v najboljše. Držim pesti zate in za tvojo pikico – zdržita skupaj čim dlje!

Tudi jaz odštevam dneve…trenutno sem v 24. tednu… in upam, da pridemo čimdlje. Rodila 2x v 34. in 37. tednu. Tukaj imam žal samo enega otroka. Tokrat neplanirana nosečnost, ker si zavestno vsekakor nisem želela še enkrat čez to. Zgodilo se j res skoraj čudežno – ko je bila nosečnost potrjena, poti nazaj ni bilo več, jaz pa čisto šokirana in s polno glavo strahov.

Sem bila optimistična do morfologije, ko je bil MV 26mm in čez 1 teden 21mm z notranjim lijakom. G pravi, da ni panike, ni treba da ležim, pač počivam kolikor lahko. Še vedno hodim v službo, vendar se bom verjetno zaradi boljšega občutka odločila za delo od doma.

Skratka, želim si, da bi zdržala še 10 tednov………uh, kako je to daleč. Sploh mi je hudo, ko ta škrat v meni tako močno brca in miga, tako zelo daje vedeti da je tukaj, da si sploh ne predstavljam, da ne bi bilo vse ok. In še enkrat doživeti smrt otroka….ne vem če bi se mi to izšlo.

Tolažim se s tem, da mi je G na zadnjem pregledu rekla, da je zelo majhna verjetnost, da bom rodila pred 28. tednom ko imam naslednji pregled za merjenje MV. Utrogestana še nisem dobila, ker naj bi ga šele takrat, ko bo MV skrajšan pod 15 mm. Najbolj od vsega si želim, da bi na naslednjem pregledu bil MV še vedno zaprt, pa kolikor bi že znašala dolžina.

Po drugi strani pa se mi zdi skoraj nemogoče, da bi se mi še enkrat zgodila tragedija. Ker vem, kaj pomeni nedonošenček in žal vem tudi, kaj pomenijo hude okvare otroka, ki mu praktično onemogočajo normalno življenje. TEga ne želim svojemu otroku niti svoji družini. Skratka, upam da najboljše, kako se bo pa izšlo, pa trenutno nihče ne ve. Straši me še to, da mi pogosto otrdeva trebuh, tudi če počivam.

REs komaj čakam, konec maja…….javi se še kaj!

Zdravo, punce.

Imam dvo in pol mesečnega sinčka, rojenega v 36t.
Odločila sem se, da vam napišem par spodbudnih besed, ker ni vse tako črno, kot se vam trenutno zdi.
Moja nosečnost je bila grozna. Najprej krvavitve skoraj vsak dan do 15 tedna. potem zatišje do 17. t, ko me je pričelo tiščat navzdol, kot da mi bo otrok zdaj, zdaj padel ven. Prestaršena sem hodila samoplačniško na merjenje materničnega vratu skoraj vsak teden.
V 20 t so se pričeli krči, zbadanje, špikanje, bolečine kot med menstruacijo – kasneje, med porodom sem ugotovila, da so bili to popadki.
Tako sem v bistvu celo nosečnost preležala, proti koncu pa tudi ležat nisem več mogla, ker me je vse neznansko bolelo.
Zdržala sem do 36 t. Fantek je obravnavan kot nedonošenček, čeprav ni imel zapletov.

V večini primerov se vse dobro izzide. Treba je samo poslušat svoje telo.

Kako sem si pomagala?

Ko me je močno tiščalo navzdol, sem si pomagala tako, da sem si med ležanjem podložila noge včasih z manjšim, včasih z večjim povštrom. Tako sem pravzaprav tudi ponoči spala s podloženimi nogami. Ne vem kaj bi o tem rekla stroka, ampak čutila sem, da mi to pomaga.
Svetujem vam še, da pijete donat in hodite redno na veliko potrebo ter poskušate vzdrževat čimmehkejše blato – potiskanje med porodom je namreč podobno, kot ko gremo na veliko potrebo.
Zaradi zbadanja sem jemala 3x/dan 1 šumečo tableto magnezija – Magnesol in res zelo pomaga.

V naslednji nosečnosti, ki se jo sicer močno bojim, bom Magnesol jemala že od začetka.

Vem, da je težko ležat, ko je pa zunaj tak sonček, vendar po mojem mnenju pomaga.
In dopisujte si med sabo, ker dobro vem, da “krajšanje” časa s kaimi hobiji ni ravno mogoče ob tako hudi psihični stiski. Meni je šel čas malo hitreje samo, če sem se s kom pogovarjala na to temo. Poleg tega se lahko stkejo dobra prijateljstva.

Vse dobro vam želim.

Še sem tu, zacel se je 27teden. Vsak dan lazje diham. ZAdnjic sem se ze celo pohecala, da slucajno ne bi sli cez rok poroda, ker to je pa predalec.

Imam boljse in slabse dneve. Ko tisci dol, ko boli simfiza lezim, povster pod boke. To mi odleze. Sicer ne lezim skoz. Pol ure sprehpda in ta nujna hisna dela. Po tleh seveda ne pomivam. Nasla sem si pomoc in tudi partner vskoci vmes.

Ze 5 tednov na Utrogestanu in bo tako ostalo do 34t. Cez 2 tedna merimo MV, ce bi bila panika dobim zdravila za hitrejsi razvoj otrokovih pljuck.
Sej pravim, mnogo lazje mi je kot pred tedni…ko se ne ves a bos splavil ali bo prezivel….ZDEJ VEM; da nam bo uspelo. Ja, pozitivna naravnanost tudi nekaj pripomore.
Magnezij in buscopan proti krcem vsak dan.

Kak dan imam obcutek, da je trebuh trd vsakic ko vstanem in s e premaknem, ponoci otrdeva, me zvije v krizu (kot pri neznih popadkih). Takrat me je strah in poskusim prebroditi te ure. Tudi jokam, pa mi malo odleze.

Takile pa res že preživijo. 🙂
Kar ne pomeni, da lahko začneš pomivat po tleh in podobne reči… 😉
Jaz sem se čuvala in vem, da če ne bi bilo povštra pod nogami in ležanja – počivanja tudi, ko je vse delovalo super, najbrž ne bi prišla do 36t.
Prej sem rodila zaradi prezgodnjega razpoka mehurja. En dan pred tem sem urejala papirje za porodniško v službi in prehodila ogromno stopnic in evola…

Pikapolonka super, da si že tako daleč. Jaz jutri dopolnem 24. teden. Malo si pred mano.

Jaz več počivam kot sicer, vendar ne ležim in še vedno opravljam gospodinjska dela, le v precej manjši obliki in količini. Pomivala po tleh pa res nisem nikoli 🙂

Gremo na sprehode, na kavo, na izlet, samo pazim, da ne hodim preveč. Tako ali tako sem dobila mnenje, da ležanje nič ne pomaga, šele takrat pride do izraza, ko je ženska že odprta, samo tega pa itak ne veš. Pač upaš na najboljše.

No, jaz imam naslednje merjenje v porodnišnici v začetku maja, takrat bom v 28. tednu. Po vsej verjetnosti dobim Utrogestan in morda celo injekcije za razvoj pljučk. Prve dvakrat sem jih dobila, vendar povsem po nepotrebnem, tako pravijo sedaj. Takrat pa so kar nekaj paniko zganjali.
Naslednji teden imam redni pregled pri svoji G in upam, da mi ne bo merila MV. Se mi zdi, da te meritve tako na pogosto samo poslabšajo psihično stanje nosečnice. In se psihiraš po nepotrebnem. Včasih je bolje, da ne veš vsega, ker potem samo tuhtaš in misliš najslabše stvari.

Jaz se včasih ponoči zbudim od bolečine, ki me prime na mestu, kjer sem bila operirana za slepič. Ne vem zakaj, morda je tam bolj občutjivo in napačen gib ob tem velikem trebuhu, pa je preveč. Zaboli tako, kot bi si malo nategnil vez. Mislim, da to niso popadki. Saj se sploh ne spomnim več, kako bolijo popadki. No razen za tiste končne vem, da bolijo ko hudič.

Tudi meni otrdeva trebuh, pa kaj čem. To se mi je dogajalo tudi prve dvakrat. Včasih bolj pogosto, včasih manj. Bolj ko dete notri miga, večkrat mi otrdi.

Jaz bom potolažena, ko pridemo do 32. tedna. Vse kar je prej, mi je asolutno prezgodaj. Ker mi ni pomembno samo da preživi ampak da ima kvalitetno življenje. Žal sem imela možnost to že spoznati in vem, da samo preživetje ni dovolj.

Držim pesti za vse nas. Pikapolonka javi se še kaj in napiši kako si.

Pozdravljene!

Nočem nobene strašit, ampa žal se ne konča vedno vse dobro.
Jaz sem lani rodila v 24T, mi pa je plodovnica odtekla že 22 6/7. Žal moj otroček ni preživel, ker se je po mojem mnjenu okužil med porodom s streptokokom, ki sem ga imela. Tega pa žal nihče ni vedel, dokler nisem prišla na pregled k G. po 6-ih tednih.
Ja, je težko, ko je mamica na oddelku, sama, po možnosti v sobi še z dvema porodnicama, ki imata svoje otročke ob sebi in vsakodnevnim obiskom EINT-ja za urco dve.
Pa čeprav dala bi še enkrat vse čez, le da bi imela otročka ob sebi.

Sedaj sem ponovno v pričakovanju (19T) in ne vem kako bom vse preživela. Upam, na najboljše, želim si tega otročka, da pride na svet živ in zdrav v pravem času.
Sem doma in večinoma preležim dan. Vsi izvidi so b.p. zato se tolažim.
Upam, da se vam vsem izteče v pozitivnem in da vse dobimo zdrave in žive otročke v naročje.

lp, g

Želim vse dobro. Sama sem rodila taprvo hči v 34.T pred 17 leti,sina v 24.T pred 7 leti….dva dni po porodu je preminul in ta tretjo hči,v 26.T. Bila je huda…sam strah in nevednost…..toda preživela sem…..
Bo…..samo pogumno…

Drage punce.

Sicer sem rodila v 36. tednu zdravo deklico, pa me vendar zanima, če katera ve ali se ti prezgodnji porodi radi ponavljajo? Nameravam zopet zanosit, ampak me je STRAH.

Vsem želim vse dobro. Držim pesti za vas in vaše sončke

Pikapolonka, verjetno si še v enem kosu. Si že imela kontrolo MV?

Jaz sem sedaj že skoraj v 26 tednu. ti pa v 28, če sem prav izračunala.

Imam eno prošnjo; ali mi lahko poveš če imaš občutek, da ti Utrogestan kaj pomaga? Meni precej otrdeva trebuh, ali to morda vpliva na umirjanje maternice?

Mene zdaj malo panike daje, ker imam naslednji pregled čez dva tedna in se strašno bojim, da bi ugotovili, da sem se že kaj odprla. Ne bi rada pristala v bolnici.

Javi se kaj.

Evo me. Jutri bo 28t. V petek sem dobila inj. za dozorevanje pljuck, Krci niso vec samo otrdevanje trebuha, temvec ze blagi boleci popadki. Neredni seveda. Pocivam, upam s e na 4 tedne. Sej pkljuca niso vse. Kaj pa glava in druge komplikacije!! Se mal. Ponoci, ko slabo spim, me kak popadek cisto prebudi. Pa globoko vdihnem, traja kako minuto in popusti.
Se evdno na 2 tabletah Utrogestana dnevno in tako bo do 34t-ce zdrzim. Magnesol, buscopam.
Tezko bi ti rekla,a bi maternica manj utrdevala brez hormonov. Zdej, ko imam popadke, pa res ne bom nehala jemati nekaj, kar bi lahko pomagalo.

Pozdravljene.
Ali mi lahko napišete kako so vaši ginekologi prišli do zaključka, da je z materničnim vratom, oziroma z nosečnostjo malo bolj rizično?
Mene namreč zelo tišči k tlom, kot da mi bo otroček ven padel, ginekolog pa nič…. MV imam dolg 3.4 cm. – Vendar MV je gibljiva struktura, kis e spreminja iz dneva v dan.

Lepo bi prosila za vaše izkušnje. kako ste sploh opisale ginekologu problem in kako je reagiral,…

Hvala vam in držim pesti za vse nas. Ja, sicer pa sem v 30 t.

“Pikapolonka” in “tudi jaz na podobnem”,

ko slišim kakšno zgodbo, podobno vajini, me kar stisne pri srcu… Moja deklica se je sicer rodila samo pet tednov prezgodaj in bi bilo načeloma z njo vse v redu, je imela pa hude prirojene razvojne napake, zaradi katerih smo veliko časa preživeli v bolnici. In tam sem srečala precej mamic s prezgodaj rojenimi otroki. Lahko samo rečem, da so hudo bolni ali prezgodaj rojeni otročki res pravi borci, borci z veliko začetnico… Srčno upam in držim pesti, da bo z vajinima otročkoma vse v redu!

še ena mamica

Borci so, ja. imam ze enega takega doma!!

Petrep: sprasujes kako so vaši ginekologi prišli do zaključka!?
Glede na to, da sem prvic ze prezgodaj rodila, ter tudi drugic stela tedne v nosecnosti (MV je bil v 23t skrajsan na 18mm, ter mnogo prevec krcev)-torej anamneza. To nosecnost pa: 19t 25mm, 21t MV 15mm, ter veliko otrdevanja otrbuha in tiscanja navzdol, ter po 26t ze blagi boleci popadki (prav cutim kako se začne popadek, narašča in počasi popusca)…to se dejstva.
Nisem dohtarca, sem pa prebrala da je MV lahko “dinamicen” -enkrat krajsi, drugic ob meritvi daljsi. Ampak da to naj ne bi bilo tako rizicno, kot ce je krajsi ves cas. Itak, v MV so misicna vlakna, pa se nad njim maternica, ki se krči in razteguje.
Ker je moja 3. nosecnost azporedoma, terbusne misice in ostala struktura ne drzi maternice tako visoko kot prvic.Imam precej povesen trebuh, nosim nizko, spodaj.
srecno.

Pikapolonka, upam da si še v enem kosu.

Jaz se še držim, samo sem dva tedna za tabo, pa moram itak zdržat še kar nekaj časa v enem kosu. Še malo in imam spet pregled in vse kar si želim je, da bi bila vsaj še malo zaprta in da mi ne bi bilo treba ostati v bolnici.

Meni trebuh še vedno občasno otrdeva, samo ne vem ali so to popadki ali ne. Tudi pri meni pride in počasi stisne maternico, samo mene nič ne boli in takoj popusti. Največkrat tkrat, ko je otrok res aktiven. Zadnje čase se otrok toliko preobrača notri, da ne vem ali me vse boli od tega ali pa je posredi kaj drugega.

Včasih me brcne direktno v nožnico in takrat imam občutek, kot da bo pogledalo kaj ven. Žal ženska sama ne more vedeti ali je že odprta ali še ne, tako da nimam pojma kako je moje stanje.

Javi se še kaj!

Draga pikapolonka

Popolnoma te razumem in si se mi zasmilila, kaj sem prebrala kaj si vse podoživljala. Tudi jaz sem rodila nedonošenčka v sedmem mesecu nosečnosti. Ampak na srečo ti povem iskreno, da pri meni je bilo čisto drugače, ko sem rodila in tega nikoli ne bom pozabila. Rodila sem na žalosten praznik 1.11. z otrokom je bilo vse vredu baje, da ni bilo ne vem kako vse dobro prve tri dni ampak niso želeli mene spravljati v paniko. Če bi res bilo zelo rizično potem bi mi povedali za vse to je vedel samo moj mož, ki so mu povedali. Mene so dali v sobo, ki sem bila čisto sama, da sem imela mir. Šla sem v inkubator k mojemu otroku kadarkoli in celo so mi ga dali v naročje oz. pod mojo spalno srajco in sem ga lahko imela cca. 10 do 15. min. Naj bolj sem pa bila srečna, ko so poklicali mojega osebnega ginekologa, ki dela v porodnišnici in njegova žena enako tako dela v tej bolnišnici Izola in je pediatrinja in sta oba dva takoj pritekla v porodnišnico in so pogledali mojega otročička, od mojega ginekologa žena, je takoj pogledala UZ. glavico vse ga je pogledala od pet, do glave in resnično tega jima nikoli ne bom pozabila in po 8-mih letih smo še vedno v dobrih odnosih in se spomnimo včasih kako je bilo….. Oba tako rada vidita mojega sinka. Imela sem pa po rojstvu otroka točno je bil star 1. mesec, ko je hudo zbolel na vseh dihalih oz. vsa dihala so bila prizadeta in smo imeli veliko srečo, da na tisti dan je bila ravno dežurna od mojega gin. žena, ki je zelo dobra pediatrinja in je predstojnica pediatrije tako, da je bedela celo noč zraven mojega otroka, ki je komaj preživel tako, da je bila na zvezi z kliničnim centrom Ljubljana, vsako minutko in jim je vse govorila kaj se vse dogaja tako, da skoraj bi ga odpeljal helikopter. Tisto noč so vsi mogoči dežurni zdravniki pritekli na pomoč in vsak je imel svoje mnenje in hvala bogu, da se je končalo vse dobro drugače je bogi revček bil že čisto moder jaz sem se pa metala po bolnišnici in sem kričala….. Kar se tiče porodnišnice in pediatrije resnično jim lahko rečem, da sem jim zelo hvaležna in nikoli jih ne bom pozabila…… No, napisala sem sedaj mojo zgodbo kakšna je bila, pri tebi je pa bila zelo žalostna zgodba, da me je pri srcu stisnilo, ko sem brala. Samo, da se je tudi vama vse dobro končalo. Lep pozdrav in vso srečo v življenju:)

evo še ena mamica, ki ima doma 4 leta stara dvojčka rojena v 26 tednu .vsak je imel 800g. imeli nekaj težav ampak smo jih uspešno rešili

New Report

Close